Navezanost

[Metuljčica1]

Nova in mislm da zanimiva tema. Se vam je že zgodil, da ste se na koga kdaj prehitr navezal in kako ste se spopadel s tem, če se je kasnej ta vez ohladila? na različnih področjih pač

[slovenc79]

se je. o sami situaciji ne bom pisal, ker bom spet fasal obotožbe kakšen attention whore sem.
da je boleče vsi vemo. najhujše je sprejet, da pač ne bo zgodilo to na kar smo upali, da se ne da pomagat, da je treba pozabit in it naprej in ne mislit na preteklost, hkrati pa najboljše. in ubistvu edino, potreben je samo čas, v kolikšnem času prideš do tega spoznanja.

mislim da pozabljanje na način "treba se je na nekoga drugega navezat, da čimprej mine" ni v redu, ker na novi osebi vidiš asociacije na prvo. in tisti ideal osebe, ki jo prebolevaš, projiciraš na novo, kar pa ni pošteno do nove osebe.

cilj je, da preusmeriš pozornost na druge stvari, najraje na take ki nimajo nobene povezave z osebo, ki jo prebolevaš (sklepam da ravno zaradi tega nekdo, ki nekoga preboleva, gre počet take stvari ki jih prebolevani ni prenašal), hkrati pa je fajn če so te stvari take ki te osrečujejo. jaz pa dodajam še to da naj bojo take stvari zdrave

nekaj časa je težko, potem pa le na trenutke, najprej pogosteje, čez čas pa vedno redkeje in komaj kdaj še. ko ugotoviš da se na osebno spomniš le redko in da ob teh spominih čutiš samo to, da je neki pač bilo, ne pa tudi čustev (žalosti, jeze, da se je to zgodilo) ali upanja, da mogoče kdaj se bo pa spet popravilo. ko tega ni več, je boljši občutek, mislim da je to to, ko ljudje pravijo, da so nekoga preboleli

[_patchouli_]

Ja...
Jaz se niti ne navežem hitro na ljudi, ker večine niti ne spustim blizu. Problem je, ker ko sem se odločila, da tak obrambni zid ni dober zame in moje odnose, se je vedno kasneje izkazalo, da vendarle ni bilo tako zelo pametno, da sem spustila ščit.
Kako se spopadeš s tem? Mah, naša psiha je naravnana tako, da s časoma prebolimo in pozabimo.

[emanuela]

Kolikor vidim, se v tvojem primeru niti ne gre za zvezo ampak za primer, ko se ne izide po tvojih načrtih. Jaz teh problemov nimam- iz istega razloga kot Patchouli, ker ljudi ne spustim zares blizu. Na koncu je vedno res, da je potreben samo čas.

[delfinchek]

Tudi jaz ljudi dolgo dolgo ne spustim zraven sebe.

Najhuje je bilo, ko sem bila zelo navezana na svojo najboljšo prijateljico in me je totalno zaj***. V bistvu sem bila potem tako jezna, da žalosti niti nisem čutila. Veliko kasneje sem prišla do občutka, da jo pogrešam (tako kot je bila in ne tako, v katero se je spremenila).

Se pa strinjam s slovencem, da je najslabše, če med prebolevanjem iščeš novo osebo, ki naj bi nadomestila izgubljeno.