Manjvrednostni kompleks zaradi socialnega statusa

[lara.kova]

Živjo!

Že nekaj časa razmišljam o teh stvareh...
Moja družina ne spada med premožne družine. Živimo na vasi in starša v mladosti nista imela priložnosti študirat, ker ni bilo denarja, kasneje pa tudi nista. Oba imata službo, kjer delata v proizvodnji in skozi celo otroštvo se spomnim, da je bila velika napetost, če bosta službo obdržala ali ne.
Sedaj pomagat financirati študij meni in moji sestri, ki se bo v naslednjem mesecu hvalabogu že redno zaposlila in bo tako finančno breme za njiju precej manjše.
Živimo na vasi, v hiši, ki jo je oče sezidal v večini z lastnimi rokami, ki pa še vsem tem času ni popolnoma opremljena.
Imamo tudi velik vrt in njivo, kjer si sami pridelami večino zelenjave.

Ko sem prišla v srednjo šolo, izven svojega okolja, sem začela opazovati druge sošolce-iz kakšnih družin oni izhajajo.
Večinoma so izhajali iz premožnih družih, kjer so starši študirali in sedaj živijo življenje, v katerem uživajo in se poleg službe ukvarjajo s svojimi hobiji.
Moji starši pa so zelo obremenjeni s službo, ki je tudi precej naporna, ko pridejo domov pa se ne ukvarjajo s hobiji-teh namreč sploh nimajo, ampak opravljajo stvari na vrtu, njivi...
Tudi potujejo ne, nimajo prijateljev-družijo se le tu in tam s sorodniki.
Nikoli nismo potovali, smučali.. Poleti smo hodili na morje.
Ne gre se samo za to, da ne bi imeli dovolj denarja, tudi ta bi se lahko prišparal za takšne stvari, za uživanje.. Gre se za to, da mojadva sploh nimata interesa po tem.
Obremenjena sta non-stop, doma smo se redkokdaj družili, smejali, zabavali; vsega, česar se spomnim, je bila vedno prisotna obremenjenost.
Včasih se mi zdi, da bi bilo potrebno čisto malo, pa bi bilo življenje doma precej bolj enostavno. Vendar je že mami takšen karakter, da je non-stop slabe volje, se pritožuje in govori le o negativnih stvareh.. Ko se vidimo, mi govori le o tem, kdo se je ponesrečil, umrl itd... Seveda ji lepo rečem, da me takšne stvari preveč obremenjujejo in da bi rada govorila o čem bolj veselem, vendar je potem jezna name.
Zaradi takšnih stvari sem se že pred leti začela počutiti manjvredno. Deloma zaradi pomanjkanja denarja, deloma zaradi pasivnosti staršev.. Pa ne gledam tega v tem smislu, da bi se hotela it nek high-society... Želela bi si samo več zainteresiranosti za skupno druženje, ne rabim počistnic na Ibizi-vesela bi bila že, če bi bila mama pripravljena iti z mano na sprehod, pa me vedno zavrne in gre raje spat.
Ne vem, v kakšnih razmerah vi živite doma, me pa zanima, kako to vpliva na vas in če ste se kdaj počutili podobno?

[mastermind]

Mislim, da razumem kaj želiš povedat.. Poglej, ni ok da se počutiš manjvredno zaradi materialnih zadev. Eni imajo več, drugi manj, tako je vedno. Jst se tudi ne vozim v bmwju pa nimam iphona itd. si pa zato privoščim kaj drugega kar mi pomeni. Tudi ti bi morda poskusila kaj prišparat, najt kako študentsko delo, da si zaslužiš za kak dan, dva počitnic.

Se mi pa zdi, da te tukaj bolj matrajo odnosi doma. Pri starših boš težko kaj naredila, če se ne boš vsedla skupaj z njimi in jim točno to kar si nam, povedala. Mogoče se pogovoriš o tem tudi s sestro? Glede na to, da je starejša je mogoče šla skozi podobno obdobje. Če ne drugega, ti bo znala svetovat. Se pa strinjam, da ti mora bit precej hudo, če želiš pa ne moreš preživljat prostega časa s svojimi. Jst ti svetujem, da se zamoti sama s sabo, športaj, nauči se česa novega, pojdi kam. Niso vsi starši idealni in marsikdo je tak kot tvoji, ki jih opisuješ. Pač, na koncu koncev boš sama sebi edini človek, ki bo ob tebi do konca življenja. Posveti se sebi in se enostavno sprijazni s situacijo.

Jaz nisem imel težav s tem, da ne bi želeli kot družina preživljati skupaj počitnic, na živce in močno obremenjevali pa so me neki zlagani odnosi in navidezno dobro razpoloženje. Vse je bilo dobro odigrano. Kot sem v eni sosednji temi že napisal, danes sem finančno samostojen, doma (le) jem in spim.
Probaj si najt kako družbo, kolege, kolegice, jet kam v naravo, predvsem spoznat koga fajn, ki ti bo v oporo. Se je pa nesmiselno počutit manjvredno, ker na koncu koncev to ni niti malo tvoja krivda. Krivda je na starših, ki si ne vzamejo časa za otroke. Jebat ga, še marsikej hujšega je na svetu, da bi se sekirala zaradi tega.

[*Abby**]

Predvsem se preveč osredotočaš na svoje starše. Počasi se boš morala odlepiti od njih. Čas, ko ste bili družina, se je počasi končal. Zdaj morate odnose postaviti na novo. In če ne morete biti prijatelji, se boš pač morala soočit s tem, da boste ostali na odnosu starši - otrok, ampak ti ne moreš več čustveno viset na njih, kot to očitno počneš.

Koliko denarja so imeli tvoji starši (in če sta bila oba v službi in je bil denar za počitnice, ste nekje v slovenskem povprečju) nima nikakršne zveze s teboj. Ti si moraš ustvarit svoje življenje!

V bistvu mi sploh ni jasno, kaj te obremenjuje - se ti zdi, da nista naredila dovolj zate? Da se nista dovolj potrudila? Oba delata in še kmetujeta - kaj več pa hočeš? Meni se zdiš samo razvajena ...

[Rollin #3]

kot prvo ne se ubadat preveč z Abby, ker imam občutek da je bolj pridnega karakterja kot tvoji starši.

pomoje poskusaj najprej malo razumet tvoje starse. ce delata ze celo zivljenje v proizvodnji in potem se doma, je nekako smiselno da jima primankuje energije za karkoli drugega. plus nekateri starjesi ljudje so mocno vzgojeni v to kako je treba delat, delat... (tudi kadar sploh ni treba) in to je tezko spremenit. lahko pa kdaj ko ti se zacnejo pritozevat poves kaj hecnega in si ti tista ki prinese malo soncka v druzino in s casoma izvabis kaksen sprehod lahko pa se posedete pa pogovorite in jim poves da pogrsas bolj pogovor z njima kot pa kaj materialnega.

[haylee]

Abby, zelo očitno je, da nisi živela v družini, kjer so starši delali od jutra do večera. Tisti ki smo, se namreč še predobro zavedamo, da ljubezni in časa, preživetega z družino, ne moreš kupit v trgovini.

[*Abby**]

Prosim? Kaj vama ni jasno?

Jaz sem ji izpostavila, da so njeni starši ogromno delali in jo vprašala, če ji to ni dovolj. Meni se zdi razvajena, ker se sploh lahko jezi na svoja starša - zelo očitno zelo pridna in delovna človeka, ki pa vsekakor ne moreta imeti še energije za hobije in letovanje. Najbrž sta od zgaranosti tudi krepko zagrenjena, kar je žal precej pogosta posledica stresa, ki sta ga preživljala (nesigurnost službe, stalno delo, garanje doma in v službi)

Ona sama pa izpostavlja, da jo muči socialni status in to, da njeni starši nimajo hobijev in da so zamorjeni ... mogoče se bi lahko vprašala, kako naj jima pomaga?

Ostajam pri tem, kar sem napisala: ona je razvajena in ne razume, da so njeni starši desetletja garali za to, da bi ona udobno živela. Očita jim zgaranost in utrujenost - mama gre raje spat kot na sprehod ... to je otročje in nehvaležno!

In žal ja - od staršev se je treba tudi odlepit. In ne se jih držat za krilo in pričakovat, da bodo ustregli vsaki tvoji želji, kakor pričakuje tale punca.

[Rollin #3]

jaz nimam obcutka, da se jezi nanju, ampak ju bolj pogresa.

[*Abby**]

Naslov teme je: Manjvrednostni kompleks zaradi socialnega statusa - na kaj to kaže? Na to, da pogreša starše? Na to, da zna cenit njun trud?
Na to, da razume, kaj pomeni 10 ur službe plus dve uri zunaj, na zemlji?

In žal - lahko ju pogreša, ampak je dovolj stara, da je lahko malo empatična in razume sočloveka, prav tako pa tudi to, da ne more več slonet na starših - ne čustveno, ne finančno. Je mogoče omenila da dela? Jaz sama in veliko mojih znancev smo si sami plačevali študij - če ne v celoti pa vsaj v velikem deležu ... tudi to je način, da snameš breme z ramen staršev in mogoče je potem tudi več časa za druženje in sproščenost.

Ampak ne ... problem je smučarija ...

[lara.kova]

Saj sem napisala, da se ne gre za to, da bisi zelela od njih ne vem kako bajbe stvari. Tudi sama se v vecini sama financiram, vendar sem na zelo zahtevnem faksu in ce hocem redno studirat, si ne morem privoscit veliko delavnih ur. Gre se za to, da pridem po enem mesecu domov in se mama ves cas dere name, karkoli naredim, ni dovolj dobro, zato sva se s sestro zelo oddaljila od doma, saj kakorkoli pomagava doma, nikoli ne pohvali in vedno najde nekaj, da bo kritizirala. In tako kot je nekdo napisal zgoraj, da stremijo k delu, ceprav tega ni... Tudi ko ga ni, dela mama cel dan cirkus in se dere in sem ukazuje in po navadi oceta zmerja, ce se slucajno malo sprosti in kaj pogovarja z nama, ces, da nic ne dela. Gre se za nacin... In taksno vzdusje je precej obremenjujoce.

[..Evelyn..]

Tudi oni so bili dovolj stari in "empatični"(btw empatija ni samoumevna stvar, je privzgojena), da bi lahko vedeli, da naj se ne reproducirajo in vzgajajo otrok, če niso sposobni poleg, zgolj strehe nad glavo in oblačil na telo, dati otroku tudi ljubezen, bližino, toplino, vzpostavljat z njimi kakovostnih odnosov, ki šele vodijo k osebnosti, ki je nato lahko samostojna, močna, samozavestna in empatična. Primarno so torej njeni starši njej dolžni vseprej kot samo to, kar so ji nudili in vsako pravico ima ona biti razvajena, če biti razvajen danes pomeni, da si želiš imeti človeške odnose s svojimi starši (hodit z njimi na sprehod halo) in ne samo poslušat o krizi življenja, smrti in vse splošnemu pesimizmu.

Veliko družin se sooča s socialno stisko, veliko družin takšne socialne stiske čustveno povežejo, žal je v tem primeru tu ravno obratno. In tu ni problem v njej, ker išče čisto osnovne, bazične odnose na relaciji staršev z otroci, temveč v starših, ker oni niso nje vzgajali prav. Vzgajali so jo s prenašanjim svojih bremen nanjo in danes je ona produkt njihove vzgoje. To, da se v družini niso skupaj smejali, niso imeli sproščenih trenutkov, niso hodili na izlete, se niso družili, temveč je bila dnevno obremenjena s finančnimi težavami, utrujenostjo staršev in njuno vsesplošno apatičnostjo NI brez posledic, to je bila njena vzgoja, to je PROBLEM, ki sta ga ustvarila njena starša. To, da ona na njuno trdo delo danes morda gleda z manjkom empatije, kot ji ti očitaš, je tudi produkt NJUNEGA dela. Ona dva ji nista vcepila občutka, da se dejansko trudita zanjo, ker konec koncev ona od njunega dela ni imela ničesar drugega, kot materialno preskrbljenost, ta pa tudi v premožni družini, kjer niso druge bolj pomembne potrebe otroka zadovoljene, pripelje do disfunkcionalne osebnosti v odrasli dobi. Starši so otroku dolžni nuditi veliko več kot samo okvir, v katerem naj potem ta sam raste.

In, če ti vidiš v čisto osnovni človeški potrebi po toplejšem, bolj čustvenem druženju otroka s svojimi starši (in ne, nikakor se ne strinjam s tabo, da je njen čas "družine" konec) imaš napačno koncepcijo osebnih odnosov. In iz tvojih zapisov se neempatičnost lahko očita zgolj tebi, ne pa avtorici teme.

[tinqi.winki]

jaz te razumem.

se mi zdi, da je bolj hotela poudariti to, kako so nekateri starši bolj odprti - "modernizirani", med tem ko njeni (podobno kot moji) že celo življenje živijo v nekem zaprtem prepričanju, enem in istem (dolgočasnem) ritualu. in potem pride tu slabo počutje z osebnimi problemi + ogovarjanje s strani staršev o stvareh, ki nje res ne zanimajo, ker so tako nizke in nepomembne in se tičejo drugih (npr. kdo je umrl - > poznam to)
ampak žal, dokler starši do tega ne bodo prišli sami (če sploh bodo), boš ti težko kaj naredila. tudi moja mami samo jamra in stoka, in ker se mi ne da več kregat sem začela sama zbijat šale in deliti smešne komentarje, da so stvari vsaj malo razbremenjene. če pa je nevzdržno se raje umaknem. sem velikokrat jaz tista, ki ji ni mar, ki se grdo obnaša pravzaprav pa sploh ne ve kako se v resnici počutim. in po vseh npisanih pismih, po vseh pogovorih izrečenih besedah, itd... se stvari po 100 pismih/pogovorih/dejanih niso premaknile. ji velikokrat poskušam, kaj dopovoedati pa pač ne gre. tako, da tega občutka se boš pomoje znebila, ko boš živela sama. jaz delam na tem, nočem biti v grdem odnosu s starši ampak vseeno, so delno nezavedno krivi za to kakšna sem jaz danes, in kakšne probleme imam sama s sabo. ne moreš pa popolnoma kriviti staršev, saj si niso sami krivi, da so bili tako vzgojeni kot so. in ne vidim nobene razvajenosti v tem, ampak se lahko skoraj poistovetim s teboj, oz vem kako se počutiš le da je morda pri tebi malo huje...

je pa dobra stvar tega, da si lahko zelo hitro srečen. da ne rabiš nekega luksuza in uživaš 1000x bolje kot ne kdo, ki ima vse. se vidi po nasmehu, in vsem, ko odmisliš družinske probleme in si tam kjer si hotel bit, sam oz s komerkoli, je življenje res super. (vsaj tako nekako je pri meni)
komplicirani odnosi, ampak upajmo, da bo nekoč bolje...ali kaj?

[tinqi.winki]

[*Abby**]

Lara: Potem pa mi razloži, zakaj si naslovila temo tako, kot si jo naslovila.

Kar zdaj opisuješ, je seveda problematično in tudi daje drugačno sliko. Verjamem, da se ne počuti dobro v takem stanju. Morda veš, če je mama zdrava? Je v depresiji? Sta z očetom v dobrem odnosu?

Kar se pogosto zgodi, ko gredo otroci študirat je ''sindrom praznega gnezda'' - mogoče se mama počuti prazno, ker vaju ni, mogoče z očetom nista srečna, mogoče se ji zdi, da je zgolj garala vse življenje, zdaj pa v delu išče neko tolažbo - v smislu obrambnega mehanizma?

Moraš razumeti, da mora biti mami hudo, če prideš 1x mesečno domov in pričakuješ, da se takrat vse ustavi, da njene morebitne bolečine in težave enostavno ne morejo kar izginiti.

Meni je malo nenavadno, da na eni strani hočeš lepši odnos, na drugi strani pa prideš domov samo enkrat in ni videt, da bi v odnos posebej veliko vlagala. Če bi prišla domov večkrat in poskušala pokazat pristen interes za mamino počutje, bi bilo mogoče lažje. Tako se mi pa zdi, da v resnici nimate odprtih odnosov, da si prikrivate stvari in bežite en pred drugim. Tako to pač ne gre.

Predvidevam, da si na medicini ali pravu, morda na farmaciji, drugim študentom se navadno ne zdi potrebno poudarjat, da je njihov faks neznosno težek in če imam prav, potem definitivno študiraš takšno stvar, da bi morala znat dobro ocenit ljudi, jih prebrat in gojit neko empatijo in željo po pomoči. Razen, če študiraš za denar ...

In kje bi bilo bolje začet kot doma, pri svoji mami, če bi dejansko rada komu kdaj pomagala?

Evelyn: Ja, prosto po Freudu: Nihče ni sam za nič odgovoren, vse je krivda drugih, vampirska mati in zlobni oče itd. v nedogled do tja, kjer je vsak samo produkt tistega, kar so naredili drugi, lutka, tako rekoč. Mimogrede: si vedela, da je Freud lep del svojega prostega časa preživljal na pokopališčih, kjer je spremljal pogrebe svojih pacientov? Nekako zato, ker jim je povedal kaj je z njimi narobe in zakaj ... in rešitve ni podal nobene!

[*Abby**]

2x

[lara.kova]

Studiram kemijo, je se veliko naravoslovnih faksov, ki so tezji od medicine pa od prava, sploh ce kaksne gradbenike in strojnike pogledas. Domov ne hodim vec pogosto od takrat, ko je mama imela pivske izpade, naso pomoc je zavracala in nas je vedno le zmerjala, dajala mi je obcutek, da sem kriva, ker sem se sploh rodila. Vedno se je spravlala name in me zmerjala kot da sem kriva za njeno zivljenje. Enkrat sem nasla tudi listek, ki mi ga je pustila, kao da hoce narediti samomor. Zdaj so ze 4 leta od tega in sem lahko prezivela to krizo le tako, da sem se distancirala. Ker ce nacnem pogovor o cem, me si napadejo... Sem vedno tista oseba v druzini, ki izpostavlja probleme, zato me oznacujejo za cudno in grozno in da ni cudno, da me nihce ne mara. Enostavno se ne morem vec ukvarjati z njenini tezavami, ker sem se celo srednjo solo in sem tako sama padla v taksno stanje negative in se ze vec let vlecem ven iz njega.