Sam, oh tako sam

[lesko12]

Na tem svetu sm že skoraj 22 let, nikoli nisem še izkusil, kako je imeti res dobrega prijatelja, kaj šele kakšno dekle. Počutim se zelo neljubljenega.

Velikokrat sem razmišljal, zakaj je tako, ko pa recimo na faksu deluje vse zelo obetavno. Pogovarjamo se, smejimo, hodimo na kavice... Vedno mi folk reče, da bi se radi še z mano dobili kdaj, me poklical. Ko je pa čas, da bi me kdo dejansko povabil ven ali na kak izlet, vedno izpadem. Če že grem zvečer ven (redko), moram sam.

Nihče me nikoli ne pokliče. V treh letih, odkar imam telefon imam tri dohodne klice. Odhodnih je nekaj več, vendar ne prav veliko več.

Nekajkrat sem pa le začutil, da se je z parimi osebami razvilo prijateljstvo, kot ga imajo vsi drugi, in da gre na boljše. Pa čeprav je bilo nekaj tednov v redu, je bilo vedno konec, kot da bi odrezal. Ignoriranje, nič več tiste energije. In gotovo to ni bil le slab "dan" z njihove strani.

Zdi se mi, kot da mi manjka samo neka malenkost, da mi bo treba popravit samo eno res majhno, majhno stvar, in bo vse v redu, da bom "normalen" in da problem sploh ni težak. Da je z mano nekaj narobe, kar moram sam ugotovit - poiskat ta "sveti gral". Nekaj časa sem mislil, da je problem, da preveč govorim in premalo poslušam. Pa potem, da premalo gledam ljudi v oči. Mislil sem tudi, da je problem ker nikoli jaz ne pokličem ljudi in nisem "iniciator". Vse troje sem dejansko popravil, vendar to ni bilo to.

Edina možnost, ki jo še sumim je ta, da sem preveč "hiperaktiven", preveč nasmejan in dobre volje, in da ljudi utruja tak intenziven pogovor z mano. Pravijo, da sem tak ekstrovert, ampak sem žalosten v sebi zaradi vsega tega, kar se dogaja.

To, da razmislim svojo življenjsko pot ponovno, me je spodbudil tale dogodek. Z eno punco sva se res lepo razumela, zdelo se mi je, da me ima tudi ona rada, da sem ji všeč. Ko sem ji cirka 3 mesece nazaj povedal za svoja čustva, ni bilo nikoli nič več tako, kot je bilo. Sicer se me ne izogiba, ampak je mrka, odgovarja samo s kratkimi stavki, izogiba se očesnemu kontaktu. Če mi jo uspe kdaj nasmejat, pogleda nekoga drugega, kot da je "šalo" povedal on. Pogrešam jo. To sicer ne bi bil problem, vendar je moja sošolka in jo moram videvat skoraj vsak dan. In to še dodatno boli, poleg vsega napisanega.

To, da bo bolje, ko ugotovim, kaj je tisti detajl, to si govorim že nekaj let, vendar je vedno vse isto, če ne še celo slabše. Prebiram razne stvari na internetu, recimo wikiHow (pa ne zato, da bi temu slepo sledil, ampak zato, da bi dobil kak namig), pa nič ne pomaga.

Čisto iskreno lahko povem, da imam rad ljudi. In res mi je mar, mar mi je za težave drugih in res se trudim, da bi pomagal drugim v nekih razumnih mejah. V mojem srcu ni hinavstva in neke preračunljivosti. Vsi moji plani za prihodnost in ideje so na tem, da bom nekoč naredil nekaj, kar bo olajšalo in polepšalo življenje drugim. Ampak zadnje čase razmišljam, če je sploh vredno. Zakaj me ljudje nimajo radi, zakaj me nihče ne vzljubi? Rad bi imel ob sebi ljudi, ki bi jim lahko povedal za svoja čustva in me ne bi za vsak drek zapustil. To je vse, kar bi rad.

A mate kak nasvet zame? Kaj po vaše narobe delam? Kaj lahko še probam?

[elektrobum]

...

[lesko12]

Sej mam "kolege", samo vedno mi deluje, kot da moram odnos vzpostavit na novo, vsakič, ko se vidimo. Kot da bi čez vikend pozabli, kako fajn smo se štekal prejšnji teden. A je komu poznan ta občutek?

Vedno moram jaz priti do ljudi, nikoli (ali pa zelo redko) ni obratno.

@elektrobum: Hvala. Ampak z družino čvekamo doma, ne po telefonu.

[s0nckic4]

težko na prvo žogo kaj pametnega svetujem, ker te ne poznam. normalno pa da ti sam sebe ne vidiš objektivno in se potem tudi težje objektivno tukaj predstaviš.

sličiš mi na overly attached gf, s tem da si ti pač prijatelj. načeloma traja dlje časa, da te folk res vzame medse, je treba več kot en žur, pa čeprav je bil hud. prav tako pa folk načeloma že ima neko svojo družbo, in jim je kul, če spoznajo koga na novo, ne pa zdaj tisto: omg, noro, kul, wow, novega frenda mam!!!

očitno tebi prehod iz stopnje druženje v stopnjo prijateljsvo dela težave. če hočeš prit v neko zaključeno družbo moraš ti klicat in vabit. ali pa poklicat pa vprašat kaj dogaja, če delajo kaj zabavnega zvečer in če se lahko pridružiš. sej folk načeloma nima nič proti. verjamem, da ti je zoprno, ampak brez nič ni nič.

zakaj pa ne opraviš par klicev, ko bi šel ven, če gre kdo s tabo? pomožnosti kakšen dan prej? pa ne se potem obesit na tisto osebo, pa mu/ji potem najedat cel večer. osebno ko grem ven, imam rada samostojne prijatelje. kar pomeni, da lahko pridemo skupaj pa mi potem ni treba biti njihov baby siter, ampak lahko grem še malo okoli pogledat, če koga poznam, itd.

mi je pa čudno, da si kao ekstrovert, ampak prijatelja pa nobenega. mislim def je nek problem tudi v tebi. zdaj ali se poskušaš vključit v družbo popolnoma nekompatilnih ljudi, ki jim tvoj humor/lifestyle ne potegne, ali si pa res tako težek, da vsakemu po par srečanjih zamoriš.

kaj pa kaki hobiji? to dostikrat združi folk?

[*Abby**]

Vedno moram jaz priti do ljudi, nikoli (ali pa zelo redko) ni obratno.

Se ti zdi mogoče, da te ljudje ne dojemajo takega, kot v resnici si? Da te dojemajo kot nekoga, ki ima veliko prijateljev/širok krog znancev? Recimo, da greš na faks in sošolci mislijo, da si tako odprta oseba, da imaš gotovo veliko znancev še zunaj faksa ...?

Deluješ morda preveč samozavestno? Se ti zdi, da se bi lahko kdo bal pristopiti k tebi, če bi bil denimo bolj sramežljiv? Se ti zdi mogoče, da ljudje mislijo, da je tebi, glede na značaj, fino, če jih ti kličeš/kontaktiraš/kaj organiziraš?

Sicer pa ... malo se mi zdi, da ti samo misliš, kako imajo drugi veliko pravih, zvestih prijateljev, ti si pa edini sam ... načeloma ni tako. Prave, zares ''zveste'' prijatelje (ali partnerje) je težko najti in večina ljudi takih oseb nima ''na pretek''.

[lesko12]

Hvala.

Ha, hobiji so pa vsi samotarski - tek, fitnes, kolesarjenje, lastni projekti. Lahko se sicer koga povabi (in tud se občasno), ni pa to nekaj, kar bi se ponavadi počelo skupaj ves čas.

Ekstrovertiranost ni črno / bela zadeva (v smislu je ali pa ni), ampak je celotna mavrica, če ne še kaj več. Pravijo, da sem ekstrovert, sam sebi se zdim nekaj vmes. In ni mi problem čvekat, odpret kake zanimive teme za čvek; frendov k bi jih lah poklical, če sm slabe volje, pa res nimam.

Kolegi so večinoma s faksa, kar pomeni, da imam dokaj veliko skupne zgodovine, ampak nikoli nismo šli na kako globjo raven (v smislu da bi se tud po faksu poklical, šli vn). Mogoče bi moral res več klicat. In bom tud probal tole

Ravno to je problem, da sebe ne vidim objektivno. Zato pa rabim druge, da bi mi povedal. Nasploh si želim, da bi bil folk bolj odkrit in povedal, kaj jih moti. Še če jih vprašaš, se ti ponavad zlažejo. Prihranil bi mi res velik sekiranja.

@Abby: Dobro razmišljanje. Tud na to sm že pomislu, sej zato sm se pa potrudu mal se umirit
Si me pa tud mal pomirla. Mogoče sm en kanček preveč pesimističen, ampak problem definitivno je. Najbrž je razlog tud tale rahla zimska depresija, ki bo hvalabogu popustila (ravnikar berem to temo na forumu

[*Abby**]

^^ Po mojem ni tako drastično, res ne. Pokliči kdaj sošolca/sošolko, povabi na koncert/pijačo/v kino/kosilo, napiši kakšen sms, pokliči ljudi ... komuniciraj pač, pa bo. Lahko kasneje, ko se s kom malo bolje poznaš tudi poveš, da bi bil vesel, če se ti kaj oglasi - da ne bo videti, kot da si pripravljen biti gonilna sila celotnega odnosa ...

Ne vem, meni to ni povsem jasno, že ko gledam malo mlajše (res ne dosti, kakšne tri leta) generacije na faksu. Mi smo se zelo povezali, smo se vabili na kosila, hodili na pijače, se zvečer dobili pri kom, se poklicali, družili tudi posamezno ... je bilo vsem naravno, da je to tako. Na drugi strani je pa pri mlajši znanki to nekaj nepredstavljivega ...

Sicer pa je po mojem problem tudi v tem, da je ljudi, ki bi jih lahko poklical, ko si slabe volje, pač ni na pretek. Poznam punco, ki na ves glas razglaša kako dobre prijatelje ima, kako so najboljši, mavrični, popolni in ne vem kaj še vse ... ko je padla v depresijo, je za nasvet prosila mene (se ne druživa posebej veliko) in mi zabičala, naj ne omenim nobenim skupnim znancem. Med katerimi so tudi ti njeni čudoviti prijatelji.

Tako to danes funkcionira. Če imaš enega človeka, s komer si lahko res takšen, kot si, si lahko presrečen in se šteješ za rojenega pod srečno zvezdo. Tako to je, žal ljudje nočejo resnice, kadar gre za depresijo, razne strahove, tesnobe ali pa zgolj slabe lastnosti ... večina hoče preproste, sproščujoče odnose.

[s0nckic4]

točno tako. organiziraj kaj, kako druženje pri tebi. s sošolci čez leto, ali po izpitu npr. kak človek kvartopirski večer, ali pa palačinka night. ne rabiš častit, vsak lahko nekaj prinese. ampak nekdo more dat iniciativo. sem prepričana, da se bo folk odzval, in tako dobil vzpodbudo da tudi oni kaj naredijo in te kam povabijo drugič.

[Mahagonij]

Zanimiv "spis" ...

"skoraj 22 let"
svet je še pred tabo

Hahahaha oh wow. Prov k sm odpru to temo sm si mislu da bom v prvem stavku prvega odgovora videlo tole, in dejansko sm.

[elektrobum]

brez-skrbi, vse besedne pojme ko pišemo po forumih ne odrivamo sproti temveč jih zgolj ciklično ponavljamo...

[Leonessa]

Hahahaha oh wow. Prov k sm odpru to temo sm si mislu da bom v prvem stavku prvega odgovora videlo tole, in dejansko sm.

Meni se pa posti v takšnem stilu zdijo precej mimo, ker temi ne doprinesejo nič. Ne mislim, da je treba v primeru priključitve temi napisati nasvet, ki je bil potrjen na podlagi raziskav in ne vem česa, pač pa (če že pustiš sled v tej temi) napišeš nekaj, iz česar se lahko razvije nadaljnja debata, ne kar en post, ki nima pointa.

Nasveti pa se načeloma ponavljajo zato, ker se ponavljajo tudi teme oz. problemi le-teh. Recimo za to temo sem sigurna, da že nekje obstaja podobna in bi se lahko združilo v eno temo, poste novo odprte teme pa preselilo tja. Samo predlog.

Tako kot je napisal že nekdo pred mano - bodi pobudnik za neko skupno aktivnost ali srečanje, četudi samo pir po predavanjih. (če ne drugo, razveže jezik in se hitreje sklene nek dogovor o žuru ipd.)
Sem prepričana, da te nobeden ne bo odklonil (vsaj ne brez vprašanja ali pa se morda ti pridružiš nam, gremo v ___ takoj zatem), če si družaben in pozitivno naravnan. Bi rekla, da ti je lahko celo manj nerodno kogarkoli od teh kolegov/ic na faksu vprašati kam so namenjeni, ker si v "prednosti" pred tistimi, ki se držijo popolnoma zase - si neke vrste "social butterfly", ki kroži od ljudi do ljudi, torej te mogoče oni dojemajo kot nekoga, ki ima širok krog poznanstev in posledično mislijo, da imaš tudi ti tam nekje neko stalno družbo, a ne nujno med sošolci.

[DonCarleone]

Ja uh sem pred leti imel skoraj identičen problem, pa sem ga kaj hitro rešil. Pri meni je namreč bil takšen problem v srednji šoli. Ampak, dejansko tukaj ni bila neka moja krivda, vglavnem so sošolci bili bol asocijalne narave (večina jih je hodila po pouku takoj domov) tisti, ki so pa že bili za žure, so pa bili iz zelo odaljenega kraja, tako, da sem imel kar smolo. Potem, sem pa na faksu spoznal, malomorje dobrih kolegov, nato so žuri, rojstni dnevi, pijačke in ostala druženja, kar vrstila.
Ampak, ko spoznaš folk naj ti kraj pameti ne pade, da bi jih davil s svojimi problemi, ker jih boš že v startu prestrašil in jim boš že, zaradi tega postal zelo odbijajoč. Z njimi se pogovarjaš relaksirano, brez jarmranja ( če boš neprestano jamral, boš izpadel zelo obupan). Ko se boste zaštekali ni osnovnih šans, da ti bo kdo zavrnil povabilo za pijačo (vsaj mene še ni nihče). Druga rešitev je, da malo pobrskaš po svojmu imeniku in pokličeš kakšnega starega dobrega znanca iz osnovne ali srednje šole. Kaj pa nimaš nobenega bratranca (ali pa sestrično) tvoje generacije v bližini? Verjamem, da imaš ogromno ljudi okoli sebe le, da se jih ne spomniš. Zdej, pa tako kot so ti punce svetovale telefon v roke in gremo veselo na delo.

Jaz verjamem, da ti misliš, da s tem nežuranjem veliko izgubljaš (predvsem, ker verjetno živiš v neki zakompleksani družbi, kjer mislijo, da po 30. letu več ni življenja, in, da se je do takrat treba "zdivljat", kokr se le da), ampak to je en velik bullshit. Nič ni izgubljeno.

[jurre]

Mogoče ti narava pač ni dala pogojev da si tržno zanimiv. Naravna selekcija pač. Medtem ko so nekateri moški sposobni seksat še celo z dvema ženskama naenkrat. Močni preživijo in imajo normalno življenje, šibki pa propademo.

[wasd]

Daj odjebi ze s to tvojo trzno vrednostjo ...

[elektrobum]

Daj odjebi ze s to tvojo trzno vrednostjo ...