Brez prijateljev

[izkloplena]

Sem čisto brez prijateljev. Zdravim se tudi za depresijo, imela naj bi malo socialne fobije. Težko se vključim v skupino, navežem stike z ljudmi, pri sebi pa opažam da jih še težje vzdržujem - tako da npr. nimam stikov s sošolkami iz osnovne šole, za kar mi je zdaj kar malo žal. Stalno niham med tem, da mi je tako "čisto v redu" in obdobji ko si družbe želim, pa si je seveda nisem sposobna najti.
Stara sem 26 let, sem še študentka iz gorenjske, dneve pa preživim večinoma pred računalnikom ali pa peljem vn psa. Včasih se zdim sebi zelo čudna - Ko berem na internetu diagnoze, se v marsičem prepoznam, tako da bi npr. imela lahko aspergerjev sindrom,... Tega sicer še nisem omenjala svoji psihiatrinji.

Ne vem tudi zakaj bi se kdo res hotel družiti z mano, saj nisem dobra za bit v družbo, če imam depresijo, sploh pa se težko sprostim. Vseeno pa si želim, da bi imela kdaj prijateljico za iti ven v kino, na koncert,...
Ne vem če ima kar sem napisala sploh kaj smisla, pa vseeno

[slovenc79]

nisi dobra za družbo ker si depresivna, depresivna pa si ker nisi dobra za v družbo..

vsak ki večino časa doma tiči postane bolj ali manj asocialen. najbrž že kr neki časa živiš tko in se te je zelo oprijel. že če se zavedaš tega mal pomaga. čim se spet začneš družit z ljudmi se spet navadiš družbe pol pa gre

pozabi razne sindrome itd.. ko je človek dlje časa osamljen in se zapre v svoj svet začne preveč razmišljat pridejo take ideje ven. in tud depresija najbrž izvira iz tega. vse kar rabiš je mal več stika z realnostjo.

začni se ukvarjat z nečem kar te veseli in naj ti postane rutina. karkol. ampak se je pač treba prisilt v to, ne razmišljat kaj bo un rekel pa kaj un pa kaj če se to zgodi itd.. ampak sam naredi to.

lahko prek neta najdeš koga od tam ki je tudi tak, te bo dobr razumel in začneš tako. in gresta potem na pijačo, v kino itd. fajn je imet nekoga ki te razume in mu lahko zaupaš, vsaj na začetku. potem pa spoznavaš nove ljudi ko maš tudi poguma in samozavesti več.

[wasd]

Sem čisto brez prijateljev. Zdravim se tudi za depresijo, imela naj bi malo socialne fobije. Težko se vključim v skupino, navežem stike z ljudmi, pri sebi pa opažam da jih še težje vzdržujem - tako da npr. nimam stikov s sošolkami iz osnovne šole, za kar mi je zdaj kar malo žal. Stalno niham med tem, da mi je tako "čisto v redu" in obdobji ko si družbe želim, pa si je seveda nisem sposobna najti.
Stara sem 26 let, sem še študentka iz gorenjske, dneve pa preživim večinoma pred računalnikom ali pa peljem vn psa. Včasih se zdim sebi zelo čudna - Ko berem na internetu diagnoze, se v marsičem prepoznam, tako da bi npr. imela lahko aspergerjev sindrom,... Tega sicer še nisem omenjala svoji psihiatrinji.

Ne vem tudi zakaj bi se kdo res hotel družiti z mano, saj nisem dobra za bit v družbo, če imam depresijo, sploh pa se težko sprostim. Vseeno pa si želim, da bi imela kdaj prijateljico za iti ven v kino, na koncert,...
Ne vem če ima kar sem napisala sploh kaj smisla, pa vseeno

Sem po tem opisu cisto isti in se probam ne sekirat glede tega. Probam uzivat dan za dnem in bo kar bo. Na sreco mi pomaga tudi sluzba v katero (zaenkrat) kar z veseljem hodim.

[sanna]

tut jaz brez dobrodošli med čudnimi

[xNamegirl]

hehe,tudi jaz nimam stikov s sošolkami iz OŠ,nekaj malega iz SŠ oz samo eno,s katero se res družive,a naju je ločila razdalja(študij v drugem kraju). Kaj naj rečem? Včasih mi je všeč,drugič pa se počutim osamljeno.

[pirodoksin]

pomaga, če se vključiš v kako društvo ali kaj podobnega (prostovoljstvo, nevladne organizacije) ipd. - pa hkrati nekaj tudi koristnega narediš in se zraven družiš. pa ne pričakovat, da bo takoj prišlo do spremembe, to traja več let. jaz sem mel podobne težave v srednji šoli in sem veliko delal na sebi (od psihoterapije do spremembe življenskega sloga itd.) in enkrat pred kratkim mi je en sošolc iz srednje reku (po tem, ko se nisva že kar nekaj časa videla), da nisem več tako zaprt kot včasih, da sem "normalen". pa sam pri sebi iz dneva v dan seveda ne opazim tako drastične razlike.

ne vem, kako se zdraviš, ampak če nisi vključena v psihoterapijo, je to praktično nujno. brezveze je jemat antidepresive (če jih slučajno jemlješ), če ne narediš nobene druge spremembe.
diagnoze zate niso pomembne - očitno ne gre za neko zelo specifično motnjo, da bi bilo potrebno res neko specifično zdravljenje - tvoje težave so dost splošne (depresija, anksioznost, socialna fobija, mogoče še kakšne obsesivno-kompulzivne tendence itd.) in se kljub različnim imenom vse te motnje zdravijo na zelo podoben način. specifike pri posamezniku itak prepozna psihoterapevt, tebi pa neka specifična diagnoza ne bo pomagala veliko, samo sekirala se boš glede tega. sam sem mel pred časom tako zbirko simptomov, da bi me v različnih obdobjih diagnosticirali z vsaj 4-imi ali 5-imi motnjami (od ocd, do socialne fobije, depresije itd.). ampak a to pomeni, da sem mel dejansko 5 motenj? ne, gre pač za neko zbirko simptomov, ki so se pri meni pokazali in pač niso bili zelo specifični. komorbidnost v psihiatriji je pogosto zgolj posledica slabe definicije motenj oz. tega, da se redko pojavljajo simptomi v čisti obliki (tako kot so napisani v diagnostičnih priročnikih). dovolj je, da veš, da imaš motnjo čustvovanja in mogoče še, če maš kako specifično fobijo (ampak to zgolj za namene zdravljenja, diagnoza ni sama sebi namen).

pa zdravi se celostno: torej ne samo tablete ali samo psihoterapija (čeprav psihoterapija brez tablet je čist ok), ampak tudi spremembe življenjskega sloga (zdrava prehrana, gibanje, manj časa za tv/računalnikom, meditacija ali sproščanje, druženje!). spremembe bodo postopne, drastične spremembe se lahko pojavijo šele v roku nekaj let (čeprav prve razlike ob zdravljenju lahko opaziš že zelo hitro, v nekaj mesecih ali tednih). ampak se pojavijo, če vztrajaš.

glede socialnih situacij oz. medosebnih odnosov ti pa lahko pomaga tudi asertivni trening, to pa pogooglaj, ker se mi ne da razlagat, niti ne vem, če maš tovrstne težave.

aja, pa še to: seveda nisi sama, takih kot ti je kar precej - 20 % ljudi v celotni populaciji ima tekom življenja vsaj enkrat depresijo, kaj šele vse druge motnje (recimo OKM je tudi precej pogosta, pa socialna fobija tudi).

[pirodoksin]

pomaga, če se vključiš v kako društvo ali kaj podobnega (prostovoljstvo, nevladne organizacije) ipd. - pa hkrati nekaj tudi koristnega narediš in se zraven družiš. pa ne pričakovat, da bo takoj prišlo do spremembe, to traja več let. jaz sem mel podobne težave v srednji šoli in sem veliko delal na sebi (od psihoterapije do spremembe življenskega sloga itd.) in enkrat pred kratkim mi je en sošolc iz srednje reku (po tem, ko se nisva že kar nekaj časa videla), da nisem več tako zaprt kot včasih, da sem "normalen". pa sam pri sebi iz dneva v dan seveda ne opazim tako drastične razlike.

ne vem, kako se zdraviš, ampak če nisi vključena v psihoterapijo, je to praktično nujno. brezveze je jemat antidepresive (če jih slučajno jemlješ), če ne narediš nobene druge spremembe.
diagnoze zate niso pomembne - očitno ne gre za neko zelo specifično motnjo, da bi bilo potrebno res neko specifično zdravljenje - tvoje težave so dost splošne (depresija, anksioznost, socialna fobija, mogoče še kakšne obsesivno-kompulzivne tendence itd.) in se kljub različnim imenom vse te motnje zdravijo na zelo podoben način. specifike pri posamezniku itak prepozna psihoterapevt, tebi pa neka specifična diagnoza ne bo pomagala veliko, samo sekirala se boš glede tega. sam sem mel pred časom tako zbirko simptomov, da bi me v različnih obdobjih diagnosticirali z vsaj 4-imi ali 5-imi motnjami (od ocd, do socialne fobije, depresije itd.). ampak a to pomeni, da sem mel dejansko 5 motenj? ne, gre pač za neko zbirko simptomov, ki so se pri meni pokazali in pač niso bili zelo specifični. komorbidnost v psihiatriji je pogosto zgolj posledica slabe definicije motenj oz. tega, da se redko pojavljajo simptomi v čisti obliki (tako kot so napisani v diagnostičnih priročnikih). dovolj je, da veš, da imaš motnjo čustvovanja in mogoče še, če maš kako specifično fobijo (ampak to zgolj za namene zdravljenja, diagnoza ni sama sebi namen).

pa zdravi se celostno: torej ne samo tablete ali samo psihoterapija (čeprav psihoterapija brez tablet je čist ok), ampak tudi spremembe življenjskega sloga (zdrava prehrana, gibanje, manj časa za tv/računalnikom, meditacija ali sproščanje, druženje!). spremembe bodo postopne, drastične spremembe se lahko pojavijo šele v roku nekaj let (čeprav prve razlike ob zdravljenju lahko opaziš že zelo hitro, v nekaj mesecih ali tednih). ampak se pojavijo, če vztrajaš.

glede socialnih situacij oz. medosebnih odnosov ti pa lahko pomaga tudi asertivni trening, to pa pogooglaj, ker se mi ne da razlagat, niti ne vem, če maš tovrstne težave.

aja, pa še to: seveda nisi sama, takih kot ti je kar precej - 20 % ljudi v celotni populaciji ima tekom življenja vsaj enkrat depresijo, kaj šele vse druge motnje (recimo OKM je tudi precej pogosta, pa socialna fobija tudi).

[skyline4]

Sej jaz sem podoben, nobenih prijatljev al kaj podobnega, ma se ne sekiram prevec, mal je cudno ampak prezivis, meni osebno pa muska izredno veliko pomaga, ne vem kaj bi brez, se edina svetla stvar ki jo imam.

[Dioniz]

Skupinsko počni nekaj kar te res veseli ali zanima ali se pa vključi v kako društvo.
Prebit moreš led. To je to.
Sam sem bil izjemno nesocialen kot otrok in najstnik in sem mel zaradi tega velike probleme v OŠ in SŠ, kjer sem bil velikokrat (po Kanglerjevo) črni kozl in sedel kje v kotu čist sam pa nihče me ni niti pogledal kaj šele, da bi se pogovarjal z mano. Za to sem bil sam kriv in, ko sem spoznal kaj je krivo, da je temu tako, sem to sicer postopoma in počasi spremenil. Sicer je še vedno daleč od dobrega, ker je otroštvo pustilo na meni precejšnje posledice, ki jih bom verjetno nosil celo življenje ampak že znam bit kr dobra družba baje.

Predvsem delaj na sebi. Razmišljaj o tem kaj je narobe, da ne moreš vzpostavit želenega stika z ljudmi. Vpiši se nekam kjer bo veliko ljudi z istimi željami in interesi kot jih maš ti in bo zato lažje vzpostavit stik s sočlovekom.

Veliko sreče.

[rokerca]

Kakšna društva ali skupine so res fajn, imaš neko skupno zadevo in od tam dalje lahko gradiš naprej. Naenkrat lahko spoznaš OGROMNO ljudi. Vseeno pa se ne preveč siliti in navezovati stika z vsakim, ki se ti zdi za silo okej (v stilu bolje itša neko ništa), in vsakemu naivno zaupati (sploh punce).

Če prej nisi imel kaj dosti prijateljskih odnosov, se to lahko kar hitro zgodi in nekateri ljudje take lahke tarče s pridom izkoriščajo. Zato jaz pravim, da je vseeno bolje biti samotar ali z enim zaupnikom kot pa v družbi ljudi, ki slabo vplivajo nate.

[izkloplena]

Hvala vsem za nasvete

Se bom včlanila na kakšno telovadbo, ples ali pa jogo - kaj takega imam v mislih, bom še razmislila.

[Captain]

Poleg vseh idej, bi dodal še kak tečaj..na primer tečaj tujega jezika. Koristno in zabavno obenem - spoznaš ljudi s katerimi si tudi prisiljen sodelovati in jih spoznavati. Primer: na telovadbi pač vsak dela nekaj po svoje, v začetnih jezikovnih tečajih pa se začneš skoraj da pod prisilo spoznavati: "Ime mi je, sem star toliko in toliko, prihajam iz, rad počnem to in ono, ... " ... in potem se oblikuje super ekipa