Težave s sramežljivostjo

[drejča]

Pozdravljene,

moj problem je sledeč:

zelo mi je všeč fant, ki ga redno videvam. Ampak moj problem je, da že ko vem, da je možnost, da ga srečam na stopnišču, postanem zelo zelo zelo živčna,... Brez težav z njim komuniciram preko interneta/telefona, ampak ko bi ga pa morala pozdraviti se moj pogum nekam izgubi. Enostavno ne upam oz. ne zmorem. Vsako jutro si rečem: danes ga pozdravim. Pa mi nikoli ne uspe. Sem mu napisala sporočilo, da imam ''težavo'' s pozdravljanjem, ker se bojim, da bi to razumel narobe. Sicer mi je odpisal, da ni problema, da je brez veze, da se sekiram ampak imam resnično grozen občutek. Vsi mi pravijo naj ga pozdravim, ampak enostavno ne morem, ker se bojim. Ali mi lahko prosim da kdo kakšen nasvet, kako naj se rešim te bojazni?

[lubenica56]

Ne razumem sicer kako lahko z njim normalno komuniciraš preko telefona in interneta, v živo pa ga ne pozdraviš. Ampak, če ti to predstavlja tak problem, zakaj te enostavno on ne pozdravi in začne pogovora? Če si mu tudi povedala, da te je strah? Predvidevam, da ve kako zgledaš? Torej mu po telefonu reci naj te pozdravi, ko te vidi.

[claire]

jaz sem imela v SŠ enega ful dobrega sms prijatelja, s katerim se v šoli sploh nisva pozdravljala. pisala pa cele dneve. zaupala sva si celo zelo osebne težave, čeprav se nikomur niti sanjalo ni, da se sploh poznava. ah ta najstniška leta so res the best. in zdaj mi je žal, da nisva navezala realnega stika, ker bi komot furala prijateljstvo tudi izven telefona. zato pa...

kaj maš pa za izgubit, če se enkrat, lepega dne, npr. v nedeljo odločiš, da ga v ponedeljek pozdraviš? kaj pa je en pozdrav? sploh nič. in kaj se ti če zgodit? sploh nič. a veš kolikokrat ti bo še v življenju "grozno" s kom spregovorit? in tule imaš celo prednost - na nek način ga itak že poznaš. daj no! reči "hej" je pa re malenkost!

[kikyca]

^^tud jaz sem imela enga takega prijatelja oz. je bla kr simpatija v začetku SŠ Preko tel. in neta sva veliko komunicirala v šoli pa so bli samo pozdravi in nasmehi. Ah ja, ta mladost.. mi je kr smešno ko se spomnim

Mogoče bi te lahko razumela, če bi napisala da te je sram navezat neki daljši pogovor v živo z njim ampak, da se ti že pri besedi zdravo zatakne mi je pa mal hecno. Probaj se pač mal prisilit, nasmehni se in pozdravi ko greš mimo in ti bo z vsakim dnevom lažje. Nevem kaj bi lahko on pri tem narobe razumel, da ga pozdraviš??

[Fatalna]

Mogoče veš česa bolj natančno te je strah?

[sirova štručka]

...

[dot]

^^ Simpatična ideja

[Jochie]

najboljš da se s kamero posname pa televizijo s sabo nosi!:D

[pirodoksin]

kaj je najslabše, kar se ti lahko zgodi? vprašaj se to vsakič, ko te je česa strah.

[pirodoksin]

bom raje napisal malo daljši odgovor:

če se ti to dogaja pogosto in v različnih situacijah, je možno, da imaš socialno fobijo (lahko je tudi samo v specifičnih situacijah, lahko je blaga ali močna itd.). v tem primeru bi ti lahko pomagala psihoterapija. mi ti namreč tukaj lahko dajemo razne nasvete, ampak s tem ne bomo rešili sredice problema, ki je v tvoji samopodobi (domnevam, ni nujno). ko si v javnih situacijah najbrž pogosto razmišljaš, kaj si bodo o tebi mislili drugi - to je zato, ker si negotova vase in nisi prepričana, npr. da si pametna, lepa ali karkoli. cilj je doseči, da boš prepričana v svoje sposobnosti in takrat ti bo vseeno, kaj si bodo o tebi mislili drugi, ker boš vedela, da si ok, četudi imajo drugi o tebi slabo ali dobro mnenje.
ne pravim, da to velja v tvojem primeru, ampak glede na to, da sem mel sam podobne probleme in da je to tipično za socialno fobijo (sramežljivost je lahko tudi oblika blage socialne fobije in je neprijetna, zato jo je smiselno "pozdravit" s psihoterapijo oz. svetovanjem, čeprav sama po sebi ni patološka).

druga stvar, ki sem jo hotel povedat pa je o motivaciji, in sicer: čustva nas motivirajo. če nas je nečesa strah, s temu izogibamo, če nam nekaj prinaša veselje, se temu približujemo. negativna čustva nas motivirajo bolj kot pozitivna (torej če imamo strah in zanimanje enake jakosti se bomo odločili glede na strah), bližnji dogodki bolj kot oddaljeni. torej recimo, če rečemo mlademu kadilcu, da bo zaradi raka umrl čez 30 let, ga to ne motivira dovolj, ker je takojšnji užitek boljši motivator od oddaljenega.
kako je to povezano s tvojo situacijo: imaš dilemo med strahom in nekim prijetnim občutkom (veselje, sreča, karkoli). ti zavestno sicer veš, da boš, če ga boš pozdravila, zelo srečna, vendar je strah močnejši in se hočeš izogniti kratki neprijetnosti, četudi veš, da bi bila pozneje bolj srečna. cilj je torej zmanjšati strah, vendar se hkrati prepričati, da ti bo sam pozdrav prinesel veliko več.
recimo, da ti dam svoj primer: imam probleme s pristopanjem do punc. sramežljivost in strah, isto kot v tvojem primeru. vendar sem zadnjič brez problema pristopil do ene, ker sem si govoril, da mi bo žal, če ne bom šel in sem si rekel, da itak nimam kaj izgubit - v najslabšem primeru se mi ne bo zgodilo nič - dobim pa lahko punco . ampak ne samo to - to je negotovo, punco lahko dobim ali pa tudi ne (na koncu je tudi nisem ), ampak lahko pridobim izkušnjo, da bom znal to narediti tudi v prihodnje. in sedaj sicer še nisem imel prilike, da bi kaj podobnega ponovil, ampak sem prepričan, da bom naslednjič lahko.

torej, če ga pozdraviš: (1) nimaš kaj izgubiti, (2) ne bo si mislil slabega o tebi, če kaj zajebeš, (3) kaj je najslabše, kar lahko zajebeš?, (4) kaj lahko gotovo pridobiš?

[*Abby**]

^^ Ja ljubi bog no! Jaz ne poznam niti ene punce in nisem nikoli spoznala nobene, ki ne bi bila nekje med 13 in 17 letom sramežljiva, ko pride do pozdravljanja simpatij.

Kakšna socialna fobija? Jej jej ...

Se pa tudi jaz spomnim teh časov - sms ''fanta'' pri 12, zardevanja pri 16h, ko me je simpatija pozdravila ... Je bilo luštno in del odraščanja, ne bi tega za nič na svetu zamenjala.

[dot]

Jaz ne poznam niti ene punce in nisem nikoli spoznala nobene, ki ne bi bila nekje med 13 in 17 letom sramežljiva, ko pride do pozdravljanja simpatij.

Uf, jaz pa, še same so se jim ponujale pa opletale s podloženimi modrci pred nosom (pa kakor slišim, je v teh časih takih korajžnih in samoiniciativnih najstnic še več ).. No, ali pa pač normalno in simpatično pozdravljale in navezovale stike z bodočimi 'fanti' (če se to v teh letih že sploh lahko imenuje zveza).

Je pa res, da takole blokiranje, kot ga opisuje uporabnica, ni nič preveč posebnega ali kritičnega... najbolje se res kar enkrat zbrat in uresničit načrtovano - saj ko je enkrat led prebit, gre naprej ponavai laže oz. steče kar samo od sebe

[*Abby**]

^^ Okej, okej, ampak se mi zdi, da te pupe niso tako ''resno'' in ''romantično'' zaljubljene. (Te, ki nosijo modrce naprodaj. )

Kar sem hotela reči je, da dokler jo je pač sram pozdravit, to ni nobena tragedija. Da gre večina kdaj čez nekaj podobnega. In da bo že prišel mimo kakšen, ki bo upal sam spregovorit.

[pirodoksin]

ja saj sem napisal, ni nujno, da je socialna fobija. če je to recimo pri 25-ih je problematično, pri 15-ih pa ne toliko . samo vseeno, pri nekaterih se to lahko razvije v fobijo, jaz sem imel s tem hude probleme - in ker jih nisem začel pravočasno reševati so se zgolj poglabljali. pa tudi če ni socialna fobija, tehnike za premagovanje le-te nikomur ne škodijo

[T3jcha]

Kakšne pa so te tehnike, ki odpravljajo socialno fobijo?