Ne znam biti srečna in kontrolirati svojega življenja

[bliss]

Imam en bedast problem, ne znam biti srečna, ne znam uživati, v ničemer.

Kako se človek nauči biti srečen? Mora to priti spontano ali je normalno, da znaš uživati v življenju in se imeti lepo? Kako sploh najdeš nekaj, kar te veseli, ti daje strast in ti popestri življenje...?

Sama sem sprobala že malo morje zadev, tudi take, ki so se mi zdele nezanimive, pa me nobena ni potegnila...ne vem. Poleg tega večino stvari, ki jih počnem, delam sama.
V mojem življenju nimam niti ene osebe, s katero bi se lahko pogovorila, če me kaj muči, ko mu je hudo ali delila veselje, ko sem dobre volje. Nimam kaj dosti družbe, večinoma znance s faksa, ki imajo vsak svoje življenje in svoje kolege, svoje probleme. Nikomur nočem biti v napoto, ker nisem najbolj prijeten človek, hitro me zanese in se ne znam kontrolirati, potem pa začnem svoje probleme in stiske valiti na druge. In ni čudno, da potem vsi zbežijo od mene, noben se ne bo ukvarjal z mojimi problemi. Poleg tega je prijatelja, ki mu lahko zaupaš in te pozna, težko najti. Načrtno pa sploh nemogoče.

Dostikrat sem res v stiski, imam težave s samopodobo, nisem najlepša, niti najbolj uspešna in ko me zgrabi panika, potem ne vem, kam naj se zatečem, komu naj povem....včasih se tako sovražim, sama sebi grem na živce, da bi se najraje ubila. Zgodilo se je že, da sem z roko tako dolgo butala v steno, da sem si zlomila kost, samo zato, da sem dala tisto, kar me je mučilo, iz sebe. Vem, da je to narobe... Kaj naj storim v takem trenutku, kako se naj kontroliram?

Poleg tega se mi dogaja. da sem en moment zelo razpoložena, počutim se, kot da bi lahko naredila vse, tisti dan naredim dosti stvari in vse se mi zdi fajn. Spet drugi dan pa je vse po starem, stari problemi in realna tla, včasih se mi še iz postelje ne da, nimam energije.

V bistvu sem čist sama, skoz mam občutek tesnobe in včasih mi ni za zdržati, ne vem, kaj je to. Še največ mi pomaga en malo boljši znanec, ampak se slišiva recimo enkrat na teden, ali pa še to ne. Zdaj bo spet skup s svojo punco in ga bom čist izgubila. To se mi skoz dogaja. Drugače ljudem ne pokažem, kaj me muči, ker bi jih odgnala, večina bi jih mislila, da sem zmešana (no, saj sem malo ).

Prebrala sem že vrsto knjig, o samozavesti, pa sreči pa vzpostavljanju nadzora nad življenjem. Za psihiatra baje nisem (odgovor osebne zdravnice), s psihoterapijo še nisem poskusila, ker je plačljiva in si ne morem privoščiti.

[slovenc79]

pod zasebna sporočila poglej

[celjanar]

ja slovenc to je tvoja priložnost da probaš nekaj ulovit..loj

[slovenc79]

ne mislim lovit pomagal bi rad

res misliš da bom na TEM forumu še kaj lovil?

[Alwaleed]

Na podlagi napisanega ne razumem, zakaj te osebna zdravnica ne pošlje k psihiatru. Če je vse tako, kot si napisala, je moje mnenje - sicer laično, ampak po drugačna sem nisi prišla - da je tvoj problem biološki, ne psihološki.

Tvoji simptomi me spominjajo na manično depresijo:

http://en.wikipedia.org/wiki/Bipolar_disorder

[AkSent]

Iz kje pa si ? Če bi bila kje blizu mene bi se lahko komot spoznale Jaz tud rabim kakšno družbo, ker sem zamenjala okolje in pustila vse svoje punce v drugem kraju

[s0nckic4]

jaz bi na tvojem mestu še enkrat zatečnarla osebni zdravnici, za napotnico za terapijo. zdravniki imajo omejitve, koliko jih lahko tja pošljejo. zdravstvo pač špara. in ker se ji nisi zdela, da boš lihkar skočila pod vlak te pač ni dala.

jaz vidim pri tebi problem, da imaš ta negativen vzorec v glavi. nisem se nikoli izobraževala v tej smeri, ampak koliko sem tu in tam prebrala, so zakoreninjeni vzorci trd oreh in je res najlažje pretrgat s pomočjo strokovnjaka.

za začetek pa se lahko sama potrudiš postat boljši človek. izpostavila si nekaj svojih napak, kar počneš. začni jih odpravljat. če imaš nizko samopodobo, začni športat. resno športat. ne rabiš fitnesa, če ti je predrago. tek je tudi nekaj. postavi si manjše cilje in za vsak dosežen cilj boš bolj samozavestna.

[bliss]

Odgovor moje osebne zdravnice je bil, da je zame bolj primerna psihoterapija kot psihiater, napotnico pa mi lahko napiše le za slednjega. Glede zgoraj omenjene bipolarnosti, v mejah normale je to v vsakem izmed nas, pri nekaterih bolj, pri drugih manj izrazito, samodiagnosticirati pa se je nesmiselno.

Tek mi je do neke mere pomagal....dokler si nisem poškodovala kolena in zdaj zadnje pol leta ne tečem. Vem, da imam dosti napak, sploh se ne upam izpostavljati ljudem, ker take osebe noben ne želi v svoji bližini, kaj šele da bi bila komu všeč. Problem je, da se ne znam sama lotiti svojih problemov, ker niti ne vem, kaj mi točno je, zakaj ne vidim volje v ničemer, zakaj si tudi ne dovolim uživati in mislim, da si to ne zaslužim in da samo kradem nekomu mesto na tem svetu, ki bi si mogoče dosti bolje želel živeti.

Hvala za vse odgovore, predvsem tiste pod ZS.

[mmmBop]

Kot, da bi brala sebe. Kolegi so se me začeli izogibati, ker sem se spremenila, o svojih problemih jim pa tudi nočem gnjaviti.

Držim pesti, da se nama bo kmalu obrnilo na bolje.

[s0nckic4]

no no, tako hudo pa ni. ne rabiš tako razmišljat o sebi, sploh zakaj bi te imel kdo rad etc. vsak ima napake. in vsak ima pozitivne strani, tudi ti. je pa res, da če se ne boš sama cenila te tudi drugi ne bodo.

[bliss]

Ok ja...to je že res. Ampak vsak raje izbere nekoga, ki nima nekih motenj in se mu ne spreminjajo misli ter razpoloženje kot vreme v aprilu? Raje ima ob sebi optimistično, vedro, spontano osebo, ki predvsem zna uživati in ga ne obremenjuje s svojimi težavami.

[White_Widow]

^^ bodi vesela, da takih ljudi, kot jih opisuješ, nimaš ob sebi

[Tamala_mrha]

Bliss, sicer nisem kompetentna za podajanje diagnoze, a iz opisanega gre najbrž za bipolarno motnjo.

Preglej tale seznam in malo poguglaj izkušnje drugih, ki so obiskali katerega izmed naštetih psihologov in psihiatrov.
seznam

Zakaj pa se ti zdi samodiagnosticiranje nesmiselno? Kako se boš znebila kompleksov in zaživela zadovoljno ter polno življenje, če se ne poznaš oz. ne želiš raziskati, zakaj imaš o sebi slabo mnenje? Iz tega namreč izhaja tvoja (ne)samozavest.

Zdravnica ti ni dala napotnice, ker ji očitno tisti moment nisi delovala kot nekdo, ki se dnevno bojuje s problemi psihološkega izvora, kar meni pove samo to, da je slaba zdravnica. Kolegici je zdravnica pred leti dala napotnico brez, da bi morala imeti pred njo čustven izpad, kako ne želi več živeti ali kaj podobnega, pač pa ji jo je napisala brez problema. Mogoče bi pa morala zamenjati splošno zdravnico?

Mimogrede, napisala si, da tvoja zdravnica pravi, da nisi za psihiatra. Saj ti psihiater ne predpiše takoj tablet, najprej se pogovarja s tabo, prav tako kot psiholog in če se mu odpreš, najde najustreznejšo pot, četudi so to zdravila. In kako tvoja zdravnica lahko reče, da nisi za psihiatra, ko pa si napisala, da si enkrat s pestjo tolkla v steno dokler si nisi zlomila kosti?? To je zame direkt za k psihiatru - pa ne me narobe razumet, ne vzemi tega kot slabo, rabiš pomoč, ker se očitno sama ne zmoreš postaviti na noge, potem bo pa spet ok, če boš seveda tudi oz. predvsem TI delala na sebi. Si zdravnici sploh opisala kar si nam, da tolčeš po steni in da razmišljaš, da se hočeš ubiti?

[White_Widow]

meni se pa njeno stanje zdi daleč od bipolarne motnje, zato je res brezvezno si neki sam postavljat diagnozo. za to so usposobljeni zdravniki

[Tamala_mrha]

Meni se pa ne zdi tako daleč, ko pa punca opisuje, da ima resna nihanja razpoloženja. Saj pravim, da bo to povedal zdravnik, ki je specializiran za to, v kolikor bo sploh šla do njega, a se že iz napisanega sodeč kažejo znaki te bolezni. Pa niti ni brezveze dat kakršen koli link v zvezi s tem, če je pa odprla temo na forumu, kjer najbrž ni strokovnjaka, ki bi lahko podal strokovno mnenje. Tako pa je dobila vsaj nekaj odgovorov. Edini pravi odgovor pa je, da gre na posvet k psihologu ali psihiatru, za kar bo pa rabila napotnico. O tem sem pa že zgoraj napisala, da naj magari zamenja zdravnico, če ji je noče napisat.

Najbolj napačno je pa ravno takšno mišljenje, češ to pa ja ni podobno nobeni bolezni. Tako se ima bolezen možnost razvijati in stopnjevati, ker si ne najdemo pomoči pravočasno. Iz tega potem sledi nadaljevanje v obliki resnega zdravljenja in strogo nadzorovanega odmerjanja zdravil. Poznam en takšen primer od blizu, tako da vem, kako gre to ... Če začnemo zdraviti (ne nujno z zdravili) pravi čas, lahko omilimo in po nekem času popolnoma odpravimo bolezen, ko pa se le-ta že močno zasidra v posameznikovi duševnosti, je zdravljenje dosti zahtevnejše in traja dalj časa.