Psihološke težave?

[Lady_Cristina]

Pozdravljeni

Praktično celo življenje se soočam z raznimi psihološkimi težavami, večinoma fobijami. Včasih se mi zdi, kot da izginejo oz. je situacija boljša, drugič pa se vse skupaj poslabša in se mi zdi da se mi že meša. Tako ali tako imam že abnormalno veliko število fobij, ena fobija se je sicer drastično izboljšala (panika pred javnim nastopanjem), ampak je odvisno od situacije lahko še vedno prisotna. Drugi moj problem je paničarjenje glede smrti najbližjih, sploh fanta. Imava zvezo na daljavo, torej je vse skupaj še huje. Vsakokrat ko ga ne morem nikakor doseči (skype/email) oziroma mi ne odgovori, vedno najprej pomislim, da je umrl. Zavedam se, da je to popolnoma absurdno - včasih internet ne dela, trenutno ima računalnik na popravilu in mi piše preko njegovega iPoda (ki se včasih sploh noče napolnit), a namesto da bi na te logične stvari pomislila, najprej pomislim na najhuje. To ni prisotno samo pri njem, pri bivšem sem mela isto stvar ko se ni oglasil na telefon, glede babice in mame pa je isto - celo glede mačke! Po glavi se mi včasih pojavi cel kup slik, od nesreč, do pogrebov itd. To s smrtjo se sicer tu pa tam ne zgodi, ampak se pa kljub temu prevečkrat. Moram pa še povedati, da nikoli ni umrl nihče od najbližjih, edino dve mački in dve mamini teti (ko sem bila otrok).
Naslednji moj problem je čas, ko sem v postelji in sem na tem da zaspim. Ne samo, da ne morem spat v popolni temi, zdi se mi kot da je nekdo v sobi in da nisem na varnem. Posledično pa potem traja nekaj časa (včasih več ur) da zaspim. Pri tem pojavu pa je tako, da je ta strah prisoten naprimer nekaj dni ali tednov zapored, potem pa mine. Najhuje pa je, če se je v sobi, kjer spim, kaj spremenilo (naprimer da odstranim zavese iz postelje, ker jih dam prat, ali pa sprememba pohištva, celo če sem navajena, da naprimer gori lučka od modema in potem ne gori ker ga eno noč pač vgasnem).
Grozljivk že lep čas ne gledam, razen tistih v stilu 'I know what you did last summer', ki praktično ne kažejo nobenih prizorov, ki jih ne morem gledati (če vidim iglo, ki gre v kožo omedlim).

Če ima kdo podobne probleme, tudi če je samo eden od naštetih, mi naj prosim pove, kako se s tem sooča. Te stvari bi rada sama odpravila, brez
kakih psihologov. Trenutno živim sama. Mislim sicer, da se bo vse skupaj izboljšalo v roku nekaj mesecev, ko se fant preseli k meni. To vem da bo rešilo fobijo z njegovo smrtjo in to stvar s spanjem (ko kdo spi zraven mene problema ni), ampak bi stvar vseeno rada rešila.

Hvala za odgovore

[Led Zeppelin]

Mislim da bi morala tako kot v tem postu, uporabljat zdravo logiko.
Ko ne dosežeš ljubljene osebe, namesto da ga poskušaš dobiti na vse možne komunikacijske naprave in načine, enostavno v glavo vbiješ misel..aha, najbrž mu je baterija crknila, je na sestanku. Enostavno če ga ne dobiš, mu pošlješ sms: pokliči me, ali pa mail..ko te enostavno zgrabi panika, si vbij nek normalen razlog v glavo, in si to ponavljaj.

Predstavljaj si da ko boš imela otroke, in bo tvojemu najstniku crknil telefon..

V OŠ šoli sem imel sošolca ki ni mogel spati, oz. je rabil nekaj ur da je zaspal, zaradi tega ker je v temi videl volkodlaka iz filma Silver bullet.
Potem ko sem mu posodil svojo mačeto (raje ne sprašuj), je ta problem minil..kar hočem povedati, da moraš ti ugotoviti katere stvari te pomirjajo,oz. se ob njih počutiš varno.
Glede izgleda sobe bi pa jaz tako naredil, da bi enostavno imel neko rutino zvečer, točno kje bo kaj postavljeno, kaj bo prižgano...

BTW, jaz sem filmofil, pa sem v življenju pogledal ene 10 grozljivk, jaz pa sovražim kakšno rezanje zapestij.

[haylee]

Ko ne dosežeš ljubljene osebe, namesto da ga poskušaš dobiti na vse možne komunikacijske naprave in načine, enostavno v glavo vbiješ misel..aha, najbrž mu je baterija crknila, je na sestanku. Enostavno če ga ne dobiš, mu pošlješ sms: pokliči me, ali pa mail..ko te enostavno zgrabi panika, si vbij nek normalen razlog v glavo, in si to ponavljaj.

Edini logičn odgovor na tvoj problem. Ampak teorija je eno, praksa pa drugo. To je tako kot osebi, ki zelo hudo zboli rečt, da nej razmišlja pozitivno. Mogoče bi se predvsem glede tega problema res pogovorila s kakšnim psihologom, drgače se ti bo zmešal, ko boš mela enkrat otroke.

[Lady_Cristina]

Sej to glede otrok pa me tudi res zanima kako bo... rada bi namreč mela 4. Psiholog ne pride v poštev, prepričana sem, da lahko to nekako sama razčistim. Rada bi pač nekaj nasvetov.

Led Zeppelin, bom poskusila ta nasvet glede teme

[punkie_]

fobije imajo ponavadi globlje psihološke vzroke, lahko jih sicer blažimo z različnimi kognitivno vedenjskimi tehnikami, a to je približno tako, kot da bi pometali prah pod preprogo.

[Nesanica]

V OŠ šoli sem imel sošolca ki ni mogel spati, oz. je rabil nekaj ur da je zaspal, zaradi tega ker je v temi videl volkodlaka iz filma Silver bullet.
Potem ko sem mu posodil svojo mačeto (raje ne sprašuj), je ta problem minil..

iiiii kok lepo... ampak se res ne delam norca, pač pa se mi zdi ful lepo da si nekaj ukrenil, ko ti je povedal za tvoj strah. Većina bi samo poslušala in poskusila svetovati, ne bi pa nič ukrenila.

Lady_Cristina občasna fobija da te je strah je normalna, ker živiš sama.Tudi sama jo včasih imam. Načeloma jo poskusim odmisliti in se spomniti kako trapasto se počutim zjutraj. Verjetno si na svojem šele kakšno leto, dve? Pri meni je problem tudi veliko ogedalo ki ga imam v spalnici, saj se včasih kar malo ustrašim ko se zbudim in pogledam v to smer in vidim svoj odsev...
Strah pred smrtjo bližnjih pa sem imela dokler ni dejansko meni bližnja oseba res umrla in se takrat ugotovila da takšen je pač krog in zato je edino prav da živiš in počneš to kar želiš. Ta oseba je živela polno življenje in dvomim da bi kaj obžalovala. Sicer se še vedno včasih malce ustrašim, ampak samo zato ker sem navajena da se vedno vsi javijo oz. me pokličejo takoj nazaj.

[bubbles]

občasen strah je eno, avtoričin problem pa je že malo globlja kategorija.

jst pravzaprav vidim kot edino možnost, da se sama pozdraviš to, da si racionaliziraš, kot v 1. objavi. samo glede na to, da se racionalne plati zavedaš in do sedaj ni pomagalo... ne vem, zakaj se tolko otepaš pogovora s srokovnjakom, saj pa to res ni nič takega.
pa še to: ne verjamem, da bo strah minil, ko bo fant prišel k tebi, ker (čisto laično psihološko) ni problem v njem ampak v teebi, timoraš razdelati, kaj je dejansko vzrok teh strahov.

[purple_rain]

Strah pred smrtjo bližnjih pa sem imela dokler ni dejansko meni bližnja oseba res umrla

;( mene pa še kar spremlja.. in najbolj grozno je bilo, pri tej eni osebi, edinokrat, ko nisem na to pomislila (ker je bil odnos v neki rahlo bedni fazi ohlajanja, sem mislila, da si je pač vzel čas za odgovor), se je ravno to zgodilo..

Še vedno zahtevam od ljudi, da se mi javijo vsaj ko prispejo na cilj, pa še potem čim večkrat tekom odsotnosti.
Sicer me tole ne hromi ful, ampak res se počutim velik bolj pomirjeno, ko se mi oglasijo.

Sori, čist nč ne pomagam s tem, nimam noebenega pametnega nasveta; želim samo delit izkušnje..

[Anjeske]

^^
Tak strah sem mela tud jaz včasih, potem je pa minil. Imam pa tudi jaz boljši občutek, če mi ljudje javijo, da so prispeli srečno domov (čez dan sicer ne, če se pa vozijo ob poznih nočnih urah, pa vedno)

[White_Widow]

Lady_Cristina meni se dogaja skoraj identicno kot tebi.
Se takrat probam hitro spomnit na kaj drugega in razmisljat o drugi stvari.

Led Zeppelin je napisal/a:
Ko ne dosežeš ljubljene osebe, namesto da ga poskušaš dobiti na vse možne komunikacijske naprave in načine, enostavno v glavo vbiješ misel..aha, najbrž mu je baterija crknila, je na sestanku. Enostavno če ga ne dobiš, mu pošlješ sms: pokliči me, ali pa mail..ko te enostavno zgrabi panika, si vbij nek normalen razlog v glavo, in si to ponavljaj.


Edini logičn odgovor na tvoj problem. Ampak teorija je eno, praksa pa drugo. To je tako kot osebi, ki zelo hudo zboli rečt, da nej razmišlja pozitivno. Mogoče bi se predvsem glede tega problema res pogovorila s kakšnim psihologom, drgače se ti bo zmešal, ko boš mela enkrat otroke. Confused

res je malo tezko na zacetku, ampak pri meni vsekakor deluje in se manj obremenjujem s takimi stavrmi, kot sem se leta poprej

[¤Crysstal¤]

Se bom potrudila z odgovorom, ker imam eno izkušnjo za sabo in ti mogoče lahko naklofam kaj uporabnega. Let's go..

Ne vem, zakaj nočeš poiskati pomoči strokovnjakov, ki bi ti ta boj same s sabo bistveno pohitrili in olajšali, sploh pa bi najbolje vedeli, kako in kaj. Sama se s tem očitno že dolgo brezuspešno spopadaš.. Danes je obisk psihiatra nekaj čisto vsakdanjega in če res želiš, da strahovi izginejo, ti naj ne bo težko narediti vsega, kar je v tvoji moči.. So stvari, ki jih niti ne moreš rešiti sam.

Ponavadi so strahovi posledica preteklih izkušenj, ljudi, ki imajo vpliv nate in ti vcepijo neke ideje, lahko pa so kriva tudi kakšna zdravila ali droga.. Kadiš travo? Ta je znana zaveznica paranoje in preganjavic, včasih vodi v psihoze, shizofrenijo.. Enim potegne na bad, drugim ni kaj hujšega, pa je skadijo na kile.

Vedi, da se v lajfu pač dogajajo stvari, na katere nimamo vpliva, Zgodi se, da izgubimo najbližje, da nas doleti nesreča.. Kul je, da narediš vse, kar je v tvoji moči, da se ogneš nevarnosti, a tu se tvoje omejene možnosti končajo. S tem se moraš pač sprijazniti, to tako sprejeti in živeti pač enako kot vsi ostali. Smo praktično vsi na istem.

Ne jemlji življenja preresno. Konec koncev gre za igro, iz katere noben ne uide živ. Vsi bomo enkrat umrli, skušaj gledati na smrt kot na del življenja, naravno stvar, pač zadnje poglavje tvoje knjige, hkrati pa začetek nove, ko se tvoja duša rodi v drugem telesu.. Konec=nov začetek. Namesto, da se ga bojiš, izkoristiš in živiš podarjeno življenje, dokler traja, ker je škoda zabijat čas, ki mineva prehitro.. In enako je s tvojimi bližnjimi..

Povej in pokaži jim, da jih imaš rada in so ti vse, that's it.. Sploh pa ne misli le na slabo, ker s tem boš tudi pritegnila slabe stvari v svoj lajf.. Zakon privlačnosti ali kakorkoli naj bi se temu reklo. Potrudi se misliti pozitivno!

Ne smeš se čutiti odgovorno za stvari, za katere niti slučajno nisi in na katere, kot že rečeno, nimaš vpliva. Ne vleci nase tolikih bremen, ker tega nisi dolžna početi in sploh se utegneš pod njihovo težo zlomiti.

Ukrepaj čim prej, ker pri tovrstnih težavah zna priti do tega, da dobijo nove razsežnosti, lahko se razširijo, potencirajo in nazadnje pristaneš še na zaprtem oddelku v Polju.

Potrudi se, da kadar te stisne, svoje misli od začetka zavestno preusmeriš drugam, v kaj lepega. Zaposli se s stvarmi, ki te veselijo, da ne bo časa za črne misli. Ko se kdo ne javi, si v primeru strahu reci, da si tepka, se nasmej, češ kako sem usekana in se s čim zamoti med čakanjem na odziv. Pred spanjem si omisli sproščujočo kopel, meditacijo, pomirjajočo glasbo, v skrajni sili blažje pomirjevalo/uspavalo.

Škoda je, da ti lajf grenijo brezpomenski negativni občutki. Življenje samo po sebi je lepo kljub nesrečam, ki nas utegnejo doleteti. Sprosti se! Želim ti, da premagaš vse strahove, ki so zdaj močnejši od tebe.. Let's enjoy life careless!

[kittyCAT00]

OK, ko sm tole prebrala sm si malo "oddahnila" .. nisem edina..
Še 2,3 leta nazaj sem imela podoben primer, glede varnosti ko sem spala, pri meni je včasih trajalo par tednov da nisem mogla zaspati , ves čas sem odpirala oči( vsakih par sekund,par ur) , zavita sem bila v kovter,samo oči sem imela ven, vroče mi je bilo tako da sem gorela ampak kljub temu sem bila zavita ker sem se počutila nevarno, strah me je bilo da je nekdo v prostoru, tak filing sem imela kot da me nekdo opazuje, kot da bo prišel in mi kaj naredil, mogoče se sliši smešno ampak takrat mi ni bilo, bilo je mučno,cele noči nisem spala , šele zjutraj ko se je začelo daniti sem se počutila dovolj varno da sem zaspala. Sedaj živim sama ampak še zmeraj se mi kaj takega dogaja,vendar poredko in v manj hujši obliki, čeprav ko se spomnim na tiste dni me kar stisne.. sem mislila da sem imela edina probleme s tem.. včasih sem resnično htela poiskati pomoč ker je blo preveč use skupaj.. noben mi ni vrjel da se mi to dogaja.. to je res nekaj najhujšega.. :S

[Lady_Cristina]

kittyCAT00 ja evo, pri meni je čisto isto... včasih se mi zdi kot da sem 5 let stara punčka, ki je pravkar gledala grozljivko... butasto je, ampak je res tečno.
K psihologu pa nočem, ampak ne zaradi tega ker me je sram. Ni me. Razlog je v tem, da ne verjamem, da bi se stvar izboljšala samo s pogovori. Poleg tega nočem da me kje potem pošljejo k psihiatru pa me še kje z zdravili našopajo. Če že bi se dala hipnotizirat ampak glede na to da jaz ne zaupam ničemer slovenskemu, sploh pa nobenemu zdravniku, bi to raje opravila nekje v tujini. Sicer je res da praktično živim v tujini, ampak mi res enostavno ni.

Hvala vsem da mi poskušate pomagat, drugače pa ¤Crysstal¤, ne, ne kadim trave, je nikoli nisem, drugih zdravil razen kontracepcijskih pa tudi ne jemljem.

Se mi pa že zdaj dejansko meša od tega ko ne vem kaj je s fantom glede na to da se že 2 dni nisva slišala. Poslala sem mu že miljon emailov in me iskreno povedano vedno bolj skrbi. Je pa še glih ta zakon privlačnosti, ki stvar poslabša. Jaz v to sveto verjamem in me še dodatno skrbi, da bom stvar dejansko privlačla

[maniac]

Seveda verjameš, da se tvoje težave lahko rešijo s pogovorom, sicer ne bi pisala na forum in prosila za nasvete. Razlika med random ljudmi na internetu in psihologom pa je v tem, da je slednji dejansko usposobljen za to, da ti pomaga. K obisku psihiatra in jemanju zdravil te pa nihče ne more prisilit.

[Lady_Cristina]

Že, ampak meni pomaga da berem komentarje drugih, ne samo zaradi nasvetov, ampak mi je že lažje če berem izkušnje od drugih in vem da nisem sama.
Drugače pa mam še par drugih razlogov zakaj ne grem k psihologu... pa ne me spraševat kaj so ti razlogi, ker je težko razložit in mi ravno ni da bi poskušala.

V glavnem čimveč pišite o svojih izkušnjah, sploh kako ste si oz. si same pomagate. To res pomaga