Presenečena nad sabo

[Brighter_than_the_sun]

Zdravo!!

Sem punca, stara 20 let, hodim na faks - 1. letnik, imam fanta že 3 leta, super prijateljice...
tako ko opišem svoje trenutno življenje se sliši vse lepo pa fajn...pa ni...
zadnje čase opažam pri sebi čustva, ki me zelo presenečajo in strašijo...
sem prvi letnik faksa...od 11 izpitov sem jih naredila že 10, med temi opravljenimi je tudi tisti najzahtevnejši...tako, da bi lahko že rekla, da sem praktično 2. letnik...
pred kratkim sem izvedela rezultate tistega zadnjega, enajstega izpita...in žal nisem naredila...to sem sem sprejela zelo težko...zelo sem se jokala, dva dni nisem mogla priti k sebi...sploh ne vem zakaj sem tako burno odreagirala, ker sem takšen rezultat pričakovala, saj sem bila med pisanjem izpita zelo zmedena, mešala sem stvari...
nasplošno sem tudi zelo čustvena, vedno imam močnejše reakcije kot pa ljudje okoli mene...že samo to dejstvo je dosti grozno, ker si pa vedno že ob najmanjši stvari naredim ogromne skrbi... že sama priprava na izpit je zame dobesedno grozna...jočem se (....), slabo spim, kakšno uro pred dejanskim pisanjem izpita imam težave z dihanjem...
no saj ste zdaj dobili približno sliko o mojem stanju - izjemno pretiravanje...

najhuje je, da se tega vsega zavedam, si pa ne znam NIKAKOR pomagati, da bi se manj "sekirala"...ne da s tem sami sebi povzročim težave, posredno ogrožam zdravje...tudi drugi me potem morajo trpeti...zdaj me še tolažijo, mi pomagajo, sam glede na to kakšne zganjam, nevem če bodo še dolgo...

dobro...zadnje čase pa se še pojavlja hujša stvar...v primeru, da npr. dobi kakšna sošolka boljšo oceno kot pa jaz pri kakšnem izpitu, sem pa ljubosumna.
in to zelo. tako, da sem celo jezna na njo, češ kako si upa dobiti boljšo oceno..
da sem si to samo priznala, da sem dejansko ljubosumna, sem potrebovala veliko časa...in ko sem si končno priznala, me je to ZGROZILO!!!
sošolke s katerimi se družim so čudovite osebe, zelo se razumemo, spodbujamo...tako, da res nevem od kod izvira to neumno čustvo...
nočem biti takšna, nikoli nisem bila takšna...sicer vedno prijateljicam pomagam, ko imajo probleme jim vedno pomagam...zelo zelo jih imam rada...
samo zaradi tega me dejstvo, da jim zavidam ocene, še bolj boli...

mogoče se vam zdi malo neumno, da imam takšne probleme, jaz pa zadnje čase ne morem nehati razmišljati o tem... saj vas bi tudi zgrozilo, da ste zaradi takšnih bedarij ljubosumni na prijateljice?!?!?!
prosila bi vas za tudi kakšne tehnike sprijaznitve s kakšnimi stresnimi situacijami, ali kako se spopadate z vsakdanjimi situacijami, ker imam že "poun kufer", da imam ob vsaki bedarije take reakcije, da človek ne more verjeti..utrujena sem že od tega...

Hvala.

[babygirly*]

Priporočam strokovno pomoč.

[lovefrance]

tipično pomanjkanje samozavesti.

[she-devil]

Jaz pa mislim da je to velik korak, da si sama sebi priznala, da si ljubosumna na prijateljice in da želiš to spremenit. Verjetno si bila v srednji šoli pa tudi osnovni zlati otrok s samimi odličnimi ocenami ne? Opažam, da ravno takšni, ki so vedno veljali za brihtne in tudi sami sebe identificirajo s tem imajo največje probleme pri porazih.
Sicer ne vem kako intenziven je ta pred-izpitni strah, ampak meni najbolj pomaga pogovor z nekom, ki ima drugačno perspektivo od mene. Torej kakšen prijatelj, ki je bolj na flegma in ti bo rekel samo: zato pa so drugi roki, ali kaj podobnega. Moraš vedet, da padanje na izpitu je stalnica na faksu in se ti bo še verjetno kdaj zgodilo. Sicer pa si tako ali tako napredovala v 2. letnik, a veš koliko si jih pusti izpite za naslednje leto ? uff malo morje in še to več kot samo enega (aja in sploh ni mus, da ne boš naredila v tem letu, verjetno še imaš kakšen rok). Preberi si tudi malo o kakšni vajah, ki sproščajo. Najboljši recept za premagovanje strahu (vsaj meni) pa je, da se dovolj hitro začnem učit. Sem tudi sama takšna, da če bi mi veliko snovi ostalo zadnji dan pred izpitom bi verjetno bila tako živčna, da se ne bi ničesar naučila. Torej začni se učit prej, naredi si plan tako da boš zagotovo vedela, da boš prišla skozi snov.
Glede prijateljic pa je tako - nehaj sama sebe forsirat da moraš biti najboljša. Nisi več v osnovni ali srednji kjer so najboljše hvalili in kovali v zvezde (verjetno si si na tem tudi hranila samozavest).. profesorje tukaj ne zanima, če narediš ali ne. Študiraj zase in za svoje ocene in se ne brigaj za druge. Tukaj boš žal morala sama pri sebi razčistit.
Če pa ne glede na trud tvoja preobčutljivost še vedno ostaja pa mogoče res priporočam obisk psihologa.

[Eući*]

js bi te najprej pohvalila, da si tok v skladu sama s sabo, d lahko prepoznaš težavo in si tudi priznaš namesto d si zatiskaš oči, kar počne velik ljudi in se stvari še slabšajo...
no ti mi deluješ dost ambiciozna, imaš večja pričakovanja in si postavljaš višje cilje, kar je prou ,seveda, zato si tut uspešna, dosegaš lepe rezultate v šoli, faxu ... zato si se tut navadla tega, svojo uspešnost pogojujš z lastno vrednostjo ...vendar pa včasih tudi pride kakšen spodljetaj, ki pa ne pomeni da si ti zato slabša ali manj vredna, temveč moraš vsako neprijetnost uzet kot izkušnjo s katere se boš neki nauučila ,.. slabih trenutkih se ravno nudi priložnost, da o določenih stvareh premisliš in razčistiš sama s seboj...pa tudi, če bi ti šlo use tako dobro v življenju, misliš da bi znala to cenit? Po mojm mnenju ne, prav padci te nekako zbudijo , zato lepše trenutke, človek bolje izkoristi, jih bolj ceni in v njih uživa ...
in tvoja ljubosumnost v tvojem primeru ni nič presenetljivega, saj ti že iz samega zaćetka primankuje samozavesti, na kateri mora delat večina ljudi... tako te uspehi tvojih prijateljic postavijo v slabo luč. oz se ti sama tako vidš, zato jim zavidaš...

jaz bi ti svetovala, da najprej začneš s hvaležnostjo in da se naučiš cenit sebe in vse kar ti lepega življenje ponuja, tako boš bolj zadovoljna sama s seboj, s tvojim življenjem in boš to privoščila tudi drugim, prplavljali te bodo lepi občutki in neboš negativno nastrojena ... ja res lažje je to govort oz. napisat kot dejansko potem izpeljat,..vendar use se začne pri tebi, ti sama moraš obrniti sliko, spremeniti pogled...res, prebiraj kakšne knjige, ki ti bojo morda odpirale nove poti

življenje je samo po sebi dost enostavno, pa si ga nekak mi sami zapletamo ...

[dot]

Verjetno si bila v srednji šoli pa tudi osnovni zlati otrok s samimi odličnimi ocenami ne? Opažam, da ravno takšni, ki so vedno veljali za brihtne in tudi sami sebe identificirajo s tem imajo največje probleme pri porazih.

Ma ne vem, pomoje je 2 leti pacala ta 1. letnik, če je že 20 stara Pa tud težko, da bi vseh 10 izpitov nabasala skupaj zdajle spomladi.. no, al pa čestitke, če je tako Je pa možno, da ji je prej dobro šlo v šolah, ja. Se pa tud strinjam s tvojo ugotovitvijo, sem že večkrat slišala kaj takega...

Drugač pa, ja, si predstavljam, da verjetno ni fino, če padeš na kakšnem izpitu, še posebej, če si se prej zavzeto pripravljal (men se je enkrat skor odpelal, ko sem mislila, da se mi bo to zgodil zaradi blokade, sam sem na srečo dost narobe ocenila zdaj se ne bi več tako sekirala, danes skušam gledat vse bolj realistično in flegma)... ampak vseeno ni konec sveta, boš šla pač še enkrat. Ocene drugih oseb se te pa itak ne tičejo in si skušaj dopovedat, da je to čist osebna stvar... + ko boš enkrat končala faks, te številke v indeksu (še posebej iz 1. letnika) ne bodo več igrale take vloge, lahko greš pa itak na koncu popravljat kakšno oceno za nazaj...

Študiraj zase in za svoje ocene in se ne brigaj za druge. Tukaj boš žal morala sama pri sebi razčistit.

Tako je

[Brighter_than_the_sun]

sem 1991 letnik, 20 let sem bila to leto...prvič obiskujem prvi letnik, tako da ja..mi je uspelo narediti v tem letu 10 izpitov...
no to vaše ugibanje glede samozavesti lahko samo potrdim...sem zelooooo nesamozavestna, ZELO ZELO...
sama sem zelo visoka...182 cm...mogoče dva cm več? saj nevem..ni pomembno...uglavnem...vsii smo mi težili glede višine...UU KAK SI VELIKAA UUU UU...same opazke na višino...
pred kratkim sem si "spucala" v glavi, da ljudje niso mislili s pripombami glede moje višine nič slabega, ampak sem jaz sama v sebi tem opazkam pripisala negativni privzok...samo takrat je že blo prepozno..komplekse mam še zdaj zaradi višine...in ja..saj vem da je lepo, da sem visoka, eni bi vseee dali, da bi bili visoki itd itd...sama si to tudi vseskozi govorim, ampak vseeno nič ne pomaga, ker ko sem pa kdaj zunaj s svojimi prijateljicami, ki so res mini mini (nekatere tudi 155 cm) si ne morem pomagati, da se ne bi počutila kot kaka gorila - posledično se počutim tudi precej neženstveno...
sem se pa pred kratkim odločila, da se bom spet začela s športom ukvarjat...da pridobim malo na samozavesti...sedenje doma in jokanje ne bo nič pomagalo..zdaj ko se bom pripravljala na drugi rok tega nesrečnega izpita, bom tudi vsak dan šla teč, delala vaje...da se zluftam..drugače se mi bo še strgalo...res potrebujem neko aktivnost, ko lahko TOTALNO izklopim možgane, se sprostim...da mi ni treba res na nobene obveznosti razmišljati..

no zadeli ste tudi s tem, da sem bila prej zelo pridna, odličnjakinja...
v osnovni šoli sem bila odlična, same petke, najboljša izmed punc v razredu... seveda, sem se po končani osnovni šoli vpisala na gimnaziji...tam se mi je pa MILOREČENO spipalo...starša sta se ločevala (mama je varala očeta... sama sem to čutila, vedela sem, da je nekaj narobe, kljub temu da mi mama ni ničesar povedala)...podlegla sem stresu te blesave gimnazije...zapadla v slabo družbo...postala depresivna..depresivna sem bila eno leto, bilo je grozno..vsak dan sem se jokala, rezala sem se...zaradi tega pristala tudi v bolnici, kjer so me morali šivati, očetu sem celo ukradla par 10 tisočakov...(tega me je tako sram, da ne morem verjeti, da to dejansko pišem...zelo zelo zeloo sram...)...
ko sta se starša ločila, se je ozračje sprostilo, z mamo sva se preselili, a kaj ko se je zraven preselil tudi njen novi partner...14 let mlajši od nje...niti malo se nisva ujela...zelo je bil posesiven do mame...ko sem se jaz hotela z njo družiti naju je vseskozi motil, da bi ja se potem šla z njim uzkvarjat...mama valda zaljubljena, ni videla, da je to narobe...enkrat je šlo celo tako daleč, da mej e vrgla ven iz stanovanje...sicer samo za en dan ampok vseeno...grozna izkušnja...
no to so bili moji črni dnevi....trajalo je leto pa pol..raje sploh ne pomislim na to, ker me stisne pri srcu, ko pomislim kakšna oseba sem bila ne morem verjeti, ne morem verjeti, da sem lahko bila tako nesramna...da sem se lahko rezala...
po tem groznem letu in pol pa hvala bogu...prestavila sem na drugo šolo...dobivala sem same petke...vsi profesorji so me hvalili, šolo sem zaključila super - bila sem zlata maturantka, in uspelo se je vpisati na željeno smer, ki jo imam zelo rada, super je, pisana mi je na kožo...

ugibam, da je verjetno spodrsljaj v gimnaziji (padla sem drugi letnik) deloma kriv za to, da si tako očitam ta izpit, ki sem ga padla...saj nevem...deloma je to krivo...samo sem jaz mislila, da sem s tem pri sebi razčistila, da si ne bom očitala tega padlega letnika...
joj ko to pišem mam res občutek, kot da sem nora...

no da še dodam nekaj....opazila sem tudi...(SAJ NE MOREM VERJETIII, DA TOI POČNEM..), da ko ne dosegam nekih idealov (npr. vsi izpiti ipravljeni v prvem roku itd...) se "kaznujem" tako, da si odtujim stvari, ki mi nekaj pomenijo...
si kupim novo majčko...in si je "ne dovolim" nositi, ker mislim, da si je ne zaslužim...
verjetno vas bo večino zgrozilo ob tem, predstavljajte kako je mene stistnilo, ko sem opazila ta vzorec vedenja pri sebi...
prosim ne me obsojat, si misliti, da sem nora...sicer sem res normalna punca s temi problemčki, ki mi res otežujejo življenje in preprečujejo, da bi normalno zadihala in uživala v vsakem trenutku...

vsakršno mnenje, spodbuda, karkoli bi mi zelo pomagalo..
napišite kaj si mislite o moji situaciji (tudi, če je negativno...), to mi bo omogočilo videti mojo situacijo z več vidikov..

sicer pa..komentar na prvi post..glede tega, da potrebujem strokovno pomoč..sem jo imela (ločitev staršev), pa je bila psihologinja milorečeno obupna...nič mi ni pomagala...

se opravičujem za kaotičnost pri pisanju...

[Rollin #3]

pa daj en izpit si padla. veš koliko jih še boš? ful. je čisto normalno, zastojn jih lahko delaš 3 krat, brezveze se sekirat, pogoje imaš. relax.

[najstnica]

..

[dot]

^^ Ah, ne vem, saj to ni nujno slabo, sploh pa ne značilno za majhne otroke... pomoje kvečjemu obratno, zrela oseba mora znat odlagat užitek in nič ni narobe, če si postaviš neke meje / cilje (npr. najprej bom opravila tole delo, šele ko bo opravljeno, bom šla s kolegicami na pijačo / bom oblekla novo obleko in se šla sproščat).

no da še dodam nekaj....opazila sem tudi...(SAJ NE MOREM VERJETIII, DA TOI POČNEM..), da ko ne dosegam nekih idealov (npr. vsi izpiti ipravljeni v prvem roku itd...) se "kaznujem" tako, da si odtujim stvari, ki mi nekaj pomenijo...
si kupim novo majčko...in si je "ne dovolim" nositi, ker mislim, da si je ne zaslužim...
verjetno vas bo večino zgrozilo ob tem, predstavljajte kako je mene stistnilo, ko sem opazila ta vzorec vedenja pri sebi...

To ni kaznovanje, ne take drame delat in pretiravat, kot da si čist hendikepirana zaradi ločitve staršev (najlaže je vse potem enemu vzroku pripisat cel lajf). Če ti nekaj ne paše oz. se tisti trenutek ne počutiš ok za npr. nošenje nove majice, se ne silit... no, če si jo blazno želiš obleči in si braniš, je lahko že mal nerazumno vedenje (pa tudi ni nujno, če te to vzpodbudi k doseganju ciljev in da imaš nekaj kot ''nagrado'' pred očmi). Jaz v bistvu isto delam, samo verjetno v še večji / pretirani meri, tako da imam življenje totalno na ''stand by'', dokler ni vse popolno, tudi lepih novih oblačil nočem nosit takrat, ja (jep, to bo treba popravit na normalno mero ).

Pa reče se ''se boste zgrozili'' . Sori, nisem si mogla pomagat, ne it zdej obupovat

Drugače pa ne vem, poskusi poiskati kakšno drugo terapevtko (smo imeli včasih tudi na forumu temo s priporočili, če se ne motim) ali pa se obrniti na kakšno osebo, ki ji zaupaš, to bi bilo verjetno še bolje..

[Tezej]

pred kratkim sem izvedela rezultate tistega zadnjega, enajstega izpita...in žal nisem naredila...to sem sem sprejela zelo težko...zelo sem se jokala, dva dni nisem mogla priti k sebi...sploh ne vem zakaj sem tako burno odreagirala, ker sem takšen rezultat pričakovala, saj sem bila med pisanjem izpita zelo zmedena, mešala sem stvari...

Pravijo, da ni pravi študent tisti, ki ne pade nobenega izpita Tolk stvari v življenju je še lahko hujših kot da se sekiraš zaradi enega navadnega izpita..
Pri meni je bil skoraj čudež, če sem v prvo nardil katerkoli izpit. V celem študiju jih lahko preštejem na prste ene roke Pa še ti so bli v glavnem v četrtem letniku, ko sem pri izbirnih predmetih izbral najlažje možne
Za to pa res ni treba zganjat panike.. Poglej z dobre strani.. Zdaj vsaj veš kako zgleda in za jeseni ti ostane samo še eden za naredit.. To je razlog za veselje ne pa za žalost..

Po moje, da tebe daje mal depresija.. Če se to že dalj časa pojavlja in je hudo, bi blo mogoče pametno stopit do zdravnika. Precej ljudi trpi zaradi depresije in to kar si ti opisala je po vsej verjetnosti ravno to..

[Brighter_than_the_sun]

no...da ravno pripisujem vse svoje težave ločitvi staršev..mogoče je bil tak vtis dobljen zaradi tega na kak način sem to napisala...so def. vidne neke posledice od ločitve, nisem pa zdaj čist paf pa boga zaradi tega...

drugače pa se meni pojavljajo taki simptomi samoo, ko imam kako stresno situacijo. sicer sem sproščena, brž ko se pa pojavi kaj takega pa bog pomagaj...katasotrofa.
vsa navedena mnenja so mi v veliko pomoč, tako si bom lahko bolje izoblikovala dejansko stanje situacije...
najlepša hvala!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
vsa navedena navodila bom tudi upoštevala...za strokovno pomoč pa počakala...bom videla kako bo zdaj v drugem letniku..če se bo navedeno obnašanje ponavljalo, se ne bom obotavljala in poiskala pomoč...saj v tem ne vidim nobene sramote, kot jo nekateri...

oh me je kar potolažilo, ko sem prebrala, da tudi nekdo drug PRESTAVLJA STVARI NA KASNEJE, ko se vse zgliha in je vse "popoln" )
na nek način si puščam take lepe stvari za kasneje, kot nekakšno nagradico

sicer pa izpit mam v ponedeljek... malo mi je edino grozno, ker sem se učila za ta izpit pa očitno ni bilo dovolj..izpit je sicer tudi kar precej težek, dvoumna vprašanja, dvoumni odgovori za obkroževanje... ampak se bo očitno treba še enkrat usedit dol pa se naučit... druga ne preostane, se bo treba sprijaznat.... pa se ne jokat... vsakič zdaj, ko me bo spopadla kaka panika se bom malo usedla zadihala pa pomislila na vaše odgovore...

se bom pa tudi zaupala najboljši prijateljici glede teh problemov...trenutno še zbiram pogum. ni lahko povedati takšne stvari..no vsaj meni...

[Zvoncica]

Nič hudega ni, če padeš kakšen izpit, sej to VEŠ, a ne Če racionalno pomisliš? Očitno imaš v podzavesti, da moraš biti popolna, ampak res ni nobene panike, če padeš izpit. Zaradi višine se tudi ne sekiraj, ene punce so pretežke, eno so presuhe, ene imajo tanke lase, ene si grizejo nohte, big deal.

Poskusi ne vem, meditirati haha, mogoče ti bo pa pomagalo. Pa ukvarjaj se s športom, zdrav duh v zdravem telesu, pa to. Pa če boš še kdaj padla kakšen izpit, kar verjetno boš, si reci pa kaj pol, pa se pač več uči za naslednji rok

Life is beautiful, ne si ga komplicirat

[Tearjerker]

Joj punca, relax! Bi mogla bit tak kot jaz, ko sem bum paf na vlko ruknala 1. kolokvij na faksu, takoj na začetku videla da to ni noben bav-bav, šla pisat še enkrat in je bilo to to

Jaz pri tebi vidim 2. težavi:
1) ker ti je tako dobro šlo pri opravljjanu izpitov, je bil to zate šok. Saj včasih tudi če si pripravljen na padec, še malo upaš, da je mogoče pa le šlo... pa ni. To ni nič takega, ni kot v srednji šoli ko so učitelji učencu primazal en masten cvek, potem je pa to vplivalo, navkljub popravljanju, na tvojo končno oceno. Paden izpit (dokler ne pride do komisije in plačevanja, kar zadeve malce zaostri) ni nič takega, pač namesto da si ga opravila v 1. bo zabeleženo da v 2. in to je to. S tem se boš pač morala sprijaznit, tudi na faksu je tako, včasih se ful učiš pa vseeno padeš (ja, se dogaja, sploh na kakšnih ustnih izpitih, ali pa če imaš slab dan pa svojega znanja ne znaš prelit na papir, pa sploh kakšni blazno dvoumni multiple choice vprašanja s 10imi možnimi odgovori pa poljubnim številom pravilnih). Roki še bodo, imaš izjeme uspeh - glej raje na to. Da si opravila 10 izpitov od 11h, ne pa padla enega od 11.

2) Kot ti je že bilo rečeno, ti manjka samozavesti, zato se primerjaš s kolegicami in ti njihov uspeh ob tvojem neuspehu predstavlja nelagodje. Glede na to, da veš, da imaš problem, delaj na tem. Imam par kolegic podobnih tebi, se skoz grebejo za ocene in tudi meni je že kdaj kakšna očitno direkt povedala, da to da sem jaz dobila višjo oceno kot ona, absurd. Pa me sploh ne gane, ampak zdi se mi pa neumno takšne kvasit. Mene ne gane, kako izdelajo drugi. Meni je bilo važno, da sem poskrbela za svojo rit in se premaknila iz enega letnika v drugega, kako so pa to izdelovali drugi, pa naj skrbijo sami. Imam občutek, da zarad vsega, kar se ti je dogajalo (kot npr. nezadovoljstvo z višino - zbadanje, ločitev staršev, obnašanje mame....) na sebi ne vidiš nič dobrega, edino kar te ''gor drži'', je to, da si uspešna na faksu, ker si videla da ti to gre, da pridno opravljaš izpite in se sedaj bolj kot ne na svoje uspehe opiraš kot na nekaj, kar lahko pokažeš. Ampak verjetno imaš še druge lastnosti, na katerih si lahko gradiš samozavest in od tu boš morala izhajati. Drugače se bos vseskozi obremenjevala s svojimi uspehi/neuspehi in se primerjala z drugimi.

Žaljivke, ločitev.... To je vse preteklost, to moraš pustit za sabo (čeprav te razumem, to so stvari ki zaznamujejo človeka, sem enako kot ti šla čez vse to), zdaj pa delaj na sebi. Najdi si kakšen hobi, odkrij kakšen svoj talent in ga razvijaj, da boš spoznala, da te samo uspeh na faksu ne definira, ampak so tu še druge stvari.

[Mahagonij]

ko sem pri izbirnih predmetih izbral najlažje možne

Zato je ideja izbirnih predmetov v celoti zgresena. Ne vem kateri kreten se je tega spomnu.

Po moje, da tebe daje mal depresija.. Če se to že dalj časa pojavlja in je hudo, bi blo mogoče pametno stopit do zdravnika. Precej ljudi trpi zaradi depresije in to kar si ti opisala je po vsej verjetnosti ravno to..

Mal depresija, a? Glede na napisano je zenska poskdovana preko vseh mej. Ce bo pridna ji bo psihiatirija pomagala okol polovico tega odpravit.