Zakaj je nekdo, ki izstopa iz večine, označen za čudnega?

[kalanhoja]

Vse bolj si zastavljam vprašanje zakaj je npr. ženska, ki ima pri 40ih doktorat, službo v kateri uživa, svoje stanovanje, svoj avto, svoj čas zase,... za večino ljudi čudna, medtem ko bi morala biti poročena, imeti otroke, biti doma za štedilnikom in se družiti z svojimi vrstnicami, ki imajo družino.
Zakaj je nekdo, ki izstopa iz večeine, vedno označen za čudnega?
Zakaj bi moral vsakdo imeti enako življensko pot?

Kaj vi menite o tem?

[Liefde]

Mislim da jim nič ne manjka, oni so si svoje življenje uredili po svoje. So izobraženi, povrečnega izgleda, vendar so se verjetno sami odločili, da bodo tako živeli, saj mislim, da bi si vsakdo izmed njih lahko našel koga...

Delajo kar hočejo, ni prilagajanj, ni kompromisov, ni kreganj je pa res, da tudi ni ljubezni, cerkljanja, ... Kakor komu paše.

[barbkaa]

glej, čisto različni smo... eni dajo prednost karieri in jih to zadovoljuje v življenju in si najprej hočejo vse pooštimat in šele potem začet ustvarjat družino, nekateri pa se raje že na začetku posvetijo družini, otrokom,... dandanes to več ni tak čudno, ker se veliko ljudi najprej odloča za kariero. je pa res, da znajo še kdaj bit kakšne tetke al pa kdo na družinskih srečanjih nadležne, ko te grabijo za ličke in ti gnjavijo, kdaj boš koga pripeljal s seboj

pač, vsak ma svoje želje in brezveze se je ozirat na nekoga drugega in na koncu pri 70 bit nezadovoljen s tem, kar si dosegel...

[Tearjerker]

Saj to, da če nekdo ni poročen, še ne pomeni da ni v zvezi. In v ljubezni oz. razmerju lahko uživaš tudi, če ne živiš s parnerjem pod isto streho.

Meni se opisana situacija ne zdi nič čudnega in ne predstavlja nobene anomalije. Slovenija je pač toliko zaplankana, da še vedno vidi ideal v družini a la 7th heaven varijanta in ker so ljudje, ki se raje posvetijo družini kot izobrazbi še vedno v večini. Iz tega potem logično (za njih logično seveda) sklepajo da večina = normalnost, majnšina pa anomalija. Ljudje smo si različni, imamo različne prioritete in zanimanja. Življenje ponuja več kot samo moža (ali ženo) in otroke in vsakdo naj ubere pot, kot mu najbolj ustreza.

[kalanhoja]

Omenjena ženska pri 40 pri meni vzbuja občudovanja vredno žensko. Deluje mi popolnoma svobodno in srečno. Zna skrbeti zase in je uspešna. (Govorim o konkertni osebi in ne na splošno o samskih ženskah pri 40ih).
Komentarji drugih zoper njo mi delujejo bolj kot zavist. Glede na njeno simpatičnost in prijaznost se mi zdi, da bi si življenje lahko zlahka zastavila drugače, če bi si to želela. Zato mi je všeč, da dela tisto kar jo osrečuje in se ne ozira na množico.

Drugačnega karakterja od nje sem jaz, ki me obtoževanja okolice prizadenejo. Sicer sem 10 let mlajša od nje, a kljub temu prejemam očitajoče komentarje kako, da pri 30ih nimam fanta. Odgovor je preprost, nimam ga ker sem bolj srečna sama. Sem ga imela, a mi je bil nekako od več. In dokler ne srečam nekoga, ki me bo res osrečeval, ne bom z nekom samo zato, da ne bodo opravljivci opletali z jeziki.
Torej delam tako, da sem srečna sama in ne drugi namesto mene. A kljub temu me vedno bolj morijo nepotrebni komentarji okolice. Bolj kot to, da sem sama pri 30ih me bremenijo komentarji prijateljic, znancev, sorodnikov, domačih, sodelavcev,.. Se vam dogaja isto?

[claire]

mene nič ne moti pri taki ženski ki jo opisuješ. ampak vseeno menim, da če človek ni čustveno navezan na nekoga- s tem mislim partnerja, njegova sreča ni popolna (otroci tu niso nujno potebni).

če izhajam iz sebe priznam, da imam raje manjšo plačo in slabši avto ter fanta, kot obratno.
glede svobode je pa vse zelo relativno. ni nujno, da nekdo, ki ima družino ni svoboden. to je odvisno od posameznika kako razume "družinske obveznosti" in seveda od konkretnega para, njune komunikacije, razumevanja in spoštovanja potreb drug drugega.
vsekakor je bolje biti sam, kot nesrečen v zvezi- s tem se strinjam.
ampak jaz bi bila res obupana, če pri 30ih ne bi imela fanta. priznam.

pri razmišljanju kakršnega ima kalanhoja me zelo moti dejstvo, da jo prizadenejo komentarji. če bi sama to smatrala, kot nekaj, kar jo osrečuje (samsko življenje), bi se požvižgala na mnenja vseh ostalih. zdi se, kot da bi si tudi sama želela življenjskega sopotnika, a si tega noče priznati. izgovor, da jo je fant utesnjeval (ali kako se je izrazila) je pa precej jaloven. kvečjemu pač ni bil pravi za njo.

[purple_rain]

^^To vse so samo osebne preference..tebi paše tako, nekomu drugače.


In največkrat ljudje pri drugih kritiziramo ravno to, kar oni imajo, mi si pa želimo.

[perpetua]

V naši družbi je pač tako in bo še nekaj časa. Zahodne družbe so že vajene samskih in uspešnih žensk, pri nas pa to še ni čisto sprejemljivo, sploh v starejših krogih.
Mene najbolj moti sledeče: da nam (ženskam) je res težje uspet. Poleg tega, da so dokazano na višjih položajih moški, ki v večinipodcenjujejo njihove sodelavke, so tu še zavistne in tekmovalne ženske. Namesto da bi skupaj držale si mečemo polena pod noge, moški pa mimo nas po prehitevalnem pasu no, tole se že malo preveč feministično sliši ampak se mi zdi res.
Ni hujšega za delo kot ženski kolektiv...samo spletke, trači, obrekanje, itd.

Drugače pa občudujem primer ženske, ki je super uspešna na področju kjer dela in ima tudi družino. Srečnejše osebe ne poznam.

[*SunFlower*]

No ja no, kdo pa lahko odkrito reče, da mu 100% dol visi za čisto vse, kar drugi rečejo?
Sploh vsiljevanje nekih predstav je blazno moteče. Če ti naprimer cela žlahta mori, zakaj še nimaš otrok, je to zelo tečno in dvomim, da koga ne bi motilo. Pa je lahko povsem zadovoljen s svojim življenjem.

[cvetkaaa]

Meni se blazno zanimivo zdi zakaj se nekateri toliko obremenjujejo s tem kaj počnejo drugi. Jaz sem si ustvarila družino pri 25-em, zgodaj za današnje čase. Priznam, da sem si otroka želela, in da je lepo biti mama. Ampak kljub temu bi vseeno rajši zamaknila za kakšno leto kasneje, ker včasih se res čutiš prikrajšanega, ker se moraš odpovedati določenim stvarem, ki se jih tvojim kolegicam še ni treba. A to malokatera prizna.
Ampak jaz ko sem imela fanta, sem kljub temu še vedno šla s kolegicami na pijačo in grem še danes. Medtem ko ena punca iz naše pretekle družbe se je iz družbe popolnoma odklopila odkar ima fanta. V šestih letih ni nikoli niti z eno izmed nas šla na pijačo, razen mogoče ene izjeme letno, ko je zraven tudi njen fant. Nikoli pa sama! Vedno sem od nje poslušala očitke, kako da sem neresna, ko imam fanta in grem s kolegico na čaj Nisem morala verjet, da ima takšno razmišljanje, dokler nismo ugotovile, da gre samo za njeno zavist, ker ona ni smela it, ker je bil fant tako ljubosumen, da ji je to prepovedal. Ona si je še kako želela it, a je rajši ustrajala pri fantu, ki jo je omejeval in se zgražala nad nami. In to počne še danes.

[frigga]

Zanimiv članek: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/ob ... 1042333960

[*mala*]

Začni vsakemu ki ti očita govort: "Bolje samska in srečna kot pa v zvezi in nesrečna" To ni izziv kreganja, ampak samo tvoje dejansko stanje in jih ne poimenuješ konkretno, da so mogoče pa oni nesrečni.

Mislim da bo vsak se malce zamislil nad svojo situacijo

Kje spoznati nove kolegice? Vpišeš se na jezikovni tečaj, tečaj trebušnega plesa, greš na fitnes, itd... možnosti je neskončno in zihr se najde še kje kakšna duša, kateri nebi škodla nova prijateljica. Hkrati pa ne škodi kakšno novo znanje.

[sirova štručka]

...

[McLarnovc]

Vse bolj si zastavljam vprašanje zakaj je npr. ženska, ki ima pri 40ih doktorat, službo v kateri uživa, svoje stanovanje, svoj avto, svoj čas zase,...

Moraš vedet, da je za večino folka(80%) človek z doktoratom enostavno čuden, že zaradi naziva. Ljudje v tvoji okolici, ki so na nižjem nivoju tega ne morejo razumet in te avtomatsko okarakterizirajo za čudnega in razširijo tako mnenje o tebi. Jaz sem enkrat na vlaku v kupeju, ko sem se v petek vozil domov iz Ljubljane v čisti zajebanciji izjavil, da imam namen iti do doktorata, pa sem bil deležen takih čudnih pogledov , da me je kar stisnilo.

Danes sem precej trdno prepričan, da mi bo to uspelo..

[dolce_chicco]

Eh, pomilovanja vredni se mi zdijo ljudje, ki se hočejo pomešati z množico, da ne bi izpadli drugačni. Vsak bi moral živeti po svojih načelih, pa se ljudje ne bi toliko ukvarjali z drugimi. Jaz osebno recimo ne maram otrok (malce težka oznaka, ampak pač nimam posebne želje imeti otroka - ne pred 30., niti kasneje), tudi poroka mi v življenju ni neka nuja. Važno mi je, da bom v življenju uspešna na službenem področju in imela ob sebi partnerja (upam, da istega kot zdaj ). Nikoli recimo nisem imela velike želje po avanturah... ajde, po alkoholu in žuranju že , ne pa, da bi "preizkusila" ne vem koliko tipov, da bi potem kao ugotovila kaj mi ustreza. Vse to lahko probam pri svojem in je volk sit ter koza cela. Pač ne ustrezam kalupu današnjih mladih, ki vsak vikend serjejo z nekom drugim. Sicer mi je vseeno kaj kdo dela, nikogar ne obsojam, ampak zase vem, da tega ne potrebujem. Tako kot tudi ne "potrdila" s strani ljudi, ki jih sploh ne poznam, da ustrezam njihovim načelom. Edino mnenje, ki pri meni kaj šteje, je mnenje družine, fanta ter najboljše prijateljice, za mnenja drugih (sorodnikov, znancev, neznancev) pa mi je milo rečeno vseeno, ker jih vidim parkrat na leto in ne čutim potrebe po tem, da vedo vse o meni (če pa že, pa naj imajo veselje govoriti svoje).