V kakšni družini ste odrasli

[red_rose]

zdi se mi, da niti ena druzina ni popolnoma normalna vsaka druzina ima dolocene pomanjklivosti, kreganje, prevec ljubezni, premalo ljubezni, premalo casa, prevec casa... v kaksni druzini si odrascal/-a ? se ti zdi da so ti starsi dali vse kar lahko? da bi ra bil/-a isti stars otrokom? sprejemas filozofijo starsev?
jaz sem si namrec kot otrok vedno zelela normalne druzine moji niso taksni kot drugi. sele zadnja leta sem jih zacela sprejemat taksne kot so. prej me je bilo vcasih tako zelo sram pred drugimi...
ampak zdaj vem, da vse kar vem in kakor razmisljam sem dobila od starsev, tako da jih ne bi vec zamenjala je pa res da smo si v dolocenih pogledih totalno na nasprotnih bregovih, zato sem tudi ze zelo zgodaj zacutla potrebo it od doma. zdaj mi je dovolj da jih vidim 1x na 14 dni, slisimo se vmes ne... rada bi vzgajala otroke priblizno enako kot so moji mene, samo z dolocenimi popravki

pa vasa druzina?

[claire]

^^ v kakšni družini si odraščala?
mislim. odpreš temo in poveš le to, da si se staršev sramovala in nič zakaj in kako. a ti bo odleglo ko ti bodo druge pisale, da je pri njih bilo slabše?

[red_rose]

oh narobe si me razumela nisem nic hotla tarnat, niti slucajno... ne gre se o moji druzini bilo je misljeno kot lahkotna tema o nasih druzinah, samo napisem svojo izkusnjo.

ok, rada bi da bi potekalo priblizno takole: http://poljub.com/forum/viewtopic.php?t=19597&highlight=dru%C5%BEini

celo isti naslov pac v smilsu kako je druzina vplivala nate kot cloveka danes, kaj se zgodi z otroci locenih starsev, kaj se zgodi ce blablabla..

[claire]

^^ ja no. to ni lahkotna tema. đizs.

[red_rose]

a si opazla kako so ljudje na drugih forumih bolj socializirani?

[Liefde]

Odraščala v normalni družini, mogoče preveč zaščitniški ampak je vse laufalo OK... Zamenjala ih ne bih ker im nč ne manjka. Vidimo se enkrat na leto in smo cool družinica!

Upam da bom jst tud tko svoje otroke vzgajala, samo da ne bom preveč zaščitniška

[claire]

^^ ti se pa glede tega nimaš kaj za glasit, saj ni malo tem, ki jih odpre kaka nova uporabnica in tarnate tastare o "bednih temah". tebi ta stari uporabnici pa bi se mogle vse klanjat.
pač to ni lahkotna tema. o vseh vrstah nasilja v družini- če je tebi to lahkotno pa res nisma na isti valovni.

(za red_rose)

[red_rose]

ej, claire, ti si bolj stara uporabnica kot jaz?!

pa ne gre se o nasilju, saj ti ni treba napisat ce so te zlorabljali

[softTouch]

ampak še vedno nisi napisala kakšna je tvoja družina

[Liefde]

Dejte noooo, ne bomo se zdej kregale

[matejka**]

Tudi moji niso normalni. No..kakor pač gledaš. Z sestro so naju vzgojili na čisto drug način - mogoče le to ni vzoja, vendar njej prej ugodijo v določenih stvareh kot men (ali pa zna ona bolše težit). Tudi mene je bilo majčkeno sram, sploh zato ker so bolj obilni (tudi sestra) in to je prva stvar ki jo hočem spremenit pri vzgoji mojih otrok - Prehranjevanje.
Drugače me še moti, ker se več ne zanimajo toliko zame: recimo pridem domov, oba pa ležita v posli pa gledata tv in ne prideta niti pozdravit pa vprašat če kaj novega, ker pri fantu njegova mami skoz pride ven iz sobe, tudi če pridema k njih ob pozni večerni uri in se vsede za mizo in se pogovarja z njim o dnevu. Pa recimo da nikoli nismo bli niti z družino - mišljeno očetovega brata pa tudi mamine sestre- da bi se dosti družli, čeprav živimo v isti hiši, medtem ko pa je pr fantu njegova botra skoz pr njih.

Nudili so mi vse in mi še več - od hrane do kakšnega kosa oblačil (glede teh pa tak imam dovolj in tudi imem svoj denar in si jih kupujem ko res rabim) do strehe nad glavo. Včasih se "posmehujejo" oz bolj povedano ne zaupajo mojemu mišljenju, recimo da rečem da bom imela tako pa tako hiško in pospravljeno, pa dobim nazaj " bomo videli". Kratko malo mi ne verjamejo in se zdi kot da me ne podpirajo pri mojih sanjah in ciljih. Aja pa moti me da mamo skoz vso stanovanje nastlano z neuporabnimi stvarmi, ko pa rečem da bi kaj pomagala pa da stran zmečemo, je pa ogenj in sicer lahko pomagam pospravit ampak nič ne bomo stran metal. Jezus!

Sama želim vzgajat otroke tako, da se jim bom posvečala tudi ko bodo že odrasli, tudi da bom imela pospravljeno stanovanje in brez takšne in drugačne stare šare. Pa upam da mi uspe!

[snezinka*]

Wau, super tema!

Moram rečt, da sem odraščala v družini z dokaj mladimi starši - ko sem se rodila je bila mami stara 21, oči pa 22 let. Menim, da sem se zato imela veliko boljše, kot otroci staršev, ki so jih imeli pri veliko manj rosnih letih (npr. poznam kar nekaj oseb, katerih njihovi starši so jih imeli šele pri 40-45 letih in so imeli veliko problemov, ker jih enostavno niso mogli razumet). Mene so recimo v 2. letniku gim pustili normalno ven, s tem da so pač vedeli kdaj se vrnem in s kom grem, niso mi pa postavljali nekih omejitev. Razumeli so, da je normalno, da zunaj kaj spiješ. Vendar so me vseeno vzgojili v osebo z močnimi moralnimi vrednotami in vrednotami za delo, kar je posledica tega, da sta se in se še vedno trudita na vse pretege, da jima uspe kar si začrtata, torej sta zelo delavna. Že zgodaj sta mi dala vedeti, da življenje ni le igra in da se je treba za stvari sam potrudit. Nikoli nisem imela žepnine, toda kadar sem denar dobila za rd ali kaj podobnega od njiju ali koga drugega, sem vedela, da ga moram znat pametno izrabit. Že v prvih razredih osnovne šole sem znala marsikaj naredit (pomit kaj, pospravljat), saj ne da drugi niso, samo vrjamm, da ni povsod tako. Moti me edino to, da zadnje čase zaradi preobremenjenosti prehitro vzkipta brez razloga za traparije, samo jih razumm. Nikoli ne bom pozabila, kako smo šli vsako nedeljo na kak izlet, kako me je oče naučil smučat, kako smo šli prvič na Triglav ipd. Jaz osebno bi otroke vzgajala enako, predvsem iz vidika, kako otroku privzgojit neke moralne in delavne vrednote, način razmišljanja, ker za njiju vem, da sta tu naredila dobro delo. Prav tako bi svojim otrokom tako kot sta onadva meni rada nudila podobne stvari kot sta onadva meni, da bi jih veselila narava (planinarjenje), smučanje, podobni športi. Itak se potem vsak otrok sam odloči kaj mu je všeč, samo vsaj pokazala bi jim rada, da je to super...

[sarchika09]

Men se pa zdi to prav fajn tema

Mislim, da sem odraščala v zelo fajn družini-ljubeči, razumevajoči. Starši niso bli nikol (pre)strogi (dobro, v tistem trenutku se ti včasih zdi, da se ti godi največja krivica na svetu, ampak ko pogledaš malo nazaj, vidiš da so ravnali prav), vedno smo se lahko pogovorili o bilokakšni stvari, ki me je težila (in se še vedno lahko). Včasih se mi je zdelo ful zoprno, ko sem prišla npr. iz šole in so me potem "zasliševali" kako je blo, kaj smo delali itd...zdaj, ko sem na faxu in ko pridem v stanovanje mi pa prav manjka, da bi nekomu opisala ves potek dneva do tistega trenutka, kaj se je zanimivega zgodilo itd Hmm, vedno sta me vzpodbujala, ni važno al so bli vzponi al padci (če mi je npr. v šoli šlo slabo, sta mi pomagala, me vzpodbujala, če ni šlo drugače našla primernega inštruktorja; če mi je šlo fajn, sta se veselila z mano ).

Morem pa priznat, da mi je zdaj ful žal za določene stvari, ki sem jih naredla (recimo kakšno prekrivanje slabih ocen) in šele zdaj vidim, kulk ju je to bolelo in sem jima ful hvaležna, da takrat nista obupala nad mano in mi "pustila", da si spet pridobim njuno zaupanje. Svoje otroke bi tudi vgajala na tak način, kot sta ati in mami vzgojila mene, ker mislim, da mi nič ne manjka. Čeprav recimo nikoli nismo imeli neki ful materialnih stvari, je blo treba (in je še vedno treba) popazit na kakšen €, ampak sem za to hvaležna, ker imam zaradi tega vrednote kot jih imam.

Tako, konec mojega dolgovezenja

OT: punce, ne se kregat

[*mala*]

Brez zamere red_rose, ampak res bi lahko malce več napisala, če že odpreš tako temo. Zakaj sram staršev?

No, da jaz opišem svojo situacijo:
Odraščala sem brez svojega očeta. Ne vem kdo je in ne vem, če imam željo sploh vedeti. V bistvu vem le to, da živi v okolici 1 km od mene (izvedela od enega kolega). Zaradi tega sem se vedno sekirala, že od majhnega, češ kaj je narobe z mano, da me moj lastni oče noče poznat. Da me vidi, pa se dela, kot da nisem njegova hčerka. Ko sem bila majhna me je vsakdo vprašal kako to da nimam očeta in vedno mi je bilo nerodno odgovoriti, saj sem bila edina brez enega starša v nižji stopnji osnovne šole. Ko sem mami vprašala, je vedno rekla, da mi bo povedala, ko bom starejša, da bom razumela. Ampak je nočem vprašati. V bistvu me je strah odgovora, ker bom po možnosti ugotovila, da je moj oče taka zguba in me bo sram da sem njegova hčerka.
Z mamo sva živeli v hiši z dedkom in babico. Dedek je imel hude probleme z alkoholom. Vedno ko je bil pijan (praktično vsak drugi dan), je tepel svojo ženo, otroke in se izživljal nad njimi. Nad mano sicer nikoli (le enkrat me je udaril, ko sem se postavila med njim in babico pri ene 10ih letih). Sem pa vedno poslušala jok in kričanje. Ni bilo prijetno, res ne. To je pri meni pustilo posledico, da grozno sovražim osebe, ki vsak dan pijejo. In nikoli nebi hotla bit jaz na takem mestu. Res preziram take osebe.
Z mamo in babico imamo super odnos. Mami mi je vedno nudila vse, kar sem želela, ampak me ni pretirano razvajala za kar sem ji hvaležna. Vedno mi je pomagala pri vsem in me podpirala, čeprav ji je včasih zmanjkalo časa zame.

Pardon ker sem se razpisala

[claire]

ej, claire, ti si bolj stara uporabnica kot jaz?!

pa ne gre se o nasilju, saj ti ni treba napisat ce so te zlorabljali

a sem kje rekla da sem starejša uporabnica od tebe?

ta drug stavek pa- mater si OGABNA.naj te bo sram.

a so tebe zlorabljali da si se jih sramovala?????

rekla sem ti samo, da si odprla temo o kateri sama nisi povedala nič. o meni pa očitno veš več kot jaz sama.