Prijateljičin oče ima raka

[*pikapoka*]

Hejla. Se opravičujem, če slučajno že obstaja takšna tema, sama je nisem zasledila.
Uglavnem, prijateljičin oče ima raka, in sicer začelo se je pred 3 meseci in od takrat je bolezen tako napredovala, da bo čez par ur/dni za vedno zaspal. Prijateljici sva nekaj mesecev, ampak sva se v tem času tako povezali, da sva res postali najbližnji prijateljici, saj so jo vse druge "prijatlce" zapustile takoj ko so izvedele za očetovo bolezen!!!
Problem pa je, da sploh ne vem kako naj odreagiram, ko bo vse te agonije konec in ko enkrat očka ne bo več. Vedno ko govoriva po telefonu komaj zadržujem solze, ona pa neutolažljivo joče, jaz pa ne vem kaj ji naj še rečem, da bo vsaj malo lažje, čeprav vem, da ni takšnih besed, ki bi pomagala ob izgubi starša. Oktobra bova postali tudi cimri in preživeli skupaj zelo veliko časa, zato bi prosila kateregakoli, ki ima kakšno izkušnjo s tem za kakšen nasvet, kako ji čim bolj pomagati v času prebolevanja, ki vem, da bo zelooo dolgo in mučno.
Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za odgovore!

[Jochie]

objemi jo....pomembna je bližina, energija, ne besede...

[*pikapoka*]

Joj kako sem zmedana, čisto sem spregledala temo že na prvi strani. Se opravičujem. No vseeno pa lahko kdorkoli tudi tle pokomentira.

[linkica]

mislim da je najvaznejse, da si tam, z njo in da jo poslusas... vcasih besede res niso najpomembnejse... pomaga pri tem ji pa lahko najvec tudi druzina. tako jaz mislim. ce so seveda povezani.

[Mimi123]

mislim da je najvaznejse, da si tam, z njo in da jo poslusas... vcasih besede res niso najpomembnejse... pomaga pri tem ji pa lahko najvec tudi druzina. tako jaz mislim. ce so seveda povezani.

to je res, vcasih je tisina najboljsa moznost, samo da si ob njej, da ona ve da si ji vedno na voljo...

[Seyfullah]

Ja tako objemi jo,naj se ti na ramenih razjoče,pokaži ji,da ni sama da boš vedno tam ko te bo potrebovala....Joj fak sploh nevem kaj nej rečem

[mateja79]

Najprej ne morem verjet, oz. se mi zdi zelo nesramno od njenih prijateljic, da so jo zapustile v tem trenutku.

Drugače bom pa jaz za razliko od ostalih rekla, da meni v takšnih in drugih težkih trenutkih pomaga najbolj ravno pogovor. Jaz sem ena izmed tistih, ki se hoče o bolezni in o smrti pogovarjat. Vem, da niso vsi takšni, in da eni tudi slišati nočejo tega. Ampak jaz pa to hočem, čeprav boli me vseeno to tolaži, ker vidim. Vem, da je večini sploh težko karkoli vprašati in tudi mi je hudo, če kdo kaj takšnega vpraša, a mi je to največja tolažba, ker vidim, da se zanima za zadevo, da se spomni name, da sočustvuje. In tudi potem po smrti rabim nekoga, ki se hoče o tej osebi z mano pogovarjati. Jaz pa najbolj rabim pogovor v teh trenutkih.

[inaa]

vprasi jo kaj bi rada pocela da bi vsaj za kasn moment poskusla pozabit pa se sprostit..in pol ustrezi njeni zelji tut ce ti ni najbolj po godu. rec ji, da si ji na voljo kadar kol naj samo poklice, drugac bi jo pa js na tvojem mestu pustila, da bi bila ob ocetu se tistih par trenutkov ki so ji ostali..

ma take situacije so tkooo zlo zalostne da se js skorej jokam pa ne vem komu in o komu pisem sploh..

[Alwaleed]

Najprej ne morem verjet, oz. se mi zdi zelo nesramno od njenih prijateljic, da so jo zapustile v tem trenutku.

Ni nesramno. Ljudje smrt težko prenašamo. Precej požrtvovalno je od pikepoke, da prijateljici v tem času nudi družbo in podporo. To je za pikapoko čustveno in časovno drago, ampak je smiselno, ker bosta v prihodnosti veliko skupaj. Na ta način bo njuno razmerje poglobljeno in utegneta imeti obe več od tega.

Ne moreš kar od vseh, ki jih poznaš, pričakovati, da bodo tako požrtvovalni. Vesel moraš biti in hvaležen, da je sploh kdo.

[*pikapoka*]

Najprej hvala vsem za nasvete, res hvala, ker že sploh ne vem več kaj naj.
Včeraj je njen ati za vedno odšel k angelčkom in dobila sm le njeno sporočilo in že meni se je začelo lomiti srce, kaj šele njej, poslala mi je še nekaj sporočil, govoriti pa ni mogla, ker sva oddaljeni več kot 100 km je še nisem imela priložnosti stisniti k sebi in ji vsaj malo malo omiliti bolečino, ki jo zdaj čuti v srčku Zdaj se mi poraja toliko različnih misli:(.Danes bi se mogle dobiti, ker ji morem uredit stvari glede vpisa na faxu, ker sama seveda ni sposobna. Rada bi bila ob njej, ko se bodo od atija poslovili, ampak ne vem kako jo naj sploh vprašam kje ga bodo pokopali in kdaj, ker še nikoli nisem bila pri njej doma??(kot sem že prej omenila se poznama le par mesecev pa sva useeno kot dvojčici).
Hvala za pomoč še enkrat!

[nivea9]

Najprej ne morem verjet, oz. se mi zdi zelo nesramno od njenih prijateljic, da so jo zapustile v tem trenutku.

Ni nesramno. Ljudje smrt težko prenašamo. Precej požrtvovalno je od pikepoke, da prijateljici v tem času nudi družbo in podporo. To je za pikapoko čustveno in časovno drago, ampak je smiselno, ker bosta v prihodnosti veliko skupaj. Na ta način bo njuno razmerje poglobljeno in utegneta imeti obe več od tega.

Ne moreš kar od vseh, ki jih poznaš, pričakovati, da bodo tako požrtvovalni. Vesel moraš biti in hvaležen, da je sploh kdo.

Ne od vseh, ki jih poznaš. Ampak prave prijateljice te ne zapustijo, ampak te tolažijo. Jaz imam s prijateljicami v takšnih trenutkih dobre izkušnje.

[sarchika09]

No, saj tako kot pravi tisti rek: prave prijatlje spoznaš v nesreči. In drži kot pribit.

*pikapoka*, če si želiš it na pogreb od njenega atija jo vprašaj kje in kdaj je in ji ob tem povej, da bi ji rada stala ob strani, jo podpirala...tudi, če recimo ona ne želi govorit o tem, povej ji, da bi preprosto rada bla ob njej in ji pomagala it čez vso to bolečino.

[Tearjerker]

Najprej ne morem verjet, oz. se mi zdi zelo nesramno od njenih prijateljic, da so jo zapustile v tem trenutku.

Ne moreš kar od vseh, ki jih poznaš, pričakovati, da bodo tako požrtvovalni. Vesel moraš biti in hvaležen, da je sploh kdo.

To je res. Še posebej če tvoji prijatelji še niso imeli izkušnje s smrtjo nekoga ki jim je blizu, se ne bodo znali obnašati in se bodo raje umaknili. Jaz imam še zmeraj raje, da se umaknejo in me pustijo pri miru, kot pa da poslušam navadne puhlice, ki so jih pobrali iz medijev ali bogvekje, ki v tistem trenutnu ne rešijo nič.