Otrok z neznancem

[LUXURIA]

Živijo,

še zdaj komaj verjamem, da sem se resnično prijavila sem in se odločila poiskati nekaj odgovorov, čeprav vem, da niste tukaj zato, da bi lajšale občutke neumni ženski, ki ni niti toliko odgovorna, da bi poskrbela sama zase. Ampak vseeno bi z vami delila izkušnjo, ki mi je nedvomno spremenila življenje in zaenkrat še sama pri sebi nisem razčistila v katero smer se bodo stvari obrnile.

Za prvomajske počitnice sem si privoščila kratek izlet v Anglijo, nikoli še nisem potovala, zato sem s sabo vzela prijateljico in vse kar sva imeli v glavi je bilo dejstvo, da se morava noro zabavati, da bova si to izkušnjo zapomnili za vedno. 'Kur'c gleda' vse te gradove in muzeje, midve sva vse stvari vzeli nekoliko preveč zlahka in ker sva bili pod vplivom alkohola, sem naredila res najbolj neumno stvar, ki jo sedaj, po eni strani obžalujem, po drugi strani pa je bilo res lepo.

Spoznali sva nekaj super ljudi in med njimi je bil tudi fant/moški, kakorkoli, s katerim sem se spustila nekoliko predaleč. Preveč izkušen ni mogel biti, ker se je precej obotavljal, jaz pa takrat nisem jemala kontracepcijskih tablet, ker sem imela zaradi njih zdravstvene težave. Pač, malo alkohola in v vsem tem zanosu mi je prav dol viselo, če vse to opraviva kar brez zaščite. Ker v bistvu sploh nisem vedela kako daleč sva šla, kaj dejansko se je čez noč dogajalo, temu nisem namenjala preveč pozornosti, od takrat ga nisem več videla - dal mi je sicer e-poštni naslov in telefonsko, to je pa tudi vse kar imam od njega. S prijateljico sva nato preživeli še par dni tam, potem pa domov.

Do pred kratkega sploh nisem vedela kaj se dogaja, menstruacije, kljub petindvajsetim letom, nimam čisto redne, pogosto se zgodi, da je kakšen mesec sploh nimam (ja, zaradi tega sem preživela tudi kar nekaj pregledov pri ginekologu), zato se mi ni zdelo nič čudnega, ker je nisem dobila niti drugi mesec po potovanju. In sedaj šok, pod srčkom nosim otroka in rok bi naj imela 20.01.2010. Vem, da je za oklevanje prepozno, hitro bom morala sprejeti odločitev, ampak nimam pojma kaj naj storim glede otrokovega očeta. Naj mu sploh sporočim kaj se je zgodilo? Je dve leti mlajši in skoraj malo dvomim, da bi si želel otroka oziroma kakršnokoli vez z njim, tukaj pa je ovira še razdalja.

Čeprav mogoče niti ni tako očitno, sem obupana. Nikoli si nisem želela otroka tako zgodaj, nimam partnerja, starši pa bi me obsojali (pri čemer jim dam po eni strani tudi prav). Vem, da bi to naj bila osebna stvar, moja odločitev je kaj bom storila, ampak vseeno vas sprašujem - naj otrokovemu očetu povem za nosečnost? Kako naj pojasnim to stvar? Kako naj se soočim s starši?


Hvala za pomoč.

[puma]

... čisto vse bo ok ... tipu pa le sporoči

[najstnica]

Oprosti, ampak če mu poveš ali ne bo enako. Morda bi moral vedeti. Ampak saj ne boš mislila, da bo hotel skrbeti zanj? Morda je dobra izjema pri moških. Ampak skupno življenje, da bi vodila zaradi otroka brez veze... Pa še tu je vprašanje, ali ti bo verjel.

Obdržala ga boš?

Sicer pa če si ti želiš tega otroka. Naj te ne skrbi, kaj bodo rekli drugi. Pri 25ih naj bi tudi znala poskrbeti zase in otroka.
Kako se sočiti s starši? Preprosto poveš jim. Rabili bodo čas, da se na to navadijo in vse. Ampak ko bo otrok se rodil boš videla, da ga bodo vsi veseli

[Atena13]

Živijo,

še zdaj komaj verjamem, da sem se resnično prijavila sem in se odločila poiskati nekaj odgovorov, čeprav vem, da niste tukaj zato, da bi lajšale občutke neumni ženski, ki ni niti toliko odgovorna, da bi poskrbela sama zase. Ampak vseeno bi z vami delila izkušnjo, ki mi je nedvomno spremenila življenje in zaenkrat še sama pri sebi nisem razčistila v katero smer se bodo stvari obrnile.

Za prvomajske počitnice sem si privoščila kratek izlet v Anglijo, nikoli še nisem potovala, zato sem s sabo vzela prijateljico in vse kar sva imeli v glavi je bilo dejstvo, da se morava noro zabavati, da bova si to izkušnjo zapomnili za vedno. 'Kur'c gleda' vse te gradove in muzeje, midve sva vse stvari vzeli nekoliko preveč zlahka in ker sva bili pod vplivom alkohola, sem naredila res najbolj neumno stvar, ki jo sedaj, po eni strani obžalujem, po drugi strani pa je bilo res lepo.

Spoznali sva nekaj super ljudi in med njimi je bil tudi fant/moški, kakorkoli, s katerim sem se spustila nekoliko predaleč. Preveč izkušen ni mogel biti, ker se je precej obotavljal, jaz pa takrat nisem jemala kontracepcijskih tablet, ker sem imela zaradi njih zdravstvene težave. Pač, malo alkohola in v vsem tem zanosu mi je prav dol viselo, če vse to opraviva kar brez zaščite. Ker v bistvu sploh nisem vedela kako daleč sva šla, kaj dejansko se je čez noč dogajalo, temu nisem namenjala preveč pozornosti, od takrat ga nisem več videla - dal mi je sicer e-poštni naslov in telefonsko, to je pa tudi vse kar imam od njega. S prijateljico sva nato preživeli še par dni tam, potem pa domov.

Do pred kratkega sploh nisem vedela kaj se dogaja, menstruacije, kljub petindvajsetim letom, nimam čisto redne, pogosto se zgodi, da je kakšen mesec sploh nimam (ja, zaradi tega sem preživela tudi kar nekaj pregledov pri ginekologu), zato se mi ni zdelo nič čudnega, ker je nisem dobila niti drugi mesec po potovanju. In sedaj šok, pod srčkom nosim otroka in rok bi naj imela 20.01.2010. Vem, da je za oklevanje prepozno, hitro bom morala sprejeti odločitev, ampak nimam pojma kaj naj storim glede otrokovega očeta. Naj mu sploh sporočim kaj se je zgodilo? Je dve leti mlajši in skoraj malo dvomim, da bi si želel otroka oziroma kakršnokoli vez z njim, tukaj pa je ovira še razdalja.

Čeprav mogoče niti ni tako očitno, sem obupana. Nikoli si nisem želela otroka tako zgodaj, nimam partnerja, starši pa bi me obsojali (pri čemer jim dam po eni strani tudi prav). Vem, da bi to naj bila osebna stvar, moja odločitev je kaj bom storila, ampak vseeno vas sprašujem - naj otrokovemu očetu povem za nosečnost? Kako naj pojasnim to stvar? Kako naj se soočim s starši?




Hvala za pomoč.

Končno ena punca, ki je malo bolj razumsko opisala svojo situacijo. Pravzaprav resnično nevem kaj naj ti napišem, recimo temu da je to tvoja glava, tvoje odločitve. Ampak vseeno ti lahko povem kaj bi jaz storila, če bi bila v tvoji koži, čeprav se grdo sliši...močno upam da ne bom nikoli. Že res da je potrebno življenje izkoristiti, ampak na podlagi trenutnih užitkov se dogaja toliko neumnosti, da joj! Tako da, že mogoče da ti je bilo takrat lepo, ampak a lahko rečeš da resnično poznaš človeka s katerim si bila eno noč? Menim da ne. Ti to, da ta tvoj ''začasni partner'' ve za otroka kaj pomaga? Mislim, premalo si ga opisala ali kakorkoli da bi vedeli...ampak glede na to, da si napisala da kaj dosti izkušenj ni mogel imeti...dvomim. Če ti res toliko pomeni, da mu poveš...be my guest. Jaz ne bi.
Glede staršev pa...čisto odvisno ali si samostojna ali ne, koliko te starša ''podpirata'' itd...namreč žal naši starši prepogosto s prstom ''kažejo'' na nas ko delamo napake, kot da jih oni niso...oz. jih ne, kot pa da bi nam stali ob strani. Tako da, verjetno bo za njiju malce šoka, ampak se ne bi smela kaj dosti vpletati, saj si zadosti stara, da veš kaj počneš. Hm, sliši se prav kruto ko tako pogledam-da se ti včasih zdi kot da si resničo sam...ampak žal ali na srečo namesto nas nihče ne more sprejemati odločitev, čeprav bi nekateri tako radi to počeli. S časoma pa se bosta najbrž nekako sprijaznila, saj si njun otrok, kljub začetnemu nerganju.
Ampak kaj bolj konkretnega ti težko napišem...ne poznam zadosti situacije.

Še moj dodatek, ki ga lahko mirne volje izpustiš..
Čeprav ti je bilo lepo, je po mojem mnenju to eno bolj neumnih dejanj, upam da boš zadosti poštimala v glavi, da potem ne bo otrok čutil kakih psihičnih posledic. Jaz se v takem primeru za otroka pač ne bi odločila, pa naj se sliši še tako kruto in grdo, ker vem da s tem ne bi naredila usluge ne meni, še najmanj njemu. Preveč je takih ''nesreč'' in glede na to kaj od sebe želiš in kako s tem živiš...ne bi sprejela, da sem si sama pripravila posledice, ki bi mi drastično spemenile življenje, pa čeprav morda na bolje...kaj veš. Za svojega otroka pač želim vedeti kaj počnem, ko ga bom spočela in mi na misel ne pride da z neznancem...ker nočem slišat stavka:'' Ups, se mi je pač zgodilo!'' Ok, ok...kar naj se to dogaja drugim če lahko s tem živijo, meni se ne bo. Najbrž bi potem poslušala da nesmeš vračati zla z zlom...ja, ja...ok, še večje zlo je da imaš otroka...ki ga ne moreš gledati ali pa izvajaš kake psihološke čudne manevre nad njim. Pa čeprav nehote. O ne.
Rekla bom samo še to, ne se pustit odvrnit od svojih odločitev, kakršnekoliže bodo.

[nepodpisana20]

Sama bi na tvojem mestu očetu otroka povedala, kaj se je zgodilo. Izgubiti nimaš nič, lahko le pridobiš. Če pač ne bo želel več vedeti za tebe pač ne bo, imela boš vsaj čisto vest, da si mu povedala in on to ve. In se ne boš vedno obremenjevala s tem, kako bi bilo, če bi mu povedala. In ja, tudi do otroka je to fer.

Kar se pa tiče staršev. Jaz mislim, da 25 let le ni tako malo, da si že dovolj razvita in "pametna", da veš, kako in kaj z otrokom. Da ga bi znala vzgojiti. Bo za njih šok, da si noseča, samo ko se rodi otrok bo vse pozabljeno.

Koliko sem razbrala, razmišljaš tudi o splavu. Glede na to, da si že imela ginekološke težave (sicer ne vem kakšne), si se mogoče vprašala, kaj pa če potem nikoli več ne bom mogla imeti otrok?! Konec koncev pa otrok ni nič kriv.

Sama bi prvo poskušala kontaktirati z njegovim "očetom", mu pač povedati, kaj se je zgodilo tiste noči in kaj on meni o vsem. Šele nato pa bi povedala staršem, ker te bodo verjetno kar precej spraševali.

Pa vso srečo

[jullia_]

Če se boš odločila za splav, ni treba tega vedet ne očetu, ne staršem. Bi bilo pa fajn, če bi v tem primeru imela kakšno prijateljico za oporo.

Če ga boš pa obdržala, pa očeta le obvesti o tem, da nekje en njegov otrok po svetu skače, samo ne pričakuj preveč od njega. Starši verjetno od samega začetka ne bodo navdušeni, ampak pogled na vnuka jih navadno omehča

[ribicaX]

če sem dovolj natančno brala, je že prepozno za splav, saj je punca v četrtem mesecu.

drugače pa moj nasvet bi bil, da poveš temu tipu, da pričakuješ njegovega otroka. vem da je še mlad, ampak mislim da ima pravico vedeti. kaj bo storil potem, je pa njegova odločitev. sklepam da je iz anglije, zato verjetno veza ne pride v poštev. lahko da se bo ta trenutek odpovedal otroku, ali pa tudi ne. lahko da ga bo sprejel, in bo ta otrok poznal svojega očeta. če ne, lahko da bo čez čas tip ugotovil da je naredil napako, in vaju bo poiskal. težko reči kaj bo naredil... najbolje da mu poveš in da se pogovorita. potem boš šele najbolje vedela na čem si.

[renatka_]

Jst bi mu vrjetno povedala. Nadaljni potek dogodkov je pa težko predvidljiv, lahko, da se ti na tel. ne bo več javil in ne odgovarjal na maile. Ampak vedel bo (če bo verjel). Možno pa tudi, da bo to sprejel, ne da bo z vama ampak, da bo pač v stiku s tabo, ga bo kdaj prišel pogledat...

Nisi povedala, ali je on iz Anglije, ali je bil tut kak turist,..?

[SWEETprinces]

povej mu. huje kakor to da za to ne bo hotel niti slisat se ti ne more zgodit...to pa itak lahko ze dosezes tako, da mu ne poves. izgubit nimas kaj. sama sicer splava ne odobravam ampak to je tvoja odlocitev ce ga bos obdrzala.

zapomni pa si da se nobena juha ne poje tako vroca kakor se skuha. zagotovo ti ne bo cez eno leto se vedno tako hudo kot ti je sedaj.
vse bo se ok...bos videla

[orhideja1]

Najprej bom malo huda, ker takšna napaka sem meni ne more zgodit in mislim, da se tudi drugim ne bi smela. Skakanje v posteljo z neznancem je res neodgovorno. Ne bom rekla, da so vsi otroci zaželjeni, ker vem, da niso, da se pač ponesreči. Ampak kljub temu se mi zdi smiselno it v posteljo samo z nekom, ki ga dovolj poznamo si ga želimo in smo pripravljeni sprejeti vse posledice, ki nas lahko doletijo.

Zdaj pa k problemu. Jaz bi očetu otroka povedala, ker mislim, da je to tvoja dolžnost, da ga obvestiš, ker se mi zdi nekako pravično, da on to ve. Kako bo sprejel je pa vrsta možnosti. Lahko ti bo kakorkoli pomagal pri vzgoji (v tem primeru mislim predvsem finančno). Lahko pa se bo naredil popolnoma neodgovornega oz., se izgovarjal, da to ni možno, da te ne pozna, da on nikoli ni bil s tabo,... Tukaj se bo pokazala njegova izkušenost in zrelost, medtem ko ne vem kako si ga lahko prej presodila, da ni izkušen. Tudi sam otrok bi ti lahko kasneje očital zakaj njegovemu očetu nisi sporočila zanj, ker šokantno bi bilo, da ga po 20 letih sam poišče in mu sporoči novico. Glede staršev pa mislim,da ne bi smel biti problem, saj si dovolj stara za otroka. Res, da jih ima danes večina kasneje, ampak tvoja mati je najbrž pri teh letih že imela prvega ali celo več. Sploh pa, če si finančno samostojna ne bi smel biti problem. Najbrž pa ne bosta navdušena nad nastalo situacijo. Ampak otroka bosta sigurno sprejela.


Srečno!

[Jochie]

čudno, da nobena ne omeni SPB! vse samo otroka vidite!

[orhideja1]

SPB?

[puma]

vse samo otroka vidite!

ker je noseča

[tmis_]

SPB?

Spolno prenosljive bolezni.

[Jochie]

vse samo otroka vidite!

ker je noseča

če je noseča, ni mogla SPB fasat?

meni je žal za uporabnico, da se ji je to zgodilo, ampak če se ji ne bi zgodilo, bi pa o SPB-ju debatirali!

jao, kam gre ta cosmo forum!