Miks: jeza/žalost

[Gost]

Zanima me, če obstaja kdo, ki je doživel/preživel daljše obdobje (recimo več mesecev) občutkov jeze pomešanih z žalostjo? Kako se spopasti s čim takim ne da bi za seboj puščal kup žrtev?

Izgleda nekako takole: ko sem sama s sabo, večjih sprememb ne opažam, sem nekako nevtralnega razpoloženja, težava nastane v stikih z ljudmi. Običajno zelo hitro reagiram, pozorna sem na vse besede uperjene proti sebi, sem občutljiva, se temu primerno razpočim in razjezim, od jeze padem v jok in potem se počutim krivo, ker sem izpad doživela v stiku s fantom, družino, prijatelji. V tistem navalu jeze čutim, da imam v sebi toliko nakupičene (ne vem od kod) negativne energije, postanem agresivna, izjemno jezna na vse skupaj, projeciram na ostale, iščem krivce za tako počutje v zunanjih okoliščinah in ljudeh. Ko se pomirim, vem, da je velik delež na meni. Z določenimi ljudmi sploh več ne znam navezati normalnega kontakta - kot bi padla v nek začaran krog in se vsem 'maščujem' (ne vem zakaj že). Poskušam z mirnejšimi odzivi (ne uspeva), poskušam z malo bolj prijaznim nastopom (muka, se mi zdi, da me bo vsak čas razneslo). Kaj narediti?

Kako rešiti vso nastalo škodo v odnosih? Pristopiti do vseh ne bodi ga treba žrtev, se opravičiti? Zdi se mi tako poceni opravičilo - nisi kriv ti, kriva sem jaz. Opravičujem se itak že predolgo. Ne vem, če mi še kdo verjame. Spremeni se bolj malo.

Aja, šport ne pomaga.

[študentka20]

si se mogoče že poglobila vase in poskušala ugotoviti,kaj je tisto kar te v življenju dela jezno?? mogoče kaka zamera iz otroštva,mogoče kaka malenkost,ki ti v podzavesti dela jezo in žalost???

[*srčica*]

prvo boš mogla najt vzrok, očitno maš neke nerazrešene probleme ki te morijo.
za začetek ti pa svetujem da probaš kontrolirat svojo jezo, ko te bo prijel da bi se nad kom znesla, pejt nekam na samo pa se skriči, zjoči, magari da si zimproviziraš eno poksersko vrečo kamor boš usmerjala svoj bes.
ampak to pomeni samo da ne boš odgnala vseh ljudi k jih maš rada stran od sebe...
mogla boš pa definitivno odkrit stvar ki te dela tako.
jst naprimer sm bla taka v zgodnjih najstniških letih, pa me je pol samo od sebe minil, sam ti predvidevam da nisi več najstnica tko da nevem...

[classy]

Jst mam ponovno podobno obdobje, ni sicer tok hudo, se pa konstantno neki prtožujem ingrem s tem že sama seb na živce, vsi se mi zdijo brezvezni in dolgočasni, v vseh stvareh vidim ful slabih stvari. No, sej ni tok hudo, sam pač velik sm tečna. Sem mela pa pred tem par let obdobje, ko me nič ni vrglo iz tira, skos sm bla vesela, praktično nebenih negativnih misli, res sm mela par let popolne sreče.
Ampak, kokr je jullia rekla v eni temi, življenje je sinus, ni lnx, tko da vem, da bo kmal spet kul in bo ta kratka faza mim. vem pa tud, zakj sem taka. Ker se mi zdi, da mi stvari polzijo iz rok, da mam iz dneva v dan manj jajc (čeprov jih mam v primerjavi z drugimi še vedno kr dost), ker me je na nek način strah živet kokr si želim, ker pustim, da me sistem srka vase, ker postajam človk, kakršen si nikol nisem želela bit. Uou, tega še nism izrekla. Tko da pomoje morš najdt problem, kaj te teži, zakaj si taka, ker očitno ni vse v redu. In ko boš ugotovila, kaj je narobe, lahko to tud popravš in pol boš spet vesela. Pa srečno.

[modrisafir]

studentka20 je lepo napisala. Poskušaj poiskati vzrok, zakaj si jezna.

Kakšni pa so odnosi v tvoji družini- oče, mati, bratje, sestre?


Jeza in jok skupaj - z eno besedo ihta (močna krčevita jeza in jok).

[Gost]

študentka20, ja, ja, poglobila, razmišljala, dan za dnem. Zagotovo je veliko v podzavesti, nekaj odgovorov imam, ampak niti eden ni pretirano konkreten, zato se je zelo težko lotiti reševanja. Ker ne vem, kako to negativno energijo pretvoriti v malo bolj blago, umirjeno.

*srčica*, ne, puberteta je že rekla svoje, tako da to zagotovo ni. Je pa neka čudna dimenzija osebnostnega razvoja. Škoda, da tako samodestruktivna. Prav to, ker iz okolice dobivam močne signale, da tako ne gre naprej, me vznemirja. In človek, ki mu je sporočeno, da se mora spremeniti, prilagoditi, razčistiti, bi verjetno to naredil - jaz pa odnose samo še poslabšujem in poglabljam ta kaos. Kar iščem konflikte. Kot tempirana bomba. Nočem biti taka oseba - jezna za vsak drek, občutljiva in zagrenjena. Pa prav to postajam. In neverjetno težko mi je vdihniti in natakniti nasmeh na obraz.

[PeggySue*]

Zelo priporočam,da odkriješ vir te jeze in zagrenjenosti.Se mi zdi,da je kot prvo to najpomembneje,da boš potem lahko težavo reševala dalje.Ko boš odkrila razlog,se boš najverjetneje tudi sama lažje sprejela in preprečevala nadaljne napde jeze,ker boš vedela zakaj prihaja do njih.Prepričana sem,da ni le tvoja krivda,da prihaja do njih.

[tmis_]

S tem, da se boš "poglobila vase" boš dosegla učinek približen ničli. To je ful slab nasvet iz enega povsem jasnega a večkrat, na žalost, spregledanega razloga:

Fora je v tem, da če se človek ful fokusira nase, to je, na svoje občutke, misli, težave je povsem logično, da vsako besedo, kritiko in dejanje vzame osebno.

Priporočam ti, da nehaš toliko pozornosti namenjati sebi.

[malazaspankica]

S tem, da se boš "poglobila vase" boš dosegla učinek približen ničli. To je ful slab nasvet iz enega povsem jasnega a večkrat, na žalost, spregledanega razloga:

Fora je v tem, da če se človek ful fokusira nase, to je, na svoje občutke, misli, težave je povsem logično, da vsako besedo, kritiko in dejanje vzame osebno.

Priporočam ti, da nehaš toliko pozornosti namenjati sebi.

to pa niti približno ni res. Če potiskaš svoja čustva v podzavest lahko pripelje to do hudih duševnih težav. Glede na to, da ima družina glavno vlogo pri nadaljnih konfliktih posameznika je še tako bolj važno, da se človek poglobi vase in se vpraša od kje je tak vzorec obnašanja pobral?

[wistaria]

Napetost in jezo do drugih lahko povzroča tvoja prezaposlenost, izčrpanost, strah; jaz sem po navadi takšna ko me skrbi ali bom naredila letnik ali ne, razmišljam in sanjam samo o tem, medtem ko drugi uživajo v sončnih dneh in se s tem (še) ne obremenjujejo. Pestijo me tudi finance, ker moram za vsak mesec preračunati možnost porabe denarja in iskati delo, če ga ne najdem, še toliko večja živčnost...

Sama veš kaj doživljaš v življenju oz česa ne, zato se skušaj skoncentrirati in poiskati vzrok napadom jeze... Ko najdeš "tisto" stvar, o kateri veliko razmišljaš in te skrbi, si ustvari postopne korake za dosego cilja oz rešitev težave, ki te pesti. Lahko tudi koga prosiš za pomoč, ali pa samo za pogovor in sprostitev živcev (cosmopolitanov forum je prvi korak )
Za jezo je lahko kriva tudi družba, najdi si eno optimistično dušco, ki ti bo pomagala krotiti jezo. Meni se dogaja, da srečujem ljudi, ki so tako drugačni od mene, v razmišljanju, obnašanju, dojemanju sveta.. Včasih zato mislim da sem tako osamljena, da me nihče ne razume.. Res še dobro da me doma čaka mama , ki je nasmejana, vedra, pripravljena poslušati in pomagati, polna energije in še bi lahko naštevala. Pač meni to pomaga pri samozavesti, strpnosti in toleranci.

Ni treba da se z nečim zamotiš (kot si omenila šport) moraš se usmeriti vase in se vprašati zakaj si takšna, kje je razlog za slabo voljo? Lahko so čisto majhne stvari, ki nam včasih pomenijo veliko...

Jaz vem da včasih prav potrebujem dan samo zase, da premislim kaj hočem in kaj ne. Imela sem ravno tako napade panike, joka, pred enim letom sem imela celo depresijo. Lahko si pomagaš tudi sama, moraš biti le dovolj močna, se poslušati in si zaupati.

Upam da sem ti kaj pomagala.
Srečno

[wistaria]

S tem, da se boš "poglobila vase" boš dosegla učinek približen ničli. To je ful slab nasvet iz enega povsem jasnega a večkrat, na žalost, spregledanega razloga:

Fora je v tem, da če se človek ful fokusira nase, to je, na svoje občutke, misli, težave je povsem logično, da vsako besedo, kritiko in dejanje vzame osebno.

Priporočam ti, da nehaš toliko pozornosti namenjati sebi.

to pa niti približno ni res. Če potiskaš svoja čustva v podzavest lahko pripelje to do hudih duševnih težav. Glede na to, da ima družina glavno vlogo pri nadaljnih konfliktih posameznika je še tako bolj važno, da se človek poglobi vase in se vpraša od kje je tak vzorec obnašanja pobral?

Se strinjam z Malozaspankico!
Le kdo lahko ve za vzrok tvoje jeze če ne ti sama? Seveda lahko za pomoč prosiš psihiatra (ampak jaz nimam toliko denarja), še najbolje pa mamo, one nas imajo itak v mezinčku

[Gost]

tmis_, tudi o tem sem že razmišljala. Recimo o tem, da sem eno prekleto samopomiljujoče bitje, ki se koncetrira samo nase in zmore le malo fokusa na občutke drugih. In evo - spet jeza, zakaj pri hudiču sem taka, od kdaj, čemu, kako to prekiniti? Že po naravi sem precej zazrta vase in v svoje občutke, nagnjena k analiziranju, pa posebnih odgovorov v zvezi s trenutnim problemom ne najdem. Mogoče bi zares morala preusmeriti svojo pozornost, ampak tukaj obstaja past bežanja pred realnostjo, težavami in potlačitev. Tega nočem. Hočem se rešiti.

Vem, da za vse to nisem kriva samo jaz, pač prihaja do takih in drugačnih interakcij, ampak glede na to, da imam trenutno podobne težave v različnih sferah odnosov, sklepam, da ni problem v desetih ljudeh okoli, ampak bolj v meni, če se mi z vsemi ponavlja nek vzorec. Ja, naveličanost, brezveznost, kar sili me h kreganju, prav tako mini zadovoljstvo čutim (za trenutek ali dva), ko nekoga prizadenem (bolno?) in ga v sebi obkrivim za to stanje. Čeprav drugi del mene ve, da sem si kriva popolnoma sama. Oziroma, da so to moje dileme in ne dileme drugih.

[tmis_]

S tem, da se boš "poglobila vase" boš dosegla učinek približen ničli. To je ful slab nasvet iz enega povsem jasnega a večkrat, na žalost, spregledanega razloga:

Fora je v tem, da če se človek ful fokusira nase, to je, na svoje občutke, misli, težave je povsem logično, da vsako besedo, kritiko in dejanje vzame osebno.

Priporočam ti, da nehaš toliko pozornosti namenjati sebi.

to pa niti približno ni res. Če potiskaš svoja čustva v podzavest lahko pripelje to do hudih duševnih težav. Glede na to, da ima družina glavno vlogo pri nadaljnih konfliktih posameznika je še tako bolj važno, da se človek poglobi vase in se vpraša od kje je tak vzorec obnašanja pobral?

Si bila kdaj v taki situaciji, ko jo je opisala MSN ali govoriš na pamet?

Ne gre se tu za nobeno potiskanje čustev. Gre se enostavno za to, da se človek zaposli in to še s čim drugim, ne samo s sabo in s svojimi mislimi. Jaz MSN zelo razumem in zato sem ji tudi svetovala, da z vsakodnevnim poglabljanjem vase ne bo rešila ničesar ampak se bo kvečjemu vrtela v krogu, kjer bo vsako besedo interpretirala negativno.

Najlažje je ponavljati že izrabljeno idejo o tem, da je treba najti vzrok težavam, ampak resnično, koliko ti to znanje o izvoru problema pomaga v situaciji, ko čutiš, da si tik pred izbruhom in postaneš tako besen, da se ne moreš kontrolirati z lepimi besedami o tem, da jev bistvu kriva tvoja družina za to jezo, ne ti? Zelo malo. Oziroma, vsaj jaz se nisem bila sposobna dokler sem nisem skulirala in nehala toliko obremenjevati s sabo.

[[vanessa]]

študentka20, ja, ja, poglobila, razmišljala, dan za dnem. Zagotovo je veliko v podzavesti, nekaj odgovorov imam, ampak niti eden ni pretirano konkreten, zato se je zelo težko lotiti reševanja. Ker ne vem, kako to negativno energijo pretvoriti v malo bolj blago, umirjeno.

*srčica*, ne, puberteta je že rekla svoje, tako da to zagotovo ni. Je pa neka čudna dimenzija osebnostnega razvoja. Škoda, da tako samodestruktivna. Prav to, ker iz okolice dobivam močne signale, da tako ne gre naprej, me vznemirja. In človek, ki mu je sporočeno, da se mora spremeniti, prilagoditi, razčistiti, bi verjetno to naredil - jaz pa odnose samo še poslabšujem in poglabljam ta kaos. Kar iščem konflikte. Kot tempirana bomba. Nočem biti taka oseba - jezna za vsak drek, občutljiva in zagrenjena. Pa prav to postajam. In neverjetno težko mi je vdihniti in natakniti nasmeh na obraz.

če res nočeš bit taka, pol se da vse popravit s tem da predn reagiraš slabo na vsako malenkost 2x premisliš zakaj to ni pametno..

že to da si ugotovila, da maš težavo je dosti, samo mi ti ne bomo znali pomagat, kr že sama veš da se moreš poglobit vase in ugotovit zakaj si sploh taka..

in s tem da samo razmišljaš ti ne bo pomagalo rešit problema, ma moreš tudi neki nrdit v tej smeri (to je isto ku če bi šla h psihiatru, kr on bi ti samo svetovau in pomagu nekako ugotovit problem, sam če ti nbi nrdila neč na tem, ma samo stokala, problema nbi upala nikoli rešit) ku npr. da ko maš občutek da boš počla se nekako zadrži tudi če (vem da) je težko..

js sm mela tudi tako obdobje, ko sm nonstop iskala konflikt in vsako besedo vzela preveč osebno, včasih celo nalašč razumela narobe da bi se lahko kregala oz. dala svinjske pripombe, vsi so se mi zdeli moji sovražniki in da me ne marajo, vsi so mi šli na živce (tudi sama sebi sm šla kr sm se zavedala kašna sm).. in morem rečt da je blo to tudi neke vrste iskanje pozornosti (tudi če sm si težko priznala k js ful nism rada v središču pozornosti, ma rajš vidim da se smilim sama sebi u kotu in mi dajo vsi mir)..
vsi so mi svetovali naj 2x premislim predn kej neprimernega izustim in tudi če bi najrajš zakričala sm se nekako zadržala, kr si folk okoli mene tega ni zaslužu in js sm se dobro zavedala tega.. in predvsem mi je pomagala misel na dejstvo da s takim obnašanjem bom počasi zgubila vse ljudi okoli mene.. zakaj že? k preprosto ne znam obvladovat jeze..

[študentka20]

jaz pa sem mnenja,da moreš odkriti vzrok,da lahko spremeniš posledice oz. jih omiliš. ker če ne boš vedo vzroka zakaj te muči jeza, žalost...potem tudi posledic ne boš mogel spremeniti. bodo vedno iste... na koga boš pa gledal če ne nase?? ti si vedno na prvem mestu,pa naj reče kdo kaj hoče..pa s tem ne mislim egoizma, ampak samo da moreš poslušat samo sebe...v vseh pogledih. kolk razumem MsN, vzkipi iz neznanih razlogov in v situacijah,kjer je to popolnoma nepotrebno. torej...niso za to krivi drugi,ostali samo delajo po svoji volji,ona pa v tem vidi napad, in zato se vklopi samoobramba. zaradi tega,se ne morejo drugi spreminjat, more se spremeniti sama.

moj nasvet MsN: vsedi se pred list in začni pisat...vse kaj te muči kaj te ne muči,kaj ti je všeč,kaj te veseli. če te moti odnos,ki ga imaš z domačimi,odnos s prijateljicami....vsako,tudi najmanjšo napako zapiši,čeprav se ti ne zdi pomembna. idi ven, pa kriči,joči...četudi iz neznanega razloga oz. neboš vedla zakaj jočeš.očitno ti nekaj leži na srcu,neko težo nosiš pa ne veš kaj. kaj pa če veš, pa si ne želiš priznati?? mogoče te je razočaral kdo izmed bližnjih,mogoče stara ljubezen,staro prijateljstvo, in še zdaj nosiš zamero s sabo,čeprav si bila prepričana da si vse predelala?