Med odvisnostjo in samostojnostjo ...

[Gost]

Že dlje časa razmišljam o položaju študenta, ki med študijem ostane doma, živi mešano študijsko-družinsko življenje in se potika med mejami samostojnosti na eni strani (nisi več otrok, veliko stvari znaš početi sam) in med odvisnostjo na drugi (finančna, mentalna odvisnost od staršev).

Zanima me, kako plujete med tema dvema skrajnostima? Ali čutite več odvisnosti ali samostojnosti?

Namreč sama vem, da bom pri starših živela še vsaj 2-3 leta (idealen scenarij), kar je po eni strani varno in predvidljivo, brez posebnosti skratka, spet po drugi pa prihajamo na domačem terenu v mnoge konflikte (pričete z moje strani), ko želim samostojnost, ko želim svoj prostor, svoja pravila, svoj urnik, svoje zahteve in svoj način življenja. To, da imamo popolnoma nekompatibilno predstavo o poteku dneva/tedna, je jasno, ampak vse bolj tuhtam, kako to nekako čim bolj uskladiti. Je vse na meni, da se sama prilagodim, čistim, ko želijo čistiti oni, vedno povem kam grem in zakaj, utemeljim razlog zakaj potrebujem avto, pridem na kosilo, ko je na mizi ipd.? Zdi se mi, da mi v tem prehodnem obdobju, ko nisem več otrok pa tudi popolnoma odrasla oseba ne, zmanjkuje potrpljenja, postajam vse bolj občutljiva v interakciji s starši, zmoti me vsak mogoče povsem nedolžen njihov korak, na večino stvari reagiram obrambno, skratka počutim se kot žival v neki kletki, ki 'sovraži' svoje vzgojitelje, ki jih ob pritožbah odgovorijo z zanikanjem stanja, češ 'si samo preveč občutljiva' in 'v resnici ti dopuščamo vso svobodo sveta'. Kako postaviti neka svoja pravila in živeti po liniji lastnih želja, če bivaš v domu, kjer veljajo drugačni režimi, ki niso nasilni, niso patološki, so pa zame osebno različni in precej neprebavljivi že ko gre za malenkosti?

Kako se soočate s tem oz. ali imate sploh podobne pomisleke ali pa se v sobivanju s starši v teh letih najdete v simbiozi in če ja, kako vam to uspeva?

[jullia_]

Jaz s starši takšnih problemov nimam. Fotra itak praktično ni doma, mami je pa nadvse nekonfliktna oseba in z njo se lahko brez problema zmenim vse. Dneve in tedne si planiram po svoje, je pa res, da poskušam bit fer in upoštevat tudi njune želje in načrte, čeprav vedno ne rata. Ampak načeloma pa dobro shajamo en z drugim, tudi zato, ker se bolj malo vidimo
Razumeta, da želim stvari počet po svoje in, ker ju zaenkrat še nisem globje razočarala, pri tem ne komplicirata, dokler se držim nekih osnovnih pravil. Eno od njih so skupna kosila med vikendom, če smo vsi doma, ampak to se da preživet.

Kar se pa starih staršev tiče, sem pa na tem forumu že ogromno prejamrala, ker se počutim točno tako kot ti. Onadva imata neko zakoreninjeno predstavo o tem, da je v življenju treba imet red, meni pa kri v žilah vre takoj ko vstanem, ker je moj zajtrk pač kava z mlekom in tako bo tudi ostalo, ne glede na to, da mi vsakodnevno pametujeta o zdravi prehrani. In gospodinjska opravila najraje opravljam ob večerih, kar mi pobere ogromno energije, ker moram vsakič sproti pojasnjevat, zakaj likam ob 11ih zvečer, če bi pa lahko zjutraj. Sori, zjutraj spim.

Enivej, lahko bi se ves čas prerekala z njima, pa se mi enostavno ne da, zato vse skupaj ignoriram in počnem stvari po svoje.
Vem, da se jima zdi grozno, da vsak večer hodim ven, nikoli nista odobravala tega, da je fant pri meni spal, ampak meje glede tega, kdo so moji starši, ki me vzgajajo in kdo to ni, so pri nas na srečo jasno postavljene.

[*purple*]

uf, pri meni je čist isto kot pri tebi.
ampak ne zato, ker bi bla tukej jst tista, ki nimam prou, ampak zato ker je mojamat dejansko res učas tok zoprna, da groza.
en let nazaj sem se preselila dva štuka nižje in smo naredil meni garsonjerco v prstorih, kjer je bla prej garaža.
na začetku je sicr dala mir, zdej pa sko hod težit dol.Pa zakaj ni pospravlen, pa zakaj je to, pa zakaj uno..Mislm groza od groze in potem se usakič uname prepir in dretje in use.Enostavno nimam več ne meje ne žiucev in kukr jo dol zagledam, me že zagrab un bes.zaklent pa ne morm, ker mamo v moji kopalnci pralni stroj pa sušilc, ker gor ni placa
Pa usakič ko govorim po telefonu mi neki brblj pa se dere raven, kot da prej ni mogla povedat al pa pol.Mislm res, groza od groze, sploh ne vem več kaj naj nardim ne nč pa skos ji govorim naj mi neha težit in še bolj teži.Pa itak za usak drek.Zdej je še v menopavzi, tko da si lohk predstavljate
skratka spopadam se s tem, ampak konca ni vidt.ko bova z mojim živela tle bova vrata zazidala da nou hodila dol težit.
najboljša fora je pa ta, da mi kr pšride zjutri ko sm na šihtu, posodo pomivat sam zato da ma pol neki za govort in se kurči, mislm a te je kdo prosu????! skratka, žiuci mi glede tega čist popuščajo.sej ne rečem, je fajn, ampak ko mi pride pa dol težit je pa groza.
pa še prej je blo trikrat bolj grozno ko sm mela gor sobo in je bla dnevna dol.In sm mela sam jst televizijo.Pa sta obedve s še bolj sitno bakico gledale USAK FAKING DAN nadaljevanke od treh do sedmih pa še poročila in nism mela ma NČ zasebnosti, čis čis nč!Jst sm mislna da se mi bo utrgal
preveč je posesivna, lasti si use in sploh ne razume, da sem že tok stara da rabm tud svoj faking mir!

[kr.ena]

Predvsem se je treba pogovoriti. Glede kosila: če nimaš namena biti doma ob 13.00, ko je kosilo na mizi, pač to povej vnaprej, da ne skuhajo tudi zate - seveda pa to pomeni, da boš jedla zunaj ali si sama skuhala kasneje (in seveda pospravila in pomila za sabo).
Glede čiščenja in gospodinjskih opravil se poskusite zmeniti, da ima vsak svoje obveznosti, kdaj bo to naredil, pa naj bi bilo vseeno. Recimo - obljubiš, da bo imel foter v ponedeljek oprane in zlikane srajce, če boš to počela v soboto ob devetih zjutraj ali v nedeljo ob treh ponoči, je pa lahko prepuščeno tebi. Če prevzameš nase sesanje enkrat na teden, bi se najbrž tudi dalo zmeniti, kdaj bi se ti to dalo početi.
Glede avta - hja, dokler si sposojaš njihov avto, je pač treba stisniti zobe in povedati, zakaj ga rabiš, če tako želijo ... (vsaj okvirno - namesto "peljala bi se k ljubimcu v Maribor", najbrž ni škode, če rečeš "grem k prijateljici" )
Kam in zakaj greš jim načeloma ni treba vedeti, kdaj se vrneš, pa vsaj okvirno. In če se stvar zavleče - se pač pošlje sms "pridem pozno, ne me čakat, vzemite ključe ven iz vrat". Kaj več jih ne bi smelo zanimati ...

Skratka - en družinski posvet ob kafetku. Karte na mizo - kaj kdo pričakuje, kaj koga moti ... in ... vso srečo ti želim.

[red_rose]

Že dlje časa razmišljam o položaju študenta, ki med študijem ostane doma, živi mešano študijsko-družinsko življenje in se potika med mejami samostojnosti na eni strani (nisi več otrok, veliko stvari znaš početi sam) in med odvisnostjo na drugi (finančna, mentalna odvisnost od staršev).

Zanima me, kako plujete med tema dvema skrajnostima? Ali čutite več odvisnosti ali samostojnosti?

Namreč sama vem, da bom pri starših živela še vsaj 2-3 leta (idealen scenarij), kar je po eni strani varno in predvidljivo, brez posebnosti skratka, spet po drugi pa prihajamo na domačem terenu v mnoge konflikte (pričete z moje strani), ko želim samostojnost, ko želim svoj prostor, svoja pravila, svoj urnik, svoje zahteve in svoj način življenja. To, da imamo popolnoma nekompatibilno predstavo o poteku dneva/tedna, je jasno, ampak vse bolj tuhtam, kako to nekako čim bolj uskladiti. Je vse na meni, da se sama prilagodim, čistim, ko želijo čistiti oni, vedno povem kam grem in zakaj, utemeljim razlog zakaj potrebujem avto, pridem na kosilo, ko je na mizi ipd.? Zdi se mi, da mi v tem prehodnem obdobju, ko nisem več otrok pa tudi popolnoma odrasla oseba ne, zmanjkuje potrpljenja, postajam vse bolj občutljiva v interakciji s starši, zmoti me vsak mogoče povsem nedolžen njihov korak, na večino stvari reagiram obrambno, skratka počutim se kot žival v neki kletki, ki 'sovraži' svoje vzgojitelje, ki jih ob pritožbah odgovorijo z zanikanjem stanja, češ 'si samo preveč občutljiva' in 'v resnici ti dopuščamo vso svobodo sveta'. Kako postaviti neka svoja pravila in živeti po liniji lastnih želja, če bivaš v domu, kjer veljajo drugačni režimi, ki niso nasilni, niso patološki, so pa zame osebno različni in precej neprebavljivi že ko gre za malenkosti?

Kako se soočate s tem oz. ali imate sploh podobne pomisleke ali pa se v sobivanju s starši v teh letih najdete v simbiozi in če ja, kako vam to uspeva?

js sem tocno to dozivljala ze malo prej (pac mi je blo ze prej vec dovoljeno in sem bla cist samostojna glede stvari ki so pri drugih ble pod okriljem starsev) tako da se mi je to dogajalo ze okrog 15tega leta! cist sem bla ze nasrsena proti njim, sam da je nekdo v mojo sobo stopu ze je bil vdor v zasebnost, ce sem kam sla, tut popoldne za 15 minut sploh nisem hotla povedat kam grem in s kom ker NE PRENESEM kakrsnegakoli nadzora...in ker nikol nisem mela nadzora, sem ze ob najmanjsem poskusu ne prenesla tega no pr 16ih sem sla v dijaskega zivet v drug kraj u srednjo solo in se je tut pokazalo kako smo se takoj boljse razumeli kadar sem prisla cez vikend domov (prihajala sem na 14 dni al pa se vec). in tako nam zdej popolnoma ustreza. js sem cist neodvisna od starsev v vseh pogledih razen financnem. nic jih vec ne vprasam za kak nasvet, al pa povem kam grem itd. tut ce je za vec dni..dostikrat sploh ne vejo..bolj mal vedo kaj se dogaja v mojem zivlenju, kdo so moji prijatli in kako mi gre na faksu...pac samo tisto kar sama povem...zdej pa pac zivim s fantom in je super, starsi so se pa tut hitro sprijaznili da men vec ukazovat ne morjo (ze tam pri 15ih sem lahko pocela, sla ven, kadar sem hotla, kar sem hotla in kakor dolgo sem hotla) in tako mi lahko samo se prijazno svetujejo...pa naj drugace povem da so cist super ekstra kul starsi, nc zatezeni, ful skulirani, samo js sem pac tak karakter...moja sestra in dva brata so popolnoma drugacni in so ful bolj kot druzina, js sem pa s to mojo zeljo po samostojnosti rahlo izpadla, kar mi seveda ustreza

se mi zdi da je edina resitev it na svoje js si sploh ne predstavlam da bi ta trenutek redno zivela pri starsih doma sem mela tak odpor v hisi kej pomagat, ker je pac ''blo treba'' zdej u svojem stanovanju pa skos neki pucam in pocnem
ma vse je boljse...tak da se vidimo na 2 al pa 3 tedne in je vse kul

[a_pikica_a]

Jaz študiram v domačem kraju in pač tako nimam tistega "pravega" študentskega življenja. Na začetku mi je bilo žal, da nisem nekje v Lj, samostojna, a ko gledam moje kolegice, ki ne študirajo doma, zgleda, da imajo več težav in ni glih tako lepo.
No, morem reč, da je zdej drugače in sem zadovoljna s potekom svojega življenja.
Doma je tako, da se odlično razumemo. Tratirajo me kot odraslo, imam svoj avto in povem, kdaj me ne bo. Moji to razumejo in ničemur ne ugovarjajo. Nekih ur nimam, ker so se počasi navadli, da tudi jaz imam svoje življenje in ne morem biti stalno njim na razpolago. Glede denarja mi tudi ne tečnarijo, saj delam part-time in si zaslužim kej drobiža za moje potrebe, kot so čevlji, oblačila, kozmetika in podobno. Benzin plačujemo pol-pol, tudi za hrano mi dajo (študentske bone). Glede teh stvari nismo v konfliktu, ker so doumeli, da vsak ima svoje potrebe in, da nisem še odrasla, tako da me tudi finančno podpirajo.
Kar se tiče pospravljanja in domačih opravil je tako, da mama razume, da imam študij in druge stvari in večinoma ona pere pa lika. Včasih se zaradi tega skregamo, ker želi, da več postorim, ampak sčasoma je opazila, da mi z vsem vedno ne znese in tako tudi to ona postori. In ja, kolkor vidim sem še full odvisna od staršev, sej bi vrjetno zmogla, ampak bi šlo težje pa študij bi trpel. Tako da ne vem kaj reč, meni tako življenje odgovarja in sem hvaležna za vse. Je pa res, da imam skrajno razumljivo mamo.
Zdej jaz nisem razumela dobro tvojega problema.. Bi morda razložila mal več, na konkretnih primerih?

[jullia_]

Jaz sem vprašanje razumela kot: V kakšni meri si tiste, ki še živite pri starših, same "postavljate pravila", koliko pa upoštevate način življenja staršev?
Ni stvar v bencinu in likanju perila (to je že jasno, da vsak družinski član nekaj prispeva k gospodinjstvu), ampak bolj v načinu življenja. Ali si se recimo doma dolžan zagovarjat in prerekat, če se odločiš za 7-dnevni post ali veganski način prehranjevanja?

[a_pikica_a]

Jaz sem vprašanje razumela kot: V kakšni meri si tiste, ki še živite pri starših, same "postavljate pravila", koliko pa upoštevate način življenja staršev?
Ni stvar v bencinu in likanju perila (to je že jasno, da vsak družinski član nekaj prispeva k gospodinjstvu), ampak bolj v načinu življenja. Ali si se recimo doma dolžan zagovarjat in prerekat, če se odločiš za 7-dnevni post ali veganski način prehranjevanja?

Aja tako. Hmmm..
Morem reč, da sem bila vzgojena tako, da sem vedno njih vprašala če npr. lahko kam grem. Leto nazaj pa se je kr naravno spremenilo. Ne sprašujem jih več, če lahko kam grem, samo povem kam grem in s kom in približno koliko časa me ne bo, da ne bodo v skrbeh, ker vseeno še živim z njimi. Jem večino vzunaj in sem nekako spremenila način prehranjevanja, tako da si veliko stvari sama pripravim oz. drugačne izdelke, ki jih oni ne kupujejo, kupim. Seveda se ne nisem dolžna zagovarjat in me niti ne sprašujejo. Večinoma se razumemo med sabo in se ne prerekamo glede načinov življenja. Vsak živi po svoje in dela, kot misli, da je prav, dokler je med nami korektnost in odkritost. Mislim, mama nebi imela recimo nič proti nevem, kaki dieti ali postu, ker ve, da sem odrasla in imamo svoje potrebe. Tudi kam grem nič ne oporeka, ampak samo da ji povem kam in s kom.

[iluzija]

Meni so starši od nekdaj dopustili, da sama postavljam pravila za svoje življenje. Mogoče je tukaj del razvajenosti, ampak hkrati se mi zdi, da je tudi dobra "predispozicija" za kasnejše življenje - znam biti zorganizirana in prepričana sem, da bom, ko bom na svojem, tudi tam vzpostavila pravila, ki bodo spremljale urejenost - tako s časom, kot v prostoru.

Pravila, ki jih postavljajo starši, sem že po samoumevnem sprejela tudi za svoja. Ne grejo mi na živce, niti mi ne otežujejo bivanja v njihovi hiši (kar pa ne morem trditi za brata in njegovo družino - z njimi imajo moji starši neprestano konflikte).

Verjetno je to precej odvisno od osebnosti - moja je prilagodljiva in to izredno. Problem pri meni bolj tiči drugje - nikakor se ne znajdem v hišnih pravilih drugih družin... Če mi nazorno nakažejo, kaj točno moram naredit, mi je jasno, ampak ko se recimo znajdem pred kupom umazane posode v kuhinji fantove familije, mi nikakor ne uspe tega narediti tako, kot naredim doma - kot bi ostala brez samozavesti in se ves čas sprašujem, če sploh delam prav . // pa recimo, da se to ravno ne sovpada s to temo //

Ko bom šla na svoje in se tudi ekonomsko osvobodila od staršev, bom zagotovo kar veliko pravil odnesla iz doma mojih staršev. Seveda si jih bom prikrojila po svoje, ampak tako ali tako mislim, da imam že zdaj nekaj svojega v njih. Res, nikoli še nisem slišala, da bi mi rekli: "moja hiša, moja pravila". Torej je verjetno prilagodljivost obojestranska?

[Gost]

Zelo težko pisno pojasnim, kaj čutim ob tem, ko bivam doma, ker bi nekdo rekel, da mi je postlano z rožicami in za nič nisem prikrajšana - grobo gledano imam vsega polno rit, ja, ampak meni iz meseca v mesec bolj manjka tista distanca, kjer jaz živim svoj dan in starši svojega. Manjka mi nek intimen prostor, ki ni moja soba, do katere moraš skozi hodnik, ki ima odprta vrata v dnevno sobo in kuhinjo, kjer sta VEDNO foter in mati in ob prihodu/odhodu obvezno poveš kam greš, s kom greš, kdaj prideš, ali greš z avtom, kje boš jedel jutri ipd. Mogoče pretiravam in gre za banalna vprašanja, ki bi jih lahko preslišala ali pa nanje ne polagala take pozornosti, se zlagala, vzela kot hec - ampak ne morem. Vsakič znova me razjezi, vsakič znova se mi zdi odveč odgovarjati in pojasnjevati (ker en odgovor ni nikoli zadosti), vsakič znova me mati ošvrkne z nekim očitajočim pogledom, ki govori več kot tisoč besed in ko rečem, naj ne izvaja takega psihičnega terorja in me sodi na tak idiotski način (s pogledi, vzdihi - nikoli z besedami), zanika in reče, da pretiravam. Zato sprašujem, kako je pri ostalih, ker ne vem več, ali res pretiravam, ali sem res preobčutljiva in nepripravljena na kompromise ali pa je pri nas dejansko v zraku nekaj, kar mi daje konstanten občutek nadzora, vdiranja v intimo že s samo prisotnostjo.

Kr.ena, predlagala si pogovor. V teoriji bi si tako svetovala tudi sama. V praksi pa priznam, da za kaj takega nimam poguma, ker že več let (in to je moja napaka) gojim neke čudne občutke do staršev, kot bi ju krivila za bog ve kaj, v glavi beležim vse, kar jima očitam, posledično se je vse to sprevrglo v neko konstantno slabo voljo v odnosu do obeh (predvsem pa mame) in iskreno povedano - imam preveč ponosa, da bi stopila v boljše odnose z njima. Ja, neumno in kontradiktorno, ampak si ne predstavljam, da bi se še kdaj odprla pred njima, jima povedala, kaj čutim in mislim ter požela val razumevanja. Požela bi kvečjemu en 'aha, mhm, odraščaš' ali pa 'že jutri ne boš tako razmišljala', prave bližine pa ne, ker smo že dlje časa vsak na svojem planetu, ki je na videz funkcionalen, v resnici pa poln nesnage.

[a_pikica_a]

Hmmm, jaz kot sem že povedala, je tako pri nas, da imamo kompromise in povem kam grem. Meni se to ne zdi nič takega, da povem kam grem pa s kom, pa tudi kje bom jedla jutri. Moja mama me to vpraša samo zato, da ve koliko skuhat oz. če more računat name ali ne.
Če te pa to preveč utešnjuje, pa mislim, da boš mogla počakat do svoje prave osamosvojitve. Dokler živiš pod njuno streho in dokler te oni hranijo, boš (žal) morala pojasnjevati kam greš. Nisi pa napisala se mi zdi, da ti karkoli prepovedujejo?
Glede intimnega prostora pa te razumem, ker imamo doma mal manjše in je včasih težko imet svoj privacy.
No, s pogovorom ne vem če boš kaj rešila, ker se takih stvari ne da rešit čez noč. Najboljša rešitev bi seveda bila popolna osamosvojitev, ampak če nimaš še možnosti za to, boš žal morala potrpeti.

[iluzija]

Zato sprašujem, kako je pri ostalih, ker ne vem več, ali res pretiravam, ali sem res preobčutljiva in nepripravljena na kompromise ali pa je pri nas dejansko v zraku nekaj, kar mi daje konstanten občutek nadzora, vdiranja v intimo že s samo prisotnostjo.

Mene starši ne sprašujejo kam grem in kdaj pridem. Povem sama. Če mi ne odgovarja, ne povem, rečem samo "čau" in "pridem kmalu". To se sama od sebe čutim dolžno povedati in tudi fino se mi zdi na nek način, da nekomu povem, kje sem. To je tudi eno bistvo doma, ni res?

Je pa zanimiv primer ene moje kolegice, ki ji njena mama postavlja "pravila oblačenja"... Da se ne bo ravno strogo slišalo - ampak s svojimi določenimi pripombami, ji da vedeti, da nerada vidi, da je oblečena v minikrilo, ker naj bi bil to "k** stil". Seveda se punca lahko obleče, kot sama želi, ampak s prikritim mnenjem svoje mame, jo avtomatsko ustavi, da bi se oblekla, kot sama želi (pa imata z mami sicer super odnos).

[red_rose]

Če te pa to preveč utešnjuje, pa mislim, da boš mogla počakat do svoje prave osamosvojitve. Dokler živiš pod njuno streho in dokler te oni hranijo, boš (žal) morala pojasnjevati kam greš.

zakaj bi mogla govorit kam gre?! sej pa je dovolj stara...
no nevem ce ste eni tk navajeni...js sm bol ono na FREEDOM pa to...nobenga obcutka da kdorkoli na tem svetu sploh pomisli na to da bi hotu vedet kam js grem

[Kika]

Uh Msn, popolnoma razumem te tvoje občutke, ki tudi mene navdajajo dan za dnem. Sicer živim v hiši s starši in še dvema bratoma, ne v stanovanju, ampak je vseeno stvar izjemno moteča. tako moteča, da se včasih na podlagi banalnih pripomb začnem pizdit na vse po spisku- najlaži me pa spravi iz tira to.

problem je v tem, ker niti ni enih konstantnih dogovorov in pravil, ampak v naši bajti vsake kvatre katerega od staršev prime, da bo gnojil nam 'otrokom' (22 in 18 let). pa najsi je to zaradi visenja pred računalnikom- ki jim gre blazno na živce (pa wtf, jst bom na kompu tut 5 ur skupi, če se mi tko zazdi) al pa zarad gledanja tv. al pa sam zato, ker te vidjo, da nič ne delaš. to mi je taaaako zgrešeno pri teh naših starših. misljo, da jih bo kr pobral, če te vidjo u brezdelju in pol se začnejo pizdit in ti dajat vse mogoče banalne naloge sam zato da te zaposlijo, ker mislijo, da se ne znaš zaposlit sam. ej, pa jst sm zaposlena, sama s sabo

lih učeri je pa neki pičl fotra, da je uzel ključe od avta, ki je namenjen nama z bratom. mislim, al nama dej avto, al pa ne, ne pa da zdej jst trepetam a bom jutr lahko šla z avtom nekam, al se bom mogla 2 uri po busih trogat. in bol da ne omenjam, zarad česa je dobil te popadke... hmmm sej še sama ne vem. mislm da je razvil prov eno svojo obliko pms-ja, ki ga vsake tolk zagrab. sploh, ko mam kdaj pač obdobja, ko hodim velik vn- cela katastrofa je to, da se 3x zapored priklatim po polnoči domov. da ne omenjam njegovega zaklepanja bajte, ko morm sredi noči potem brata budit, da me spusti noter.

stara sem 22 let in starši mi dajo za hrano, nujne obleke in financirajo avto (bencin pa si plačujeva z bratom sama). za VSE moje komfortne izdatke dam sama. na trenutke pa me še vedno obravnavajo, kot da sem 5 let star otrok in še to niti ne na nivoju neke konstantne starševske figure, ampak kakor se jim zazdi.

uh, komi čakam, da grem...

[a_pikica_a]

Če te pa to preveč utešnjuje, pa mislim, da boš mogla počakat do svoje prave osamosvojitve. Dokler živiš pod njuno streho in dokler te oni hranijo, boš (žal) morala pojasnjevati kam greš.

zakaj bi mogla govorit kam gre?! sej pa je dovolj stara...
no nevem ce ste eni tk navajeni...js sm bol ono na FREEDOM pa to...nobenga obcutka da kdorkoli na tem svetu sploh pomisli na to da bi hotu vedet kam js grem

Ni fora v tem, kolko si star. Fora je v tem, da če imaš nek odnos s starši, pač poveš, kam greš in se ti to ne zdi nekaj groznega. "Mama, grem v službo" je težko reč? Pa sej se ne greš drogirat (upam), da nebi mogla omenit kam greš?! Jaz mojim povem, kam grem, čeprav kakor praviš ti, nebi rabila, ampak se mi zdi prav, da povem, že če živim pod njihovo streho in me oni še futrajo. Pač zato, da se ne sekirajo, ne da imajo neko kontrolo. Jaz bi od mojih otrok to pričakovala, ne vem.