Neodkriti umetniki

[boom_boom*¸]

Žiujo! boom_boom*, je dobila idejo
sej nevem... a sam js tuk rada pišem razne zgodbice pa to, al obstaja še kak ki mu je to pr srcu.
Tolo temo sm odprla za vse tiste, ki radi pišete in bi radi da gdo to tudi prebere... pa tud za vse tiste ki kr naprej iščemo navdih za pisanje...
Uglavnem, tema je za to, da se not objavljajo pesmice, zgodbice in ostalo ljubiteljsko pisanje.
No, pa bom js kr začela z eno svojo božično zgodbico...

Bila sem še zelo majhna deklica, ko sem zvedela, da božiček ne obstaja. Moja mami je bila vedno precej realen človek, zato se me je kmalu odločila postaviti na trdna tla.Najprej ji sploh nisem verjela, nato pa me je neke noči ponoči zbudila in me peljala v dnevno sobo, kjer sva se skrili za podboj in opazovali očka, kako zlaga darila pod novoletno jelko. Bila sem šokirana, saj sem bila prepričana, da je to delo rezervirano izključno za božička, enega in edinega in, kdorkoli drug bi opravljal to namesto njega, bi oskrunil praznike kot take. Tisto noč sem prejokala. Tako kot sem od takrat naprej jokala vsako božično noč, prav do današnjih dni. Že nekaj časa ne jočem več zaradi božička, saj sem že dovolj stara, da sem se sprijaznila s tem, da ta čudežni možak preprosto ne obstaja. Ne. Že nekaj let jokam bolj kot ne iz navade. Neprostovoljno. Vsako božično noč se mi ulijejo solze. Ne vem zakaj. Tako pač je in ne da se mi spreminjati starih navad.
Torej, prejokala sem vsako božično noč. Vse do prejšnjega božiča.
Bil je čisto običajen dan, normalen, kot se za božič spodobi. Z mami sva pekli božične piškotke in potico, medtem, ko sta brat in oči krasila jelko in občasno drug drugemu zabila kak gol z bučko za na jelko. Potem smo, kot se za družino zboristov spodobi, štiriglasno zapeli par božičnih pesmi. Oči je pel svoj bas, brat je užgal tenorsko vižo, mami je altistka, jaz pa sem cvilila svoj sopran. Potem smo sedli pred kamin, spili vročo čokolado in se počasi, počasi ob klepetanju odpravili spat.
Sredi noči me je zbudil hrup. Vstala sem, oblekla pulover in odšla dol. Ko sem prišla po stopnicah, sem zacvilila.
Zagledala sem nekaj rdečega in ogromnega. In to rdeče ogromno se je premikalo! Ko je zaslišala krik, se je rdeča kepa obrnila. Zagledala sem belo brado, okroglo postavo, ki se mi je prijazno smehljala. Vzkliknila sem: "Vedela sem, da obstajaš!", božiček pa je samo položil prst na ustnice, mi podal škatlo z ogromno pentljo in, ko sem pogledala dol, izginil v oblaku bleščic. Stekla sem k oknu in zagledala njegove sani, ki so brzele mimo, a vedela sem, da mi maha. Tudi jaz sem pomahala.
Veselo vpitje se je razlegalo iz dnevne sobe. Vstala sem in stekla dol, kjer so mami,oči in brat vsi praznični odvijali darila. Brat je pokazal na veliko rdečo škatlo z rumeno pentljo in rekel: "Ta je zate." Morala sem se nasmehniti. Bila je natanko taka kot v mojih sanjah. V njej je bila ogromna čokolada, nekaj majic, ki sem jih potrebovala in ogromna knjiga z božičkom na platnici. Nihče ni vedel, od kod se je vzela. Zazrla sem se v božičkove oči, ki so mi, vsaj tako se mi je zdelo, pomežiknile! Pomežiknila sem nazaj.
Od tedaj naprej na božično noč nikoli več ne jokam.


dobrodošli pa so tud komentarji tistga, kar bo objavljeno u tejle temi

sicer pa... nikol ne vemo, lhk de se bo kej znajdlo tud u cosmotu... hehe

[~NIA~]

[boom_boom*¸]

kdo je tle umetnik?

umetniki smo mi... temo sm odprla zato, da bi tisti k pač radi pišemo pesmi in zgodbe to gor objaulal... mugoče bi gdo celo udkriu svoj skriti talent pa tud če ne, sam da počnemo tist kar nam je fajn aveš mogoče pa gdo ful dobr piše pa se tega glih ne zaveda... pa bo vidu pohvale na račun tistga kr bo napisan pa se bo takoj bulš počutu...

kaj si sploh želela povedat? to da se dogajajo nerealne stvari, da božiček res obstaja al to da so ti starši prpravli presenečenje?

moja zgodbica je komplet izmišljena. sam ker sm pač že odprla to temo se mi je zdel da bi se spodobl da bi prva dala svoj "umotvor" gor

ne razumem najbl.. kr razne teme o dogodivščinah že obstajajo o nadnaravnih silah in srhljivih zgodbicah pa tudi.. smile

kot sm rekla... tema je namenjena izmišljenim zgodbicam pa pesmim, ki so jih napisal tisti, ki jih to veseli. nevem no... zdel se mi je da bi blo fajn če bi se tisti k ns to veseli dubil tuki u tej temi na forumu, mal pokomentiral pa pisal zgodbice & pesmi

~NIA~, upam da je zdej kej bolj jasno če boš pa tud ti kej napisala, bom pa zlo vesela

drugač pa se opravičujem če pru post ni biu čist jasn... nimam glih izkušn s temi forumi pa to

[~NIA~]

m

[boom_boom*¸]

ajaaaa, izmišljeno je vse skupi?? jst sm pa mislna da ste res neka ultra pobožna družina ki skupaj moli in zvečer poje pesmi

ahaaaahaaaa bul ne bi mogla zgrešt, res ne

no okey da naumo zdej offtopic... pište, folk, pište

si me pa nasmejala, morm rečt

[boom_boom*¸]

no tole je pa ud enga mojih najbulših prjatlu... sm ga končn prepričala





Glasba je končno napolnila praznino, ki jo je čutil in noč je zakrivala solze, ki so mu polzele po licih. Preplavljala ga je uničujoča žalost. Ali je bila to ljubezen, ki mu je trgala srce na tisoče koscev in ga stiskala v prsih…bolj je bilo podobno mučenju. Ljubezen naj bi bila sreča-le zakaj potem on občuti le žalost… Nenadoma se je ritem pospešil in melodija spremenila-stisnil je pesti. Vpil je in točil solze obenem. Nenadoma je žalost obledela in zamenjalo jo je razočaranje in jeza. Na druge, ki so ga spravili do sem, nase… Pa saj si je sam kriv. Le kako je lahko pričakoval, da ga bo imela rada, ga vsaj opazila… Končno so se mu odprle oči in spoznal je, da se nima več smisla slepiti, kot se je celo leto. Jim bo že pokazal. Storil bo kaj, karkoli, da jim bo še žal… pa vendar-bo lahko medtem pozabil nanjo? Prežet z mračnimi mislimi, a obenem poln žalosti se je pogreznil v spanec in sredi jase, na kateri je ležal in kjer so ga tolažile zvezde, ga je preplavila tema…

Skozi priprte veke se mu je smehljalo sonce in nežni prš mu je močil obraz. Bilo je tako lepo jutro, da je za trenutek pozabil na svoje težave, skrbi in trpljenje in se s počasnim korakom napotil proti domu, vedoč, da jih bo še slišal, saj ni prvič zaspal zunaj. Po dolgi pridigi, ki je kot vedno ni poslušal in ko so mu za cel mesec prepovedali hoditi v družbo, se je zabarikadiral v sobo in se nasmehnil, kajti čeprav so ta stari mislili, da so mu naložili grozno kazen, se je ta njemu zdela še najboljša, saj tako ali tako ni hodil ven s prijatelji. Ker jih sploh ni imel. Že nekje od tretjega razreda se je počutil osamljenega, a mu za to ni bilo mar vse do nedavnega. Ljubezen je pač naredila svoje. Že prejšnja leta je večkrat mislil da je zaljubljen, a se je zdaj temu le še nasmehnil, saj se prejšnje »zaljubljenosti« niso mogle meriti z zdajšnjo. Tiste prelepe modro-zelene oči, dolgi, ravni, skoraj črni lasje… In tako nedosegljiva. Resda ni bila ravno najbolj kul v razredu, a se je zanj vseeno menila ravno toliko, kot za lanski sneg. Že skoraj leto dni strmi za njo, sanja o njej, ona pa še naprej ostaja hladna in nedostopna, čeprav ji je že skoraj očitno pokazal, kaj čuti. Življenje ga je popolnoma razočaralo. Že odkar je otroška radovednost izginila, se mu vse zdi ali dolgočasno, ali pa ga navdaja s trpljenjem, od katerega je postal že skoraj odvisen. Kako ne bi, ko pa cele dneve sam preždi sam in se utaplja v dolgčasu, starši pa mu seveda niso v veliko pomoč. Zdi se mu, da so nekako preveč zaverovani v svoj svet, v katerem tičijo kot noj z glavo v pesku, ne meneč se za večja, globoka čustva, ki jih doživlja sam, tegobe po svetu pa so spremljali le po televiziji, ki so se ji vse preveč posvečali, pri tem so seveda zmajevali z glavo, storili pa nič…Za razliko od njih, se je on sekiral za vse, kar se je po svetu hudega dogajalo. Kako lahko mirno opazujejo trpeče, lačne otroke, onesnaževanje rek, zraka in morij, ko pa je tam toliko bitij, zelenja, ki ga vedno znova navdušujejo. Sam se je trudil, kolikor se je le dalo, pa vendar, kaj pa lahko on stori. Ravno to ga je naredilo enakega drugim-krutemu roju kobilic, ki uničuje in izrablja vse na poti, ne meneč se za druge. In ko bo svet iztrošen? Z veseljem bi doživel dan, ko bi na Zemljo priletel orjaški meteor in pomedel vse pred sabo…ali pa orjaški val, mogoče ledena doba? Plačali bi za vse. Prav z užitkom bi se postavil pred val in ga izzival…Njemu samemu se zdi, da so vsi njegovi grehi povezani le z njegovim samopomilovanjem. Njegovim hrepenenjem po ljubezni… Ah ne! Ne bo se spet predajal žalosti in se cmeril! A na prašen parket je že padla solza…

Pooblačilo se je in prve kaplje so padle na izsušena tla. Pod veliko brezo je opazoval temne oblake in strele, ki so že razsvetljevale nebo in prisluhnil grmenju, ki jim je sledilo. Na licih je kljub zavetju začutil kaplje, ki pa so bile slane… Nikoli ni povsem razumel, kaj je narobe z njim. Ni imel ravno atletske postave in tudi pameten ali priljubljen ni bil, pa vendar se je počutil popolnoma zavrženega, kot zadnja smet. Nekaj je bilo narobe z njim, ali pa z vsemi ostalimi..tega ni vedel. Že večkrat je poskušal narediti kaj več iz sebe, pa je vsakič obupal, saj se ni nič spremenilo. Sploh pa je bil začuda sam s sabo zadovoljen in ni se mogel pretvarjati, da je nekaj, kar ni. Tak bedak je. Vse je zavrgel le zato, ker se noče spremeniti. Trmast, a šibek, potrt, a jezen, zaljubljen, osovražen, zavržen, in redko vztrajen….je sploh kakšno čustvo, ki ga še ni doletelo? Žalostno je zmajal z glavo…mogoče sreča?

Sprehajal se je po gozdu, ki ga je vedno navdajalo z mirom. Vse se je svetlikalo od dežja in hladen zrak ga je božal v senci dreves. V sebi je začutil mir in pozabil je na brezzvezno življenje. Za vedno bi lahko ostal tam, saj se mu je vse nenadoma zazdelo smešno-njegova žalost, upanja, razočaranja. S čim vse nepotrebnim se trapijo ljudje, ko pa bi lahko živeli v naravi – divje, spontano, usklajeno…
Bližal se je zadnji avgustovski dan. Po nevihti je zopet posijalo sonce in vse naokrog je bilo polno zelenja. Razmišljal je o njej. Kmalu jo bo zopet videl. Prišel je do jase in sedel na veliko skalo, ki je izstopala iz nežne pokrajine, vsa groba in mogočna. Nekdo je na njej pozabil lovski nož. Prelepo, starinsko bodalo, na katerem so bile vgravirane živalske podobe. Podobe svobode in divjine…Rezilo se je prelepo lesketalo in je kar vpilo po krvi…

Na pogreb je prišlo mnogo ljudi. Vsi sošolci, sorodniki, prijatelji. On je stal v kotu in prazno strmel predse. Eden njegovih sošolcev, ki ga je še najbolje poznal je imel nesrečo. Padel je s pečine. Takšna je bila uradna različica, saj vzrokov za umor ali samomor ni bilo…«Le kaj si mi zamolčal?« se je spraševal, saj se mu je vedno zdel razposajen in skratka srečen. Pa vendar…ali se ni kot tak kazal tudi sam? po licu mu je stekla nova solza, ena izmed tisočerih že prelitih…
Znova je posedal na jasi s svojim novim nožem ob sebi. Rezilo se je mamljivo lesketalo. Pa bi bila to res odrešitev…ali pobeg? Ni važno. Zagotovo se bolečina ne more kosati s to, ki jo že čuti…
Jesensko sonce je blago sijalo in vetrič je nežno pihljal. Starši so ga že iskali in končno prišli do jase. Nikjer nikogar, le na skali se je bleščalo prelepo rezilo, čisto kot solza.
Po turško je sedel na vrhu hriba s prelepim razgledom na dolino. Le kdo bi prostovoljno zapustil vso to lepoto sveta? Ni važno kdo si, vsak jo lahko občuduje, občuti…in to je vse kar je treba, nič več…nič več…
Prvi september. Vsi so se objemali in pozdravljali in tudi on se ni držal ob strani. Po minuti molka za izgubljenega sošolca in prijatelja, so se z muko in odporom odpravili k prvi uri… Bil je srečen, ali vsaj približno srečen. A še dolgo se je tolažil… Pa vendar ljubezen v njem ni umrla, žalost ni otopela, solze ne usahnile… le čakale so globoko v njegovem srcu…

Čez petnajst let je na nekem pokopališču mlada vdova blizu tridesetih jokala nad grobom. Mož ji je tragično umrl v prometni nesreči blizu nekega hriba in obraz mu je nerazložljivo ostal zmrznjen v nasmehu. Umrl je mlad, kot si je vedno želel. A kdo bo zdaj maral njo, kdo jo bo ljubil, koga bo ljubila ona, zdaj, ko njega ni več…nemara bi morala za njim…v žepu jo je čakalo lepo bodalo… Ne! Ne bo bežala. Obrnila se je in odšla. Njeni bleščeči, dolgi, skoraj črni lasje, nič manj lepi od njenih lepih modro-zelenih oči, so valovali v vetru in res je bila kot boginja…, kljub nekoliko previtki postavi in beli polti, mozolji, zaradi katerih je v mladosti mislila, da je nihče ne bo maral, pa so že izginili…



pa prau de ne zna...