Predsodki se pokažejo preko provokacije

[Boris]

Sledi malo daljši uvod v temo, katere namen je obrazložen v drugem komentarju. V uvodu vam bom dal iztočnice in osnovno razlago pojmov. K diskusiji vabljeni vsi, ki:
- imate kakršnekoli težave z živčnostjo;
- imate ob sebi težko osebo, katero težko prenašate, ali pa ste to morda sami in se tega niti ne zavedate;
- bi radi gradili na svoji osebnostni rasti;
- imate težave z neprijetnimi čustvi;
- bi radi ozavestili svoje obrambne mehanizme;
- imate težave v komunikaciji in v razreševanju konfliktov;
- bi se radi otresli vzorcev omejenega načina razmišljanja;
- ste pogosto frustrirani, slabo prenašate kritiko.

Opišite svoj primer, skušajte ugotoviti (domnevati), kakšni bi bili možni vzroki za težavo (uporabite lahko spodaj navedene). Primer tukaj.

"Confidence comes not from always being right but from not fearing to be wrong." -- Peter T. McIntyre

Kaj dela Boris?
Med drugim se zanimam za psihoterapijo in psihologijo, obiskujem šolo čustvene inteligence. Zato na tem forumu v prostem času rad preučujem morebitne obrambne mehanizme uporabnikov in vzorce omejenega načina razmišljanja. Ker sem praktik in ne zgolj teoretik, znam obrambne mehanizme tudi precej dobro izzvati, kar je nekaterim uporabnikom že dobro znano.

Prosim, da se zavedate, da je moj namen dober in da želim sogovornikom le prikazati kakšne napake delajo v življenju in kje so vzroki za njihove težave, kje so luknje v njihovi logiki. To je v korist države, v korist boljših medsebojnih odnosov. Moj namen ni prizadeti ali kakorkoli onečastiti sogovornika. Moj namen je pomagati. Ne vtikam se kar v kogarkoli, vedno moram imeti nek motiv, oseba mora pokazati neko slabost, s katero negativno vpliva na druge. Vedno dobro pretehtam, kakšno korist lahko ima od tega v prihodnosti ta oseba ali kdo drug, ki to bere, ali pa kakšno umetnino lahko naredim iz nečesa sam.


Strokovno o provokativni terapiji si lahko preberete na naslednjih straneh:
http://www.provocativetherapytraining.com/
http://www.provocativetherapy.co.uk/whatsPT.html
in pa na wikipediji o pokojnem dr. Janezu Ruglju oziroma na "njegovem" portalu tukaj,
ali pa gledate videoposnetke o tem
http://www.youtube.com/watch?v=FiOrcHrfTNY&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=ooRLY_JMkCI&feature=related
Torej, jaz delam zase, če pa ima od tega kdo korist, kaj je lepšega.

No, od ljudi zagotovo ne izveš, kako se obnašajo, če jih zgolj vprašaš: "Si priden? Si moralen? Si zrela osebnost?", zato je treba biti prebrisan in se do tega dokopati na drugačen način. Drugi ti lahko povedo, kakšni so njihovi nameni in misli, ti pa drugim lahko poveš, kakšno je njihovo obnašanje. Ocena je seveda subjektivna, ampak več izkušenj kot imaš in manj napak kot delaš (več kot jih odpraviš), več tvoja ocena pove o resnici.

Pri tem je potrebno biti zelo pazljiv, saj takoj ko psihoanalitik sam podleže obrambnemu mehanizmu ali kakšnemu vzorcu omejenega načina razmišljanja, njegova interpretacija situacije izgublja na verodostojnosti.

Da bi izzval obrambne mehanizme, se poslužujem raznoraznih prijemov, ki jih laiki uporabljajo nezavedno. Ogromno izkušenj pridobim, ko zaidem v konflikt z duševnim bolnikom (ste vedeli, da vsak 4. človek v svojem življenju oboli za kakšno duševno motnjo?). Če je oseba težek bolnik, so obrambni mehanizmi "katastrofalni". Šibkost teh ljudi je, da se nemalokrat prepirajo med seboj in nikakor ne znajo konflikta razrešiti, pa tudi nočejo, ker so preponosni, da bi priznali svoje napake, počutijo se ogrožene. In taki ljudje so pravzaprav idealni za preizkušanje samega sebe. Moj predlog je, da če želite izvedeti kaj o sebi, vzemite za sogovornika težkega duševnega bolnika, ki je ob enem težka konfliktna oseba. Ko boste zašli v konflikt, se bo oseba razburila in nametala iz sebe tako sranje in toliko nelogizmov, žaljivk, da bo to po vsej verjetnosti načelo tudi vaš ego, vam stopilo na živec. In takrat! Takrat poslušajte, kaj vam govorijo neprijetna čustva, poskusite jih obvladati, oziroma jih harmonizirati, umiriti, storiti nekaj, kar bo "popravilo" ali vas ali situacijo ali napadalca.

Obrambne mehanizme, ki jih mnogi uporabljajo nezavedno, lahko sam iz konstruktivnih razlogov uporabim zavedno. Provociram, v iskrenem! humorju uporabljam sarkazem in cinizem, naredim dva koraka naprej in potem spet enega nazaj, izzivam, se norčujem, sem otročji, sem trd, sem mehek, sem primitiven, sem resen, sem analitičen, sem dolg in strokoven, sem šaljiv, povsem odvisno od situacije. Čeravno v kritičnih primerih sproti pojasnjujem, kakšen je moj namen, in čeravno konstruktivno kritiziram, in čeravno ob vsem tem neredko sogovornika pohvalim, se pošalim na svoj račun in povem, da gre večinoma za humor, me nekdo razume, nekdo pa ne (pretirano nezreli niti nočejo razumeti). In če me ne, nemalokrat nastopijo obrambni mehanizmi. Skozi te lahko osebi pomagam prepoznati čustvene blokade, predsodke, frustracije, stereotipe, vzorce omejenega načina razmišljanja, ipd. Zgodi se, da me kdo zatoži moderatorjem, češ da namerno žalim, ampak oni že zelo dobro vedo, da nisem oseba, ki bi žalila z namenom prizadeti ali onečastiti, ker je moja velika vrednota čast. Ob pogovoru z menoj zrelo osebo čaka katarza, skrajnega otročaja pa ignoriranje. In tu ni potrebno, da sem jaz ne vem koliko pameten, potrebno je, da razsodno razmišlja sogovornik. Pomembno si je le postavljati prava vprašanja, da se lahko najde prave odgovore. In provokacija lahko privede do tega.

Včasih preko tega pomagam komu drugemu, ali pa, če ne drugega, se par tercijalk spravi name in me šimfajo ena čez drugo. Temu se reče socialni ego, ko želijo konformisti odstraniti pretnjo ali nadležni element. V družbi je to nekako potrebno, saj ljudje, ki ne posvečajo zadosti časa samorazvoju, čustveni rasti, ne vedo, kako drugače razrešiti problem kot na nekonstruktiven način. Ja ja, navidez izgleda nesmiselno, ampak opa, kaj pa če bi bil Boris res škodoželjen? Več o tem piše Osho pod naslovom Ego - nepravi center.

Bolj kot je napihnjen ego sogovornika, bolj izstopajo njegovi obrambni mehanizmi, bolj izrazito je njegovo odrekanje odgovornosti temu, da popravi svoje zmotno oceno nekoga/nečesa, več je ocenjevanja povprek, neosnovanih obtožb, brezprizivnega tožarjenja moderatorjem, kuhanja mule, celo ignoriranje na celi črti. Vrhunec napihnjenega ega dosegajo tisti, ki celo podpihujejo druge v ignoriranje namesto v spravo, oziroma razumevanje en drugega, jim dajejo potuho,... Do sedaj sem naletel na eno tako uporabnico tega foruma.

Preko svojih dejanj s pomočjo retrospekcije, ki jo opravljam, včasih tudi sam prepoznam kak nov predsodek v sebi, ki pa ga načrtno takoj odpravim. Enako je z obrambnimi mehanizmi, na katerih intenzivneje delam že dve leti in sem pridobil odpornost na žaljivke, kritike, skoraj pokopal sram, občutim pa seveda krivdo.
Kljub vsemu pa kot človek tudi jaz nisem nedovzeten za obrambne mehanizme. Na tem forumu sicer ne naletim na kaj dosti sogovornikov, ki bi mi uspeli pokazati, da je nek moj odziv obrambni mehanizem, ampak nabiram pa izkušnje in primere, ki jih spridoma uporabim v življenju. Da bi se obrambni mehanizem sprožil, se mora človek najprej počutiti ogroženega. Jaz sem zato vedno identificiran z imenom in priimkom, (poleg tega menim, da je to v mojem primeru pomembno tudi zaradi verodostojnosti in odgovornosti), saj me neidentificiranega enostavno ne bi ogrožal nihče (to pa še ne pomeni, da se kdo drug ne počuti ogroženega, če ni identificiran). Ob živce me ne spravi skoraj noben odziv sogovornika. Malo pa se naježim, ko nekdo laže o mojih namenih in mislih. Takega človeka imam po zakonodaji pravico tožiti, ampak to prepuščam drugim, jaz se pri taki osebi raje poslužujem raznega humorja. Če presodim, da bi bilo koristno za več ljudi, se včasih iz vzgojnih ukrepov in moralne dolžnosti lažnjivcu maščujem.

===============================================

No, poglejmo si sedaj, kaj so obrambni mehanizmi (Uvod v psihologijo).

Obrambni mehanizmi predstavljajo nezaveden del ega. Z njimi se ego brani pred nesprejemljivimi nagonskimi impulzi, jih skuša potisniti s področja zavesti in jih lažno prikazati v sprejemljivi luči.

Obrambni mehanizmi povzročijo, da vidimo stvari drugačne (lepše), kot so v resnici. Začasno se rešimo neprijetnih občutkov, vendar je zato zmanjšana konstruktivnost našega delovanja..

Obrambni mehanizmi sami po sebi niso škodljivi, če pa se prepogosto ponavljajo (predvsem tisti na nižjem nivoju), škodijo posameznikovemu funkcioniranju.


VRSTE OBRAMBNIH MEHANIZMOV

POTLAČEVANJE: potiskanje neprijetnih dogodkov in konfliktov iz zavesti.
(»tega že nisem rekla!«)

SPREVRAČANJE: Potlačene težnje skušamo prikriti z nasprotnimi zavestnimi težnjami.
(»Prav rada se družim z njo.«)

ZANIKANJE: potlačevanje npr. sovražnih impulzov
(»Nič me ne briga, če me profesor ne mara.«)

PREMESTITEV: Kadar ne moremo priznati negativnih čustev do druge osebe, jih prenesemo v sprevrženi obliki na nekaj drugega.
(Oče je jezen na mamo, zato kritizira kosilo.)

PROJEKCIJA: Svoje negativne lastnosti pripisujemo drugim.
(»Nezadostno sem dobila zato, ker me profesor sovraži«)

INTROJEKCIJA: je nasprotje projekcije. Dobre lastnosti drugih pripišemo sebi.
(»Prav tako inteligentna sem kot ona.«)

IDENTIFIKACIJA: poistovetenje z idealom

RACIONALIZACIJA: opravičevanje samega sebe. Cilje, ki jih nismo dosegli, imamo za nepomembne.
(»Ni pomembno, če nisem izdelala letnika.«)

KOMPENZACIJA: Če se čutimo šibke na nekem področju, bomo to skušali izravnati z uspehom na drugem področju.
(»Nisem uspešna v šoli, sem pa zato v športu.«)

NADKOMPENZACIJA: Z velikimi napori skušamo izravnati primanjkljaj na manjvrednem področju.
(Nekdo, ki jeclja, postane odličen govornik.)

SUBSTITUCIJA: Namesto težavnega cilja izberemo lažji, bolj dosegljiv cilj.
(Namesto štiriletnega programa izberemo triletni program.)

===============================================

Poglejmo si še vzorce omejenega načina razmišljanja. Podrobneje o tem tukaj.

# Pretirano posploševanje, napihovanje in dramatiziranje stvari, še preden se natančno posveti nekemu problemu in se pogledajo stvari z različnih zornih kotov... pri tem vzorcu razmišljanja iz enega samega dogodka ali dokaza izpeljete zelo široke, splošne zaključke. Ko vam pri pletenju iz igle uide ena zanka, je vaš zaključek: "Nikoli se ne bom naučila plesti."
# "Jaz imam vedno vse prav in drugi povsem narobe"... zakoličijo se pri enem načinu razmišljanja in ostanejo brez širine, obenem pa obsedeno hočejo zmagati v prav vsaki razpravi, tako da potem v prihodnosti podcenjujejo poraženca, ga prezirajo, ne tekmujejo za skupno zmago, temeveč le za svojo rit.
# Razmišljanje v skrajnostih - to je črno-belo razmišljanje, v katerem ni prostora za nikakršne odtenke sive. Izbirate po načelu "ali ali" in vse vidite na eni ali drugi skrajni točki, za sredino pa puščate zelo malo prostora. Ljudje in stvari so ali dobri ali slabi, ali čudoviti ali obupni, ali prijetni ali neznosni.
# Filtriranje - za tovrstno razmišljanje je značilen tako imenovani tunelski vid - pogled usmerite na samo eno okoliščino, vse druge pa odmislite. Izberete eno samo podrobnost in ta da ton celotnemu dogodku ali položaju
# Branje misli - ko ljudem "berete misli" (si to domišljate), oblikujete prenagljene sodbe o njih. Domnevate, da veste, kaj občutijo in kakšne pobude jih vodijo: "To počne samo zato, ker je ljubosumen."
# Paničarstvo - če ste "panik", ob majhni luknjici v jadrnici že vidite, kako se boste potopili.
# Pretiravanje - pri pretiravanju stvarem pripisujete nesorazmerno velik pomen. Majhne napake postanejo tragične polomije. Bežne opombe postanejo uničujoča kritika. Rahla polečina v križu postane počeno vretence v hrbtenici.
# Osebno videnje stvari:
a)Se neposredno primerjamo z drugimi ljudmi - "Veliko bolje igra klavir kot jaz"; "Najpočasnejši v pisarni sem."
b)Vse povezujete s seboj. Potrta mati krivi sebe, če vidi, da je otrok žalosten. Poslovnež misli, da partner vsakič, ko se pritožuje, da je utrujen, pravzaprav hoče reči, da ga utruja delo z njim.
# Treba bi bilo - pri tem načinu razmišljanja izhajate iz seznama togih pravil o tem, kako se morate vesti vi in drugi ljudje. Pravila so prava in neprizivna. Vsak odklon od vaših vrednot ali meril je slab. Zato pogosto ocenjujete druge in pri njih odkrivate pomanjkljivosti. Ljudje vam gredo na živce.
# Pretirana načelnost, birokratizem, formalizem, kjer se vse brez kakršnihkoli pogovorov, kompromisov, zgodi po njihovi volji, ne glede na to, kaj želijo drugi
# Zahrbtnost, strahopetnost - ljudje govorijo o nekom za njegovim hrbtom, mu lažejo v obraz, so sovražno napadalni ali strahopetni ali pa (v najboljšem primeru) sklepajo po sebi, da bi ga lahko prizadelo, če bo slišal resnico (če je do mene kdo tak, ga imam za ignorantskega hinavca)
# "Wishful thinking" - pri tem se omejite na to, da ste v neki zadevi strokovnjak, zato vsako filozofiranje določite za nepotrebno soljenje pameti in zaključite takole:
1.) Želim si, da je P prav/res.
2.) Zato je P prav/res.
"Wishful thinking" je pravzaprav neka oblika sentimentalizma zmešanega s fundamentalizmom. Več o tem tudi tukaj.
# Ignoriranje - tu gre za destruktivno in nepotrebno obliko ignoriranja, ki se pojavi predvsem tedaj, ko se v osebi sprožijo obrambni mehanizmi, ta se razjezi/je frustrirana/jo zagrabi histerija/postane živčna in potem diskurz brezkompromisno prekine... "se mi ne da več ubadati s tabo" je značilen stavek, kateremu sledi še kakšna žaljivka.

[Anelise]

Hmm..In kak je namen te teme?

[Boris]

1.) izpostaviti zelo zanimivo področje tistim, ki jih zanima osebnostna rast, da bodo lahko intenzivneje delali na sebi in to ne le v teoriji, temveč kar tukaj na forumu, v praksi

2.) vzpodbuditi uporabnike k debatam daljšim od 5 vrstic

3.) potolažiti tiste, ki se počutijo prizadete in jim pojasniti smisel mojega delovanja

4.) razreševati predsodke, podati primere le teh

5.) pogosto kdo ne ve, kakšen je smisel krega in rušenja/čiščenja/sežiganja napihnjenega ega - zgoraj je odgovor;
še več jih je v sporočilu "Napotki za dober kreg"

6.) pogosto me kdo vpraša zakaj provociram - zgoraj je odgovor

[kr.ena]

Med drugim se zanimam za psihoterapijo in psihologijo, obiskujem šolo čustvene inteligence. Zato na tem forumu v prostem času rad preučujem obrambne mehanizme uporabnikov. Ker sem praktik in ne zgolj teoretik, znam obrambne mehanizme tudi precej dobro izzvati, kar je nekaterim uporabnikom že dobro znano.

Prosim, da se zavedate, da je moj namen dober in da želim sogovornikom le prikazati kakšne napake delajo v življenju in kje so vzroki za njihove težave, kje so luknje v njihovi logiki. To je v korist države, v korist boljših medsebojnih odnosov. Moj namen ni prizadeti ali kakorkoli onečastiti sogovornika. Moj namen je pomagati.

Redkokdo ima rad ljudi, ki ti hočejo "pomagati", kljub temu, da jih nisi prosil za to, še več; kljub temu, da si prepričan, da pomoči sploh ne potrebuješ.
Ali realno gledano pomoč potrebuješ ali ne, ni tako pomembno. Ampak tudi če jo dejansko potrebuješ, nimaš nobene koristi od človeka, ki ti pomoč vsiljuje, ker se njemu zdi, da je s tabo nekaj narobe.
Obrambni mehanizmi? Hm, jaz se takim vsiljivim ljudem najraje izognem. Nevarno je, da bi poskušala narediti enako napako in jih poskušala "prevzgajati", da se ne bi vtikali v druge in se praskali tam, kjer jih ne srbi.

Človek prej ali slej v življenju sam spozna, kje je njegov problem. In če potrebuje pomoč, jo poišče pri ljudeh, ki jim zaupa in ga imajo radi ali pri strokovnjaku, če gre za hujše zadeve.

- imate kakršnekoli težave z živčnostjo;
- imate ob sebi težko osebo, katero težko prenašate, ali pa ste to morda sami in se tega niti ne zavedate;
- bi radi gradili na svoji osebnostni rasti;
- imate težave z neprijetnimi čustvi;
- bi radi ozavestili svoje obrambne mehanizme;
- imate težave v komunikaciji in v razreševanju konfliktov;
- bi se radi otresli vzorcev omejenega načina razmišljanja;
- ste pogosto frustrirani, slabo prenašate kritiko.

Čeprav se ne najdem v zgoraj naštetih točkah, sem podala pač svoje mnenje o tej temi. Kritiko dobro prenašam od ljudi, ki me poznajo in so mi blizu. Ljudje, ki jih še nikoli nisem videla in ki bi eventuelno skušali narediti moj psihološki profil, diagnozo in mi podali predlog "zdravljenja", pa me ne morejo prizadeti.

[Mahagonij]

# Ignoriranje - tu gre za destruktivno in nepotrebno obliko ignoriranja, ki se pojavi predvsem tedaj, ko se v osebi sprožijo obrambni mehanizmi, ta se razjezi/je frustrirana/jo zagrabi histerija/postane živčna in potem diskurz brezkompromisno prekine... "se mi ne da več ubadati s tabo" je značilen stavek, kateremu sledi še kakšna žaljivka.

Kot sam pises v naslovu, provociras. Ljudje se razjezijo in to je normalna reakcija na provokacije. Ne si metat peska v oci, da odkrivas njihove obrambne mehanizme. Ce nekoga uzalis bo jezen nate, to je pac dano.

[Boris]

Redkokdo ima rad ljudi, ki ti hočejo "pomagati", kljub temu, da jih nisi prosil za to, še več; kljub temu, da si prepričan, da pomoči sploh ne potrebuješ.

Zelo dobro, čista petka. Jaz nisem noben zdravitelj (vsaj preko elektronskega medija ne), sem orodje, preko katerega lahko človek, ki se želi izpopolniti, izpopolni. Vzemiva da je človek lesena hiška, ki se je sposobna sama izgraditi. Jaz sem potem kladivo, ki delavni hiški, ki se je odločila graditi sama, pomagam tako, da z menoj zabija žeblje. Samo od sebe pa ne gre "nič".

Pomagaš lahko le tistemu, ki tvojo pomoč sprejme, ostalim pa le naložiš v podzavest (zavestno si pač stvar interpretirajo po svoje), da ravnajo neustrezno (oni so sicer v redu, ampak njihovo ravnanje/vedenje pa ni). Tekom časa, ko bi ID, ego in superego malo transformirali, bi tudi preteklo izkušnjo začeli gledati iz drugega zornega kota. To je seveda pri ljudeh, ki so duševno zdravi, saj je pri ostalih pot do zrelosti zavrta ali celo ustavljena.

Ali realno gledano pomoč potrebuješ ali ne, ni tako pomembno. Ampak tudi če jo dejansko potrebuješ, nimaš nobene koristi od človeka, ki ti pomoč vsiljuje, ker se njemu zdi, da je s tabo nekaj narobe.

A, vidiš draga kr.ena, tu se pa s teboj ne strinjam. Sam operiram tudi s pravimi sociopati, torej z ljudmi, ki vedo, da je z njihovo psiho nekaj hudo narobe, pa se jaz učim od njih. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bo ali ne bo gradil na sebi. In če bo, bo znal korist potegniti od vsepovsod. Človek ima genialen um, ki mu to omogoča. Zanimivo, kaj? Seveda pa se moraš najprej otresti prezira do ljudi, saj ti tak prezir zatiska oči, da ne bi videl določene stvari v pravi luči, prav tako pa odvečnega ponosa, ki le brani infantilni sram, česar pa naj bi zrel človek ne imel.

Poleg tega ima od teh stvari lahko korist nekdo drug, če je že nima človek sam. Vzemiva, da nekdo pretepa svojo ženo in jo kar pretepa in pretepa in pretepa. Ti bi rekla, da on od mene nima nobene koristi, če mu trobim nonstop, da je ne sme pretepati. Zato pa se uporabijo mehanizmi, s katerimi rušiš njegov ego, oziroma ga spravljaš k pameti. Včasih ga je potrebno stresti iz hlač, da začne razmišljati o samem sebi in naredi pregled čez pretekle dogodke iz raznih zornih kotov, uporabi empatijo.

Obrambni mehanizmi? Hm, jaz se takim vsiljivim ljudem najraje izognem. Nevarno je, da bi poskušala narediti enako napako in jih poskušala "prevzgajati", da se ne bi vtikali v druge in se praskali tam, kjer jih ne srbi.

Srbi pa zato druge, katerim ti osebki s svojim vedenjem škodijo. Vzemiva npr. osebo, ki se stalno ponaša s svojo zrelostjo in hoče biti avtoriteta, ob enem pa ne kaže nobene prave zrelosti. Seveda je stanje tako.
A - zrelosni nivo 1
B - zrelostni nivo 2
C - zrelosni nivo 3
..
..
..
L - zrelostni nivo 13

Oseba, ki se ima za izjemno zrelo in je na nivoju 5 npr., ne bo vedela, čemu služi kreg, ne bo vedela, da je kreg orodje za izboljšanje medsebojnih odnosov. In če bo stalno operirala v okolju, kjer je zrelost pod nivojem 5 in vsem sugerirala, da naj se ne kregajo, bo tam obveljalo pravilo, da je kreg nevaren, nekaj škodljivega. Zatem lahko v to okolje pride oseba na zrelostnem nivoju 8, ki pa ve, da je zrel človek sposoben preko očiščevalnega krega s trezno glavo marsikaj razrešiti in ni pri tem nič živčen. Osebi na zrelostnem nivoju 5 se bo zdelo, da je tisti z nivoja 8 nor. In če se bo osmica udala, bo okolje obtičalo na nivoju pet.

Čeprav se ne najdem v zgoraj naštetih točkah, sem podala pač svoje mnenje o tej temi. Kritiko dobro prenašam od ljudi, ki me poznajo in so mi blizu. Ljudje, ki jih še nikoli nisem videla in ki bi eventuelno skušali narediti moj psihološki profil, diagnozo in mi podali predlog "zdravljenja", pa me ne morejo prizadeti.

Obstajajo ljudje, katerih psihološki profil lahko zlahka narediš, in tisti, pri katerih se skorajda ne da. Sploh pa gre za ugibanje in oseba mora sama presoditi, kaj je res in kaj ne. Če sodeluje, ima korist, sicer pa bolj malo.

Da bi spoznala kako dobro prenašaš kritiko, poskušaj morda kje delati podobno kot jaz, pa boš potem povedala, kako je bilo. Če se na kritiko odzoveš tako, da se od osebe začasno odmakneš, je to že kar dobro, ampak je lahko še veliko bolje.

[kr.ena]

Jaz jemljem forum kot forum in ne kot realno življenje. Tvoj primer z nekom, ki pretepa ženo je realen. Tule pa ne moreš ocenjevat ljudi na podlagi tega, kar napišejo.
Tukaj sem zato, da podebatiram o stvareh, ki me zanimajo. Pomagam tistemu, ki me prosi za pomoč - če seveda znam pomagati. In skušam pomagati glede konkretnega problema, ki ga nekdo ima, brez posploševanja o njegovih psihičnih problemih - o čem takem pa res ne morem soditi na podlagi parih vrstic teksta.
Še raje pa sodelujem v temah, kjer se debatira. In debatiram o izjavah, ki jih nekdo poda, ne pa o piščevih osebnostnih lastnostih.
Nisem zato tukaj, da bom provocirala folk, jim nastavljala ogledalo in tako trenirala svoje kao terapevtske sposobnosti.

[g00fy_qa]

Boris, verjamem, da je namen te teme in nasploh tvojega pisanja dober in da skušaš pomagati; čeprav vemo kako se s pomočjo tistim, ki je nočejo. Ampak problem je, da preko foruma in pisanja ne moreš nikogar prepričati v nekaj, kar noče verjeti (osebo sicer lahko prepričaš v nekaj, kar sicer noče verjeti, vendar v živo) ali sprejeti in zato posledično niti nikogar ne moreš pripraviti do tega, da bi se sploh kaj učil od tebe. Jaz tako daleč ne vidim smisla v tem, da hočeš učiti o obrambnih mehanizmih preko foruma, ker se gre za psihologijo in na cosmo forumu je mogoče 5 oseb, ki so vsaj približno zainteresirane za to temo; in te osebe se o psihologiji učijo kje drugje. Nasploh se mi zdi tvoj trud, glede na to koliko spišeš (pišeš, ali kopiraš?) grdo rečeno zaman.

Ob pogovoru z menoj zrelo osebo čaka katarza, skrajnega otročaja pa ignoriranje.

Če hočeš da nekdo ob pogovoru (mogoče si mislil na monolog? brez sarkazma) s tabo doživi katarzo, mora biti izpolnjen še marsikateri drug kriterij in ne samo zrelost tvojega sogovorca. In trditi, da bodo ljudje doživljali katarzo ob pogovoru s tabo je vsaj pretirano. Kot prvo; si prepričan, da si toliko 'pameten', da lahko drugi doživljajo katarzo s pogovorom s tabo? Drugo; katarzo težko doživiš samo s poslušanjem o psihologiji za 'vse ljudi', torej tisti, ki jo najdeš v vsaki knjigi o psihologiji in ki je očitno tvoje vodilo. Tretjič; katarzo lahko doživi samo človek, ki jo hoče doživeti in ne random zreli posameznik.

[Boris]

# Ignoriranje - tu gre za destruktivno in nepotrebno obliko ignoriranja, ki se pojavi predvsem tedaj, ko se v osebi sprožijo obrambni mehanizmi, ta se razjezi/je frustrirana/jo zagrabi histerija/postane živčna in potem diskurz brezkompromisno prekine... "se mi ne da več ubadati s tabo" je značilen stavek, kateremu sledi še kakšna žaljivka.

Kot sam pises v naslovu, provociras. Ljudje se razjezijo in to je normalna reakcija na provokacije. Ne si metat peska v oci, da odkrivas njihove obrambne mehanizme. Ce nekoga uzalis bo jezen nate, to je pac dano.

Kolega g. rdeči les, vnovič posplošujete zadeve, ki jih ni za posploševati.

Kdor se nauči mirno prenašati pobude materialnih čutov ter obvlada željo in jezo še preden zapusti materialno telo, ima neomajno zavest in je srečen na tem svetu.

Podal si primer destruktivnega ignoriranja in jo povezal z jezo in frustracijo. Jeza je normalen odziv, ampak kakovost jeze se pa od človeka do človeka razlikuje. Jaz že več mesecev čakam na koga, ki me bo uspel razjeziti tako, da se bom odzval iracionalno, pa ga še nisem dočakal.

Ljudje, ki delajo na sebi, se bodo naučili jezo izražati skozi asertivnost in ne bo posegal po destruktivni obliki ignoriranja, ali po pasivnem, agresivnem ali manipulativnem izražanju jeze. Kdor asertivnosti ne premore, se zaradi mene lahko na glavo postavi in še tako zatrjuje, kako je ja on fejst zrel in izkušen. Ni! In to mu je treba pokazati. Imam primer iz prakse, kjer je depresivna ženska želela drugim pokazati, kako je zrela, duhovno razvita, ob isti sapi pa ni premogla kančka asertivnosti. Ni prav, da takega človeka pustimo manipulirati z drugimi in da preko samozavajanja zavaja tudi ostale. Taka oseba na otroka često prenaša strah in ogroženost in mu otežkoča normalen razvoj. Tako se potem razvijejo anksiozno nevrotične družine, paranoidne družine, histerične družine, disocialne družine, ipd.

Ja ja, kaj pa je zdaj to zaena reč asertivnost? Poglejva tukaj:

Čeprav je tujka, se beseda asertivnost vedno pogosteje uporablja - tudi pri nas. Ko začnemo pri sebi razvijati asertivnost, to pozitivno vpliva na več stvari: na odnose z drugimi ljudmi, na naše počutje, samospoštovanje, sprejemanje sebe ter na našo samozavest in občutek lastne vrednosti.

Beseda asertivnost etimološko izvira iz latinske besede asserere, kar pomeni trditi. Angleži uporabljajo izraz assertive, kar pomeni trdilen, jasno izrečen, oblasten, samozavesten, nepopustljiv. Tako piše v slovarjih, a se mi zdi, da je prevod glede na lastnosti asertivnih ljudi, nekoliko pomanjkljiv. Asertiven človek se zaveda svojih občutkov, interesov in potreb ter jih zna jasno izraziti, vendar tako, da pri tem upošteva druge in njihove potrebe; zna se postaviti za svoje pravice tako, da ne tepta pravic drugih ljudi; sposoben je poiskati kompromise, ko pride do konflikta ipd. To pa pomeni, da se asertiven človek zna tudi vživeti v druge. Asertivnost je potemtakem izraz odločnosti, nepopustljivosti in samozavesti (to je del, ki je izpostavljen v slovarjih), vendar tudi sočutnosti in odprtosti za potrebe, interese in omejitve drugih ljudi.

Poglejva si še, kakšni so ljudje, ki ignorirajo, da bodo stvari bolj jasne (copy/pastes tele strani).

Poanta je v tem, da je razlogov za tako početje ogromno, vse pa nekako združuje nizka zavest. Tu seveda govorim o ignoriranju, ki nima prave osnove, saj ignoriranje lahko celo ima nek pameten razlog.

Ignoriramo tisto osebo ali obnašanje, ki nam ni všeč, a se hkrati bojimo razčiščevanja konflikta oz. soočenja z osebo. Včasih je pametno in koristno, velikokrat pa je znak, da je oseba nezmožna bližine (psihične: pokazati in sprejemati ranljivost) in je hladna oz. čustveno nezrela.

Spodaj se bom osredotočil na osebe, ki ignorirajo iz nesmiselnih razlogov, ozirama zaradi tega, ker je problem na njihovi strani, ne pa na strani tistega, kogar ignorirajo. Ignoriranje je namreč lahko vzgojni ukrep, obramba pred neupravičenim nasilnežem,... s katerim želimo doseči, da nekdo preneha z neustreznim ravnanjem, s katerim neupravičeno krši neke naše ali tuje vrednote, da spremeni svoje vedenje. Imeti moramo seveda tehtne argumente, saj je vzgojitelj, ki ignorira iz neupravičenih razlogov, ravnotako tepec in lahko človeku dela krivico.

Torej, imej v mislih, da se spodnje povedi, ki se navezujejo na ignoriranje in osebe, ki to počnejo, nanašajo na butasto ignoriranje, na trapaste vzroke, bazirane na lenobi osebka, ki ignorira. Lenobi v tem smislu, da ne ukrene ničesar da bi problem razrešil in s svojim neustreznim vedenjem škodi. Razlogov zakaj se je oseba, ki ignorira, prilagodila okolju tako, da ignorira, je več. Naprimer, da ni imela ustrezne vzgoje, ljubečih staršev,... Freud bi sigurno povedal, da je kaj v povezavi s penisom ali vagino, torej "ignorira zato, ker njen čustveni svet ni videl dovolj penisov, oziroma je ta ni zadovoljil".

Kakšni so ljudje, ki ignorirajo, najlažje ponazorim z stopnjami zavesti, ki so opisane v članku hierarhija zavesti. Ti ljudje so pod stopnjo poguma, torej ignorirajo iz sramu, krivde, ponosa, jeze, žalosti. Nimajo prave moči. Edina moč, ki jo imajo, se pojavi v jezi, ampak žge njih same, druga pa je ponos, ki je lažen občutek moči in ravnotako kmalu mine. Šele tisti, ki se "dvignejo" (ali padejo, če je to komu ljubše) na nivo poguma, se bodo upali soočiti s problemom, zaradi katerega je ignoriranje nastalo.

Če vzamem primere iz svojega življenja, že zelo dolgo ni imel nihče od ljudi, ki so ignorirali mene, pametnega razloga za to, da bi me ignoriral (razen morda sebičnega, ki je temeljil na ponosu, ki se boji priznati krivdo ali napraviti retrospekcijo in se soočiti s svojo napako; momogrede, ker tu na forumu marsikdaj provociram, me ignorira že nad pet forumašic, nekatere iz preprostega razloga, da so moji zapisi predolgi in jih bolijo oči, ko vidijo toliko teksta => svetujem pregled pri optiku), saj do ignoriranja ne rabi priti, ko so odnosi razdelani, jaz pa se vedno v polni moči trudim odnose razdelati - uravnotežiti - razjasniti. Kljub temu se najde kak šmak ali avša, ki to počne. To seveda ni povedano v žaljivem pomenu, to je dejstvo in tak človek rabi strokovno pomoč ter delo na sebi, ker je sad takega početja često škoda drugim in sebi. Neredko je tak človek mentalni bolnik (tu bi omenil pomemben podatek, da WHO-svetovna organizacija za zdravje poroča o tem, davsak četrti človek faše v svojem življenju neko mentalno bolezen), pa se tega niti najmanj ne zaveda. Dobro je, da imamo takega človeka radi, da ga naučimo jezikov ljubezni, da se nauči imeti ljudi rad, ne pa da jih ignorira. Za kolektiv so dobri medsebojni odnosi zdravi, ignoriranje pa jih slabi.


Poglejmo nekaj od mentalnih bolezni, ki bi pahnile nekoga k ignoriranju:

-izogibajoča osebnostna motnja => oseba se boji socialnih interakcij, ker misli, da bo osmešena, ponižana, ali da je kdo ne bo imel rad; ne zna se primerno odzivati na kritike in poniževanja, ne zna sprejemati šal na njen račun, takega humorja ne zastopi => če naredi kaj narobe, jo je strah to priznati, da ne bo osramočena => ignorira

-panična motnja=> oseba se neke povsem nenevarne (v njenih očeh sila nevarne) situacije na enkrat tako zboji, da zbeži proč, in če naknadno ne racionalizira dogodka, se lahko še na dolgi rok boji soočenja

-fobija- anksiozna motnja, temelječa na iracionalnim strahom pred nekim objektom ali subjektom ali situacijo => tega se začne izogibati

-avditivno-zaznavna motnja => oseba informacije ne dojame v pravi obliki in tako zelo lahko pride do komunikacijskih šumov, katerih posledice so lahko nenehni spori... če oseba ne dela na sebi, se bo oseb, s katerimi pride v konflikt, izogibala

-narcisizem=> oseba je prepričana, da je sama več vredna, kot vsi drugi, pogosto ponižuje z namenom prizadeti, mnoge ljudi prezira (ne le njihovo vedenje, ampak prav ljudi same), in če kakorkoli (upravičeno!) raniš njen ego, te izbriše iz svoje glave in zanjo več ne obstajaš

Teh primerov bi lahko naštel še pa još, jih kar mrgoli.

Človek, ki ignorira, po vsej verjetnosti ne zna zgledno komunicirati (v njegovih mislih morda seveda še kako zna, ampak smisel komunikacije je razumeti sogovornika, do česar pa pri ignoriranju ne pride). Ignorira lahko tudi iz ljubosumja, lakomnosti, potrebe po tem, da bi nekoga psihično trpinčil, sado-mazohističnih nagnenj, odvisnosti, nezmožnosti empatije in sočustvovanja, pretiranega istovetenja z nekim prepričanjem in z neko vlogo, ki jo igra v življenju => sentimentalizem in fundamentalizem => postane nestrpen do drugačnih, jih ne mara => ignorira.

Največji štos je v tem, da mentalno motena oseba v svetu v prilagojenih okoliščinah povsem normalno deluje, zato se povsem zlahka svoje motenosti ne zaveda. Ko nekoga/nekaj ignorira, se ji zdi to po občutku povsem smiselno, a ko jo vprašaš po razlogu zakaj to počne, ne najde tehtnega razloga, ali pa navaja neke argumente, ki so povezani v celoto popoln nelogizem. Če pa ji na mah poveš, da je z njo nekaj narobe, se lahko celo ujezi, jo prizadaneš, frustriraš, užališ. Moj način dela s takimi osebki je, da z analiziranjem njihovega vedenja in pogovorom skušam najti luknje v njihovi logiki (tu tvegam, da lukenj nimam sam in nekaj, kar ni luknja, prepoznam za luknjo) in jim jih predstaviti. Zrela oseba odnese od tega korist, pri nezreli pa so uspehi manjši, ker na površje planejo njeni obrambni mehanizmi, tako intelektualni, kot čustveni in nagonski. Nezrela oseba zmore celo kuhati mulo zaradi tega, zato pa je dobro, da se človek uči humorja (opa, celo to se da, čeravno nekateri to silovito težko priznajo; mimogrede, g. rdeči les to zelo dobro ve, saj se tudi sam s tem ukvarja) in se pošali tudi na svoj račun, da zgladi napetost.

Duhovnost, duhovnost, kje si duhovnost!!! Zraka!
Ignorantsko (neumno) ignoriranje je moč šibkih v duhu.

[Buttercup]

Boris, nočem se prepirat s tabo, ampak bi rada samo to povedala, da je tvoj glavni problem, ker nimaš svojega mnenja. Ti samo kopiraš neke citate in lepiš linke od katerih povzemaš vsebino tekstov. Tvoje osebno mnenje se v postu nahaja tam, kjer je provokacija, vse drugo so prepisane stvari. To se zelo opazi.

Jaz od tebe še nisem (no bolje rečeno - sem redko) doživela argumentirano repliko. Podane so le neke "diskvalifikacije" in žaljivke, ko nisi našel argumentiranega ugovora.

[Boris]

Jaz jemljem forum kot forum in ne kot realno življenje. Tvoj primer z nekom, ki pretepa ženo je realen. Tule pa ne moreš ocenjevat ljudi na podlagi tega, kar napišejo.
Tukaj sem zato, da podebatiram o stvareh, ki me zanimajo. Pomagam tistemu, ki me prosi za pomoč - če seveda znam pomagati. In skušam pomagati glede konkretnega problema, ki ga nekdo ima, brez posploševanja o njegovih psihičnih problemih - o čem takem pa res ne morem soditi na podlagi parih vrstic teksta.
Še raje pa sodelujem v temah, kjer se debatira. In debatiram o izjavah, ki jih nekdo poda, ne pa o piščevih osebnostnih lastnostih.
Nisem zato tukaj, da bom provocirala folk, jim nastavljala ogledalo in tako trenirala svoje kao terapevtske sposobnosti.

Najprej je potrebno vedeti, da ni primerno vtikati se kar v vsako osebo. Sam se vtikam v osebe, ki nepravično ravnajo, ki se ne trudijo razumeti, so domišljavi, prevzetni. Ko kdo iz neupravičenih razlogov resno tepta po drugem (ne po njegovem vedenju, ampak po človeku samem), si ogledalo zasluži. To pa se da preko parih strani že kar dobro razbrati. Pri tem moramo seveda upoštevati faktor neresnosti, oziroma humornosti => če je teptanje šala, je to sprejemljivo. Vedeti moramo, kakšen namen je imela oseba. In po tem jo lahko vprašamo: "Kakšen je tvoj namen? Kaj občutiš ob tem? Kaj misliš, da občutijo drugi? Kaj tvoji občutki odražajo o tebi?,..."

Velikokrat se zgodi, da človek išče rešitve za svoj problem na tak način, da išče potuho, da problema sploh ne bi bilo potrebno rešiti in to potuho tukaj na forumu, pa še kje drugje, često dobi. To pa zame ni pomoč, je konkretno zabušavanje in regradacija, metanje peska v oči, piljenje lažnega ponosa in beg od rešitve problemov.

Moja sodba se nikdar ne zgodi na podlagi parih vrstic teksta, povsem jasno pa se da razvideti iz vrstic dejstva in preko daljšega časa tudi to, kakšen odnos goji oseba A do osebe B. Če nekdo trdi, da je zrel, ob enem pa se ne trudi ničesar razumeti, potem ni zrel. Precej preprosto. In če igra na forumu vlogo zrele osebe in seveda zaradi tega misli, da ravna prav, pa mu nihče ne upa povedati, da NE ravna prav, ne bo dobil konkretne pomoči, ampak konkretno tolažbo. Prava psihološka pomoč je zame tista, v kateri človek preko drugih prepozna sam sebe in odpravi neprijetnosti.

Point vsega mojega prizadevanja:
Uporabiti internet, kot psihološko orodje in ne samo orodje, ki načeloma ne koristi preveč ljudem v psihološkem smislu, če odmislimo čisto faktično naravo tega medija, ki tudi nima zanemarljiv vpliv na glave verjetno.

Zakaj? Oj zakaj, vedno ta zakaj!
Zato, ker je PSIHOLOGOV premalo, da bi spucali ljudi. Internet je zares dober medij za kaj takega. Le vedeti je potrebno kako in za katere skupine ljudi. To pa je preveč zame, ker ni moje področje.
Le opozarjam malo kaj mislim in verjamem.
Za resne raziskave pa je potrebno kakšno življenje ali dva posvetiti temu.

[Boris]

Boris, nočem se prepirat s tabo, ampak bi rada samo to povedala, da je tvoj glavni problem, ker nimaš svojega mnenja. Ti samo kopiraš neke citate in lepiš linke od katerih povzemaš vsebino tekstov. Tvoje osebno mnenje se v postu nahaja tam, kjer je provokacija, vse drugo so prepisane stvari. To se zelo opazi.

Jaz od tebe še nisem (no bolje rečeno - sem redko) doživela argumentirano repliko. Podane so le neke "diskvalifikacije" in žaljivke, ko nisi našel argumentiranega ugovora.

Mnenje strokovnjaka naj ne bi bilo flancanje, temveč navajanje strokovnih dejstev, za kar je potrebno navajati vire.
Menim, da zelo slabo prebiraš moje zapise. V večini zapisov je več kot polovica mnenja mojega (in če opaziva tudi dejstvo, da so nekoliko daljši od povprečnih, je torej mojega mnenja sorazmerno veliko), katerega pa potem podkrepim z mnenji drugih, ali pa ga celo sam skritiziram.

Kaj meniš, da je bilo tole sedaj? Prepisano ali moje osebno mnenje? Bo šlo v pozabo takoj ali prec? Kaj pa prvi zapis v tej temi? Koliko % od napisanega je mojih zapisov in koliko % je prepisanega? In kako velik je ta delež v številu besed v primerjavi s povprečnimi zapisi ostalih uporabnikov. Poglej si še tale komentar spodaj in tam oceni, koliko stvari je prepisanih in koliko izvirnih.

Argumentirana replika je replika z argumenti. Argument je nekaj, kar podpira neko trditev, jo utemeljuje. Ob enem navajaš, da kopiram citate in se sklicujem na strokovne linke, ob isti sapi pa da ne podajam argumentov. To je paradoks. Se strinjaš? Resno me zanima. Ne mislim se zdaj posluževati zgoraj navedenih mehanizmov za rušenje ega, tu bodo pojasnila.

[Boris]

Boris, verjamem, da je namen te teme in nasploh tvojega pisanja dober in da skušaš pomagati; čeprav vemo kako se s pomočjo tistim, ki je nočejo. Ampak problem je, da preko foruma in pisanja ne moreš nikogar prepričati v nekaj, kar noče verjeti (osebo sicer lahko prepričaš v nekaj, kar sicer noče verjeti, vendar v živo) ali sprejeti in zato posledično niti nikogar ne moreš pripraviti do tega, da bi se sploh kaj učil od tebe. Jaz tako daleč ne vidim smisla v tem, da hočeš učiti o obrambnih mehanizmih preko foruma, ker se gre za psihologijo in na cosmo forumu je mogoče 5 oseb, ki so vsaj približno zainteresirane za to temo; in te osebe se o psihologiji učijo kje drugje. Nasploh se mi zdi tvoj trud, glede na to koliko spišeš (pišeš, ali kopiraš?) grdo rečeno zaman.

Ob pogovoru z menoj zrelo osebo čaka katarza, skrajnega otročaja pa ignoriranje.

Če hočeš da nekdo ob pogovoru (mogoče si mislil na monolog? brez sarkazma) s tabo doživi katarzo, mora biti izpolnjen še marsikateri drug kriterij in ne samo zrelost tvojega sogovorca. In trditi, da bodo ljudje doživljali katarzo ob pogovoru s tabo je vsaj pretirano. Kot prvo; si prepričan, da si toliko 'pameten', da lahko drugi doživljajo katarzo s pogovorom s tabo? Drugo; katarzo težko doživiš samo s poslušanjem o psihologiji za 'vse ljudi', torej tisti, ki jo najdeš v vsaki knjigi o psihologiji in ki je očitno tvoje vodilo. Tretjič; katarzo lahko doživi samo človek, ki jo hoče doživeti in ne random zreli posameznik.

Zadela si srčiko problema. Izpolnjeni morajo biti vsi našteti pogoji in vse to sestavlja zrelost. Zrela oseba je oseba, ki teži k samospoznavanju in ta katarzo hoče doživeti. Seveda pa je stopenj zrelosti več in vsak dan lahko svojo zrelost nekoliko dopolniš.

Prepričan sem, da če jaz lahko doživim katarzo ob druženju z debilom (IQ pod 70) ali ob osebi, ki ima NPD (narcisoidna osebnostna motnja), ali ob osebi, ki ima bipolarno motnjo, potem lahko tudi ostali doživijo katarzo ob pogovoru z mano. Zanimivo, kaj? Jaz sem lahko najbolj neumno bitje na svetu ali pa sociopat, pa bodo ljudje ob meni še vedno doživljali katarzo, če bodo seveda hoteli.
Kje je zdaj Buttercup , da bi spet prebrala nekaj, kar je moje osebno mnenje?

Celostna zrelostsestoji iz:
Čustvene zrelosti
· nadzorovanje čustev
· pozitiven odnos do sebe in drugih
· sprejemanje drugih
· empatija
Socialne zrelosti
· prilagojenost
· realno primerjanje z drugimi
· spoštovanje kulturnih dosežkov
Spoznavne zrelosti
· umska zrelost
· interesi
· načrtovanje prihodnosti
· ustrezna samopodoba
Moralne zrelosti
· spoštovanje sprejetih načel
· zmožnost moralnega presojanja
· izoblikovana etična prepričanja

g00fy_qa, jaz verjamem, da si ti ena izmed takih oseb, ki ti je do osebnostne rasti in trdim, da je takih oseb na tem forumu precej več od 5. Do sedaj mi je že tretja oseba poslala zs na to temo.

[Boris]

Tale komentar pa je poglaviten.

Poglejte Borisovo metodo, kako človeka prepričati, da je njegovo vedenje drek in da se mora poboljšati.

Naj pod psihološko lupo vzamem gospo Smreko in jo spet spravim v stanje zariplosti in potenja.

Gospa Smreka je včeraj skušala ponižati gospoda Borisa z norčevanjem iz njegovih TEHTNIH misli. Pomembno je, da gre za ponižanje, ki ni bilo izzvano s provokacijo s strani g. Borisa (pomemben podatek je, da je g. Boris tudi nikoli poprej ni provociral), temveč je bil problem na strani iluzorno zelo zrele gospe Smreke, ki se je na vprašanje g.Borisa odzvala nerazsodno, nekonstruktivno, se ni trudila razumeti, kaj ji sogovornik sporoča, in mu odpisala agresiven komentar na njegova precej mila vprašanja, katerih namen je bil načeti strokovno in zanimivo razpravo. G. Boris je namreč povedal nekaj lepega o new agu (glej semle) in se zelo potrudil ter podal znanstvene vire, ki to podkrepijo (g. Boris mimogrede ni odločno na strani new aga in tudi ni proti njemu), da bi gospe Smreki olajšal iskanje. G.Boris je kritiziral brezprizivne fanatike, ki so se spustili v pretiran sentimentalizem in fundamentalizem, in ki zavajajo ljudi in sami sebe hkrati, pa ki to delajo na račun new aga, in morebiti na ta račun še mastno služijo, in pa tudi tiste, ki new age brez vsakih osnov kritizirajo. Nato je povedal:

Zato bi me prav veselilo, če ti nisi ena takih in boš znala kljubovati new age sistemu (ki pravzaprav nima splošne formalne definicije) na osnovanih argumentih in konstruktivni kritiki.

G.Boris se je že veselil razprave z žensko, ki se ponaša z izkušnjami, in podal na koncu še link do strani, ki znanstveno kritizira osnovna spoznanja, na katerih temelji new age.

Gospa Smreka pa je nastrojena proti new agu, čeravno je zelo vprašljivo, ali ima za to temo dovolj strokovne podlage, in če ne gre zgolj za odklanjanje in prezir zaradi neprijetnih izkušenj, zaradi katerih je tekom časa privzgojila hude obrambne mehanizme in se začela istovetiti s svojimi prepričanji, kar ji tudi onemogoča normalno racionalno delovanje (če je že na forumu tako, kako je šele v realnem življenju). Linkov verjetno sploh ni pregledala, sicer bi opazila, da je g.Boris nepristranski. Sodila je v prazno.

Torej, takole je bilo, gospa Smreka je na tejle straniskušala razvrednotiti g.Borisa in v trdilni obliki navajala neresnice (torej - lagala) o Borisovih namenih, o tem, kaj je povedal in o tem, kakšni ideologiji se zavezuje, da bi s tem navidezno sebe malo povišala, nakar se je on ostro odzval, ji dokazal njene laži in vse argumentiral preko členov kazenskega zakonika, saj se mu laži ne dopadejo.

To je pomembno razumeti in ponotranjiti. Kasneje je gospa Smreka dobro dojela, da gospod Boris ni tako neumen, zna pa biti noro provokativen, in se ji ni zdelo več vredno razpravljati, še manj pa se opravičiti. Vprašljivo je, ali je gospo Smreko začela gristi krivda (vem, da ni psihopat in je vse v redu zato). Krivda, da je hotela ponižati močnega in pametnega človeka, kar gospod Boris tudi je.

In kaj je temu sledilo ter kaj se dogaja z gospo Smreko sedaj?

Zavrnila je svojo krivdo, ker jo je še vedno strah in je kriva. Ko se pojavi pot na čelu ali se ji zatrese rokica ob pogledu na zapis Boris, se ji ustnice skrivijo od studa (za katerim globoko v psihi tiči krivda, s katero pa se njen ego ni sposoben soočiti), začne mrzlično delati nekaj drugega. Morebiti da išče luknjo v zapisih gospoda B. in kritično razmišlja o zapisih gospoda B. Zelo kritično, še bolj kritično, najbolj kritično. Ker če bo dovolj kritično, bo spet gospod B. ponižan in gospa Smreka ne bo več nosila krivde, tako si morda zamišlja. A resnica je drugačna.

To je bil prikaz možnega obrambnega mehanizma gospe Smreke in je verjetnost, da ne gre za točno ta mehanizem. Da pa bi točno vedeli, za kaj gre, in zakaj beži od neprijetnega občutka, bi bilo pa že potrebno narediti kakšen doktorat in zanjo tukaj ni mesta.

Njen psihološki profil v resnici ni tako težko podati, saj je ena izmed oseb, ki me je začela po parih konstruktivnih kritikah ignorirati, sprva pa se ji je zdelo ful kul, ko sem konstruktivno (a provokatino) kritiziral druge. Zabavno! Gospa Smreka po eni strani piše, kako ničesar ne jemlje osebno, in kako gre lahko komot s kom na pijačo, deluje pa ravnno nasprotno od tega. In to sem dokazal.

Dejstvo pa je tako, kot ga je povedal neki gospod, katerega identiteta bo zavoljo njegove varnosti ostala skrita, razen če bi se sam rad izspostavil.

Pa se ti zdi, da ji bo prebilo v glavo?
Jaz mislim, da bo iskala zaveznika in te bo šinfala vsem in ne bo dojela kaj želiš povedati... če zdaj ni potem bo še manj.

Nekatere ženske so odlične manipulatorke in kaj hitro naredijo iz sebe žrtev... sedaj si ti izpadel težak in kreten zato, ker si jo postavil pred dejstvo in soočil z juhico, ki si jo je sama skuhala in je sedaj ne želi pojesti... seveda si sedaj ti kriv in zlobni osebek... ko je pa potrebno nekoga skritizirati in se nanj spraviti, je pa enostavno dobiti zaveznike... sploh če so na isti stopnji kakor ona... najlažje si je zakriti oči in jokati in čakati da bo situacije konec... na forumu je to lažje storiti z ignore gumbkom.

In točno to je storila gospa Smreka, zaveznike je iskala na strani moderatorjev, katerih pa njene frustracije ne zanimajo, kar je gospa bejbika že večkrat jasno povedala. Zato je gospa S. raje poslušala neko drugo gospo, ki se je tudi vdala "krepostni" nezrelosti. Kar je še več, Smreka je moderadorjem lagala, da ji g. Boris pošilja zasebna sporočila. G. Boris je Smreki poslal le en zs, v katerem je bila ena poved, v kateri jo sprašuje, ali je njeno laganje res potrebno:

Živjo!

Zanima me, ali so tiste laži potrebne, ali je to zgolj kak poseben humor.

Z lepimi pozdravi,
Boris

G.Boris je pričakoval opravičilo, ampak ga od ponosne gospe Smreke ni dobil. Takim ljudem se g.Boris ne pusti manipulirati, ker ne bo klečeplazil in ne bo dovoli, da bi neumnost vladala svetu, in priporočam tudi ostalim forumašem, da ravnate podobno. Take ljudi je potrebno naučiti jezikov ljubezni in konstruktivnega pogovora, katerega cilj je konsenz, ne pa pljuvanje po drugačemislečih. G.Boris meni, da ima gospa Smreka težave z zdravjem in ji svetuje pomoč strokovnjaka, sam pa jo že ima.

Na zdravje!

P.S.: Gospod bralec ali gospa bralka naj ve, da gospod Boris nima nič proti gospe Smreki, celo rad jo ima in se ji opravičuje, če jo je karkoli, česar ni razumela, prizadelo, ampak njenega pasivno agresivnega obnašanja pa ne bo prenašal in misli, da je naravnost sramotno, čeravno se je tekom pogovora z marsikatero njeno mislijo strinjal.

Njen primer se nadaljuje tukaj, kjer izvemo nekaj o tem, kakšne težave ima v privatnem življenju.

[Lejla86]

Boris, študiraš psihologijo, al je to tvoj hobi ?