Kontemplacija
Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine
Prvi neprebran prispevek • 6 prispevkov
• Stran 1 od 1
- mmm
- Cosmofrik
- Prispevkov: 1774
- Na forumu od: 5. 11. 2011
Čutil sem Ljubezen, čutil sem Njega, Boga: "Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje."
On svojih ne bo (za)pustil. "Tako kakor te On ljubi, tako boš ljubil najlepšo žensko. Točno njo, katero hočeš. (Njegova) Ljubezen je tista, ki presega ves razum in vse omejitve. Je namreč neskončna."
Kakšna "ironija", da to čutim sedaj, ko nisem več veren. Ko sem grešnik, ki ga pretepejo sredi najt kluba, ker je neki "pameten" (racionalno gledano pa skrajno neumen, ker se mu to lahko zgodi). Ko praktično bežim pred njim oz. se ga (kdaj) izogibam.
Pri 17ih, 18ih sem res verjel Vanj - vsaj želel sem si - pa On mene ni pustil blizu. (Ta misel je bogokletna, pa vendar tako čutim, ko delam analizo preteklega.)
Namesto, da bi občutil Njegovo ljubezen, se je zgodila nesrečna zaljubljenost, ki je je prerasla v obsesijo, pa tudi v "neko lažjo (psihitočno) motnjo", ki niti ni bila tako lahka. Vse zaradi ene ženske.
Ta prva, nesrečna zaljubljenost me je spremljala vsa študentska leta in šele s prvo partnerico sem jo sčasoma prebolel. In vsa študentska leta se mi navkljub veri vanj ni zgodila ljubezen, ki bi jo prejel od (pravoverne) katoličanke, pa nenazadnje bi se zadovoljil tudi z ateistko - kar na koncu tudi sem se. Le da je to bilo šele po študentskih letih.
Takrat sem bil še veren, a v odnosu z njo, je bilo veliko konfliktov. Govorili so, da sva kot pes in mačka. "Težila" mi je, da nisem dovolj moški, dovolj seksi, kar je vodilo v "neumno?" protidokazovanje - začel sem gledati za drugimi, sledili so klubi, kamor kot študent nisem upal. Videl sem, da ni tam nič groznega.
Sčasoma sva imela vsak svoje življenje, še vedno pa živela pod isto streho. Bil sem zvest, naiven, nisem si predstavljal, da po koncu zveze z njo, ne bo nikjer nobene ženske zame. Četudi sem bil "copata", nikoli ni bilo z mano preprosto. Konec sem potegnil jaz, kar mi je zamerila, ga je pa sprejela, saj je sama že dolgo na glas razmišljala v taisto smer.
Seks me je že v drugi polovici zveze potegnil not kot pubertetnika. Je res to prijetna omama. Boga je bilo čedalje manj. Cerkev kot tradicija je še bila, a nisem se počutil več niti vrednega imeti katoličanko. Bilo je veliko obremenjevanja s tem, da seksam za denar in hodim k maši. K maši sem še hodil, kdaj - ko mi je pasalo - nisem se pa več mogel izpostavljati kot katoličan, zagovarjati karkoli katoliškega, razen stališča da me verniki in njihova stališča nenazadnje ne motijo, imajo pravico do njih. Sčasoma sem se začel še spraševati kaj sploh še počnem v Cerkvi. Sem skapiral, da to ni več moja hiša, da kot grešnik ne pašem tja. Ne več zaradi krivde, ki sem jo zavrnil, ali pa vsaj dobro potlačil... temveč zaradi načel, stališč, odnosa do krščanske duhovnosti. Ni to več moja energija.
Monogamija mi je pa na nek način še vedno ostala blizu. Boga sem videl marsikje. In tisto noč, ko mi je poškodovanemu "pustil" ponovno plesati... plesal sem zanič, ni bilo v cerkvi... a On je prišel do mene. Bil z mano, čutil sem ga v srcu kot ekstazo, Ljubezen... kontemplacijo. Čutil sem tisto moč, da je vedno (bil) ob meni, da nenazadnje mi je nonstop varoval hrbet, da se mi ni zgodilo nič hujšega... če ne drugo, varoval mi je življenje: "Bog je Ljubezen". Zlajnan stavek, bi rekli. Ali pa tudi ne. Ni pomembno. Whatever. Whoever. Whenever.
Težko je razumeti Njegovo voljo, Njegove načrte, Njegovo zvestobo... dejstvo je, da pri 17ih, 18ih... marsikaj bi takrat želel, a nisem razumel. Sveta niti malo ne. Da tudi kot študent nisem razumel. Da tudi v partnerski zvezi... nisem razumel. Da sem rabil spoznat "svojo" seksualno ekstazo, vsaj seksa sem se moral nehati bati... da vsaj malo razumem svet okrog sebe, ljudi in odnose. Veliko stvari mora človek spoznati, izkusiti... preden postane vreden Boga. Rimska vera je čudna vera. Je vera, kjer ima Oče raje izgubljenega sina od pridnega sina. (Za pridnega sina se nenazadnje med vrsticami izkaže, da je koristoljuben. Torej ergo - ni pristen. (Ker je s telesom premalo izkusil in razmišlja zgolj z glavo.))
Težko je tudi verjeti, da je to novo Upanje, nova pot, nova zaveza med Njim in mano. Da bo od sedaj naprej sploh kaj drugače. Verjetno ne bo. A vedno je dobro spoznanje in spoznati - da je On še vedno tu, da je On še vedno z mano. Ne glede na to kje sem. Da je On močan, res močan, res močnejši... od vseh tegob, vsega slabega, vseh bolezni... vsega trpljenja... vse te čustvene navlake... smrti. Da ti noben nič ne more, v kolikor On ne dopusti, saj noben nima nikakršne moči na tem svetu. Razen Njega.
Amen.
On svojih ne bo (za)pustil. "Tako kakor te On ljubi, tako boš ljubil najlepšo žensko. Točno njo, katero hočeš. (Njegova) Ljubezen je tista, ki presega ves razum in vse omejitve. Je namreč neskončna."
Kakšna "ironija", da to čutim sedaj, ko nisem več veren. Ko sem grešnik, ki ga pretepejo sredi najt kluba, ker je neki "pameten" (racionalno gledano pa skrajno neumen, ker se mu to lahko zgodi). Ko praktično bežim pred njim oz. se ga (kdaj) izogibam.
Pri 17ih, 18ih sem res verjel Vanj - vsaj želel sem si - pa On mene ni pustil blizu. (Ta misel je bogokletna, pa vendar tako čutim, ko delam analizo preteklega.)
Namesto, da bi občutil Njegovo ljubezen, se je zgodila nesrečna zaljubljenost, ki je je prerasla v obsesijo, pa tudi v "neko lažjo (psihitočno) motnjo", ki niti ni bila tako lahka. Vse zaradi ene ženske.
Ta prva, nesrečna zaljubljenost me je spremljala vsa študentska leta in šele s prvo partnerico sem jo sčasoma prebolel. In vsa študentska leta se mi navkljub veri vanj ni zgodila ljubezen, ki bi jo prejel od (pravoverne) katoličanke, pa nenazadnje bi se zadovoljil tudi z ateistko - kar na koncu tudi sem se. Le da je to bilo šele po študentskih letih.
Takrat sem bil še veren, a v odnosu z njo, je bilo veliko konfliktov. Govorili so, da sva kot pes in mačka. "Težila" mi je, da nisem dovolj moški, dovolj seksi, kar je vodilo v "neumno?" protidokazovanje - začel sem gledati za drugimi, sledili so klubi, kamor kot študent nisem upal. Videl sem, da ni tam nič groznega.
Sčasoma sva imela vsak svoje življenje, še vedno pa živela pod isto streho. Bil sem zvest, naiven, nisem si predstavljal, da po koncu zveze z njo, ne bo nikjer nobene ženske zame. Četudi sem bil "copata", nikoli ni bilo z mano preprosto. Konec sem potegnil jaz, kar mi je zamerila, ga je pa sprejela, saj je sama že dolgo na glas razmišljala v taisto smer.
Seks me je že v drugi polovici zveze potegnil not kot pubertetnika. Je res to prijetna omama. Boga je bilo čedalje manj. Cerkev kot tradicija je še bila, a nisem se počutil več niti vrednega imeti katoličanko. Bilo je veliko obremenjevanja s tem, da seksam za denar in hodim k maši. K maši sem še hodil, kdaj - ko mi je pasalo - nisem se pa več mogel izpostavljati kot katoličan, zagovarjati karkoli katoliškega, razen stališča da me verniki in njihova stališča nenazadnje ne motijo, imajo pravico do njih. Sčasoma sem se začel še spraševati kaj sploh še počnem v Cerkvi. Sem skapiral, da to ni več moja hiša, da kot grešnik ne pašem tja. Ne več zaradi krivde, ki sem jo zavrnil, ali pa vsaj dobro potlačil... temveč zaradi načel, stališč, odnosa do krščanske duhovnosti. Ni to več moja energija.
Monogamija mi je pa na nek način še vedno ostala blizu. Boga sem videl marsikje. In tisto noč, ko mi je poškodovanemu "pustil" ponovno plesati... plesal sem zanič, ni bilo v cerkvi... a On je prišel do mene. Bil z mano, čutil sem ga v srcu kot ekstazo, Ljubezen... kontemplacijo. Čutil sem tisto moč, da je vedno (bil) ob meni, da nenazadnje mi je nonstop varoval hrbet, da se mi ni zgodilo nič hujšega... če ne drugo, varoval mi je življenje: "Bog je Ljubezen". Zlajnan stavek, bi rekli. Ali pa tudi ne. Ni pomembno. Whatever. Whoever. Whenever.
Težko je razumeti Njegovo voljo, Njegove načrte, Njegovo zvestobo... dejstvo je, da pri 17ih, 18ih... marsikaj bi takrat želel, a nisem razumel. Sveta niti malo ne. Da tudi kot študent nisem razumel. Da tudi v partnerski zvezi... nisem razumel. Da sem rabil spoznat "svojo" seksualno ekstazo, vsaj seksa sem se moral nehati bati... da vsaj malo razumem svet okrog sebe, ljudi in odnose. Veliko stvari mora človek spoznati, izkusiti... preden postane vreden Boga. Rimska vera je čudna vera. Je vera, kjer ima Oče raje izgubljenega sina od pridnega sina. (Za pridnega sina se nenazadnje med vrsticami izkaže, da je koristoljuben. Torej ergo - ni pristen. (Ker je s telesom premalo izkusil in razmišlja zgolj z glavo.))
Težko je tudi verjeti, da je to novo Upanje, nova pot, nova zaveza med Njim in mano. Da bo od sedaj naprej sploh kaj drugače. Verjetno ne bo. A vedno je dobro spoznanje in spoznati - da je On še vedno tu, da je On še vedno z mano. Ne glede na to kje sem. Da je On močan, res močan, res močnejši... od vseh tegob, vsega slabega, vseh bolezni... vsega trpljenja... vse te čustvene navlake... smrti. Da ti noben nič ne more, v kolikor On ne dopusti, saj noben nima nikakršne moči na tem svetu. Razen Njega.
Amen.
- aaronramsdale
- Sramežljivka
- Prispevkov: 6
- Na forumu od: 2. 7. 2022
Kako močna zgodba! Presenečen sem, kako ste spet našli vero, čeprav ste se počutili oddaljeni od cerkve. Način, kako opisujete občutek Božje ljubezni po incidentu v nočnem klubu, je ganljiv. Upam, da boste na svoji poti še naprej našli mir in sprejetost. Wordle Unlimited
- mmm
- Cosmofrik
- Prispevkov: 1774
- Na forumu od: 5. 11. 2011
Ma ne vem kaj sem našel.
"Ta zadnja" pravi, da po njeno sploh nism veren, isto je govorila bivša. Jaz lahko samo rečem, da tista, ki bo moja žena, bo vedela, da sem veren, mi je žal, da ženske tega ne čutijo ob meni.
Fora je, da sem lahko Bogu hvaležen da dobro skrbi zame, da vseeno nekak shajam v lajfu.
Po drugi strani pa sem luzer, ker pri svojih letih nimam nič (beri družine) za pokazat.
Lahko bi vztrajal v odnosu v katerem nisem bil srečen, prav je da nisem, sem pa predolgo vztrajal, ker je to bil moj prvi resen odnos. Sedaj pa pač nimam nič pri svojih letih pokazat, za 20-, 30-letnice pa imam tudi premalo pod palcem, da bi jih motiviral materialno. Čeprav je to bojda "bad energy".
Tko da zanašanje na to, da mi bo Bog našel verno žensko, ki me bo ljubila, imela rada... to sem počel v mladosti, zlasti v študentskih letih. Cerkev mi itak ni dala nič (razen pravljic o srečni ljubezni / zaljubljenosti), vernice imamo tudi na tem forumu, ki iščejo čist "cosmopolitan kvalitete", torej nič globljega - denar, zmožnost preživetja, lahko pot skozi življenje, da omogoči seveda moški.
Vse kar je ostalo za mano je tista prva zaljubljenost, ki se mi res ni izšla oz. se je izšla zelo boleče. Pa potem v to s kateri sem bil najdlje sem tudi bil v štartu zaljubljen. Vsaj nekaj
Zdaj pa ne vem. Bogu sem lahko hvaležen, da še živim in da vsaj bombe ne padajo po meni - malo s hvaležnostjo, malo s cinizmom.
Na koncu so vse vzorci iz primarne družine, social skills, travme, psihologija (odnosov)... fiziologija, izgled, telo... Tinder first impact. Kje je (tukaj) Bog ?!
Razumem, da imam en kup čustvene prtljage iz otroštva, vesel sem, da to odpravljam skozi življenje. Ampak to je moje trdo delo, moja borba, moj boj.
In na koncu se vse izide povsem racionalno-znanstveno, kje je sedaj Njegova presežnost, Njegova moč, da mi kjerkoli karkoli pomaga, naredi čudež.
Po eni strani ne rabim čudeža, ker imam na nek način srečno, izpolnjeno življenje. Brez te ljubeče pike na i.
Torej, moram ostati ponižen, hvaležen, zgolj zaupati v Njega še naprej Morda ta izpad / samogovor niti ni bil potreben.
Delaj kakor, da je vse odvisno od tebe, in moli kakor da je vse odvisno od Boga. (zlato pravilo, če se prav spomnim)
Mogoče pa sem to pisal kot molitev. Mogoč sm se pa zaljubil Naredila mi je uslugo, jaz njej tudi, sam ponoči sva bila ful glasna, bi rekel, da je kdo od sosedov udarjal v steno nazaj^... pač imam zanič posteljo
^pa sem mislim, da sem čist švoh (posebno sedaj) in da nimam neke moči za sex
Al sem se zaljubil, al se bom pa kmalu. In morda končno pride tisti čas, ko bom nekoga držal za roke na morju. Ampak ne bo zgolj držanje za roke, ampak bo tista... zaljubljenost
"Ta zadnja" pravi, da po njeno sploh nism veren, isto je govorila bivša. Jaz lahko samo rečem, da tista, ki bo moja žena, bo vedela, da sem veren, mi je žal, da ženske tega ne čutijo ob meni.
Fora je, da sem lahko Bogu hvaležen da dobro skrbi zame, da vseeno nekak shajam v lajfu.
Po drugi strani pa sem luzer, ker pri svojih letih nimam nič (beri družine) za pokazat.
Lahko bi vztrajal v odnosu v katerem nisem bil srečen, prav je da nisem, sem pa predolgo vztrajal, ker je to bil moj prvi resen odnos. Sedaj pa pač nimam nič pri svojih letih pokazat, za 20-, 30-letnice pa imam tudi premalo pod palcem, da bi jih motiviral materialno. Čeprav je to bojda "bad energy".
Tko da zanašanje na to, da mi bo Bog našel verno žensko, ki me bo ljubila, imela rada... to sem počel v mladosti, zlasti v študentskih letih. Cerkev mi itak ni dala nič (razen pravljic o srečni ljubezni / zaljubljenosti), vernice imamo tudi na tem forumu, ki iščejo čist "cosmopolitan kvalitete", torej nič globljega - denar, zmožnost preživetja, lahko pot skozi življenje, da omogoči seveda moški.
Vse kar je ostalo za mano je tista prva zaljubljenost, ki se mi res ni izšla oz. se je izšla zelo boleče. Pa potem v to s kateri sem bil najdlje sem tudi bil v štartu zaljubljen. Vsaj nekaj
Zdaj pa ne vem. Bogu sem lahko hvaležen, da še živim in da vsaj bombe ne padajo po meni - malo s hvaležnostjo, malo s cinizmom.
Na koncu so vse vzorci iz primarne družine, social skills, travme, psihologija (odnosov)... fiziologija, izgled, telo... Tinder first impact. Kje je (tukaj) Bog ?!
Razumem, da imam en kup čustvene prtljage iz otroštva, vesel sem, da to odpravljam skozi življenje. Ampak to je moje trdo delo, moja borba, moj boj.
In na koncu se vse izide povsem racionalno-znanstveno, kje je sedaj Njegova presežnost, Njegova moč, da mi kjerkoli karkoli pomaga, naredi čudež.
Po eni strani ne rabim čudeža, ker imam na nek način srečno, izpolnjeno življenje. Brez te ljubeče pike na i.
Torej, moram ostati ponižen, hvaležen, zgolj zaupati v Njega še naprej Morda ta izpad / samogovor niti ni bil potreben.
Delaj kakor, da je vse odvisno od tebe, in moli kakor da je vse odvisno od Boga. (zlato pravilo, če se prav spomnim)
Mogoče pa sem to pisal kot molitev. Mogoč sm se pa zaljubil Naredila mi je uslugo, jaz njej tudi, sam ponoči sva bila ful glasna, bi rekel, da je kdo od sosedov udarjal v steno nazaj^... pač imam zanič posteljo
^pa sem mislim, da sem čist švoh (posebno sedaj) in da nimam neke moči za sex
Al sem se zaljubil, al se bom pa kmalu. In morda končno pride tisti čas, ko bom nekoga držal za roke na morju. Ampak ne bo zgolj držanje za roke, ampak bo tista... zaljubljenost
- dotparsley
- Sramežljivka
- Prispevkov: 3
- Na forumu od: 12. 8. 2022
Tvoj zapis izraža globoko osebno izkušnjo in potovanjegeometry dash subzero skozi različna obdobja življenja, ljubezni, vere in dvoma. Zdi se, da si v svojem življenju prešel skozi mnoge faze iskanja sebe, od vere v Boga, do izkušenj v partnerstvu, spolnosti in identitete. Na nek način izražaš hvaležnost, da je Bog kljub vsemu vedno prisoten, celo takrat, ko ga nisi iskal ali si se odmaknil od vere.
Ta občutek, da Bog ne zapusti svojih otrok, je močan element v tvojem doživljanju življenja, kljub temu da si se oddaljil od tradicionalne vere in njenih praks. Po eni strani prepoznavaš lastne napake in grehe, po drugi strani pa čutiš, da te Bog še vedno spremlja, varuje in ljubi. Tvoja pot kaže na to, da ima vsak človek svojo edinstveno izkušnjo vere, ljubezni in smisla, ki se lahko razlikuje od tega, kar družba ali religija pričakuje.
Ta občutek, da Bog ne zapusti svojih otrok, je močan element v tvojem doživljanju življenja, kljub temu da si se oddaljil od tradicionalne vere in njenih praks. Po eni strani prepoznavaš lastne napake in grehe, po drugi strani pa čutiš, da te Bog še vedno spremlja, varuje in ljubi. Tvoja pot kaže na to, da ima vsak človek svojo edinstveno izkušnjo vere, ljubezni in smisla, ki se lahko razlikuje od tega, kar družba ali religija pričakuje.
Prvi neprebran prispevek • 6 prispevkov
• Stran 1 od 1
Kdo je na strani
Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov