V življenju sem pogledal vsaj 2000 filmov, če ne več, in ni veliko filmov ki bi me zjebali... Fruitvale station, Deer hunter, in sedaj Manchester by sea.
Casey Affleck igra lik, za katerega prve pol ure ne veš zakaj bi ti bilo mar za njega, je zelo nesimpatičen, brez čustev, življenje je praznina.
Ampak kot gledalec čutiš da je nekaj narobe, in ko ti film predstavi flashbacke, dobiš občutek, aham tak je bil človek prej, čisto nasprotje, zakaj je potem torej tak?
In ko dobiš informacijo, te zabije.
Ne bom spoilal zgodbe, bom pa rekel da je zelo globok in življenjski film, ki nas obenem opomni kaj izgubimo, obenem pa servira dovolj človečnosti in humorja da kot gledalec ne ostaneš z odprtimi ranami.
Kar se tiče režije in igre, film je dolg, 2.15, ampak po pravici bi lahko to zgodbo gledal 10 ur, ker se počutiš kot nek perverzen opazovalec ki ima intimen vpogled v bolečino.
Igra, Casey Affleck mora dobiti oskarja, pogledal sem vse oscar contenderje in njegova igra je drugačna kot pri večini konkurence. Ko gledaš druge igralce, veš da je to fikcija, in njihova igra je vedno malo over the top da ti veš to, ampak njegov lik je totalno zadržan, ni nobenih velikih premikov telesa, obraza, ton je enak in tih.
Ampak ko gledaš, začneš opazovati oči, majhne premike ram, hojo, držo telesa in kako se človek odziva na druge ljudi, in te resno udari...ker ga razumeš in čutiš, in njemu ni treba narediti veliko da ti razumeš zakaj je tak.
Žal mi je samo ker je premalo Michelle Williams, ker vsaka scena kjer je ona, dominira nad vsemi.
Če bi izpostavil eno sceno ki me je pojebala do konca, je tista kjer Affleckov lik prvič na samem sreča Williamsovo, mene je fizično bolelo.
V glavnem, film je odličen, in vsak ki ima rad filme, dober scenarij in se ne boji čutiti stvari, mora nujno gledati ta film.
9/10
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
