Enter the void
je delo režiserja šokerja
Irréversible, ki glavna protagonista, brata in sestro popelje v japonski Tokyo, na popotovanje za iskanjem
DMT-ja.
Podobno kot v Irreversable, tudi tu film gradi gledalčevo izkušnjo na prvoosebnem pogledu na celotno dogajanje, ki pa ga, imho, na mestih prav grdo zlorabi. Predvsem v drugi polovici filma, kjer se zdi, da se zgodba odvija tako kot se, le zato, da se lahko režiser še vedno igra s kamero po luftu, po tleh, naokoli in še kje.
Film je šokanten, na momente celo malo 'iuuuu fuj jaki', a ne na račun špricanja krvi in odrezanih organov. Na momente resnično ustvarja občutja, ki naj bi jih doživljal glavni protagonist. In ta niso ravno prijetna.
Odlična fotografija, res dobre barve (k čemer pripomorejo predvsem posnetki Tokijskih ulic, polnih neonskih svetilk), pa tudi zgodba se lepo odvija in se fino napleta okoli nekih light motivov, ki ti jih film vmes navrže, da bi zgodbo lahko sploh razumeli.
Odličen film, ki ga res priporočam, vendar si prej preberite tale
članek, da boste lažje sledili zgodbi in da vam bodo nekateri prijemi, ki se jih režiser poslužuje jasni, da se vam ne bo zdelo, da se igra nekega konceptualnega artista, ampak da film dejansko zahteva nain, v katerem je posnet.
Play misty for me
je nekakšen Fatal attraction, ampak 5krat manj napet. Clint Eastwood (če ne bi bil tako šarmanten v mladih letih, bi s filmom kr zaključla) kot radijski speaker, ki ima noro oboževalko. Potem sledi klasičen zaplet in razplet, nekaj smrti, par zaljubljenih scen ob sončnem zahodu, ki delujejo kot tista minutaža, ki jo je bilo pač potrebno dat v film, zato da se zapolne trak in konec, ki si ga na koncu res že želiš.
Pozabljivo.