Olimpijske igre 2010
Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine
-
Michael - Kofetarica
- Prispevkov: 712
- Na forumu od: 26. 9. 2004
Napisal/-a Michael » 13. Feb. 2010 17:42
Pa danes ob 14-ih je bila ponovitev, joj joj.
Jaz sem gledal, takole
Lepo so naredil, ni kej.
Pa še minuta molka je bila za unga reveža k se je ubil še predn se je vse skup zažel, kaj čmo, tko to je.
Jaz sem gledal, takole
Lepo so naredil, ni kej.
Pa še minuta molka je bila za unga reveža k se je ubil še predn se je vse skup zažel, kaj čmo, tko to je.
Gone
Petra Majdič
Občudovanja vredno. -
inaa - Cosmofrik
- Prispevkov: 1576
- Na forumu od: 9. 11. 2005
- Kraj: tu pa tam
Napisal/-a inaa » 21. Feb. 2010 14:25
ČESTITKEEEEE TINI!!! res si je zaslužla pa končno zaprla gobce vsem (z vogrincem pa kalanom pa telim starim dedcem na čelu) ki so jo znal samo kritizirat pa pripisvat si uspehe, ko je bl dobra!
drugač se mi pa zdi julia mancusco svojevrstn fenomen glede na to da ma ze dve srebrni pr tem da v tej seozni ni dobla niti ene tocke v sv pokalu
drugač se mi pa zdi julia mancusco svojevrstn fenomen glede na to da ma ze dve srebrni pr tem da v tej seozni ni dobla niti ene tocke v sv pokalu
Zivljenje je piskotek!
(pričakujem še dobre rezultate tudi v nadaljne, še od ostalih naših prisotnih na OI 
) Dajmo naši... -
*skokica* - Debatorica
- Prispevkov: 411
- Na forumu od: 1. 4. 2008
Napisal/-a *skokica* » 22. Feb. 2010 10:11
inaa napisal/-a:drugač se mi pa zdi julia mancusco svojevrstn fenomen glede na to da ma ze dve srebrni pr tem da v tej seozni ni dobla niti ene tocke v sv pokalu
To sicer ni res, je bila pa zadnji dve sezoni reees slaba.
-
Fay - Kofetarica
- Prispevkov: 554
- Na forumu od: 3. 2. 2010
Napisal/-a Fay » 24. Feb. 2010 14:34
Evo intervju od Petre Majdič...
Petra Majdič je po famoznem šprintu prvič stopila pred novinarje. "Če bi pristala le 15 cm drugje, bi mi zlomilo hrbtenico in bi bila najmanj paralizirana," je padec v jarek podoživljala Brinjčanka.
Slovenska šampionka je v olimpijski vasi v Whistlerju teden po osvojeni bronasti medalji dobro razpoložena in nasmejana več kot uro in pol odgovarjala na vprašanja sedme sile z vsega sveta.
"Veliko sem prejokala in še zdaj dosti jokam"
"Dobro sem, dobro, hvala. Samo ne smem se preveč smejati," je še pred uradnim začetkom tiskovne konference razlagala Majdičeva, ki je pred dvema dnevoma zapustila bolnišnico v Vancouvru in se na lastno željo vrnila v olimpijsko vas v Whistlerju. Najprej je čestitala drugim slovenskim športnikom: "Žal mi je, če sem sama zdaj deležna velike pozornosti, ko bi ta morala biti usmerjena vanje.""Počutim se kar dobro, vendar je moje razpoloženje ta čas precej odvisno od protibolečinskih tablet. Sicer sem veliko prejokala in še zdaj dostikrat jokam, a zdaj se tudi že smejim. Spomini na nesrečo so morda še preveč živi," je povedala Majdičeva
Vsi enotni: Zdrava Petra bi bila nepremagljiva
30-letna tekačica je nesrečo kar nekako slutila: "Spominjam se, ko sem tu na zadnjem srečanju z novinarji dejala, da imam na velikih tekmovanjih po navadi vedno smolo, pa mi nihče ni verjel. Če pogledam nazaj, smo vsi v ekipi imeli čuden občutek, da bo nekaj narobe. Pred tekmo sem bila popolnoma sproščena in le čakala sem, kaj se bo tokrat zgodilo. Po tej grozni nesreči sem prejela številna pisma in sporočila od tujih trenerjev in tekmic, ki so mi priznali, da so me videli nekaj dni prej na treningih in se med seboj strinjali, da me tokrat nobena ne bo mogla premagati. Tudi sama sem se počutila izjemno močno."
Padec v jarek je bil boj za preživetje
O padcu v štirimetrski jarek na ogrevanju pa: "Takrat, ko sem letela v jarek in ko sem še v zraku zagledala črne skale, nisem verjela, da bom sploh preživela. Nisem se mogla obrniti, niti izogniti skalam, na katerih sem pristala po štirimetrskem padcu. Če bi pristala le 15 centimetrov drugje, bi mi verjetno zlomilo hrbtenico in bi bila verjetno najmanj paralizirana, kaj šele, če bi ob skale priletela z glavo. A na tekmi me ni bilo več strah, saj sem vedela, da bom verjetno prej izgubila zavest, preden bi bilo kaj hujšega."
Želja po nastopu je bila močnejša od bolečin: "V jarku sem začela kričati kot žival, da hočem na štart. Rekla sem si: 'Ne smeš obupati še pred startom.' Želela sem si vsaj poskusiti, saj ni v moji krvi, da bi kar odnehala. Poleg tega nisem želela razočarati svojega trenerja Ivana Hudača, saj je imel tudi on sanje o kolajni, celotne ekipe serviserjev, dolgoletnega trenerja Roberta Slabanje, ki je verjel vame, še preden sem sama, in vseh ljudi doma. Počutila sem se, da mi nikoli ne bi odpustili, če ne bi vsaj poskusila."
"V hrbtenici je na vsakem koraku nekaj preskakovalo"
Po četrtfinalu je sicer že razmišljala o tem, da bi odnehala, saj je imela dovolj bolečine in je bila že povsem izčrpana, a skupaj z ekipo okoli nje je vztrajala do konca. Tudi pregled z ultrazvokom takrat še ni razkril, da ima zlomljenih kar pet reber, saj ji v nasprotnem primeru gotovo ne bi dovolili na start. "Proti koncu polfinala in tudi v finalu sem ves čas čutila, kako mi v hrbtenici pri vsakem koraku nekaj preskakuje. Takrat sem vedela, da to ne more biti zgolj udarec," je pojasnila Majdičeva, ki pa kljub temu ni pomislila, da bi odnehala.
Motiv ni bil le medalja
"Treba je vedeti, da so to moje zadnje olimpijske igre. Vedela sem, da je ta udarec tako hud, da me ne bodo mogli sestaviti za naslednje tekme, kljub temu da sem upala. Želja je bila enostavno tako zelo močna," je dejala Majdičeva in pojasnila, da njen motiv ni bila le medalja: "Slovenci smo v smučarskem teku prišli tako daleč zato, ker smo prijatelji. Jaz nisem tekla le zase, nisem tekla zato, ker bi se meni svetila medalja pred očmi. Jaz sem dolgovala tudi vsej ekipi, ki dela z mano. Moj motiv ni bil medalja. Moj motiv je bil, da dam od sebe na tej tekmi maksimum in se ne predam tudi v imenu ekipe, v imenu neke skupne zavesti."
"Tožbe ne bo, čeprav sem veliko izgubila"
"Na koncu nam je uspelo," je ganjeno razlagala Majdičeva, ki pa ni skrivala, da je ostalo nekaj grenkega priokusa. "Civilne tožbe nimam v načrtu. V igri ni denar, ampak druge vrednote. Potihoma sem načrtovala še več medalj, tako da sem veliko izgubila."
O nadaljevanju športne poti v naslednjih mesecih
Ali bo nadaljevala kariero? "Na zadnji tekmi svetovnega pokala sem hotela pomahati v slovo. Odločitev o nadaljevanju kariere bo padla v naslednih mesecih. Vem, da je treba zelo garati za ta vrhunski nivo."
Vir...
Petra Majdič je po famoznem šprintu prvič stopila pred novinarje. "Če bi pristala le 15 cm drugje, bi mi zlomilo hrbtenico in bi bila najmanj paralizirana," je padec v jarek podoživljala Brinjčanka.
Slovenska šampionka je v olimpijski vasi v Whistlerju teden po osvojeni bronasti medalji dobro razpoložena in nasmejana več kot uro in pol odgovarjala na vprašanja sedme sile z vsega sveta.
"Veliko sem prejokala in še zdaj dosti jokam"
"Dobro sem, dobro, hvala. Samo ne smem se preveč smejati," je še pred uradnim začetkom tiskovne konference razlagala Majdičeva, ki je pred dvema dnevoma zapustila bolnišnico v Vancouvru in se na lastno željo vrnila v olimpijsko vas v Whistlerju. Najprej je čestitala drugim slovenskim športnikom: "Žal mi je, če sem sama zdaj deležna velike pozornosti, ko bi ta morala biti usmerjena vanje.""Počutim se kar dobro, vendar je moje razpoloženje ta čas precej odvisno od protibolečinskih tablet. Sicer sem veliko prejokala in še zdaj dostikrat jokam, a zdaj se tudi že smejim. Spomini na nesrečo so morda še preveč živi," je povedala Majdičeva
Vsi enotni: Zdrava Petra bi bila nepremagljiva
30-letna tekačica je nesrečo kar nekako slutila: "Spominjam se, ko sem tu na zadnjem srečanju z novinarji dejala, da imam na velikih tekmovanjih po navadi vedno smolo, pa mi nihče ni verjel. Če pogledam nazaj, smo vsi v ekipi imeli čuden občutek, da bo nekaj narobe. Pred tekmo sem bila popolnoma sproščena in le čakala sem, kaj se bo tokrat zgodilo. Po tej grozni nesreči sem prejela številna pisma in sporočila od tujih trenerjev in tekmic, ki so mi priznali, da so me videli nekaj dni prej na treningih in se med seboj strinjali, da me tokrat nobena ne bo mogla premagati. Tudi sama sem se počutila izjemno močno."
Padec v jarek je bil boj za preživetje
O padcu v štirimetrski jarek na ogrevanju pa: "Takrat, ko sem letela v jarek in ko sem še v zraku zagledala črne skale, nisem verjela, da bom sploh preživela. Nisem se mogla obrniti, niti izogniti skalam, na katerih sem pristala po štirimetrskem padcu. Če bi pristala le 15 centimetrov drugje, bi mi verjetno zlomilo hrbtenico in bi bila verjetno najmanj paralizirana, kaj šele, če bi ob skale priletela z glavo. A na tekmi me ni bilo več strah, saj sem vedela, da bom verjetno prej izgubila zavest, preden bi bilo kaj hujšega."
Želja po nastopu je bila močnejša od bolečin: "V jarku sem začela kričati kot žival, da hočem na štart. Rekla sem si: 'Ne smeš obupati še pred startom.' Želela sem si vsaj poskusiti, saj ni v moji krvi, da bi kar odnehala. Poleg tega nisem želela razočarati svojega trenerja Ivana Hudača, saj je imel tudi on sanje o kolajni, celotne ekipe serviserjev, dolgoletnega trenerja Roberta Slabanje, ki je verjel vame, še preden sem sama, in vseh ljudi doma. Počutila sem se, da mi nikoli ne bi odpustili, če ne bi vsaj poskusila."
"V hrbtenici je na vsakem koraku nekaj preskakovalo"
Po četrtfinalu je sicer že razmišljala o tem, da bi odnehala, saj je imela dovolj bolečine in je bila že povsem izčrpana, a skupaj z ekipo okoli nje je vztrajala do konca. Tudi pregled z ultrazvokom takrat še ni razkril, da ima zlomljenih kar pet reber, saj ji v nasprotnem primeru gotovo ne bi dovolili na start. "Proti koncu polfinala in tudi v finalu sem ves čas čutila, kako mi v hrbtenici pri vsakem koraku nekaj preskakuje. Takrat sem vedela, da to ne more biti zgolj udarec," je pojasnila Majdičeva, ki pa kljub temu ni pomislila, da bi odnehala.
Motiv ni bil le medalja
"Treba je vedeti, da so to moje zadnje olimpijske igre. Vedela sem, da je ta udarec tako hud, da me ne bodo mogli sestaviti za naslednje tekme, kljub temu da sem upala. Želja je bila enostavno tako zelo močna," je dejala Majdičeva in pojasnila, da njen motiv ni bila le medalja: "Slovenci smo v smučarskem teku prišli tako daleč zato, ker smo prijatelji. Jaz nisem tekla le zase, nisem tekla zato, ker bi se meni svetila medalja pred očmi. Jaz sem dolgovala tudi vsej ekipi, ki dela z mano. Moj motiv ni bil medalja. Moj motiv je bil, da dam od sebe na tej tekmi maksimum in se ne predam tudi v imenu ekipe, v imenu neke skupne zavesti."
"Tožbe ne bo, čeprav sem veliko izgubila"
"Na koncu nam je uspelo," je ganjeno razlagala Majdičeva, ki pa ni skrivala, da je ostalo nekaj grenkega priokusa. "Civilne tožbe nimam v načrtu. V igri ni denar, ampak druge vrednote. Potihoma sem načrtovala še več medalj, tako da sem veliko izgubila."
O nadaljevanju športne poti v naslednjih mesecih
Ali bo nadaljevala kariero? "Na zadnji tekmi svetovnega pokala sem hotela pomahati v slovo. Odločitev o nadaljevanju kariere bo padla v naslednih mesecih. Vem, da je treba zelo garati za ta vrhunski nivo."
Vir...
Kdo je na strani
Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov