Vse kar sem že vedno želel-a vedeti #2

[lollypop-@]

Novo vprašanje
Zadnje čase spet malo berem ta forum in opažam da vas je nekaj, ki imate v zvezi občutek da je to to. Pa me zanima kaj se razlikuje od bivših? Ali ste to občutile tudi pri kakšnem prej? In pa kaj vas vseeno pri vašem partnerju moti, kljub temu da imate občutek da je to to. Kakšne kompromise vseeno sklepate? Kako hendlate različnosti?
Sej vem, da mogoče neumna vprašanja. Ampak zadnje čase se ful sprašujem o tem kako veš da bi bil z nekom res za vedno. V svoji bližini pa nimam dejansko nobenega, ki bi bil skupaj s partnerjem in bi mu bilo to to, vsi se nekako še sprašujejo. (Sem ne štejem tiste ki jim je to to, pa se meni ne zdi zdrava zveza, kjer je npr. prisotno medsebojno žaljenje, poniževanje itd.).

[hayley]

Po mojem je eno, da si že toliko star, pa se ti ne da več menjevat partnerjev (mogoče pri nekaterih velja, ena cimra mi je to enkrat izjavila..) ali pa imaš od vedno neko tako željo ali vizijo, da bi imel družino, enega in istega partnerja in potem se ti zdi to normalen korak naprej.. in da posledično tudi daješ in vlagaš v to področje, pred ostalim; fax, služba npr.. ( za žensko recimo da bolj velja.. po mojih opažanjih iz okolice)

Js imam 2 prijateljici od katerih, pri eni sta oba mogoče malo posebna, idealistična, umetniška in sta že po prvem tednu, odkar sta se spoznala, vedela, da bosta skupaj za vedno... Pri drugem pa tudi sta imela veliko stvari skupnih, športnika, so jima všeč bolj adrenalinske stvari, motorji, moški bil 10+ let starejši in je on dal tudi bolj pobudo mogoče za vse skupaj, poroko, tudi si je želel otrok in sta jih tudi imela malo manj kot 3 leta po začetku zveze.. Njuni prvi fanti so bili pa taki, da je bilo res očitno, da ni bilo kompatibilno oz. bi jaz rekla da so se razumeli podpovprečno in je bil že tako tak kontrast s temi novejšimi partnerji, kjer so se zelo dobro ujeli od začetka..
Ena 3. prijateljica je tudi poročena, imela družino s prvim fantom in kot jo jaz vidim, se zelo ujameta, ker sta oba zelo privatna, introvertirana, hkrati njej je zelo pomemben poklic/ kariera/ specializacija v medicini in se mi zdi, da sploh se ji ne da iskat partnerjev ali dejtat na splošno oz. nima časa za to in je zato ostala skupaj s svojim prvim..

[slovenc79]

jaz mislim, da je človek v resni zvezi zadovoljen takrat, ko ve, da je zadovoljen in nimaš želje ali potrebe po nečem, kar bi bilo s pravim partnerjem nemogoče. je pa to možno samo, če zadosti dobro poznaš sebe in svoje želje, in da se tudi s partnerjem zares dobro spoznata in se prepričata da sta kompatibilna.

spontano se parčkat in potem pričakovat, in se potem kar z nekom ustalit samo ker se tisti trenutek zdi tako prav in potem upat, da bo to trajalo, je za moje pojme skrajno naivna ideja. ob takem razmišljanju se ne čudim da je velik ločitev in nefunkcionalnih zvez, pa tudi varanja.

največji problem se mi zdi preveč fokusiranja na kvantiteto in premal na kvaliteto odnosov, in posledično premal potrpežljivosti in truda in preveč sanjarjenja, ki se nikol ne uresniči. samo če si vzameš čas lahko spoznaš nekoga do te mere, da pride do bolj močnih čustev in se realno vidiš v prihodnosti z njim/njo.

[emanuela]

Zaljubljenost je stvar hormonov, ljubezen je odločitev. In delo.
Fajn je tudi, če si ne postaneš samoumeven, ker ni nič samoumevno. Tudi in sploh ko so otroci. Ker otroka boš vedno imel rad in evo, to ti je samoumevno, da je liubezen tam. S partnerjem pa ni tako, ljubezen ni samoumevna in ne boš ga imel rad samo zato, ker ti je mož.
S kom se ustališ? S tistim, za katerega se ti zdi, da imaš kvaliteten odnos, kjer ni samo enostranskega truda, kjer se lahko zaneseš en na drugega. Verjetno pa greš v vsako vezo, ki ne traja ravno en mesec z mislijo, da bi lahko nekoč imel nekaj več.

[lollypop-@]

Ljubezen je definitivno odločitev, se povsem strinjam s celotnim napisanim Emanuela. Tudi samoumevno ne sme biti, ker čez čas lahko hitro postane, če se ne stalno trudiš. Ampak kako veš da se »pravilno« odločiš? Itak nikoli ne moreš vedeti, kaj bo čez xy let.
Zame je npr. nakup skupnega stanovanja / iti v skupen posel / poroka itd. velik resen korak naprej in za to moram biti 100%, mora mi biti to to, si moram to res želeti, če ne, se je itak brezveze spuščati v kakršne koli take stvari.
Trenutno sem leto pa pol v zvezi in se mi zdi da bi morala biti že prepričana ali je to to ali ni. Pa sem nekje vmes in to me ubija. Je veliko res velikih plusov in so tudi kar veliki minusi. Vidim pa nek potencial, da bi nekoč lahko bilo, ČE BI … in ravno to me muči. Ali se splača vlagati v nek »ČE«, če pa sedaj nisem ravno najbolj »srečna«, in s tem »izgubiti« še xy časa. Po drugi strani pa se zadnje čase sprašujem ali dejansko jaz nikoli ne bom srečna, ker ne znam biti srečna? Pa to ne pomeni, da mislim da bi morale biti samo rožice in samo lepo, ampak si predstavljam da v odnosu čutiš nek mir, sproščenost, neko povezanost, da si na isti valovni dolžini, in hkrati da ti daje energijo in podporo za ostale stvari, vsaj po večini časa. Na kratko, poleg tistih osnovnih, seveda. Ker krize so itak povsod, v vsakem odnosu. Se pa sprašujem ali res hočem nemogoče in lovim nek ideal, ki ga dejansko ni.

[mmm]

.,

[hayley]

Emm.. težko karkoli reči. Poslušaj svoj občutek še naprej in nek signal ali neko odločitev boš že mogla dobit glede zveze..
Je bilo meni rečeno, da na splošno vsi moški/fantje imajo neke napake in tudi različne pluse, so pa tudi določeni, ko je situacija, da je preveč neg. stvari in ne gre..

Popolnega paketa ni, so tudi meni kdaj oz nedavno ali celo zdaj bili všeč različni moški in pri vsakemu čisto različni plusi in minusi..

[mmm]

.,

[hayley]

Am... Kaj jaz opisujem? Ne, to niso moški za zabavo, ampak realni ljudje. Kdo sploh govori o moških za zabavo? Oz kako si sploh prišel na to idejo, sama niti ne predalckam moskih/ljudi na ta način.

Vsak partner ima neke svoje napake, to je realnost.. S tem da mora potem vsak posameznik videti ali so te napake nekaj, kar se ne bo izšlo ali nekaj kar lahko sprejme/ je več plusov..

Sicer pa sem rekla, da poznam moške, ki so mi simpatični in imajo čisto različne pluse in minuse med seboj... kot primer, da ni nihče popoln paket..

*Jaz sem dala nek splošni primer, o čem ali o kom ti(mmm), govoriš, ko komentiraš, da bova nesrečna oba, res ne vem, ker nisem nobene svoje situacije razlagala.. Valda na začetku presodis, kaj ti je na nekom všeč in kaj ne, v čem se ujema s in tako dalje... Da bi imel nekdo čisto same pluse Oz bi ti ugajal čisto o vsem, se mi tudi ne zdi realno..

[mmm]

.,

[hayley]

a ok.. jaz nisem slovenčev odgovor nič povezala z mojimi izjavami..

Ok, tisto da si prestar za menjavat partnerje je bilo mišljeno malo cinično, v hecu..
Ampak ok, ju do ju.. vse uredu.

Ja da pretehtaš pluse in minuse je bilo mišljeno potem, ko si že v fazi, da so problemi..

Mislim jaz sem hotela osebi odgovorit, ki je začela temo, ne o sebi pisat.. samo lahko sem kje morala nek primer dat, da sem neko mnenje izrazila..
Drugače nisem v situaciji kot lolipop in nimam zdj nobenih podobnih 'problemov', samo nekako sem dala mnenje iz debat, ki sem jih do zdaj imela z ljudmi o tej temi in svoje mnenje..

[mmm]

.,

[hayley]

Ma s plusi in minusi gre za to, da imaš neke kriterije in ne boš skupaj kar s komerkoli, recimo plus je, da se dobro ujameš, na več podoročjih in da zveza dobro funkcionira in ima na splošno pozitiven vpliv na tvoje življenje in je to tudi nek pogoj, da ljubiš to osebo..ne samo zato, da pač nekoga ljubiš in je to samo sebi namen. Ajde drugo je, če so neke nesreče ali bolezni pozneje v odnosu/ zakonu.. no saj nekaj takšnega je tudi rekla emanuela, da brezpogojno ljubiš samo lastnega otroka..

[slovenc79]

Ljubezen je definitivno odločitev, se povsem strinjam s celotnim napisanim Emanuela. Tudi samoumevno ne sme biti, ker čez čas lahko hitro postane, če se ne stalno trudiš. Ampak kako veš da se »pravilno« odločiš? Itak nikoli ne moreš vedeti, kaj bo čez xy let.
Zame je npr. nakup skupnega stanovanja / iti v skupen posel / poroka itd. velik resen korak naprej in za to moram biti 100%, mora mi biti to to, si moram to res želeti, če ne, se je itak brezveze spuščati v kakršne koli take stvari.
Trenutno sem leto pa pol v zvezi in se mi zdi da bi morala biti že prepričana ali je to to ali ni. Pa sem nekje vmes in to me ubija. Je veliko res velikih plusov in so tudi kar veliki minusi. Vidim pa nek potencial, da bi nekoč lahko bilo, ČE BI … in ravno to me muči. Ali se splača vlagati v nek »ČE«, če pa sedaj nisem ravno najbolj »srečna«, in s tem »izgubiti« še xy časa. Po drugi strani pa se zadnje čase sprašujem ali dejansko jaz nikoli ne bom srečna, ker ne znam biti srečna? Pa to ne pomeni, da mislim da bi morale biti samo rožice in samo lepo, ampak si predstavljam da v odnosu čutiš nek mir, sproščenost, neko povezanost, da si na isti valovni dolžini, in hkrati da ti daje energijo in podporo za ostale stvari, vsaj po večini časa. Na kratko, poleg tistih osnovnih, seveda. Ker krize so itak povsod, v vsakem odnosu. Se pa sprašujem ali res hočem nemogoče in lovim nek ideal, ki ga dejansko ni.

ne razumem, kako je ljubezen lahko odločitev - bistvo odločitve je namreč to, da je zavestna. ljubezen je pa čustvo, subjektivna stvar, ki nima veze s tvojo voljo - lahko se odločiš samo glede tega, ali boš dopustil možnost, da se razvije, ali ne, ostalo je pa na odnosu. za mmm bi bilo zelo praktično, če bi se lahko "odločil" ljubit žensko, s katero si je že gradil prihodnost.

drugače pa mislim, da je osnovna napaka to, da eni gledate na partnerja kot neko investicijo in na "srečo" kot dobiček ki izhaja iz tega.
čustva so preveč komplicirana in nezanesljiva, marsikdo hoče odkrit neko univerzalno formulo kako najt sorodno dušo in garantirat uspeh z njo. ampak tako ne gre - človek ni stvar, ampak bitje, smo si različni in preveč kompleksni.
zato pa je konec koncev tudi tak čar ljubit osebo, ker je v nasprotju z neko stvarjo vedno nepredvidljiva, zanimiva, te preseneča pozitivno in negativno, ti daje izzive in za to se moraš tudi trudit in premagovat razne ovira - sprejemanje vsega tega je ljubezen. in potem družina - novi izzivi, novi problemi, nove ovire in nove ljubezni.

in to v bistvu sreča tudi je - rešuješ nove izzive in ceniš kar si dosegel do te mere, da iščeš nove.
najti neko skoraj-popolnost in potem stat na mestu je pa največja nesreča.

[emanuela]

Trenutno nimam casa za dolg odgovor, tako da na kratko- ce povzamem, sem mislila z odlocitvijo na to, da imas po koncu zaljubljene faze (ves cas pac nisi v metuljckih) moznost, da bos naprej gradil na tem, kar imas ali pa bos pustil, da gre vse nekam po svoje. Normalno, da ne bos sel v spoznavanje brez custev in potem sprejel analiticno odlocitev, da bos zdaj z nekom skupaj, ker ti po teh in teh tockah ustreza. Ko pa si ze x let skupaj, ko nekaj casa partner recimo zaradi otrok vedno pac ne more biti v prvem planu, ti pa odlocitev prekleto dobro pomaga, da ne das repa med noge in cao.