Vprašaj me... #48

[Ash.]

Včasih malo izbira barve kuhinjskih omaric in materiala. Ampak glede na to da se mislim seliti v roku 2-3 let, ni neke krize, ker je ta kuhinja narejena po meri za to stanovanje in je ne mislim odmontirat, tako da definitivno ne bo zadnja kuhinja.
Vse ostalo sem pa več kot zadovoljna in se mi zdi, da sem popolno izkoristila prostor/izbrala pohištvo, vsaj glede na finančne zmožnosti takrat, ko sem opremljala.

__

Kako bi opisala svojo delovno etiko? Narediš samo bolj tisto kar je nujno glede na tvoje delovno mesto/pogodbo ali vedno poskušaš še več in daš vedno vse od sebe?

[mmm]

Nevem, če je delovna etika pravi izraz.

Pričakujem pa od svojih, da delajo samoiniciativno izboljšave, da sami najdejo delo, da sami kaj predlagajo - temu rečem bolj rast, kakor delovna etika... koristi in njim tehnično, da se razvijajo in psihološko, da so zadovoljni, ker imajo sami besedo oz. vpliv na kaj... in meni, da jih lahk samo "mentoriram" in izvajam soft-leading namesto hard-leading-a, ki mi verjetno pa res ne bi šel

Sem pa ravno jaz tisti, ki sem imel največ problemov s samoiniciativnostjo in včasih kreativnostjo, zato sem jim pa šef zdej Sej kake stvari sem res dobro naredil (spomnim se, da 1x ko sem se prodajal kot expert, so me nekje na razgovoru vprašali: "Kaj je tvoj največji dosežek?" In mi ni uspelo odgovort. In pol je kadrovnik/izprašitalj obrnil, da bom pa pri njih dosegel še največji dosežek, da me še čaka. Tko z informatiki znajo biti kar nežni, tud ni bil problem, da me zarad tega ne bi vzeli, ker nisem prodal zgodbe o svojem največjem dosežku; zdej če me to vprašajo, ta hip se spomnim dveh dosežkov, ki bi ju takoj povedal... oz. znakladal bi jih verjetno najmanj 10. Je pa res, da so vsi iz zadnje službe ), kake še naredim, samo časa mi pa zmanjkuje... za vse

Tudi mojim. Pa neumne, časovno zahtevne, rutinske taske dobivamo od drugih, ne vedno, marsikdaj pa... al pa kake čudne nove zadolžitve, tak da ni vedno v rožcah vse...

Je pa res lepo, ko nam rata in si lahk urejamo svoje vrtičke in rastemo, ne pa da samo urejamo "sranje"... in se utapljamo v "lastnem dreku"... se opravičujem za nazorno ponazoritev

Tko da ja, narediti moramo kar je za naredit, to ni questinable, to itak naredimo Dodana vrednost pri tem je pa, da pač tudi izboljšujemo delovni proces, zato da bomo naslednji dan imeli manj dela, preizkušamo nove tehnologije, smo v skladu s trgom in časom, ne spimo pač nekje... to nam je nekak v krvi, da počnemo... to niti ne vidim kot neko etiko, etiko smatram v negativnem prizvoku, kot da je to neka zahteva, ampak to bolj doživljam/vidim kot samoiniciativnost in osebnostno-profesionalno rast na delovnem mestu Ali pa na nek način zahtevo delovnega mesta. Po mojem, če bi koga imel več let, ki ne bi imel strasti do dela, bi ga "moral" odpustiti oz. prestaviti kam drugam. Nekak se pričakuje (skorajda že samoumevno), da zaposleni ima strast do tega področja informatike v katerem dela(mo).

Ponavljam

[saarijarvi]

Po pravici povedano.. se še učim. Sem samozaposlena, tako da sem neko minimalno disciplino vedno morala imeti.. ampak po naravi nisem človek, ki je grozno organiziran. Že v šoli sem imela težave s tem. S koncentracijo imam po naravi težave, težko sem sledila nekim zastavljenim rutinam, težko mi je bilo učenje stvari, ki me niso zanimale - sploh naravoslonvni predmeti.. številke so mi povzročale grozne težave kemija, fizika.. grozno mi je bilo. (ja, skoraj sigurno sem skozi življenje hodila z nekim ADHD-jem ali s čim podobnim, pa se o tem ni vedelo.. doma pa so imeli svoje težave - posledično se z mano ni imel kdo ukvarjati, me spodbujati, me učiti.. sem se morala sama). Tako da ne, nekih jeklenih delovnih navad ali rutine nikoli nisem imela.

Po drugi strani pa se lahko izjemno koncentriram na stvari, ki me zanimajo. Imam kreativno naravo dela, kar me zelo veseli in se s projekti res potrudim - no, vsaj zdaj, po 10+ letih vsakodnevnega dela. Tudi s tem sem se dolgo lovila, ampak je steklo. Danes lahko rečem, da imam velik priliv dela in večletnih strank, s katerimi delam na ogromno projektih in na kar sem zelo ponosna.

Pred kratkim so se mi začela odpirati ena nova obzorja, tako da razmišljam tudi o delni preusmeritvi (na začetku bo to samo hobi, v prihodnosti pa mogoče kaj več). Ne bom še nič izdala ( ) ampak kar se tiče delovnega elana in motivacije.. je pa nenormalno, kako intenzivno se lahko v stvar vpičim, če me zanima. zadnje čase se moram prav prisilit, da grem spat in da neham brat - kar je zanimivo, ker tudi brala nisem nikoli rada.

Skratka, ta zadnja stvar me je zdaj končno prisilila v neko dnevno rutino, ker mi je v veselje. In če bom dolgoročno hotela delati na tem, bom morala skrbeti za nek zdrav ritem.


Kako skrbiš za svoje dobro počutje? Kakšne rutine imaš, ki ti pomagajo pri tem?

[v-e-s-n-a]

Se mi nekako zdi, da znam, odkar imam otroke, bolj uživat v malenkostih oz. kratkih trenutkih dneva, ki so mi bili prej full samoumevni, kot npr. že samo to, da se uredim, spijeva z možem čez vikend kavo skupaj zjutraj, da grem lahko na sprehod sama…
Se takoj boljše počutim!

Spomladi bom pa začela še tečt! Wish me luck… da ne obupam prehitro.

- - - - - -

Ponavljam

[Sarissima]

Podobno, glavno je, da dovolj časa preživim zunaj. moj me zvečer nažene ven na sprehod če sem slabe volje in pridem ponavadi ko nova nazaj .
Ful mi pomaga tudi telovadba, da grem za tiste 2 urce na teden sama odklopit in se fajn našvicam.
vsak teden se tudi slišim s kolegico s katero zelo odkrito pojamramo, imamo tudi dvoje družinske prijatelje ki so v podobni fazi življenja kot mi in nam zelo koristi skupni čas z njimi.

aja pa a čiščenje tuš kabine med tuširanjem še komu prestavlja sprostitev or is it just me

ponavljam!

[hayley]

(Ko sem bila s cimrami sem bolj sovrazila pucanje tus kabine in ful premalo pogosto sem. Zdaj imamo pa banjo, je ful manj za pucat.

Moj me zafrkava, da likam za sprostitev.)

- ko je moj kdaj sel sam na enourni sprehod z malim, da sem bila malo sama, ceprav kdaj sem ta cas samo kuhala ali likala/ cistila. Zdaj kar je bolan, ga ni vozili na sprehod.

- Potem kuham rada, nisem prej nikoli med studijem in skoraj do konca svoje prve zaposlitve, zato mi ie to se bolj novo/ zanimivo. In kaksne pol pive spijem zraven kuhanja. Sicer zdaj odkar sem na negi in ko sem bila sama bolna mi ni pasalo, prej pa ja.

- da vstanem zjutraj bolj zgodaj pred vsemi in sem nekaj casa cisto sama in imam zjutraj mir in tisino, ta cas celo kuhinjo pospravim, delno kavo spijem, kaj pogledam na netu…( kaksne dni uspe, kaksne dni ne, danes ni)


- Ta teden sem po dolgem casu gledala tudi en šov in mi je pasalo za sprostitev.( Ma ne vem, ce ni pa otrok pol bolj siten, ce se malo manj z njim ukvarjam.)

- Da se vidimo s prijateljicami( dolgoletnimi) in tamalimi na pijaci mi je vsec za sprostitev, pa ceprav 1x na par tednov,pa ceprav imamo malcke zraven oz zdaj zadnje mesece sem ga imela samo jaz, je tanoseca puscala starejsega v varstvu…)

- Psihicno/ pri srcu mi je tudi lazje, da delam skrajsani delovni cas in sem zadovoljna, da imam to moznost zdaj. Bi bila na trnih, ce bi mogla otroka dat za polni cas v vrtec.


Ponavljam

[saarijarvi]

Tuš kabina.. joj, jaz pa je ne maram.. vse nekaj pada, ribati je treba (pa me hrbet vcasih boli) - da me pa potem se voda poskropi po cunjah.. bah.

Meni je najbolj pomagalo to, da sem si uredila spanec. Že od nekdaj sem nočna ptička in sem spala, kadar se mi je ljubilo - kar se je izkazalo za zelo slabo razvado na dolgi rok.. Tako da zdaj poskušam imet neko stalnico - priznam, ni vedno lahko. K telovadbi sem se tudi vedno morala siliti - en čas je vedno šlo, potem pa je skoraj vedno prišlo kaj vmes in sem počasi opustila.. in potem je trajalo mesece, preden bi se spravila nazaj. Tako da sem si pred kratkim zaradi bolečin v hrbtu zadala samo to, da se zjutraj nekako razgibam. Nisem sledila nobenim videom, razgibavala sem se kar v pižami, na postelji - po občutku .. to mi je začelo hitro pomagati. Potem sem prešaltala na neke improvizirane nežne raztezne vaje na joga podlagi.. in mi tudi to ful pomaga. Zdaj jih imam že tako rada, da sem si jih napisala v zvezek in jih delam vsak dan. In ker me potem hrbet manj boli, lahko tudi več hodim - tako da sem tudi jaz zdaj precejkrat zunaj. Sploh, če je sonce (kar v Berlinu pozimi vidiš... 1x na mesec )..

Na sprehodih sem potem začela poslušati razne podcaste o zdravju, o prehrani, o črevesju.. in kako je v telesu res vse povezano. Kako kar damo vase vpliva ne samo na fizično, ampak tudi na psihičo počutje. In zdaj postopoma spreminjam še prehrano. Jaz sem drugač reees nora na cuker in mi je težko brez njega.. ampak si nekako poskušam dan napolnit z zdravo hrano, da je potem manj prostora za piškote in podobno. Čeprav se jim ne odrekam več.

Uporabo telefona sem zmanjšala na minimum.

Poleg tega - pisanje. Pišem ogromno, imam veliko dnevnikov, planerjev, notes-ov tako na prenosniku kot na telefonu. Vse kar me inspirira si zapišem - drugače namreč pozabim po dveh minutah Če se mi ne da pisati, si na računalniku naredim mood-board in nanj vržem slike, ideje za kasneje.. karkoli, samo da imam shranjeno. Ko mi je pisanje prišlo v navado, sem si postopoma te stvari začela še kategorizirati. Kar je za službo na en kraj. Kar je za socialno življenje na drug kraj. Kar je treba narediti po hiši.. na tretji kraj. Zdaj imam še osebni dnevnik, zvezčič za kuhanje (recepti, ki so mi dobri in jih lahko rotiram + sestavine, ki morajo vedno biti doma - da si ga lahko kar v trgovino vzamem. Durgače sem vedno po 1 uro v trgovini in študiram, kaj bi kuhala ). Potem imam posebej prostor za pisanje kar se tiče osebnih projektov, želja za prihodnost, popotniških planov, itd itd..

Skatka: po 30+ letih na planetu sem ugotovila, da je za moje dobro počutje ključna: organizacija misli in dnevne rutine nekaterim so te stvari samoumevne, meni niso bile.


Enivej, ker smo o branju že večkat.. pišeš? Kaj? Kam? Kako pogosto? O čem?

[hayley]

Ne, samo tle gor.

Imam belezko za to- do stvari in za kaksne sezname, npr rada se opomnim, kaj v zivljenju najraje pocnem, kaj mi najvec pomeni v zivljenju, katere aktivnosti, v cem najbolj uzivam, nek tak seznam si naredim v smislu alinej oz sem si naredila in to je to.
Nakupovalne sezname za hrano in kam bi si zelela it potovati, na izlete.

- aja glede prejsnjega vprasanja, mi zelo pomaga tudi, da grem spat istocasno skupaj z otrokom, da dovolj spim, ne bi mogla, da bi tako malo spala, da bi sla spat vec ur ali ze vsaj eno uro ali vec za otrokom..
- pa sprosca me tudi neka estetika glede oblek, makeupa/ videza, nega obraza, sledenje kaksnim videom o oblekah, modi, makeupu, videzu, takih stvareh… to mi je zanimivo vse skupaj oz se mi zdi, da imam bolj in bolj z leti filing za te stvari tudi…


Ponavljam

[mmm]

Tako da ne, nekih jeklenih delovnih navad ali rutine nikoli nisem imela.

Jaz sem pa (bil) meditativni tip človeka, kar pomeni, da je meni tudi bilo v prvi službi prekleto težko. Moj najboljši prijatelj je že za študentsko delo, komentiral, da 8 ur ne bo zame. Desetletje je trajalo, da sem si pridobil delovne navade. V kolikor ti je to v tolažbo in/ali spodbudo

Še vedno pa rad kdaj "pobegnem", zabušavam... ampak ko pride do problema, pa se mi adrenalin tolk našopa, da hitro rešim. To je recimo moj velik plus In to da problem običajno rešim, medtem ko bi jih večina "zmrznila" oz. spraševala mene kako se ga lotiti

Poleg slabih delovnih navad, verjento prenešenih iz primarne družine, je bil moj drawback verjento moje notranje trpljenje in moja motnja - saj to dvoje je soprispevalo k slabim delovnim navadam... ampak sem nekak preživel

Pišem dnevnik, ker mi je ena (izmed njih ) 1x rekla, naj začnem svoje izkušnje popisovati. Gre za miks mojih izkušenj z ženskami, mojih pritožb nad običajnimi ženskami, citatov Svetega pisma, knjig(e) ki jo nazadnje berem, psihologije, samo-refleksije, ugotavljanja vzrokov... namen je bil, da bi iz tega nastala knjiga, ne vem še sicer kako bi jo anonimiziral.
Pisanje mi gre hitro, pišem pa zelo neredno, sedaj moram brati, da sploh vem kaj vse sem že pisal, kaj vse popisal, zanimivo je koliko detajlov se po nekaj letih več ne spomnim, tak da lepo da sem se tega lotil

Branje mi je nujen (pred)pogoj, ker vidim da je jezik slab, imam recimo kake dobre elemente noter, vsaj meni se zdi, da spretno menjujem iz prve v tretjo osebo, da vstavljam zgodbe v zgodbe... torej pišem o nečem, pa potem pride do asociacije, pa se vračam nazaj... potem se spet vrnem kjer sem... tak da hvala Bogu, da sem malo več začel brati, da ne bom čez 10, 20 let rabil vsega popravljat za nazaj.

Zanimivo vprašanje. Si četrta oseba, ki ve, da (to) pišem oz. zdaj ve že cel forum

Ponavavljam

[v-e-s-n-a]

Pišem samo tukaj gor.
Nikoli nisem imela navade pisati dnevnika.

Sem pa v času rojstva prve hčerke zapisovala urnik spanja in količino mleka in GH, ki ju je pojedla.
Urnik spanja mi je po nekaj mesecih pomagal, da sem ji ustvarila rutino.


- - - - - - -

Si se z vprašanji v času oddaščanja (sex, zaljubljenost, menstruacija ipd…) obrnil na starše ali katero drugo odraslo osebo? Ali si se o tem pogovarjal z vrstniki?

[mmm]

Premalo sem se pogovarjal s starši, z vrstniki nič.

Ko je bila prva zaljubljenost nesrečna, sem sicer naredil celo "dramo", itak sem pa komaj funkcioniral v šoli, spomnim se, da sem pri eni uri v zvezek pisal:
"Zmešalo se mi bo.
Zmešalo se mi bo.
...
Zmešalo se mi bo."

Takrat sem itak na veliko razglabljal in z mamo in s sestro in z vsemi sošolci (predvsem sošolkami ) praktično, prej pa nič


Najbolj sem tukaj pogrešal očeta. Ne vem kaj mu je (bilo).

Ko sem prvo "moral" peljati na dejt, mi je rekel, naj počakam na srednjo šolo, da bo tam več deklet. Ne vem keri starš zmore otroku rečt kaj takega
Pol je itak ona skenslala dejt oz. se ni javila na telefon, ko sva bila zmenjena da jo preden greva na dejt, pokličem. Je pa bilo tako, da sem jaz nonstop v njo buljil na hodniku med odmori, dokler mi je pač niso njene sošolke potisnile pred nos. In še pol se nisem z njo pogovarjal.
Ne vem, ful mi je bila seksi, velike joške je imela, ne vem zakaj sem bil tko miren in priden Škoda, da nisem zapiskov o tem nikoli ustvaril.

Potem pozneje sem fotru jamral o nesrečni zaljubljenosti, pač do ene prijateljice sem bil ful vsiljiv kot študent, njej je pa ustrezalo, da mi je nonstop držala mejo... in ko sem začel razglabljati z njim, mi je ornk šlo v nos, da je rekel, da se bova o tem pogovorjala drugič. Drugič pa seveda nikoli ni bilo


In tretjič. Fotr s čist prevečimi flirta in mama je to sprejemala (vsaj pred otroci)

In je grozno bilo nedavno videt kako je flirtal z eno bivšo sodelavko, pa ni edina... saj tokrat je še bilo v mejah normale... kar je mene zmotilo je to, da mi ta(k) človek ni nikoli dal nobenega pravega moškega nasveta.
(In potem razmišljam ali enostavno ničesar nima razumsko razdelanega, ampak mislim da ni čist tko. Ker drugače gledano je pač zloben, če nič ne da od sebe. Razumem, da te prijatelji ne bojo učili flirtat oz. mene pač niso, ampak da se lasten fotr ne stegne z nobenim pametnim nasvetom, glede na to da je pri ženskah očitno zaželjen)

No to pa je tema za psihoterapijo, sori se mi je pač odprlo.

^No pa tudi vemo, da sine ne rabi delati preveč drame.

Saj jaz sm zdej tolk kjut, ker nazaj prehajam v to energijo, da sm tudi jaz zaželen pr ženskah Oz. se počutim tako, dobivam te potrditve oz. vsaj (pol)signale


Ponavljam

[v-e-s-n-a]

Starši se o teh stvareh nikoli niso pogovarjali z mano. Kar se mi zdi škoda oz. mi je žal… Zato poskušam zdaj dat vedeti mojim, da se lahko obrnejo name oz. na naju… če ima kakršno koli vprašanje, problem v šoli… In za zdaj gre lepo v to smer, kar mi je ok.
Vem pa, da ne bo vedno tako oz. vsaj ne več dolgo…

- - - -

Ponavljam

[Sarissima]

oboje, konkretno za menstruacijo je bil foter edini doma ko je šlo prvič zares, tako da sva morala sama nekako uredit
mamo (in smo imeli) en toliko odprte odnose v familiji, tako da se predebatira marsikaj (razen politike )
s kolegicami pa itak, vedno sem imela nekoga okoli sebe, da smo debatirali o svašta tudi zdej ko so aktualne 'tabu' teme faili pri vzgoji in v razmerjih kr veliko govorimo o tem.
ko sem bla mlajša sem pa od vedno oboževala knjižnice in ogromno prebrala o vsem (tudi o seksu in menstruaciji).


koliko odkrito s svojo okolico (družina, prijatelji) debatiraš o svojih težavah/pomanjkljivostih/skrbeh? si tip človeka ki pove vse 'po resnici' ali misliš da se umazanega perila pred drugimi ne pere?
(edit: pod družina mislim recimo da o partnerju/otrocih ne govoriš s svojimi starši, sorojenci.)

[Ash.]

Sem mnenja, da kar imava s partnerjem, je izključno med nama. Ne čutim potrebe po nasvetih staršev ali drugih družinskih članov. Če bi se potrebovala nekomu tožit, bi to zame pomenilo, da s partnerjem nisva kompatibilna. Če je kakšen strah in problem v odnosu, to takoj s partnerjem razčistiva in imava dolge pogovore. Ne vem, kako bi bilo, če bi imela težave v odnosu. O najini zvezi govorim le, če me nekdo vpraša, kako je pri nama in nekoga iz firbca kaj zanima. Ampak ne grem nikoli v intimne detajle. Če rabim kak nasvet mi ni problem vprašat, ampak so to potem spet kakšne bolj vsakdanje stvari in nič intimnega (npr. kaj o financah, preživljanju in razporeditvi prostega časa itd.). Tako da povzeto: ni mi problem govorit o zvezi, če koga zanima, ampak hkrati tudi nimam potrebe, ker s partnerjem vse sproti razčistiva.

Ponavljam

[saarijarvi]

Jaz se pa zelo rada pogovarjam o vsem, smo tudi taka družba, da smo kot odprte knjige. No, eni seveda malo bolj, eni malo manj. Ampak smo vsi dali že svašta skozi (večina nas je migrantov iz celega sveta, veliko ljudi v naši družbi je lgbt-jevcev z lastnimi težkimi izkušnjami, itd).. tako da so teme o odnosih, težavah, seksu, tudi del nekakšnega "bondinga" med nami. In si res pomagamo med sabo. Nekako mi ni jasno, kako ljudje preživijo brez tega, meni bi bilo težko.

S starši je bilo tako tako, več sem se pogovarjala z očetom. Včasih sem vprašala kaj o menstruaciji pred družino, pa me je ena od babic hitro zabila nazaj, da so to grde besede.

Na kak način s partnerjem rešujeta konflikte? Sta bolj "napadalna" ali se umakneta vsak k sebi? Sta mirna/vzkipljiva, itd?