Očetu nisem nič, o mrtvih naj bi vse dobro ampak... zaradi njega sem imela tja do sredine dvajsetih izkrivljeno samopodobo. Zaradi njegovih opazk, žaljivk (kasneje sem se začela zavedat, da so to bile samo njegove projekcije lastnih kompleksov), nikoli nisem bila dovolj vitka, nikoli ne bi bila dovolj vitka, dobra. Odrekanje hrani, nezdrav odnos do hrane (samo po glavi se tepem danes

). Potem me je pa kar naenkrat presvetlilo, vsa ta spoznanja, pa opazke drugih takrat kako sem drobna, zaradi ljudi okoli za katere sem bila več kot dovolj taka kot sem in v bistvu ravno zaradi tega kakšna sem (s postavo vred). Začela jest normalno, brez odrekanj, začela cenit svoje obline/ženstven tip postave. Takrat sem se dokončno odcepila od tega kar je on govoril/njegovih predstav in sebe kot celoto, ki s tem nezdravim odnosom nima veze.
Zelo, zelo dobra šola glede tega kakšna kot starš nikoli ne bom in moji neposredni vlogi pri gradnji zdrave samozavesti in samopodobe mojih otrok.
Sicer pa je bil tudi najbolj škrt človek kar sem jih poznala, nikomur ne bi nič dal, samo jemal, pa povsod zraven, samo da je bilo kaj zastonj. Len, pasiven.
Mami sem podobna v materinstvu, to vedno bolj opažam. Zrahljat moram potrebo po nadzoru vsega.
Tip top organizirana, čeprav vsake toliko vseka iz mene očetova lenoba. Včasih se preveč razdajam za svoje bližnje aka sebe na zadnje mesto. Delam na tem.
Zabavna? Z očetom "ljubezen" do hitre hrane? Ko smo bile še mlajše, nas je kdaj vozil v McDonalds, lol.
Z mami sva pa vedno spile en pir, ko sem dosegla kak uspeh, dobre ocene itd.

Vedno ful vesela za nas (do solznih oči), medtem, ko oče ni vedel niti v kateri razred, letnik hodim...
Ponavljam