Sodobno družinsko življenje oz. pomanjkanje le tega

[Tysia]

Tudi jaz mislim, da je družba postala preveč usmerjena k užitkom, preveč egoistična in preveč "vodljiva", pod izgovorom "svobode", ki je dejansko krojena s strani medijskih lobijev, mogotcev in družbe na splošno.

Ker se dela tako, da se dobi moža/ženo, si ustvari družino, z n otroki, po možnosti v hiši, s psom, osem in več urno službo. Tako je pač "normalno" ravnanje. Potem je tu še vse "sodobno" razvajanje. Seveda je treba poskrbeti zase in hoditi v fitness, h kozmetičarki, v solarij, vsak teden po nov kos obleke, itd - za zunanji, konkurenčni izgled. Potem je treba za dušo še tolikokrat v gledališče, pa predstave, itd... Itd.. Ni čudno, da družinski odnosi postajajo taki, kot postajajo.

Namerno sem malo pretiravala, da bo opazno, kaj želim povedati. Seveda je zaželeno, da človek skrbi zase in nič ni narobe s "popolnim" konceptom družine. A pod pogojem, da se to stori z glavo in srcem.

Če se ljudje odločijo za otroke, bi bilo zelo dobro, da bi se zavedali, kakšno odgovornost so s tem pridobili. Otroka narediti povečini ni problem. Otroka vzgojiti pa je življenjsko delo, na pomembnost katerega se prevečkrat pozablja.

Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Otrok je oče človeka.

S kvalitetno vzgojo se ustvarja kvalitetne ljudi ( seveda smo vsi kvalitetni, v tem primeru govorim z vidika "boljše" družbe), s tem pa se ustvarja kvalitetnejšo družbo.

Otrok najbolj, tako kot vsak človek potrebuje ljubezen. Čas staršev, posvečen njemu. Z ljubeznijo. Če tega starš ni sposoben dati, je po mojem mnenju boljše, da se ne odloči za otroka.

Sama občasno delam z otroci. Zadnjič je prišla k meni deklica, ki je prosila, če lahko odide s krožka prej, ker mora k drugemu krožku. Pa sem jo pobarala, kam pa hodiš. Deklica je začela naštevati: " V glasbeno šolo, k solo petju, h karateju, k splošni telesni vzgoji, k makrameju, k angleščini in nemščini." Potem sem jo vprašala, kdaj pa dela domače naloge. Odgovorila je, da zvečer, ko pride domov.

Pomanjkanje časa in pomanjkanje sposobnosti ljubezni ( in še kaj drugega) starši kažejo med drugim tudi tako, da svoje otroke vpišejo k čim več krožkom. Da bo njihov otrok izobražen. Da ne bo imel časa, da počne neumnosti. Itd.
Ampak, kaj naredijo takemu otroku? Naučijo ga pogojene ljubezni. Če si dovolj dober, če veliko znaš, potem te bomo ljubili. Če ne, nisi vreden kaj prida. In tako nastajajo nevrotični perfekcionisti. Nekateri izmed njih ne zdržijo tempa in se zlomijo. Pri dekletih prihaja do anorexie nervose in bulimije nervose. V določenih primerih prihaja do apatije, do depresij. In v končni fazi, do samomora. Seveda nekoliko posplošujem in pretiravam, mislim pa, da nisem veliko zgrešila.

Otrok mora imeti svoj prosti čas. Mora čutiti ljubezen svojih staršev. Mora se čutiti vreden. To so temelji za zdravega človeka, za zdravo družbo.

Tisti, ki se bojijo, da bodo s tem, ko otroka ne bodo vpisali k tisoč in enemu krožku, zanemarili njihov intelektualni razvoj, mislim, da se bojijo skoraj zaman. Če imajo čas ukvarjati se z njim, in imajo čas, da ga vodijo v naravo, bodo njegovo inteligenco spodbujali bolj, kakor si mislijo.
Otrok je radovedno bitje. Če ga pustimo, da se igra, in se mi igramo z njim, smo naredili veliko. Morda bo slišati nekoliko naivno, pa vendar mislim da otrok, ki se nauči videti in opazovati mehanizme v naravi, ki mu mama pove, zakaj jeseni odpadejo listki iz drevesa, itd in ki se uči, ko opazuje svoje starše in vrstnike pri igri ter je ob tem deležen še ljubezni, razvija splošno inteligenco, bolj kot tisti, ki razvijajo specialno. Otrok se nauči biti pameten za življenje. S tem razvija plastičnost možganov bolj vsestransko kot preko tečajev angleščine ipd. In tak otrok bo, če se bo v poznejših letih žele naučiti določene zadeve, prej absorbiral novo znanje, kot drugi.

Seveda ni nič narobe, da se otroka vpisuje v razne krožke itd. Zelo pomembno pa se mi zdi, da se starši zavedajo, kaj počnejo, da so odgovorni. In da vedo, da je prva ljubezen, da je to največ, kar lahko otroku nudijo.

To je za enkrat vse. Je pa majhen delček vsega, kar imam za povedati ( ja, priznam, da znam biti tečna), morda nadaljujem pozneje. Sedaj me malo bolijo prsti. Čez 5 min se bodo odpočili.