Krojenje lastne usode

[Led Zeppelin]

Evo tole je vprašanje, katero me bega odkar vem zase ...zadnje leto je že noro, ni dneva ko ne bi o tem razmišljal.

V bistvu ne znam opisati dejansko kaj točno se mota v moji glavi, ampak bom poskušal približno razložit...

Zanima me recimo to, nekateri pravijo da nam je usoda pač določena da nam je vse določeno...nekateri pa pravijo da lahko vsak počne kar hoče s svojim življenjem...

----------------------------------------------------
Recimo prvi primer...LZ se rodi v krasni družini, LZ gre v gimnazijo, LZ gre na fax, LZ sreča punco, LZ dela kariero, LZ ima 2 otroka, LZ umre.

In to je recimo scenarij po kateremu se bo odvijalo moje življenje, to pa recimo zaradi okolja v kateremu sem odraščal ki je bilo stabilno vzpodbujevalno, me je vzgojilo v nekem duhu da delam nekaj produktivnega, nekaj kar naj bi bilo "prav"...

In ker sem pač pač v tem okolju, sem padel v neke odnose, vezi..postal sem del neke verige...so ljudje ki me potrebujejo in so ljudje ki jih jaz potrebujem.
In recimo zaradi tega, je moje življenje dejansko pač samo neka karta ki je v neki piramidi kart...če se jaz umaknem, oz. grem... se ta piramida sesuje.

In sedaj se mi postavlja prvo vprašanje: Ali imam dejansko kontrolo nad svojim življenjem, ali pač ga kroji ta celotna veriga družine/prijateljev/sodelavcev/ljubezni?
-----------------------------------------------------------

Drug primer pa pravi da lahko kateremu koli delu življenja, naredim akr hočem....sky is the limit...kar hočem naredit, to mi je ponujeno in omogočeno oz. imam pravico da to delam.

Recimo, ali ko bom imel familijo bom pogledal skozi okno in rekel: "Ljubica prodal bom svoj avto, ter denar porabil za pisanje svoje knjige"?

Ali pa: " Šefe, oprost da bo projekt padel v vodo, ampak jaz grem za 3 mesece loviti some v Mongolijo, ker se mi pač lušta...

Ali pa recimo moj primer: "Hej ati in mami, hvala za hišo...hvala za fax, hvala za 21 let miru..ampak jaz sem se odločil da prodam hišo, kupim motor in grem potovati za ene 5 let, se vidmo...pač lajf je kratek.

--------------------------------

Torej kje se začne neka meja odgovornosti do ljudi v tvojemu življenju, ter kje se začne meja do tega da živiš tako kot hočeš.....

In vprašanje ki mi hodi po glavi 24/7/365:
Ali sem kapitan svoje ladje, ali pa sem samo potnik na njej?


In ja vem....čuden sem.

Torej, se vam zdi enako...da pač živite življenje, ki ga naplete neka usoda ter te družabne verige, ali dejansko živite kot ve hočete?

[Dead_kid]

Meni se zdi, da si ti živel pod pričakovanji neke družbe.
Torej dokončal si šolo, poročil si se in osrečil sebe ter ostale okoli tebe s tem, da si si ustvaril družino. Si nek "produkt" družbe, ki je svojo dolžnost dobro opravil.
PO mojem mnenju človek nikoli ni povsem svoboden. S tem mislim že na tradicionalno družinsko življenje. Če bi jutri rekel; prodal bom vse, da grem raziskovati svet, bi se verjetno tvojim bližnjim to zdelo skrajno nenormalno. Sploh ko imaš enkrat otroke, se mi zdi, da imaš neke obligacije do njih, ki morajo biti izpolnjene, sicer so oni na slabšem. Zato pa govorijo ljudje: znori se, dokler se lahko.
Po mojem mnenju ima kultura toliko preveč efekta na naše žuivljenje, vsa ta povezanost, pričakovanja, da nikoli ne moraš biti povsem svoboden, sploh pa ne ko imaš enkrat družino (prej morda že, ampak potem se vse zminimalizira). Usodo si krojimo sami-v to verjamem. Zdi se mi, da si ti velik del te usode že nakrojil, z družino in službo. Si podoba človeka, ki živi mirno, spokojno življenje v sožitju z ostalo populacijo.
Je pa res, s svojim življenjem lahko počneš kar hočeš. Če hočeš lahko danes prodaš vse, in greš nekam, ampak boš s tem prizadel svoje bližnje. Zdi se mi, da bi ogromno ljudi to najraje naredilo, ampak ne morejo, ker so tako privezani na trenutno situacijo/življenje. Po eni strani to, po drugi pa drugo.
Kot že omenjeno, lahko si kapetan svoje ladje, ampak če bi res rad bil le-to, boš kot kapetan uzačel sam, brez podpore. Tu pa se človek sreča z dilemo: pustiti vse za sabo in živeti kratko/prekratko življenje-fuck it, ali pa biti srečen s tem kar imaš (v tvojem primeru zdravje družine, uspešna služba...)
Ljudje vedno želimo več, to je problem...

[Led Zeppelin]

Aja jaz sem star 21 let, da ne bo katera mislila da sem star 35 let pa z otroci

[Dita-]

Tudi jaz se spopadam s tem vprašanjem zadnje čase sicer sem zagovornik tega, da če imaš željo po nečem, si dobro motiviran in jasno vidiš en cilj, ki ga hočš dosežt, potem si zmožen česar koli. res, vse ti lahko rata, če si to želiš. problem pa nastane, ker velikokrat ne vemo kaj si dejansko želimo, cilji pa so dostikrat 'zaviti v meglo'. nekaj bi, pa ne veš kaj vse pripravljen storit za dosego tega cilja. in takrat pol pademo v tisto 'rutino'... al kako bi temu rekla - pač rečeš si, mah, očitno mi že ni usojeno, in greš naprej. najdeš neko drug cilj, ki mogoče ni tok pomemben kot prvi, ki ti očitno ni bil usojen in se sprijazniš s tem. in potem kmalu ugotoviš, da živiš po načelih družbe.

cel ta problem ki si ga izpostavil me zelo matra v zadnjem tednu (oz. v zadnjih dveh tednih), pomoje je moj problem trenutno res ta, da imam zmedo v glavi in da trenutno ne vem čist točno kaj sploh hočem v življenju. vem da hočem uživat, pa ne vem katero pot nej izberem, zakomplicirana situacija v glavnem je preveč za razložit da bi razumel. upam da se mi kmalu razkadi megla v glavi, pa bo zopet boljše.

in v katero skupino se ti trenutno zdi da spadaš? rad vzameš stvari v svoje roke ali se prepustiš usodi?

[SheShy]

Usodo si krojiš sam samo v primeru, ko je neka stvar odvisna le in samo od tebe. Vse ostalo je kapljica v morje. Ne verjamem, da ti je neka stvar, oseba ali način življenja usojena - je le splet okoliščin, ki te pripelje do določene točke. Npr.: jaz se odločim, ali grem študirat ali ne; jaz se odločim ali bom živela v tem kraju ali onem; jaz se odločim, koliko denarja bom za nekaj zapravila in če bom kaj prihranila za ''boljši jutri''.
Obstajajo pa zadeve, na katere nimaš vpliva, pa so vseeno del tvojega življenja: npr.: nisem se jaz odločila, da se bo moj oče ubil in nama s sestro zapustil dolgove, katere je pokrivala moja mama, ker smo bile medve premlade; nisem se jaz odločila, da je mama skregana s svojim bratom in zato bolj poredko vidim sestrično; nisem se jaz odločila, da se sestra oženi z idiotom, ki jo vsake toliko malo pretolče, jaz jo pa poslušam po telefonu in ne morem nič nrdit.

Torej usodo si krojiš sam - tisto usodo, ki je ni okrojil še nihče drug. Je*a je pa, ko nikoli ne veš v kakšno življenje si se rodil, kaj so počele generacije pred tabo in kako lahko to vpliva na pot tvojega življenja.

[flesherka_]

Nam je profesor pri psihologiji enkrat rekel: Naša volja je svobodna, omejuje jo le vest.


Torej, če ti sediš v polni predavalnici, se dejansko lahko vstaneš in greš. In si tudi naprimer želiš oditi, ker ti je tečno. AMpak ti vest govori, da pa le je zate dobro, da odsediš tisto uro. In od kot je ta vest? Vest je le deloma prirojena, OStali del je priučen. Stvari, ki se ti zdijo krive, neprimerne, škodljive, slabe, so večinoma priučeni produkti kulture. Zate je dobro, da prodaš hišo in greš z denarjem za 5 let okoli sveta, ker se boš počutil dobro, izkusil svet, živel. Zakaj tega ne narediš? Ker imaš vest, ki ti pravi, da sta oče in mati trdo delala za tisto hišo in da ne bi bilo prav DO NJIJU, da bo naredil kaj takega. V bistvu nismo tako svobodni.. Pa ne, ker bi nas omejevali drugi, ampak ker se zavestno omejujemo sami. Poleg tega nas omejuje družba. Ti se ne moreš zbuditi in rečt, jaz bom pa postal učitelj in iti v službo. So birokratska pravila. Ti zato moraš iti v šolo, dobiti ocene, šolo končati, napisati diplomo, dobiti službo in šele nato si ti lahko učitelj. Torej si sam krojil svojo usodo, ampak ponekih napisanih normah, regulah. Tu pa je vidno, kako nas omejuje družba. Potem je tukaj tudi družbeno dobro. Gre se za potrebe, ki jih ima družba sama. Ne morejo biti vsi zdravniki, ali pa vsi avtomehaniki, ali pa vsi ekonomisti. Družba je dobro organiziran in urejen sistem, ki ima točno dolečene potrebe po točno določenih subjektih. In tudi, če boš šel okoli sveta ne moreš živeti od ljubezni, boš potreboval denar, boš moral tankati motor, boš se moral check-inat v hotel in živeti po pravilih družbe, s katero boš pač v tistem trenutku obrokožen.


Ohja, razumem tvoja vprašanja, upam, da sem ti predstavila svoj psiho-sociološki pogled nanje.

Pa še moja dilema. Včasih se mi zdi, da je naša svoboda široka samo toliko, koliko je prostora do svobode drugegaa posameznika. Svobodni smo, dokler ne tratimo svobode koga drugega. In smo nesvobodni, ker živimo po pravilih. Hodi po pločniku, zvečer je treba spat, vsi moramo hoditi v slubo, vozi se po desni strani, ko zaviješ, daj blinker, na rdeči luči moramo stati. Smo torej res svobodni, ali je to le naša Matrica?

[positive vibration]

LZ, moja izkušnja in ugotovitev je pa taka.

Dobiš vedno točno in natanko to, kar hočeš.

Če misliš, da je življenje vnaprej določeno, da ti kot posameznik čisto nič ne moreš spremenit, se bo točno to tudi zgodilo. Valovi te bojo odnesli svojo pot, dogajale se ti bodo dobre in slabe stvari, ti boš pa pri vsem pasivno dejal: "Tako je bilo zapisano v mojih zvezdah".
Če pa verjameš, da se lahko odklopiš iz te reke in prevzameš odgovornost v svoje roke, kar je neverjetno enostavno, pa ti življenje nudi točno to - možnost izbire v čisto vsem. Kar zna bit težko na trenutke, ko ne veš, kaj hočeš, kaj si želiš, ko te okolica obtožuje, ker ne greš po standardni poti...

Zakaj misliš, da se moraš komurkoli opravičevat, če želiš it slikat korale v mikronezijo? A si s tem komu kaj hudega naredil? Kaj vkradel? Uničil? Mogoče - uničil si njihove predstave, kakšen bi ti moral biti, kaj si oni želijo od tebe, kaj je po njihovem pravilno...
Ampak ti imaš svoj prav, a ne? Če ne boš ti odločil, kaj boš počel v življenju, bo namesto tebe o tem odločal nekdo drug. Če ne izpolnjuješ svojih želja, izpolnjuješ želje drugim.
Bodi hvaležen staršem za vse, kar so ti nudili in ne čutit potrebe, da jim to vrneš na tak način, da počneš, kar si oni želijo. Ne rabiš se jim opravičevat in se čutit krivega, če ne greš po isti poti, kot so si jo zamislili. Ker si dober in srčen človek, itak vejo, da niso failali v vzgoji in da boš znal poskrbeti zase - svojo nalogo so več kot odlično opravili

Ti pa se odloči, ali boš potnik na ladji ali boš kapitan svoje ladje?

(p.s.: priporočam branje Transurfinga)

[Dita-]

Obstajajo pa zadeve, na katere nimaš vpliva, pa so vseeno del tvojega življenja: npr.: nisem se jaz odločila, da se bo moj oče ubil in nama s sestro zapustil dolgove, katere je pokrivala moja mama, ker smo bile medve premlade; nisem se jaz odločila, da je mama skregana s svojim bratom in zato bolj poredko vidim sestrično; nisem se jaz odločila, da se sestra oženi z idiotom, ki jo vsake toliko malo pretolče, jaz jo pa poslušam po telefonu in ne morem nič nrdit.

Naše življenje je skupek posledic odločitev, ki smo jih sprejeli bodisi sami, bodisi ljudje v naši okolici. Nisi se ti odločila da se bo oče ubil, odločil se je on. In to je seveda vplivalo na tvoje življenje. Jaz temu ne morem reči usoda.

Mogoče je 'catch' v tem, da je od človeka do človeka odvisno, koliko dopustimo da odločitve drugih dejansko vplivajo na nas. Če preveč gladamo na druge in ne nase, hkrati pa pustimo da vsi ostalo posegajo na našem življenju, potem lahko rečemo da hodimo po poteh usode (čeprav, kot sem omenila, to zame ni usoda). ker to rečt, je preprosto lažje. Lažje je rečt, jah tako mi je namenjeno, kot pa dvignt rit, se vzet v roke in kaj narest glede tega.

[bluegirl3]

..

[McLarnovc]

Jaz sem mnenja, da je človek enih 90% odvisen sam od sebe, ostalih 10% pa od drugih oz. od zunanjih vplivov.

Ko ta vpliv začne naraščatv korist okolice in začnejo drugi krmarit tvojo ladjo, si v pizdi.

[SheShy]

Strinjam se z Dito in Bluegirl - ja, kolikor pustiš, da te zadeve vplivajo na tvoje življenje (če se seveda lahko sam odločiš, da boš pozabil in šel naprej). V mojem primeru, če ne bi bilo mame, bi morala dolgove odplačati sama, ker sem jih podedovala kot 8-letna deklica in bi to absolutno vplivalo na potek mojega življenja. Najbrž bi dokončala srednjo šolo in šla delat, da bi lahko odplačala ''dediščino''. Bolj na ta način sem mislila pri prejšnjem postu - kako napake in odločitve drugih, hočeš-nočeš vplivajo na tvojo pot življenja. Čustveno se že pobereš, to je odvisno od tebe samega - problemi, ki pa niso odvisni od tebe in jih nisi sam ustvaril, reševati jih pa moraš..to je pa potem npr. eden izmed primerov, kako ti lahko predhodnik ''začrta usodo''.

[positive vibration]

SheShy, res je, da okolica v neki meri vpliva na nas, posebej v najbolj občutljivih letih, ko še nimamo debele kože.
Ampak ti moraš potegnit ločnico med svojim življenjem in življenjem svojih bližnjih, čeprav so ti bližnji. Če tvojo sestro njen vsake tolko nabuta, je to njena izbira, njeno življenje. Ti ji lahko pomagaš z nasveti, ji stojiš ob strani - ampak da bi pa to bistveno vplivalo na tvoje življenje? Se ti res zdi? Če si bolj dojemljive sorte, si mogoče občasno žalostna zaradi tega, ampak to nima bistvenega vpliva nate.
Glede očeta je drugače, ker si bila še mlada in je imela zadeva mnogo močnejši vpliv verjetno tako na vzgojo, odnose in psiho. Glede poplačevanja dolgov pa imaš vsekakor napačne informacije - dediču nikakor ni treba prevzeti zapustnikovih dolgov!! Če ne bi bilo tvoje mame, bi o dediščini v tvojem primeru odločal CSD (ker si bila še mladoletna) in če zapustnikovi dolgovi presegajo premoženje, bi se CSD odločil v tvojo korist, kar pomeni, da bi se dediščini (in s tem tudi dolgovom) odpovedal.

[SheShy]

Če ne bi bilo tvoje mame, bi o dediščini v tvojem primeru odločal CSD (ker si bila še mladoletna) in če zapustnikovi dolgovi presegajo premoženje, bi se CSD odločil v tvojo korist, kar pomeni, da bi se dediščini (in s tem tudi dolgovom) odpovedal.

Ker pa je mama bila, bi pa komplicirali, če bi se hotela v najinem imenu odpovedati dediščini, ker bi hoteli zaščititi otrokovo premoženje, ker niso bili samo dolgovi (vsaj tako je bilo 13 let nazaj, še sploh pa v našem kraju, kjer smo imele s socialno kar precej slabe izkušnje). Je pa predolga zgodba, da bi razlagala celotno situacijo.

Glede sestre pa...ja, na moje življenje res ne vpliva v neki večji meri, ampak ker jo imam rada, je neizbežno, da situacija (kadar do nje pride) vpliva na moje počutje (posledično tudi na odnose z ljudmi okoli mene) - spet odvisno, kakšen človek si (jaz se pač preveč sekiram in ne morem iz svoje kože).
Drugače se pa popolnoma strinjam s tabo, da je odvisno od posameznika, koliko dovoli, da okolica nanj vpliva.

V glavnem edini point, k sm ga hotla povedat je, da včasih za slabo situacijo svojega življenja nisi vedno sam kriv in kot je že Dita napisala, da je naše življenje skupek posledic odločitev, ki smo jih sprejeli sami ali pa ljudje v naši okolici...al neki tazga

[candy.]

Dobiš vedno točno in natanko to, kar hočeš.

Točno tako. In še vedno se mi zdi podcenjena moč misli. Če se boš na neko stvar osredotočil in ji posvečal svoje misli, te bo nekako vse vodilo k tej stvari, vse se bo dogajalo v skladu s tem.. srečal boš ljudi povezane s tem, vsi dogodki bodo s tem povezani, tudi dejanja ostalih. Nekako te vse bolj vleče v tej smeri oz. te stvari nekako bolj "povlečeš" k sebi.

Čeprav naj bi vsak sam vplival na svoje življenje, sem mnenja, da ima okolica izjemno velik vpliv na nas. Če ne celo večjega kot mi sami.. res, da je odvisno od tega kakšen človek si, na nekoga ima večji vpliv, na nekoga pa manjšega itd. Ampak celotno dogajanje v okolici ima vpliv na naše počutje in celo dejanja, pa naj bo še tako minimalen vpliv.

Če bi se v neki točno določeni sekundi odločil drugače oz. šel po drugi poti, bi se morda celo življenje odvilo v popolnoma drugačno smer..

[emanuela]

Dobro no, ne dobiš vedno natanko tega, kar hočeš. Ene stvari pač niso dosegljive in človek hitro pade na realna tla.
Kot posameznik moraš ugotoviti, kaj je tisto, kar te osrečuje ampak vseeno ostati na realnih tleh.
Čisto banalen primer...kljub temu, da si ql kitarist, še ne pomeni, da boš enkrat član svetovno znanega banda, čeprav to hočeš in si želiš.In medtem ko se ti utapljaš v svojem sanjarjenju, živiš na plečih svojih staršev, ker nimaš lastnih prihodkov in se vse vrti v krogu hočem-ne dobim- hočem-.....
Seveda ni nujno, da živiš po vzorcu svojih staršev, sorodnikov...dokler živiš normalno in ne na pragu revščine zaradi svojih poskusov "biti kapitan", se mi zdi skoraj vse sprejemljivo