Tašča mi je nekaj časa vztrajno kupovala oblačila, par kosov, parkrat na leto. pol jih je bilo krasnih, ji se vedno nosim, pol pa tak fail da nimam komentarja.
ko sem prosila mojega da "namigne" ni bilo nobene spremembe, ko sem ji pa sama razložila situacijo, in da mi ne rabi nič kupovat, pa je zelo lepo sprejela in smo se dejansko dogovorile, kaj bi mi bilo meni fajn, da mi kupi (da mi ne kupi nič, v njenih knjigah seveda ni bilo sprejemljivo

) . od takrat dobivam od nje krasne, drage in kvalitetne pižame (ki si jih sama ne bi kupila nikdar v življenju) in prav specifične trenirke, ki so mi fajn in jih rada nosim. redko, če smo slučajno hkrati v trgovini, se ponudi da kak kos oblačil za mene, mojega ali tamalo plača "namesto darila", in se ponavadi strinjamo, ker je tako najmanj krega

.
tako da srečen konec pri nas

ne vem pa kako je z družbeno sprejemljivostjo vračanja/zavračanja daril pri vas. verjetno moj nasvet ti ne bo kaj dosti koristil, razen tega da ne se zanašati da se bodo moški kaj pametnega zmenili ker se ne bodo
