Kdo/kaj vam ne gre na živce

[Boris]

Ker gre določenim ljudem precej stvari na živce, obstaja tule na forumu tema kdo/kaj vam gre na živce, mene pa na tem mestu zanima, kaj vam ne gre na živce.

Razpišete se lahko še o tem, kako vam je v zgodovini kakšna stvar šla na živce, pa ste uspeli to premagati. Kaj ste naredili, oziroma kaj se vam je zgodilo, da je do tega prišlo. Kako ste se počutili? Kakšne prednosti je to prineslo v vaše življenje? Ste morda tudi za kaj prikrajšani zaradi tega, ker vam tista presneta reč ne gre več na živce?

Bom dal en kratek primer... v osnovni šoli mi je šlo zelo na živce, ko mlajša sestra ni pospravljala za seboj in so igrače ležale po celem stanovanju. Do danes se je moje življenje toliko izpopolnilo, da me take stvari niti najmanj ne živcirajo. Več o tem...

Včasih me je ob živce spravljalo psihološko nasilje v obliki ignoriranja, potem pa sem to transcendiral, spoznal razloge zakaj to ljudje počnejo, kakšni znajo biti njihovi vzroki, motivi, kakšni ljudje so to. Naučil sem se, kaj narediti s svojo mentaliteto, željami, čustvi, nazori, da me taka reč ne nervira v tolikšni meri, da bi ovirala moje življenje.

[sAdie]

Hmm...

polna luna mi ne gre na zivce

[ryu10kyu]

Na živce mi nič ne gre...na živce mi pa definitivno ne gre Boris

[kamis]

*trenutno mi ne gre na živce to da sm mejčken zaspana,ker vem da bom pojedla zajtr pa bo takoj bolš

[Aloha]

Ne gre mi na žiuce smrčanje mojga macota (mačkeca, ne tipa ), čeprou je to ena izmed stvari, k jih resnično ne prenesem, me prpelejo na rob z žiuci in raj spim sred gradbišča, kt ob nekom, k žaga .
Moj mac je pa že mal u letih, smrček se mu kdaj mau zagifta in zato kdaj potihem, nedoužno, enakomerno vleče dreto, Aloha pržge luč, ga pogleda, ugasne luč in komot zaspi.

[ryu10kyu]

Bom dal en kratek primer... v osnovni šoli mi je šlo zelo na živce, ko mlajša sestra ni pospravljala za seboj in so igrače ležale po celem stanovanju. Do danes se je moje življenje toliko izpopolnilo, da me take stvari niti najmanj ne živcirajo.
Ali si se preselil?
Včasih me je ob živce spravljalo psihološko nasilje v obliki ignoriranja, potem pa sem to transcendiral, spoznal razloge zakaj to ljudje počnejo, kakšni znajo biti njihovi vzroki, motivi, kakšni ljudje so to. Naučil sem se, kaj narediti s svojo mentaliteto, željami, čustvi, nazori, da me taka reč ne nervira v tolikšni meri, da bi ovirala moje življenje.
A lahko prosim poveš kakšni ljudje so to, ki ignorirajo?

[Boris]

Ali si se preselil?

Tekom tega sem se tudi preselil, dobil svojo sobo, ločeno od sestre, vendar to ne šteje, igrače so še vedno bile po dnevni sobi in kuhinji, človek je težko hodil ne da bi kaj pohodil. No, danes me to ne bi motilo, se prilagodim. Če bi šlo za vzgojni ukrep, bi npr. vse bi pometal v vrečo in stresel na njeno posteljo, s smetmi vred. Če pa vzoja ne bi bila potrebna, bi pač odmaknil v kot.

A lahko prosim poveš kakšni ljudje so to, ki ignorirajo?

O tem se lahko razpišem v toliko povedih, da stvar ne sodi na forum, tako da bodo zgolj neki povzetki. Poanta je v tem, da je razlogov za tako početje ogromno, vse pa nekako združuje nizka zavest. Tu seveda govorim o ignoriranju, ki nima prave osnove, saj ignoriranje lahko celo ima nek pameten razlog.

Ignoriramo tisto osebo ali obnašanje, ki nam ni všeč, a se hkrati bojimo razčiščevanja konflikta oz. soočenja z osebo. Včasih je pametno in koristno, velikokrat pa je znak, da je oseba nezmožna bližine (psihične: pokazati in sprejemati ranljivost) in je hladna oz. čustveno nezrela.

Spodaj se bom osredotočil na osebe, ki ignorirajo iz nesmiselnih razlogov, ozirama zaradi tega, ker je problem na njihovi strani, ne pa na strani tistega, kogar ignorirajo. Ignoriranje je namreč lahko vzgojni ukrep, obramba pred neupravičenim nasilnežem,... s katerim želimo doseči, da nekdo preneha z neustreznim ravnanjem, s katerim neupravičeno krši neke naše ali tuje vrednote, da spremeni svoje vedenje. Imeti moramo seveda tehtne argumente, saj je vzgojitelj, ki ignorira iz neupravičenih razlogov, ravnotako tepec in lahko človeku dela krivico.

Torej, imej v mislih, da se spodnje povedi, ki se navezujejo na ignoriranje in osebe, ki to počnejo, nanašajo na butasto ignoriranje, na trapaste vzroke, bazirane na lenobi osebka, ki ignorira. Lenobi v tem smislu, da ne ukrene ničesar da bi problem razrešil in s svojim neustreznim vedenjem škodi. Razlogov zakaj se je oseba, ki ignorira, prilagodila okolju tako, da ignorira, je več. Naprimer, da ni imela ustrezne vzgoje, ljubečih staršev,... Freud bi sigurno povedal, da je kaj v povezavi s penisom ali vagino, torej "ignorira zato, ker njen čustveni svet ni videl dovolj penisov, oziroma je ta ni zadovoljil".

Kakšni so ljudje, ki ignorirajo, najlažje ponazorim z stopnjami zavesti, ki so opisane v članku hierarhija zavesti. Ti ljudje so pod stopnjo poguma, torej ignorirajo iz sramu, krivde, ponosa, jeze, žalosti. Nimajo prave moči. Edina moč, ki jo imajo, se pojavi v jezi, ampak žge njih same, druga pa je ponos, ki je lažen občutek moči in ravnotako kmalu mine. Šele tisti, ki se "dvignejo" (ali padejo, če je to komu ljubše) na nivo poguma, se bodo upali soočiti s problemom, zaradi katerega je ignoriranje nastalo.

Če vzamem primere iz svojega življenja, že zelo dolgo ni imel nihče od ljudi, ki so ignorirali mene, pametnega razloga za to, da bi me ignoriral (razen morda sebičnega, ki je temeljil na ponosu, ki se boji priznati krivdo ali napraviti retrospekcijo in se soočiti s svojo napako; momogrede, ker tu na forumu marsikdaj provociram, me ignorira že nad pet forumašic, nekatere iz preprostega razloga, da so moji zapisi predolgi in jih bolijo oči, ko vidijo toliko teksta => svetujem pregled pri optiku), saj do ignoriranja ne rabi priti, ko so odnosi razdelani, jaz pa se vedno v polni moči trudim odnose razdelati - uravnotežiti - razjasniti. Kljub temu se najde kak šmak ali avša, ki to počne. To seveda ni povedano v žaljivem pomenu, to je dejstvo in tak človek rabi strokovno pomoč ter delo na sebi, ker je sad takega početja često škoda drugim in sebi. Neredko je tak človek mentalni bolnik (tu bi omenil pomemben podatek, da WHO-svetovna organizacija za zdravje poroča o tem, davsak četrti človek faše v svojem življenju neko mentalno bolezen), pa se tega niti najmanj ne zaveda. Dobro je, da imamo takega človeka radi, da ga naučimo jezikov ljubezni, da se nauči imeti ljudi rad, ne pa da jih ignorira. Za kolektiv so dobri medsebojni odnosi zdravi, ignoriranje pa jih slabi.


Poglejmo nekaj od mentalnih bolezni, ki bi pahnile nekoga k ignoriranju:

-izogibajoča osebnostna motnja => oseba se boji socialnih interakcij, ker misli, da bo osmešena, ponižana, ali da je kdo ne bo imel rad; ne zna se primerno odzivati na kritike in poniževanja, ne zna sprejemati šal na njen račun, takega humorja ne zastopi => če naredi kaj narobe, jo je strah to priznati, da ne bo osramočena => ignorira

-panična motnja=> oseba se neke povsem nenevarne (v njenih očeh sila nevarne) situacije na enkrat tako zboji, da zbeži proč, in če naknadno ne racionalizira dogodka, se lahko še na dolgi rok boji soočenja

-fobija- anksiozna motnja, temelječa na iracionalnim strahom pred nekim objektom ali subjektom ali situacijo => tega se začne izogibati

-avditivno-zaznavna motnja => oseba informacije ne dojame v pravi obliki in tako zelo lahko pride do komunikacijskih šumov, katerih posledice so lahko nenehni spori... če oseba ne dela na sebi, se bo oseb, s katerimi pride v konflikt, izogibala

-narcisizem=> oseba je prepričana, da je sama več vredna, kot vsi drugi, pogosto ponižuje z namenom prizadeti, mnoge ljudi prezira (ne le njihovo vedenje, ampak prav ljudi same), in če kakorkoli (upravičeno!) raniš njen ego, te izbriše iz svoje glave in zanjo več ne obstajaš

Teh primerov bi lahko naštel še pa još, jih kar mrgoli.

Človek, ki ignorira, po vsej verjetnosti ne zna zgledno komunicirati (v njegovih mislih morda seveda še kako zna, ampak smisel komunikacije je razumeti sogovornika, do česar pa pri ignoriranju ne pride). Ignorira lahko tudi iz ljubosumja, lakomnosti, potrebe po tem, da bi nekoga psihično trpinčil, sado-mazohističnih nagnenj, odvisnosti, nezmožnosti empatije in sočustvovanja, pretiranega istovetenja z nekim prepričanjem in z neko vlogo, ki jo igra v življenju => sentimentalizem in fundamentalizem => postane nestrpen do drugačnih, jih ne mara => ignorira.

Največji štos je v tem, da mentalno motena oseba v svetu v prilagojenih okoliščinah povsem normalno deluje, zato se povsem zlahka svoje motenosti ne zaveda. Ko nekoga/nekaj ignorira, se ji zdi to po občutku povsem smiselno, a ko jo vprašaš po razlogu zakaj to počne, ne najde tehtnega razloga, ali pa navaja neke argumente, ki so povezani v celoto popoln nelogizem. Če pa ji na mah poveš, da je z njo nekaj narobe, se lahko celo ujezi, prizadane, frustrira, užali. Moj način dela s takimi osebki je, da z analiziranjem njihovega vedenja in pogovorom skušam najti luknje v njihovi logiki (tu tvegam, da lukenj nimam sam in nekaj, kar ni luknja, prepoznam za luknjo) in jim jih predstaviti. Zrela oseba odnese od tega korist, pri nezreli pa so uspehi manjši, ker na površje planejo njeni obrambni mehanizmi, tako intelektualni, kot čustveni in nagonski. Nezrela oseba zmore celo kuhati mulo zaradi tega, zato pa je dobro, da se človek uči humorja (opa, celo to se da, čeravno nekateri to silovito težko priznajo) in se pošali tudi na svoj račun, da zgladi napetost.

Duhovnost, duhovnost, kje si duhovnost!!! Zraka!
Ignorantsko (neumno) ignoriranje je moč šibkih v duhu.

No, zdaj pa se naj še drugi malo razpišejo. Rad preberem kak daljši zapis, ne pa le farbanje foruma z emocionalnimi znakci, katerih je več kot samih zapisov.

[ryu10kyu]

Rad preberem kak daljši zapis, ne pa le farbanje foruma z emocionalnimi znakci, katerih jih je več kot samih zapisov.

[Boris]

Bistvenega pomena je, da sem ob spoznavanju težav takih ljudi začel bolj razumeti samo situacijo, zato me ignoriranje ni več pretirano živciralo, po delu na sebi pa sem poskrbel še za to, da nimam tistih čustvenih blokad in omejenih prepričanj, ki bi v meni vzbujali vsaj mičkeno dolgotrajno bolečino (nekateri naduti kakci in kakšne tercijalke bi si tega morda iz škodoželjnosti precej želele). Tu seveda tvegam, da sem kakšno blokado zignoriral in da se bo pojavila bolečina v kakem ekstra ekstra hudem primeru... ampak težko izvedljivo na tem svetu, psihološko sem bil pahnjen že v vsaj na mejo v deveti krog (level) Dantejevega pekla(po krivici seveda, saj tega nisem zaslužil, razen če morda v prejšnih življenjih, ali pa če je ubiti vagino komarjevo res tak zločin), pa sem po trnovi poti priplezal nazaj. Prešvican seveda, saj sta poti ven brez pomoči sila močne osebe le dve:
- plezanje nazaj čez vseh 8 levelov => traja precej dolgo, je pa varnejše
- skok v središče pekla in spopad z živim Satanom => ne traja tako dolgo, je pa zelo nevarno => sem izbral tole

Tam sem bil pomočen v drek prevarantov in zaznaval tudi nagnusno sapo izdajalcev ljubezni in normalnih ljudskih odnosev. V srce me je pekel led Kocita.

Sedaj je na vrsti tista oseba, ki me je notri iz žlehnobe pahnila. Za vsakega ignoranta raste palica, tudi za genija. Bolj dolgo kot bo trajalo, da prevzame odgovornost za svoja dejanja, debelejša bo. Z njo bo potem pahnjena v deveti krog D. pekla. Iz moje neizmerne sočutnosti pa ji bom ponudil roko in jo na lastno pest potegnil ven.

Za otroke... karikiram, ne jemite resno, gre za prispodobe.


BTW, če hočete videti, v kateri nivo Dantejevega pekla spadate, rešite tale test.

[SSarchy]

A to je predavanje psihologije?

[Boris]

To je praksa, oziroma izpoved izkušenj.

Predavanje?
Lahko gremo stvari obravnavati tudi avditivno, ampak bi vzelo verjetno več časa in več prostora, tako da raje ne. Ni predavanje.

Ali pa če hočeš en oksimoron, to je neslišno predavanje.

Je pa tudi psihologija sama polna oksimoronov, ampak ti nekako (kdove zakaj) delujejo! Njene pojave je že razumeti precej zajebano, kot dejstvo, da je foton v istem času tako delec, kot valovanje, še težje pa jo je pravilno (ustrezno, uravnoteženo, povezano) začutiti. Kaj praviš, ha? In če bi jo rad pravilno začutil, moraš preseči določene vzorce omejenega načina razmišljanja, ki te onemogočajo, in pa odpraviti čustvene blokade, ki se znajo na stara leta preobraziti celo! v mišične zakrčitve, zatrdline, špeh (potem jih veliko vzroke za bolezni išče povsod drugod, kot pa v psihi sami => je treba malo prisluhniti samemu sebi, ko se čustvo pojavi, ne pa ignorirati... ne ne ignorirati, ti ti fuj ). Mnogi pa od nje raje umirajo, kakor da bi jo začutili. Morajo pa nekateri morda najprej umreti in potem nekaj let razmišljati, pa jo šele tedaj lahko razumejo, sicer je psihologija za njih en kup nesmislov.

Psihologija je življenje. Del življenja, zato jo ljubimo!

Ma, kaj ima to zdaj veze s samo temo?
Mogoče pa ima, mogoče je koga psihologija živcirala, pa se je potem naučil, zakaj jo je vredno sprejeti v svoje življenje. Je kak tak srečnež tule med vami?


Še ena od stvari, ki so mi šle včasih na živce, je folklorno petje naših južnih bratov. Fej, fuj, bljak, brrrrrr uf!
Danes jih enostavno poslušam... jaz postanem muzika in ko jaz postanem muzika, sebe seveda sprejemam in potem je ql. Simpl ko pasul, za povedati seveda, težje pa priti do tega stanja.


"Power to the people! in čim manj živciranja po nepotrebnem."

[ryu10kyu]

Seventh Level of Hell...to sem jaz

[Boris]

Je še kdo tukaj, ki mu nič ne gre na živce, ali pa kdo, ki mu vsaj kakšna stvar ne gre na živce? Vsaj ena?

Nobena?
hmmm

Kaj pa vsaj tako - ena, ki mu napol ne gre na živce?

Ali pa, na četrt per se. Pa desetinko?

[Josephina]

* men ne gre na zivce moj fant. (trenutno )

[small_star]

Meni pa NE gre na živce oddelčna sestra, kjer delam. Res je, da mi kdaj kar sapo vzame (njen ton glasu), ko mi kaj naroči, a se iz tega vedno naučim nekaj novega. Seveda... moj dragi mucek mi tut NE gre na živce