Katoliški fanatik

[g00fy_qa]

.

Saj je lepo, da je človk veren, ampak je treba tudi slediti današnjemu času.

Samo zanima me ... kaj je tako lepega na tem, da je človek veren?

Meni se tudi zdi lepo, če si ljudje na kakršenkoli način osmislijo življenje. Ki iskreno verjamejo v vse te dogme in vrednote.

Jaz se strinjam, da je religija v večini primerov pozitivna za tiste, ki vanjo verjamejo in to predvsem in samo(?) zaradi osmislitvene funkcije.
Vendar se potem vprašam... Če nekdo ne bi zmogel ali hotel razumeti, da je Zemlja okrogla in bi vso svoje življenje trdil, da je ploščata in v to resnično verjel, saj bi ga ta misel tolažila - je to potem pozitivno? Je nekaj lahko dobro (lepo) že in samo zato, ker za nekoga predstavlja nekaj resničnega in dobrega, četudi je celoten koncept v resnici zgrešen? (Je pa res da v tem primeru izhajam iz prepričanja, da boga, kot ga predstavljajo religije, ni. Malenkostna možnost obstaja, da se motim in potem bi se moja teorija sesula.)
Sicer pa sem s tem vprašanjem ciljala predvsem na razmišljanje veliko ljudi, da je vera lepa in da so verni samo zaradi tega, ker verujejo, boljši ljudje od drugih.

[g00fy_qa]

Samo zanima me ... kaj je tako lepega na tem, da je človek veren?

Ej sorry, ampak tole tvoje vprašanje je povsem neumno. Nekako napeljuješ na to, da se v verah nahajajo samo slabe stvari oz. vidiš samo tiste slabe strani tega področja. Sej ne rečem, tudi jaz nisem neka zaprisežena vernica, ampak sem vseeno prepričana, da obstaja nekaj več kot zgolj fizični svet. Pač, če je človek veren, verjame da obstaja nekaj posebnega, kar daje njegovemu življenju vsebino in smisel. Verjame, da je to 'posebno' prav tako resnično kot fizični svet. In kot je že kr.ena rekla, dokler takšni ljudje ne vsiljujejo svojega prepričanja drugim, ne vem zakaj bi to pomenilo nekaj slabega.

Meni se ne zdi neumno vprašanje. Kot sem kasneje pojasnila, ciljam predvsem na to, da se verni ljudje v povprečju zdijo boljši ljudje in to samo zaradi tega, ker so verni. Ne, vera ni nič tako posebnega in lepega, je samo še eno izmed milijon prepričanj, ki si jih človek skozi življenje lahko zgradi. Ne trdim, da je vera slaba, pravim samo, da ni nič lepega v smislu lepšega od večine drugih prepričanj.
In ker si se dotaknila smisla... Ja, vera daje smisel, ampak (kot sem že zgoraj napisala), ali je ta smisel pozitiven, če sloni na neresnici? Primer... slepec želi, da je določena roža modre barve, čeprav je rdeče, saj če bi bila modre barve, bi mu to osmislilo življenje (neumno, ampak predpostavimo....). In zato mu nekdo zatrdi, da je roža res rdeča, kar je seveda neresnica. Je potem to lažno prepričanje, v katerem slepec srečen živi pozitivno samo zato, ker ga osreči? (Spet; izhajam iz predpostavke, da boga ni. Zgoraj je primer z Zemljo, isti point.)

[Bumerang]

Ok, vse lepo in prav, ampak...

ciljam predvsem na to, da se verni ljudje v povprečju zdijo boljši ljudje in to samo zaradi tega, ker so verni.

Pravzaprav se prav nič drugače ne obnašajo kot ateisti. Tudi ateisti se zgolj zaradi tega, ker so ateisti, imajo za nekaj več, za pametnejše in oh in sploh inteligentnejše. Prej bi rekla, da ateisti gledajo na vernike s "posmehom" in "zaničevanjem", kot obratno.

Torej, kar hočem prikazati je to, da tako ena kot druga stran (ateisti/verniki) niso v kazanju svojih prepričanj nič boljši ali nič slabši. Obe strani trdita svoje in se na podlagi tega imajo za nekaj več.

[gaby_]

po moje je bolje, če slepec verjame, da je roža rdeča in ga to osrečuje, kot pa bi vedel resnico in živel nesrečno vse življenje. moje mnenje.
Sama sem krščena, bila pri obhajilu in birmi, sanjam o cerkevni poroki (v cerkev pa hodim samo ob velikih praznikih). Verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Sem pa hkrati tudi 'zaprisežena' znanosti, ki trdi,da boga ni. Vera in znanost se izključujeta. In čeprav ne verjamem vedno, da bog obstaja, verjamem pa v evolucijo (torej človek ni sad božjega dela), me v težkih trenutkih vseeno spremlja misel, da nekdo 'pazi' name. in to mi je v tistem trenutku več kot dovolj.
In ne nasprotujem nobeni veri. če vera predstavlja nekomu smisel življenja, ga osrečuje - zakaj pa ne??

[g00fy_qa]

Torej, kar hočem prikazati je to, da tako ena kot druga stran (ateisti/verniki) niso v kazanju svojih prepričanj nič boljši ali nič slabši. Obe strani trdita svoje in se na podlagi tega imajo za nekaj več.

Jaz sem za to, da bi bili verniki in ateisti (in agnostiki) enakovredni, oz. da nobeni ne bi bili tretirani kot več ali manjvredni od drugih - samo zaradi tega prepričanja.
Ampak včasih je prav težko poslušati ljudi, kako zatrjujejo, da jim bo bog pomagal, ali da moramo moliti in živeti po 10ih zapovedi, če ne, bomo po smrti kaznovani, itd.. Meni se to zdi milo rečeno zatiskanje oči in neizobraženost (ne pozabimo podatka, da sta izobrazba in religioznost v nasprotnem sorazmerju); ampak ok... če nekomu tako ustreza, je to verjetno super za njega.

po moje je bolje, če slepec verjame, da je roža rdeča in ga to osrečuje, kot pa bi vedel resnico in živel nesrečno vse življenje. moje mnenje.

Tu je verjetno največ odvisno od vsakega posameznika in od odločitve: želiš resnico, čeprav ti ta ne daje odgovorov, ki bi si jih želel, ali hočeš odgovore, ki ti dajejo varnost, čeprav so samo laži. Jaz osebno imam raje resnico.

[Tamala_mrha]

Rada bi povedala samo to, da z vero ni nič narobe (četudi govorimo o veri kot o "zavetju" mnogih ljudi, ki ne vedo ali verujejo v resnico ali laž), dokler ne sproža nekih hudih vrenj oz. vojn. Bolj bi nas morala skrbeti muslimanska vera, ki sloni na zelo krhkih temeljih, vsaj kar se tiče strpnosti do drugače mislečih od njih. Saj kar naprej slišimo po radiu ali televiziji, kaj počnejo verski nestrpneži po svetu (ne več samo v arabskih državah). Sprožajo nemire in zaradi takšnih verskih fanatikov, ki menijo, da morajo v paketu z nedolžnimi ljudmi "darovati" oz. žrtvovati tudi svoje življenje, ko se z drugimi (ne isto mislečimi) skupaj razstrelijo, je celoten svet en sam vprašaj. Očitno vera le ni nekaj, kar bi pomenilo dobro - daleč od tega.
Kar se pa tiče krščanske vere... Sama po sebi ni slaba, čeprav ne verujem vanjo, torej v nekaj, v kar nisem prepričana da obstaja, privede pa do konfliktne situacije, ko verniki menijo, da če ne hodiš k maši, nisi dobra oseba. Mene sta starša (ne toliko oče kot mama) do sredine srednje šole "posiljevala" z vero, dokler ni prišlo med nama z mamo do trenj, ko sem ji enkrat rekla, da me ne more siliti v nekaj, za kar še sama ni prepričana, da obstaja, skratka da me sploh nima pravice prisiliti v to, ker je to stvar vsakega posameznika. In tiste njene besede "kaj pa si bodo ljudje mislili, če ne boš hodila k maši" so mi prav pritisk dvignile vedno znova. No, s tem je zdaj že nekaj časa nepreklicno konec. V vero te pač nihče ne more oz. nima pravice prisiliti in pika.

[rachka_]

nobena skrajnost ni dobra.. to vsiljevanje pa je itak kr nekaj, tudi mene so stari starši hotli spravit med tiste adventiste ampak ne hvala.že mamo so pr 19ih vrgli iz hiše kr se hotla izstopit iz te obsesije.. teta ni nikoli naredla mature kr je en del bil v soboto in to je za njih kao največji praznik ko ne smeš nič delat.. itd.

meni se tudi zdi prav da imaš nekaj v kar veruješ.. ampak sori, noben bog ti ne bo sam od sebe dal kruh na mizo in te ozdravil od kake bolezni..

tisti, ki pa so "kao" fanatiki pa itak niso omembe vredni..takšni se tak hudo iščejo da hočejo sami sebe v to prepričat da res v to verujejo in da so to oni..
vsega je treba v nekih mejah.

[gaby_]

mene nihče nikoli ni silil v nobeno vero. niti starši niti stari starši. starši so se sicer odločili, da bom pripadnik krščanske vere s tem, da so me dali krstiti. Ampak kasneje nihče ni od mene zahteval, da hodim k maši. tudi starša nista obsesivno verna, k mašam hodimo le za večje praznike.
vsakršno vsiljevanje bi v meni sigurno prebudilo odpor. kolikor bolj bi me starši silili v vero, toliko manj bi bila verna.
glede muslimanov pa: lani sem imela možnost, da sem pobliže spoznala muslimansko kulturo. s sošolci smo obiskali mošejo. in povsem napačne so predstave, da so muslimanske ženske trpinčene, da jim gre slabo. muslimani imajo svojo vero, svoje običaje. razlikujejo se od krščanskih, ampak saj ni vedno krščanska vera najboljša, tudi če je najbolj razširjena.
in tudi splošno mnenje, da so vsi muslimani teroristi, ni resnično. v nobeni veri skrajnosti niso dobrodošle. In tudi muslimani se sigurno ne počutijo lepo, ko nekaj skrajnežev s terorizmom blati njihovo vero.

[Tamala_mrha]

Tudi jaz imam bližnje izkušnje z muslimani, ki so taki kot mi, le vera nas loči in določena prepričanja, tudi vrednote morda.

[Tysia]

g00fy_qa, mene zanimajo naslednje zadeve:

»In kar je najhujše je to, da za višje poslanstvo štejejo spreobračanje ateistov, agnostikov ali šibko vernih.«

Kaj pa počnejo ljudje, ki so prepričani, da ni nič na veri in obsodijo druge, da so fundamentalisti? Kako veš, da ni nekje Bog, ki maha s čarobno palčko in kreira tvoje misli in tvoj svet?


»Jaz se strinjam, da je religija v večini primerov pozitivna za tiste, ki vanjo verjamejo in to predvsem in samo(?) zaradi osmislitvene funkcije.«

Kaj pa »čudeži«, ki se dogajajo vernim ljudem? Čudežne ozdravitve na primer? Ljudje lahko močno verujejo v to, da jih bo bog ozdravil. Z vidika njihovega življenja je vseeno, ali so s to vero sprožili samoozdravitveni proces ( ki se ga da znanstveno dokazati) ali pa se jih je res usmilil bog in njim podaril ozdravitev.


»Ne, vera ni nič tako posebnega in lepega, je samo še eno izmed milijon prepričanj, ki si jih človek skozi življenje lahko zgradi.«

Zanimivo je le, da to prepričanje baje obstaja že od pamtiveka in da je tako močno. Zanimivo je tudi, da vera ( ne govorim o religiji) dela čudeže tam, kjer jih naša znanost še ni sposobna.


»Ja, vera daje smisel, ampak (kot sem že zgoraj napisala), ali je ta smisel pozitiven, če sloni na neresnici?«

Kako pa veš, kaj je resnica?


»Je potem to lažno prepričanje, v katerem slepec srečen živi pozitivno samo zato, ker ga osreči?«

V večini primerov zanj gotovo. Iz katerega vidika pa si gledala ti?


»Ampak včasih je prav težko poslušati ljudi, kako zatrjujejo, da jim bo bog pomagal, ali da moramo moliti in živeti po 10ih zapovedi, če ne, bomo po smrti kaznovani, itd.. Meni se to zdi milo rečeno zatiskanje oči in neizobraženost (ne pozabimo podatka, da sta izobrazba in religioznost v nasprotnem sorazmerju)«

Bolestna religioznost ali vera?
Tudi znanost je v nekem smislu religiozna. Zakaj ne bi bilo verjeti v znanost prav tako neizobraženost, a nekoliko »višje stopnje« kot verjeti v boga?

Malo nadaljujem na še ( z mojega vidika) nedokončanih pogovorih iz druge teme.

[kajira]

Kaj pa »čudeži«, ki se dogajajo vernim ljudem? Čudežne ozdravitve na primer? Ljudje lahko močno verujejo v to, da jih bo bog ozdravil. Z vidika njihovega življenja je vseeno, ali so s to vero sprožili samoozdravitveni proces ( ki se ga da znanstveno dokazati) ali pa se jih je res usmilil bog in njim podaril ozdravitev.

samoozdravitveni proces lahko sprožijo tudi neverniki, vendar če verjamejo v ozdravitev - npr. avtogeni trening. verniki bi verjetno to tako zagovarjali, da jim je bog pomagal in je bil to jasen znak, da se morajo spreobrnit?
pomagaj si sam in bog ti bo pomagal - en velik bulšit. človek si itak pomaga sam, vendar je to ateistično prepričanje.

[small_star]

No, da vam zaupam še jaz svojo izkušnjo s fanatiki. Takšno sošolko sem imela na faxu. Spomnim se enega predavanja, kjer je predavatelj izjavil (nekaj v tem smislu): prah si bil in v prah se boš vrnil. To pa je bilo kontra mišljenju moje sošolke. Po predavanju je šla do tega predavatelja in mu dobesedno težila, da to pač ni res. Vedno je bila globoko verna, tudi diplomirala je nekaj v zvezi z duhovnostjo in narkomani. No, kmalu po zagovoru diplomske naloge pa je šla med nune...

[g00fy_qa]

Hehe Tysia, si me zanalizirala.

»In kar je najhujše je to, da za višje poslanstvo štejejo spreobračanje ateistov, agnostikov ali šibko vernih.«

Kaj pa počnejo ljudje, ki so prepričani, da ni nič na veri in obsodijo druge, da so fundamentalisti? Kako veš, da ni nekje Bog, ki maha s čarobno palčko in kreira tvoje misli in tvoj svet?

Samo da smo si na jasnem... ne obstajajo samo ateisti in fundamentalisti. Če je nekdo religiozen, še ni nujno, da je fundamentalist in ga zato kot takega ne 'obsojam'; ne obsojam v bistvu nikogar po veri, največ kar naredim je, da jih o določenih zadevah povprašam iz ateističnega stališča.
Seveda ne morem zagotovo vedeti, da nekje ni Boga z belo brado, ki sedi na oblaku in maha s čarobno palico, karkoli. Ampak samo zato, ker ne morem dokazati njegovega obstoja, to še ne pomeni, da je možnost za njegov obstoj in neobstoj 50:50. Za božji (govorim predvsem o krščanskem bogu) neobstoj je veliko dokazov v znanosti, ki pa ga seveda ne izničijo popolnoma. Hkrati pa ni dokazov za njegov obstoj. In seveda, dokazovanje je domena tistega, ki trdi, da je nekaj resnično. Kakorkoli obrnemo, verjetnost, da bog obstaja, je zelo zelo majhna.

»Jaz se strinjam, da je religija v večini primerov pozitivna za tiste, ki vanjo verjamejo in to predvsem in samo(?) zaradi osmislitvene funkcije.«

Kaj pa »čudeži«, ki se dogajajo vernim ljudem? Čudežne ozdravitve na primer? Ljudje lahko močno verujejo v to, da jih bo bog ozdravil. Z vidika njihovega življenja je vseeno, ali so s to vero sprožili samoozdravitveni proces ( ki se ga da znanstveno dokazati) ali pa se jih je res usmilil bog in njim podaril ozdravitev.

Čudeži so posledica VERE v Boga in NE posledica Božjega obstoja. To mora biti jasno in že srednje znanje psihologije in delovanja možganov to potrdi.
Samoozdravitveni proces pa spet nima nobene povezave z Bogom. Jaz sem ateist in si znam pozdraviti glavobol. Mi Bog pomaga? Verjetno ne. Gre se samo za to, da tisti, ki trdijo, da jim je Bog pri tem pomagal, v bistvu črpajo energijo za ozdravljenje prav iz te vere v Boga. In vemo kaj so misli in trdno prepričanje zmožni narediti.

»Ne, vera ni nič tako posebnega in lepega, je samo še eno izmed milijon prepričanj, ki si jih človek skozi življenje lahko zgradi.«

Zanimivo je le, da to prepričanje baje obstaja že od pamtiveka in da je tako močno. Zanimivo je tudi, da vera ( ne govorim o religiji) dela čudeže tam, kjer jih naša znanost še ni sposobna.

Ja, religija je prisotna v vsaki družbi in vsakem zgodovinskem obdobju, to vemo. Ampak ali to dokazuje, da Bog in božanstva in vse kar smo si ljudje tekom zgodovine izmislili, res obstaja? Ali pa to morda pomeni, da človek rabi nekaj, kar bi mu dajalo smisel?
Kakšne čudeže misliš tukaj? Bog ne dela nobenih čudežev, dela jih kvečjemu vera v Boga, kar sem približno razlagala že zgoraj.

»Ja, vera daje smisel, ampak (kot sem že zgoraj napisala), ali je ta smisel pozitiven, če sloni na neresnici?«

Kako pa veš, kaj je resnica?

Predpostavila sem, da je resnica ta, da bog ne obstaja. Napisala sem tudi da je možno, da se motim (čeprav je možnost majhna, je pa). Torej ne vem, kaj je resnica, o resnici sem samo prepričana in to prepričanje sem zgradila na podlagi informacij, ki so nam do zdaj znane.

»Je potem to lažno prepričanje, v katerem slepec srečen živi pozitivno samo zato, ker ga osreči?«

V večini primerov zanj gotovo. Iz katerega vidika pa si gledala ti?

Ne razumem, kaj misliš s tem?

»Ampak včasih je prav težko poslušati ljudi, kako zatrjujejo, da jim bo bog pomagal, ali da moramo moliti in živeti po 10ih zapovedi, če ne, bomo po smrti kaznovani, itd.. Meni se to zdi milo rečeno zatiskanje oči in neizobraženost (ne pozabimo podatka, da sta izobrazba in religioznost v nasprotnem sorazmerju)«

Bolestna religioznost ali vera?
Tudi znanost je v nekem smislu religiozna. Zakaj ne bi bilo verjeti v znanost prav tako neizobraženost, a nekoliko »višje stopnje« kot verjeti v boga?

Podatek velja za religioznost, za vero v nadnaravno bitje, najbolj poznano kot Bog (verjetno mišljeno samo ali predvsem za teizem). Ker vera je lahko tudi nekaj drugega, poznamo na primer Einsteinovo vero, ki nima nič kaj povezave z religijo, ali vero v poštenost, tako dalje in to je nekaj drugega kot teizem.
Seveda je znanost religiozna, o tem smo že debatirali. Ampak znanost in religija sta vseeno zelo različni. Religija je slepo verovanje v vse, s čimer se komu da tebi prati možgane. Znanost pa sloni na dokazih. Trdiš, da obstaja gravitacijska sila? Ne verjamem, dokaži. Trdiš, da je Zemlja okroga? Neumnost, dokaži. Trdiš, da so človeški možgani zapleteni? Ni res, dokaži. In za vse obstaja dokaz. In to je mislim da glavna lastnost, ki loči religijo od znanosti. In kakorkoli so aksiomi znanstvene dogme, dokazi za znanstvena dejstva so še vedno neizpodbitni in jasno govorijo.

Malo nadaljujem na še ( z mojega vidika) nedokončanih pogovorih iz druge teme.

Me veseli.

[somebody]

poznam nekaj fanatikov, ampak ok, to so v redu ljudje. na živce mi grejo pa pobožnakarji k me siljo d bi hodila v cerkev tko k oni, na drugi strani pa v nekaterih pogledih ne živijo prov krščansko. če pustijo tvoja prepričanja pri miru in te ne silijo v nič je ok.

[Tysia]

Hvala za odgovore.
Aja, še jaz ti dolgujem enega:

»Ne razumem, kaj misliš s tem?«

Z vidika slepca, je verjetno najbolj pomembno, da je srečen. ( verjetno z vidika vsakega posameznika) Kaj ga do tega pripelje, je drugotnega pomena.
Če rad verjame da je roža modra, pa čeprav je rdeča, pa naj, če ga to osreči. Vprašala pa sem te, s katerega vidika ti gledaš na zadevo. Bi bilo bolje, če bi vedel, da je roža rdeča in bi bil nesrečen?

Drugače pa tudi jaz poznam kakšnega fanatika, tudi verskega. Dečko, ki ga imam v mislih je star 25 let in je religiji posvetil svoje življenje. Dokaj zaprt je ( do sedaj) za ostale predloge in poglede na svet in ne samo, kar se vere tiče.


Ps. g00fy_qa, saj te nisem analizirala.