Izkazovanje spoštovanja

[Boris]

Se ti je kdaj pripetilo, da je nekdo od tebe tiho (brez da bi ti vnaprej povedal) pričakoval, da mu na nek specifičen način izkažeš spoštovanje, tebi pa se ni zdelo, da ima tisto karkoli opraviti s spoštovanjem? Opiši prosim ta primer. Kakšen je bil odziv te osebe?

Za lažje razumevanje tega, kaj sprašujem, si oglejmo, kaj je spoštovanje, kaj ni spoštovanje (preziranje) in kakšni so lahko načini izkazovanja spoštovanja.

V članku Samospoštovanje in spoštovanje (http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=3712) preberemo:

Spoštovanje je čustvo, ki ga − podobno kot ljubezen − čutimo do druge osebe, vendar ne do te osebe kot celote, marveč do neke prvine njenega bitja.

Drugo osebo spoštujemo takrat, ko menimo, da je ta oseba v nekateri svoji lastnosti skladna z nečim, kar visoko cenimo. Tako lahko človeka spoštujemo, ker je delaven, sistematičen, natančen, dobro obveščen, inteligenten … Ko torej pri drugi osebi opazimo kako lastnost, ki jo visoko cenimo, do nje občutimo spoštovanje.

V članku potem dr. Milivojevič pojasnjuje še, zakaj ljubezen ni spoštovanje, kaj je minimalno spoštovanje, kaj je pogojno spoštovanje, kaj je samospoštovanje in da spoštovanje ni strahospoštovanje.

Poudari, da je bistvo, da je življenje možno najkakovostnejše preživeti v eksistencialnem položaju, v katerem oseba ceni sebe, hkrati pa ceni tudi druge ljudi. To je položaj hkratnega samospoštovanja in spoštovanja drugih ali položaj jaz sem v redu, ti si v redu.

Še vedno pa nismo nič povedali o tem, na kakšen način se to spoštovanje in samospoštovanje izkazuje, oziroma kako pokazati drugemu, da ga cenimo.

Kaj ni spoštovanje?

V članku Občutek manjvrednosti (http://www.viva.si/clanek.asp?id=4078) preberemo:

Prezir je posledica ocene, da človek ni dovolj vreden. Prav zato ga oseba, ki prezira, ne bo gledala in ga tudi ne bo videla. S tem mu sporoča, da ni dovolj vreden, da bi bil opažen. Prav strategija ignoriranja je tisto, kar tako otroke kot odrasle boli, če prihaja od osebe, ki jo imajo radi.

Prezir je nasprotje spoštovanja, saj spoštovanje čutimo do ljudi, ki jih doživljamo kot vredne. Bolj ko se nam kdo zdi vreden, večje je spoštovanje, ki ga čutimo do tega človeka.
Prezir je tudi nasprotje ljubezni. Če imamo nekoga radi, menimo, da je kot človeško bitje za nas nekaj vreden. Zato je ljubim te izjava, v kateri se potrjuje osebnostna vrednost druge osebe.

Načini izkazovanja spoštovanja

Obstajajo definicije, kdaj nekoga spoštujemo, ampak včasih tudi ko nekoga spoštujemo, navzven tega ne pokažemo na tak način, kot bi nekdo želel. Kdaj si zna kdo naše delovanje napačno interpretirati ter mu pripiše nespoštovanje navkljub temu, da mi zase dobro vemo, da ga spoštujemo. Ker imamo ljudje med seboj različne poglede na svet in različne vrednote, znajo biti tudi pričakovanja tega, kako naj se izkazuje spoštovanje, različna.

Osnova, ki vedno drži je, da človeku pokažemo spoštovanje s tem, da mu v odnosih pokažemo, da je za nas pomemben, da upoštevamo to, kar reče ali naredi, da spoštujemo njegova čustva in podobno. To ne pomeni, da se je treba vedno strinjati z njegovimi željami in čustvi. Nasprotno. To pomeni, da upoštevamo človeka, njegovo razmišljanje, čustva in dejanja, da se nam to zdi pomembno tudi takrat, ko se z njimi ne strinjamo.

Spoštuj včasih pomeni:

1. Poglej me, bodi v stiku z mojimi očmi.
2. Ne glej me.
3. Poslušaj pozorno, ko bom govoril.
4. "Odgovori na to, kar mislim, namesto na to, kar sem rekel". To
pogosto pomeni odziv na moje občutke, kot tudi na moje besede.
5. Ignoriraj moja čustva, ko je pričakovano, da sem močen.
6. Drži dogovore z menoj (npr. drži se časovnih dogovorov - ne zamujaj).
7. Upoštevaj v pogovoru moč argumenta in ne manipuliraj z argumentom moči.
8. Opazi, kaj se meni zdi pomembno in to komentiraj.
9. Zapomni si, kaj mi je všeč in kaj mi ni všeč in to upoštevaj.
10. Ne sili me, da se soočam s stvarmi, ki v meni vzbujajo neprijetnosti, če to ni zares potrebno.
11. Dovoli mi, da imam svojo zasebnost.
12. Ne ignoriraj me kot osebnost na daljši rok, zlasti če imava nerazčiščene stvari.
13. Priznaj-potrdi, da je dobro, kar delam dobro.
14. Ne ponižuj moje osebnosti, če ne opravim pričakovanega dela, ampak konstruktivno kritiziraj moje delo.
15. Ponudi mi roko.
16. Pusti, da se s teboj v čem ne strinjam, če s tem ne kršim tvojih pravic.
17. Izzovi-spodbujaj moje razmišljanje.
18. Ne prekinjaj me.
19. Prikini me, če bo to pomenilo, da ti med poslušanjem ni vseeno.
20. Zaščiti me.
21. Izzovi me - omogoči mi, da se soočim s težkimi stvarmi.
22. Govori na miren način, oziroma ne vpij name, zlasti če mi lahko na tak način delaš sramoto.
23. Nazivaj me z mojim imenom.
....

[la HauteCouture]

pa teb je dolgčas

[Boris]

Za svoj primer bom podal primer vikanja ali tikanja kot možen jezikovni izraz spoštovanja, ki ga lahko uporabimo zaradi različnih vzrokov ali nagibov. Meni se je že kdaj očitalo, da sem bil nespoštljiv, ko določenih ljudi nisem vikal, sam pa trdim, da so bili taki očitki neosnovani, neustrezni.

V spodnjem komentarju neke punce, ki je zelo dobro povzela moje razmišljanje, in se z njo skoraj v celoti strinjam, preberemo, da z vikanjem vzdržujemo distanco. Problem se pojavi, ko želim vzpostaviti bližino in prijateljstvo, pa naj bi ljudi zaradi nekih norm (starost, starejši sodelavec ...) vikal, oz. čakal, da mi ponudijo tikanje. No, jaz se temu načeloma ognem in ljudi tikam kadar mi to zapaše. Če pa jih to moti, lahko namesto da svojeglavo in nespoštljivo šimfajo (tudi za hrbtom), raje podajo kak smotern argument čemu bi jih vikal.

pinkymiska na strani http://www.spletnascena.net/modules.php?name=Forums&file=viewtopic&p=60784 razlaga:

Tudi sama pogosto zapadam v dilemo, kdaj ljudi vikati in kdaj tikati. In ob takih trenutkih mi slovenski jezik ni všeč. Angleži teh problemov nimajo. Komunizem je vikal starejše, kapitalizem vika vse neznane polnoletne osebe. Tikanje ustvarja vzdušje prijetnosti in domačnosti, bližine, velikokrat bi ga z veseljem uporabila, pa se bojim, da bi izpadla nevljudna in nespoštljiva. Vikanje izraža vljudnost in spoštovanje? Sploh ni res. Vikanje NE pomeni brezpogojno spoštovanja. Prižgi n.p. Parlamentarni kanal, pa mi povej, kolikokrat bo izrečen »vi« izražal spoštovanje in priznavanje. Slišala sem že nemalo komunikacij, ki so izražale popolno nespoštovanje in poniževanje, ampak osebe se med sabo vikajo. Osnovni namen vikanja sploh ni izraz spoštovanja, ampak s tem človeku nakažemo, da ga ne bomo spustili blizu, uravnavamo distanco, nakažemo, da bo pogovor potekal na neosebni ravni. Jaz osebno tikam ljudi, s katerimi sem si bolj domača, vikam pa tiste, s katerimi sem bolj na distanci. Vikanje oz. tikanje zame definira samo to, popolnoma ničesar drugega. O nekaterih izmed tistih, ki jih vikam (leta ali njihov položaj to narekujejo, sami pa niso izrazili drugačne želje), nimam prav nič dobrega mnenja. Po drugi strani pa zelo visoko cenim nekaj ljudi, ki jih na njihovo željo tikam. Zdi se mi, da naredi vikanje med ljudmi nepotrebno bariero in jih nasilno postavi na mesto "ki si ga zaslužijo".
To, da se mi na spletu ni treba ubadati z vikanjem, močno veseli. Vikanje se mi zdi ena čisto nepotrebna pogruntavščina, ki zgolj občasno botruje neprijetnim situacijam, koristi ni pa od nje nobene, razen te, da lahko določenim ljudem že na žačetku komunikacije daš na znanje, da boš ohranil distanco. Tako težav nimam v situacijah, ko se pričakuje tikanje, ampak v situacijah, kjer se pričakuje vikanje, meni se pa upira (npr. ko govorim s starši moža, ker mi pač vikanje ne spada v družinski odnos).
Internet pa je uvedel vsesplošno tikanje. Tudi ko nam oseba na drugi strani pove, da je 20 let starejša od nas, ali pa ko pišemo na blog np. Crnkoviča, nam na misel ne pride, da bi uporabljali vikanje. Kaj je to? Prvinsko utelešenje načela enakosti? Ni važno, kdo si v “pravem” življenju, na netu smo vsi enaki. Vsi enaki, vsi enakopravni. Rešeni mentalnega balasta, ki je posledica starosti, spola in socialnega statusa. Dejansko smo na netu brez vizualne informacije vsi enaki, šteje pa samo tisto, kar nekdo pove.

Prehod iz vikanja na tikanje je naraven, obraten, iz »ti« na netu in »vi« v realnosti pa nas spravlja v neroden položaj. Upam, da bo vikanje (ali pa tikanje) sčasoma, tako kot je onikanje, izginilo iz slovenskega jezika. Angleščina np je opustila tikanje (»you are« je množinska oblika, »thee, thy« so bile edninske oblike).

Vikanje ljudi zaradi njihovih dosežkov v življenju:
Sem malo pobrskala po spominu: Adi Smolar, Sašo Hribar, Aleš Ogrin (svetovni prvak v mešanju koktailov)…z njimi smo po nekaj stavkih prešli na »ti«. To pomeni, da jih manj cenim in spoštujem? Niti slučajno, cenim in spoštujem jih veliko bolj, ker so kljub slavi, ki so jo dosegli, uspeli ostat prijetni ljudje, ki navadne ljudi spustijo blizu in jim ni težko reči »ti«. (Nekateri ljudje okoli sebe naredijo tako karmo, da jim enostavno ne moreš reči »ti«, pa čeprav te prosijo).
Na drugi strani pa se recimo s striptizerjem Robijem kjub nekajletnemu sodelovanju strogo vikava. Ker njegove dosežke bolj spoštujem kot dosežke zgornjih treh? Ne. Poseben efekt je, če kot lastnica lokala sodelujem za par minut v njegovem showu. Vikanje ostaja zaradi ohranjanja razdalje in strogo profesionalnega odnosa.
Žališ, nespoštuješ in nepriznavaš lahko tudi z »vi«, kar je hujše, ker pomeni, da človeka niti toliko blizu nismo spustili, da bi mu lahko rekli »ti«, pa ga že (in vseeno) ponižujemo.

Z njo se strinjam v vsem, razen v tem, da meni vikanje oz. tikanje lahko definira še kaj drugega, kot ohranjanje distance, kar pa je že druga zgodba - zgodba o vikanju prave verodostojne avtoritete, in ne nekoga, ki je avtoritaren, in pa zgodba o komičnem vikanju.

Še ena možnost pa je, da vikam osebo, ki ji to veliko pomeni. V tem primeru ne nujno zato, ker bi na tak način do nje vzdrževal distanco ali pa ker bi hotel s samim vikanjem pokazati, da jo spoštujem. Ne, to, da jo spoštujem, bi pokazal s tem, da bi ustregel njeni želji po tem, ko bi mi oseba povedala, da si res želi, da jo vikam.

[red_rose]

jaz zelo podpiram take malo bolj resne debate na tem forumu, z veseljem sem prebrala vse kar si napisal, ampak ne zastopim cist vprasanja, oz. kaj tocno bi rad da ti opisemo?

me pa tut zanima mal vec o tem:

V članku potem dr. Milivojevič pojasnjuje še, zakaj ljubezen ni spoštovanje,

kako je to misljeno? ne predstavljam si namrec zveze, kjer ni spostovanja med partnerjema. sem celo mnenja, da bi bolje funkcionirala zveza brez ljubezni in z spostovanjem, kot obratno...(ce je sploh mozno zares ljubiti in hkrati ne spostovati?)

za vikanje se pa tud strinjam, res zanimiv pogled

[Boris]

jaz zelo podpiram take malo bolj resne debate na tem forumu, z veseljem sem prebrala vse kar si napisal, ampak ne zastopim cist vprasanja, oz. kaj tocno bi rad da ti opisemo?

za vikanje se pa tud strinjam, res zanimiv pogled

Opiši tisto, kar pravi prvi odstavek: "Se ti je kdaj pripetilo, da je nekdo od tebe tiho (brez da bi ti vnaprej povedal) pričakoval, da mu na nek specifičen način izkažeš spoštovanje, tebi pa se ni zdelo, da ima tisto karkoli opraviti s spoštovanjem? Opiši prosim ta primer. Kakšen je bil odziv te osebe? "

Sam sem dal svoj primer - vikanje. Ljudje so od mene tiho pričakovali, da jih vikam, ker je bil to za njih znak spoštovanja, zame pa to ni imelo absolutno nič opraviti s spoštovanjem. Bilo je celo obratno in sem želel s tikanjem izkazati neko spoštovanje. Odziv določenih pa ni bil lep in so si stvari predstavljali po svoje in potem čenčali o tem, kako sem nespoštljiv.

me pa tut zanima mal vec o tem:

V članku potem dr. Milivojevič pojasnjuje še, zakaj ljubezen ni spoštovanje,

kako je to misljeno? ne predstavljam si namrec zveze, kjer ni spostovanja med partnerjema. sem celo mnenja, da bi bolje funkcionirala zveza brez ljubezni in z spostovanjem, kot obratno...(ce je sploh mozno zares ljubiti in hkrati ne spostovati?)

Jaz si "ne predstavljam" zveze, kjer ni simpatije, pa simpatija nima nič opraviti z ljubeznijo. "Ne predstavljam" si zveze brez seksapilnosti, pa seksapilnost nima nič opraviti z ljubeznijo. "Ne predstavljam" si zveze brez humorja, pa humor nima nič opraviti z ljubeznijo. In - ne predstavljam si zveze brez spoštovanja med partnerjema. Ampak, ljubezen ni spoštovanje. Kljub temu pa je spoštovanje v zvezi hudo zaželjeno.

Pač, več različnih pojmov (ljubezen, spoštovanje, seksapilnost, simpatija,...), ki jih ne smemo enačiti, pa so vse te reči še vedno pomembne za zvezo.

edit:
Če slediš povezavi do članka, v njem dr. psihoterapevt Milivojevič pojasnjuje, zakaj ljubezen ni spoštovanje:

Številni ljudje menijo, da sta ljubezen in spoštovanje nujno povezana. V resnici ni tako. Čeprav je res, zlasti v partnerskih odnosih, da ljudje ljubijo partnerje, katerih lastnosti spoštujejo, lahko spoštujemo tudi osebo, ki jo doživljamo kot sovražnika: čeprav o njej kot o osebi ne mislimo nič dobrega, kljub temu lahko pri njej opazimo kako lastnost, ki jo izredno cenimo. Tudi žival ali dojenčka lahko ljubimo celo takrat, četudi nimamo prav nobenega razloga, da bi spoštovali katero od njegovih lastnosti.

[purple_rain]

Zanimiva tema..

Zgodilo se mi še ni tisto, po čemer sprašuješ (vsaj ne da bi vedla - v tem primeru sem verjetno ostala ignorantska )... povem pa že v naprej, bom zašla s teme: mene moti vsesplošno pomanjkanje vsakodnevnega spoštovanja v sobivanju z ljudmi, predvsem z neznanci. S tem mislim, kako prepogosto s(m)o ljudje nestrpni do/zaradi drugih, kako premalo upoštevamo prisotnost drugih, največkrat se to kaže - oz. jz t(ak)o opažam - na cesti/ulicah, v trgovinah in podobno.
Sem zabluzila? Ciljam na to, kako se mi prepogosto dogaja, da npr. nekomu pridržim nekje vrata, tista oseba pa samo privihra mimo brez enega pogleda proti mene; kako se ljudje radi gužvajo in v naglici zaletavajo v mimoidoče brez enega samega "pardon/oprosti/joj sori".
To vse je zame NEspoštovanje.

Sicer pa spoštovanje tudi povezujem z vikanjem; glede tega pa mislim, da sem kar staromodna, heh. Sploh ko prvič komuniciram s starejšo neznano osebo, ko npr. kličem okoli glede kakšnih "uradnejših" zadev, ki niso povabila na kavice; tudi pokojno babi sem vikala, z razlogom, ki ga je navedel Boris - ker je bila v svojem poklicnem življenju ugledna profesorica in vajena takega odnosa od mladih (pa čeprav smo familija).

[red_rose]

aha, Boris, sem malo narobe razumela tisti stavek (oz. upala da ni misljen tako kot sem ga razumela )

[izitanči]

Se mi ni še zgodilo, sem pa po naravi skoraj pretirano spoštljiva do vseh ljudi, pa sem jih kljub temu že dobila po plečih....je dobrota in spoštovanje včasih tudi sirota!!!!

[Tejax]

Zanimivo temo si odprl, kakšnega s foruma pa očitno dolgočasi. Takšni jo naj raje pustijo pri miru.
Ja, dr.Milivojević zna marsikaj zelo zanimivo pojasniti in nam razložiti. Verjetno tudi poznaš njegovo knjigo Emocije.

Direktno bi težko odgovorila na tvoje vprašanje, saj se ne spomnim trenutno nobene take situacije. Sama skušam biti vedno spoštljiva, nikoli nimam občutka (z druge strani), da ne bi bila. Lahko pa pripomnim, da pa sem že bila marsikdaj šokirana, ko sem pričakovala vsaj nek 'enakovredni' oz. t.i. človeški odnos (torej določeno mero spoštovanja), ljudje so se pa obnašali, kot da smo nekateri manjvredni osebki, nas žalili in podobno.

[positive vibration]

Se ti je kdaj pripetilo, da je nekdo od tebe tiho (brez da bi ti vnaprej povedal) pričakoval, da mu na nek specifičen način izkažeš spoštovanje, tebi pa se ni zdelo, da ima tisto karkoli opraviti s spoštovanjem? Opiši prosim ta primer. Kakšen je bil odziv te osebe?
....

Seveda se je že zgodilo. Do tega pride, ker nastane nek konflikt med tistim, zaradi česar jaz spoštujem tebe in tem, zaradi česar ti misliš, da si zaslužiš spoštovanje. Jaz te spoštujem, ker se tako žrtvuješ. Svoje spoštovanje ti izkazujem tako, da skušam del tvojega bremena prevzeti nase. Ti si deloholik in misliš, da si zalužiš spoštovanje zaradi svoje delavnosti. Mojo pomoč sebi vidiš kot očiten izraz nespoštovanja, ker misliš, da te imam za nesposobnega. Raje bi videl, da se ne vtikam, temveč zgolj opazujem od daleč in ti ploskam.

[kr.ena]

Odzvala se bom samo glede vikanja in tikanja.
Jaz vsekakor upam, da vikanje ne bo "izumrlo" ... predvsem zaradi ljubezni do samega bogastva slovenskega jezika. Strinjam se, da vikanje samo po sebi ne pove dosti o spoštovanju določene osebe - glede na norme in običaje, ki še vedno veljajo na našem prostoru, pa pove veliko o vzgoji tistega, ki vika oziroma tika. Zase mislim, da spoštujem tudi šestletne otroke, pa čeprav jih tikam.
Sama poznam ljudi, ki jih spoštujem in vikam, take ki jih spoštujem in tikam, pa tudi take, ki jih ne spoštujem, pa jih vseeno vikam - kadar sem v situaciji, da jaz odločam o tikanju (če sem starejša), se v tem primeru včasih odločim raje ostati na distanci in ne predlagam tikanja.

Za sam odnos se mi zdi pravzaprav nepomembno, katero obliko uporabljamo, je pa pomembno kot nek običaj in kulturna norma. Priznam, da malo čudno pogledam, če me kak študent avtomatično tika - pa čeprav to morda pomeni, da sem mu všeč in me spoštuje ... ja, verjetno sem malo formalistke. Ampak se skrivam za bogastvom slovenskega jezika in kulturno tradicijo.

Vikam: vse, ki jih spoznam poslovno, pa tudi če so mlajši (v tem primeru včasih predlagam vzajemno tikanje), kolege v službi, s katerimi se ne dogovorimo drugače (mlajšim predlagam tikanje, če mi ga starejši ne predlagajo, pa ostanemo na vikanju. Nikoli pa ne rečem: "Vi me lahko tikate"; raje imam enakopraven odnos glede tega). Vikam tudi partnerjeve starše - takšna je navada in niso mi predlagali tikanja, se pa kljub temu krasno razumemo. In mislim, da bi se težko navadila tikanja, tudi če bi mi to predlagali.
Ko sem začela delati, sem vikala študente (in velikokrat dobila nazaj zgrožen pogled in izjavo "zakaj me pa vikaš":?) Zdaj svoje študente tikam, tiste, ki jih srečujem le bežno, pa vikam. Nekaterim predlagam tudi vzajemno tikanje (podrobno ne bom razlagala ... imam individualno delo s študenti in zadeva ne izpade čudno ali nefer)
Tikam: vse, ki jih spoznam privatno, pa tudi če so starejši. Če so starejši okrog 15 let, včasih rečem "saj se lahko tikava, kajne". Če so čisto druga generacija, več kot 20 let starejši, jih vikam, dokler ne predlagajo drugače.

Saj stvar ni tako komplicirana ... malo občutka, pa je.
Glede tikanja v spletnem svetu: tikam se z anonimnimi uporabniki raznih forumov. Če bi pa odgovarjala na blog Marka Crnkoviča ali Miše Molk, bi ju pa vikala. To mi je popolnoma samoumevno.

Onikanje je res že praktično izumrlo ... moje sestrične na vasi še rečejo "oče so rekli" za dedka, jaz pa tega nisem več uporabljala ... če sem dosledna, je pravzaprav tudi to škoda ... ampak - kar je, je. Moja generacija se še skuša oklepati vikanja, morda ga pa v naslednji res ne bo več. Pa če mi je to všeč ali ne.

[*QueenBitch*]

No tudi jaz bom najprej napisala nekaj glede vikanja/tikanja sploh v poslovnem svetu kjer se s tem redno srečujemo/o.

Jaz zagovarjam mnenje ali pa sem ga do nedavnega, da jaz lahko človeka tikam in on mene ne da bi se s tem razvil nek nespoštljiv odnos.
Gre pa seveda vedno za način izražanja, recimo jaz rečem nekomu: Mi lahko prosim pošljete odgovor po e-mailu. Ali pa: Andrej, ali mi lahko prosim pošlješ odgovor po e-mailu? Tukaj zame raven spoštovanja ostane enaka, vidim pa da pri določenih osebah to ne gre in enostavno moraš ostati na ravni vikanja, ker edino to pomaga da ne pridemo do naslednjega načina: ej stara, dej mi pošl un mejl k sm ti reku. Eni enostavno potem preskočijo na neprimeren način - še vedno govorim o poslovnem svetu in za nekoga s katerim redko sodelujem in ni moj najožji sodelavec s katerim sva razvila nek kolegialen/prijateljski odnos in se oba strinjava da je ej, stara čisto v redu odnos.

Na žalost sem se jaz to morala naučiti spotoma, ker mi je bilo do nekaj časa nazaj samoumevno, da tudi če človeka tikaš ga še vedno spoštuješ potem pa sem ugotovila, da včasih vikanje in formalno naslavlanje ostane edina varovalka.

[Boris]

Strinjam se, da vikanje samo po sebi ne pove dosti o spoštovanju določene osebe - glede na norme in običaje, ki še vedno veljajo na našem prostoru, pa pove veliko o vzgoji tistega, ki vika oziroma tika.

Priznam, da malo čudno pogledam, če me kak študent avtomatično tika - pa čeprav to morda pomeni, da sem mu všeč in me spoštuje ... ja, verjetno sem malo formalistke. Ampak se skrivam za bogastvom slovenskega jezika in kulturno tradicijo.

Onikanje je res že praktično izumrlo ... moje sestrične na vasi še rečejo "oče so rekli" za dedka, jaz pa tega nisem več uporabljala ... če sem dosledna, je pravzaprav tudi to škoda ... ampak - kar je, je. Moja generacija se še skuša oklepati vikanja, morda ga pa v naslednji res ne bo več. Pa če mi je to všeč ali ne.

Na podoben način se lahko najde stari Pepe, ki bo povedal, da glede na norme in običaje to, da ga nihče noče onikati, to veliko pove o naši vzgoji. Pa mene tudi nihče še ni onikal!!! To veliko pove o vzgoji današnje mladine in pa tudi vzgoji mojih staršev.

Strinjam se, da vikanje samo po sebi ne pove dosti o spoštovanju določene osebe - glede na norme in običaje, ki še vedno veljajo na našem prostoru, pa pove veliko o vzgoji tistega, ki vika oziroma tika.

Kaj točno to pove o vzgoji po tvojem?

Je vikanje bogastvo slovenskega jezika? Na kakšen način je to bogastvo? Jaz sem pristaš kulture tikanja. Samo se mi ne zdi, da bi to bilo kakšno posebno bogastvo. Bi pa bilo izrečenih veliko manj nepotrebnih stavkov, če bi vikanje preprosto izumrlo.

Poznam 2 tipa vljudnosti. Eno je vljudnost, ki se kaže ljudem na enakih položajih, drugo pa je vljudnost, ki se kaže nadrejenim. Slednjo imenujemo spoštovanje. Ljudi, ki so nam nadrejeni, načeloma vikamo in na tak način mnogi mislijo, da izkazujejo tem ljudem spoštovanje, po mojem pa je to zgolj znak vzdrževanja distance in pa morda spoštovanje želje (morda je človek hotel biti vikan). S tem, ko vikamo tiste, ki so na nadrejenem položaju, jim izkazujemo, da se zavedamo tega, da so na vodilnem položaju, za katerega so se morali praviloma truditi. Pravo spoštovanje nadrejenemu pa v določenih primerih lahko izkažemo, ko na njegovo zahtevo izpolnimo njegov ukaz, čeravno se ne strinjamo z njim.

Spoštovanje se potem deli na več slojev, npr. iskreno spoštovanje, ki je posledica hvaležnosti, in pa strahospoštovanje (nekomu izkažeš spoštovanje, ker se ga bojiš). Spoštovanje izkažemo npr. avtoriteti. Nekdo postane avtoriteta šele ko drugi ljudje začutijo, da je ta človek res storil nekaj zelo pomembnega, prispeval k družbi.

Namišljeno spoštovanje v obliki vikanja je morda smiselno furati v osnovnih in določenih srednjih šolah, da se za malenkost lažje obvladuje določene predrzne učence. Tam se učitelj, ki ne zna delati po sistemu

Spoštovanje ni enosmeren proces, pač pa velja med učiteljem in učencem. dvosmerno. Učitelj nikoli ne sme zahtevati spoštovanja od učencev, ampak mora sam pokazati vljudnost do njih, nakar bo tudi sam deležen pričakovanega spoštovanja, ker bo v njih prebudil zaupanje v lastne zmožnosti. Na tak način bo našel stik s svojimi učenci, ustvaril bo prijetno ozračje v razredu in ne bo imel težav z disciplino.

... posluži trika - vikanje je spoštovanje. Na tak način izsili navidezni avtoritativen položaj. Postane kvazi avtoriteta, ampak vsaj mir ima. Naj mu bo, samo da ni avtoritaren.

Hudo pa je, če učitelj svoj poklic (svojo vlogo učitelja) prenaša domov in neprenehoma čuti potrebo po tem, da je neprestano v nadrejenem položaju.

Včasih je v določeni družbi pričakovano, da se vika tudi starejše od sebe in to zgolj zaradi njihove starosti. Meni se to zdi neumno. Z vikanjem se ne izkazuje spoštovanja človeški biti sami, pač pa pokažeš, da spoštuješ položaj. Nekdo ni več vreden zato, ker se ga vika. Ima le več vreden položaj. Denimo, da se srečata Lojze in Janez. Janez želi, da ga ljudje vikajo, ampak Lojzetu tega ni povedal. Lojze pa želi, da ga ljudje tikajo, ampak nikomur ne očita ničesar, če ga kdo vika. Lojze začne Janeza tikati. Če bo imel Janez Lojzeta za manj vrednega zaradi tega, ker ga Lojze ne vika, je velika verjetnost, da ima Janez manjvrednostni kompleks. Recimo, da da potem Janez Lojzetu še eno priliko in mu pove: "Rad bi, da me vikaš." Lojze lahko to upošteva ali pa ne in to morda celo iz kakšnih upravičljivih, dobrih razlogov. Zna se zgoditi, da bo Janez hud, ker Lojze ne upošteva njegove želje in ga bo začel prezirati, imel ga bo dokončno za manj vrednega človeka.

Manjvrednostni kompleks se lahko kaže tudi skozi častihlepje. Človek si tako strastno želi tega, da bi bil vikan, da ima človeka, ki ne ugodi tej njegovi želji, apriorij za manj vrednega in si z njim ne želi stika. Pohlepen je, ne razume, da je vikanje izbira, ne dolžnost. Ne razume, da je vikanje izkazovanje spoštovanja za dosežen položaj, in da gre za več vredne položaje, ne pa več vredne ljudi.

Vzroki za take komplekse so seveda lahko robustne narave. Bolj kot je imel posameznik s takim kompleksom težko življenje zaradi neprimernega vedenja svojih skrbnikov, bolj ga znajo travme in (potlačena) jeza v njem ovirati pri odraščanju in tako lahko dobimo stare ljudi, ki so čustveni bolniki, pa sicer še vedno sposobni finančno donosnega dela.
Kaj storiti s takim človekom? Možnosti:
- biti usmiljen do njega in ugoditi njegovi potrebi po iluzorni nadrejenosti, da bi zapolnili njegovo čustveno jamo
- pustiti takega človeka pri miru, takoj iti proč od njega
- poskusiti pomagati takemu človeku, da se sooči s svojimi težavami in jih sčasoma odpravi

[kepka]

Kaj je ti luzer, a res ne stekas razlike med vljudnostjo in spostovanjem?

[Boris]

Se opravičujem, popravek v komentarju zgoraj, forum ima bug v kodi, stran je prekomerno razširilo.

@kepka
Ne razumem, kaj želiš povedati. Se lahko prosim jasneje izraziš glede tega, česa naj kdo ne bi razumel, s citatom tega, kjer naj bi bilo vidno nerazumevanje in pa tvojim argumentom, s katerim boš podprla svojo presojo?