Izkazovanje spoštovanja

Klepetalnica, info, humor in ogromno drugih zanimivih reči...

Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine

Se ti je kdaj pripetilo, da je nekdo od tebe tiho (brez da bi ti vnaprej povedal) pričakoval, da mu na nek specifičen način izkažeš spoštovanje, tebi pa se ni zdelo, da ima tisto karkoli opraviti s spoštovanjem

Da
6
55%
Ne
5
45%
Skupaj glasov : 11

Uporabniški avatar
kr.ena
Cosmopsiho
Cosmopsiho
Prispevkov: 2627
Na forumu od: 13. 9. 2005

Neprebrana objavaNapisal/-a kr.ena » 28. Nov. 2009 9:19

Boris napisal/-a:Je vikanje bogastvo slovenskega jezika? Na kakšen način je to bogastvo? Jaz sem pristaš kulture tikanja. Samo se mi ne zdi, da bi to bilo kakšno posebno bogastvo. Bi pa bilo izrečenih veliko manj nepotrebnih stavkov, če bi vikanje preprosto izumrlo.

Ne strinjam se, da bi bilo izrečenih manj stavkov. Med "se strinjaš" in "se strinjate" je razlika le v eni črki več. ;)
Razumem in sprejemam utilitaristični pogled na jezik, sama se pa ne strinjam z njim. Ker zame jezik ni le sredstvo izražanja, ampak tudi umetnost. Verjetno je vsaj 90% stavkov v romanih popolnoma odveč - bistvo zgodbe se da povedati veliko krajše ... ampak poanta leposlovja ni le v sami zgodbi.
Boris napisal/-a:Poznam 2 tipa vljudnosti. Eno je vljudnost, ki se kaže ljudem na enakih položajih, drugo pa je vljudnost, ki se kaže nadrejenim. Slednjo imenujemo spoštovanje. Ljudi, ki so nam nadrejeni, načeloma vikamo in na tak način mnogi mislijo, da izkazujejo tem ljudem spoštovanje, po mojem pa je to zgolj znak vzdrževanja distance in pa morda spoštovanje želje (morda je človek hotel biti vikan). S tem, ko vikamo tiste, ki so na nadrejenem položaju, jim izkazujemo, da se zavedamo tega, da so na vodilnem položaju, za katerega so se morali praviloma truditi. Pravo spoštovanje nadrejenemu pa v določenih primerih lahko izkažemo, ko na njegovo zahtevo izpolnimo njegov ukaz, čeravno se ne strinjamo z njim.

Kje je pa vljudnost do ljudi na nižjem položaju? Nisem še zasledila, da bi uslužbenci v podjetju vikali le nadrejene, podrejene bi pa tikali. Pri nas vsi zaposleni s šefom na čelu vikamo čistilke in hišnika. In obratno. (no, hišnik se je odločil, da bo mene tikal, ker sem zanj očitno smrklja, ampak mu pravzaprav ne zamerim, čeprav se mi ne zdi prav. )
Se pa - kot sem že v prejšnjem postu povedala - strinjam, da samo vikanje še ne pove nič o spoštovanju. In mislim, da bi delavci na zajamčeni plači raje videli, da direktor spoštuje njih in njihovo delo tako, da jim da bolj spodobno plačo kot pa da jih naziva z gospodi in gospemi. Najbolje je pa seveda oboje: dobra plača in vljudnost v medsebojnih odnosih.
Zato tudi priznam, da mi je pri našem hišniku bolj bistveno, da popravi ključavnico, ko ga to prosim ... in pač ignoriram njegov pokroviteljski odnos.
Boris napisal/-a:Spoštovanje se potem deli na več slojev, npr. iskreno spoštovanje, ki je posledica hvaležnosti, in pa strahospoštovanje (nekomu izkažeš spoštovanje, ker se ga bojiš). Spoštovanje izkažemo npr. avtoriteti. Nekdo postane avtoriteta šele ko drugi ljudje začutijo, da je ta človek res storil nekaj zelo pomembnega, prispeval k družbi.

Namišljeno spoštovanje v obliki vikanja je morda smiselno furati v osnovnih in določenih srednjih šolah, da se za malenkost lažje obvladuje določene predrzne učence. Tam se učitelj, ki ne zna delati po sistemu
Spoštovanje ni enosmeren proces, pač pa velja med učiteljem in učencem. dvosmerno. Učitelj nikoli ne sme zahtevati spoštovanja od učencev, ampak mora sam pokazati vljudnost do njih, nakar bo tudi sam deležen pričakovanega spoštovanja, ker bo v njih prebudil zaupanje v lastne zmožnosti. Na tak način bo našel stik s svojimi učenci, ustvaril bo prijetno ozračje v razredu in ne bo imel težav z disciplino.

... posluži trika - vikanje je spoštovanje. Na tak način izsili navidezni avtoritativen položaj. Postane kvazi avtoriteta, ampak vsaj mir ima. Naj mu bo, samo da ni avtoritaren.

Hudo pa je, če učitelj svoj poklic (svojo vlogo učitelja) prenaša domov in neprenehoma čuti potrebo po tem, da je neprestano v nadrejenem položaju.

Ma, spet smo pri tem: spoštovanje nima kaj dosti opraviti z vikanjem. Vikamo pač ljudi, ki jih spoznamo poslovno ali bolj bežne znance, s katerimi ne razvijemo bližjega prijateljskega odnosa. In ko enkrat prerasemo puberteto, bo tudi večina tujcev vikala nas. Tako da počasi mine pubertetniška ihta "zakaj bi pa jaz njega vikal, on pa mene ne".

Deloma se strinjam z razlago vikanja učencev in dijakov. Spet pa to ne pove kaj dosti o spoštovanju. Tudi otroci znajo videti razliko, če jih nekdo nepravično ocenjuje, žali njihove sposobnosti in trud, ne upošteva njihovega mnenja ... pa tudi če jih pri tem vika.
Je pa včasih dejansko lažje vzpostaviti distanco (distanco; ne avtoriteto!) do dijakov ali študentov z vikanjem. Sploh če si star 25 let, predavaš predmet, ki se večini ne zdi ravno pomemben (in jim torej dol visi to, koliko si kot profesor dejansko strokovna avtoriteta in koliko obvladaš zadevo) in nimaš navade (in karakterja) vzpostavljati avtoritete z represijo. Od tikanja do kavic, žurov in zaupnosti je le korak ... in potem je užaljenost toliko večja, če si prisiljen (zaradi neznanja seveda, ne iz nagajanja) dati na koncu negativno oceno.
Tako kot je vedno do neke mere sporen ljubezenski odnos med učiteljem in učencem (tudi če je učenec polnoleten), je sporna tudi preveč prijateljska bližina. In če je učitelj že po naravi prijazen, komunikativen, razumevajoč ... je hitro tu preveč zaupnosti. Sploh pri individualnem pouku. In sploh na začetku delovne poti, ko si mlad in neizkušen. Vikanje ti takrat pomaga vzpostaviti profesionalen odnos.

Boris napisal/-a:Včasih je v določeni družbi pričakovano, da se vika tudi starejše od sebe in to zgolj zaradi njihove starosti. Meni se to zdi neumno. Z vikanjem se ne izkazuje spoštovanja človeški biti sami, pač pa pokažeš, da spoštuješ položaj. Nekdo ni več vreden zato, ker se ga vika. Ima le več vreden položaj. Denimo, da se srečata Lojze in Janez. Janez želi, da ga ljudje vikajo, ampak Lojzetu tega ni povedal. Lojze pa želi, da ga ljudje tikajo, ampak nikomur ne očita ničesar, če ga kdo vika. Lojze začne Janeza tikati. Če bo imel Janez Lojzeta za manj vrednega zaradi tega, ker ga Lojze ne vika, je velika verjetnost, da ima Janez manjvrednostni kompleks. Recimo, da da potem Janez Lojzetu še eno priliko in mu pove: "Rad bi, da me vikaš." Lojze lahko to upošteva ali pa ne in to morda celo iz kakšnih upravičljivih, dobrih razlogov. Zna se zgoditi, da bo Janez hud, ker Lojze ne upošteva njegove želje in ga bo začel prezirati, imel ga bo dokončno za manj vrednega človeka.

Manjvrednostni kompleks se lahko kaže tudi skozi častihlepje. Človek si tako strastno želi tega, da bi bil vikan, da ima človeka, ki ne ugodi tej njegovi želji, apriorij za manj vrednega in si z njim ne želi stika. Pohlepen je, ne razume, da je vikanje izbira, ne dolžnost. Ne razume, da je vikanje izkazovanje spoštovanja za dosežen položaj, in da gre za več vredne položaje, ne pa več vredne ljudi.

Vzroki za take komplekse so seveda lahko robustne narave. Bolj kot je imel posameznik s takim kompleksom težko življenje zaradi neprimernega vedenja svojih skrbnikov, bolj ga znajo travme in (potlačena) jeza v njem ovirati pri odraščanju in tako lahko dobimo stare ljudi, ki so čustveni bolniki, pa sicer še vedno sposobni finančno donosnega dela.
Kaj storiti s takim človekom? Možnosti:
- biti usmiljen do njega in ugoditi njegovi potrebi po iluzorni nadrejenosti, da bi zapolnili njegovo čustveno jamo
- pustiti takega človeka pri miru, takoj iti proč od njega
- poskusiti pomagati takemu človeku, da se sooči s svojimi težavami in jih sčasoma odpravi

Vikanje NI izkazovanje spoštovanja za dosežen položaj! Prepričana sem, da bi Borut Pahor tudi mene vikal, če bi se srečala - ne le jaz njega. Ali nadškof. Pravzaprav je resnica drugje: resnično veliki ljudje se obnašajo vljudno do vseh. Samo napihnjena direktorska žaba iz filmov (no, morda so taki tudi v resničnem življenju) tika natakarice, podrejene uslužbence, šoferje, ... Večina - vsaj kar jih jaz poznam - vika tudi Fato, ki mu pride spucat stanovanje. Ker jo spoštuje? Kaj pa vem. Lahko jo, lahko ne - ampak izobraženi ljudje na visokih položajih so ponavadi izobraženi tudi na področju omike.
Zašto se sve to dešava
da l čovek išta rešava
il smo samo tu zbog ravnoteže među zvezdama...
Uporabniški avatar
Boris
Kofetarica
Kofetarica
Prispevkov: 975
Na forumu od: 11. 7. 2006
Kraj: Novo mesto

Neprebrana objavaNapisal/-a Boris » 28. Nov. 2009 12:03

kr.ena, na žalost ne najdem strokovnega (morda celo znanstvenega) članka, ki je celovito razjasnil na podlagi estimologije, zakaj je pojem spoštovanje, kot je poznan v common language, neustrezno interpretiran, in da ljudje po večini, ko govorimo o spoštljivem odnosu, v resnici govorimo o vljudnosti in nima spoštovanje nič prstov vmes. Bi ga pa rabil pred seboj, da bi ti pokazal, da si v zmoti, ker je več kot leto od kar sem nanj naletel. In obstaja celo verjetnost, da sem si ga neustrezno razložil. Če je tu kak jezikoslovec, ki je imel kakšno seminarsko na temo vljudnosti ali spoštovanja v zvezi z estimologijo, me naj prosim popravi, če se kje motim.


kr.ena napisal/-a:Razumem in sprejemam utilitaristični pogled na jezik, sama se pa ne strinjam z njim. Ker zame jezik ni le sredstvo izražanja, ampak tudi umetnost. Verjetno je vsaj 90% stavkov v romanih popolnoma odveč - bistvo zgodbe se da povedati veliko krajše ... ampak poanta leposlovja ni le v sami zgodbi.


Zame je jezik tudi umetnost. Si pa znam kot umetnik izmisliti še veliko drugačnih klasifikacij, ne pa zgolj tikanja in vikanja. Slovenci imamo ednino, dvojino, množino, in so eni umetniki jako ponosni, da imamo dvojino. V resnici si pa lahko izmislimo v nedogled še trojino, štirino (ne v smislu četrtina - 1/4), petino, šestino v jeziku in potem za od vsako od teh še svoja pravila pri spreganju glagolov. Uff, si zamišljaš, kakšen roman bi nastal s tako inovativno "umetnostjo" :D
Ampak mislim, oz. upam, da se dobro zavedaš, da ni bilo mišljeno, da bi bilo na račun tega, ko bi vikanje izumrlo, vsaj 90% stavkov odveč zaradi dolžine stavkov. Gre za vsakdanje nesporazume, nepotrebne probleme in pa odvečne vljudnostne izraze, ki so redni spremljevalec vikanja.

Npr. nekaj dni nazaj sem bil na razgovoru na delu, kjer mi je šef v prvem stavku rekel: "se lahko tikava?". "Majko milo!" sem si rekel potiho, potem pa rekel: "Seveda!". To je primer, ko ni šlo več kot 5 sekund v nič. So pa drugi primeri, kot sem ga npr. opisal jaz, ko sem odgovarjal na prvo vprašanje v tej temi. V mojem primeru je šlo za povsem brezvezne nesporazume, očitke, neosnovano kritiko, jezo, in to je bila posledica nekih brezveznih določil, da naj bi se starejše vikalo. Če vikalne oblike ne bi bilo, ne bi bilo treba skoz paziti, komu se boš zadriskal, če ga ne vikaš. Seveda tega problema v mojem opisanem primeru tudi ne bi bilo, če bi bili ljudje, ki so ga načeli, osebnostno bolj izdelani, ampak kaj češ, niso. Mnogi niso. Ogromno jih ni. Jaz na veselje v to stran sem.

kr.ena napisal/-a:Kje je pa vljudnost do ljudi na nižjem položaju? Nisem še zasledila, da bi uslužbenci v podjetju vikali le nadrejene, podrejene bi pa tikali...

Si ustrezno dopolnila moj že tako dolg komentar. :) Vljudnost je prav izkazovati vsem, tako tistim, ki so na nižjem, kot tistim, ki so na višjem položaju. To, o čemer sem pa govoril jaz, je, da je spoštovanje rezervirano za ljudi (bolje rečeno vloge, ki jih ti ljudje igrajo), ki so na nadrejenem položaju, do ostalih si pa lahko vljuden. S tem da pozor! Izhajal sem iz pojasnil strokovnega članka z estimološkimi pojasnili, ki ga omenjam na začetku komentarja, o katerem ne najdem več sledi. Tudi dr. Milivojevič, katerega sem omenil par komentarjev nazaj, je pri opisovanju pojma spoštovanja bil v neskladju s tisto razlago. Ampak ok, nima veze.
Zadnjič spremenil Boris, dne 28. Nov. 2009 13:18, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
Boris
Kofetarica
Kofetarica
Prispevkov: 975
Na forumu od: 11. 7. 2006
Kraj: Novo mesto

Neprebrana objavaNapisal/-a Boris » 28. Nov. 2009 13:01

Napaka je pri meni, ker nisem podal ustreznih pojasnil, oz. sem na začetku podal kar precej snovi o enem vidiku spoštovanja, ki ga je podal Milivojevič, pozabil pa omeniti drug, estimološki vidik (izhajam iz članka, katerega ne najdem), kjer je spoštovanje rezervirano samo za nadrejene položaje - samo podrejeni lahko spoštuje nadrejenega, nadrejeni pa po definiciji ne spoštuje podrejenega, pač pa je lahko do njega vljuden (in to vljudnost lahko iskreno izkazuje na veliko načinov, katere bi Milivojevič že opredelil za znake spoštovanja, kot ga on razlaga). Imamo torej različne razlage tega, kaj sploh naj bi pojem spoštovanje vključeval.

kr.ena napisal/-a:
Boris napisal/-a:Spoštovanje se potem deli na več slojev, npr. iskreno spoštovanje, ki je posledica hvaležnosti, in pa strahospoštovanje (nekomu izkažeš spoštovanje, ker se ga bojiš). Spoštovanje izkažemo npr. avtoriteti. Nekdo postane avtoriteta šele ko drugi ljudje začutijo, da je ta človek res storil nekaj zelo pomembnega, prispeval k družbi.

Namišljeno spoštovanje v obliki vikanja je morda smiselno furati v osnovnih in določenih srednjih šolah, da se za malenkost lažje obvladuje določene predrzne učence. Tam se učitelj, ki ne zna delati po sistemu
Spoštovanje ni enosmeren proces, pač pa velja med učiteljem in učencem. dvosmerno. Učitelj nikoli ne sme zahtevati spoštovanja od učencev, ampak mora sam pokazati vljudnost do njih, nakar bo tudi sam deležen pričakovanega spoštovanja, ker bo v njih prebudil zaupanje v lastne zmožnosti. Na tak način bo našel stik s svojimi učenci, ustvaril bo prijetno ozračje v razredu in ne bo imel težav z disciplino.

... posluži trika - vikanje je spoštovanje. Na tak način izsili navidezni avtoritativen položaj. Postane kvazi avtoriteta, ampak vsaj mir ima. Naj mu bo, samo da ni avtoritaren.

Hudo pa je, če učitelj svoj poklic (svojo vlogo učitelja) prenaša domov in neprenehoma čuti potrebo po tem, da je neprestano v nadrejenem položaju.

Ma, spet smo pri tem: spoštovanje nima kaj dosti opraviti z vikanjem. Vikamo pač ljudi, ki jih spoznamo poslovno ali bolj bežne znance, s katerimi ne razvijemo bližjega prijateljskega odnosa. In ko enkrat prerasemo puberteto, bo tudi večina tujcev vikala nas. Tako da počasi mine pubertetniška ihta "zakaj bi pa jaz njega vikal, on pa mene ne".

Amm... Preberi še enkrat kar sem napisal. V teh odstavkih sem se opiral Milivojevičeve interpretacije pojma spoštovati in razlagal ravno to, da spoštovanje nima skoraj nič opraviti z vikanjem (in tudi vljudnost nima). Problem je čisto drugod - pojasnjujem, da pa nekateri! učitelji (vloga učitelja je nadrejena vlogi učenca) hočejo doseči spoštovanje in vljuden odnos od učencev s prisilo! Navadno taki dosežejo zgolj navidezno spoštovanje in hlinjeno vljudnost mnogih učencev (prisila v precej ljudeh sproži obrambno vedenje, upor) - nekateri učenci navzven delujejo in se obnašajo do tega učitelja, kot da ga spoštujejo in kot da so do njega iskreno vljudni, v resnici pa so taki do njega zato, ker se bojijo njegovih ukrepov, kazni, in njegovega delovanja niti najmanj ne cenijo. Od takih učiteljev celo slišiš: "Kakšno nespoštovanje! Kako se pa obnašaš! Starejše je treba vikati!!". Vplivati hočejo na to, da se jih spoštuje in da so učenci čimbolj vljudni, poslužujejo pa se zelo čudnih principov in pojmovanj, žalijo učence, njihove sposobnosti in trud, ne upoštevajo njihovega mnenja in kar povedo o spoštovanju (najverjetneje imajo v mislih predvsem vljudnost), nima veze niti z vljudnostjo niti s spoštovanjem (razen v primeru, ko imajo v mislih tisto interpretacijo pojma spoštovati, kjer je spoštovanje rezervirano izključno za nadrejene položaje - podrejeni lahko spoštuje nadrejenega, nadrejeni pa po definiciji ne more spoštovati podrejenega, lahko pa je vljuden do njega (in pod to vljudnost spada marsikaj, kar marsikdo prišteva k spoštovanju)). V bistvu je celo možno, da hočejo taki učitelji vcepiti učencem v glavo neko vrednoto - spoštljivost, vljudnost. Ampak oni dejansko ne poučujejo (v obzir sem vzel določeno skupino učiteljev, ne vse) o tem, kako to spoštovanje in vljudnost zares izgleda, ne poučujejo o dobrih odnosih in kulturi z razlago ali vzgledom, temu se izognejo, sami pa so do učencev izredno nevljudni. Dosežejo, da imajo učenci do njih strahospoštovanje, v sebi pa se učencem upira imeti opravke s takim učiteljem, ki deluje preveč s prisilo in ni vljuden do njih.

kr.ena napisal/-a:Je pa včasih dejansko lažje vzpostaviti distanco (distanco; ne avtoriteto!) do dijakov ali študentov z vikanjem. Sploh če si star 25 let, predavaš predmet, ki se večini ne zdi ravno pomemben (in jim torej dol visi to, koliko si kot profesor dejansko strokovna avtoriteta in koliko obvladaš zadevo) in nimaš navade (in karakterja) vzpostavljati avtoritete z represijo. Od tikanja do kavic, žurov in zaupnosti je le korak ... in potem je užaljenost toliko večja, če si prisiljen (zaradi neznanja seveda, ne iz nagajanja) dati na koncu negativno oceno.
Tako kot je vedno do neke mere sporen ljubezenski odnos med učiteljem in učencem (tudi če je učenec polnoleten), je sporna tudi preveč prijateljska bližina. In če je učitelj že po naravi prijazen, komunikativen, razumevajoč ... je hitro tu preveč zaupnosti. Sploh pri individualnem pouku. In sploh na začetku delovne poti, ko si mlad in neizkušen. Vikanje ti takrat pomaga vzpostaviti profesionalen odnos.

En drek pomaga vikanje vzpostaviti profesionalen odnos nekomu, ki zna delati tako, kot je treba. Ostali ga pa rabijo. Učitelj je lahko do učenca prijazen, ljubezniv, kolegialen, razumevajoč, zaupen, pa bo še vedno znal obdržati takšno distanco, kot je treba. Samo ne sme se preveč navezati, da ne bo imel problemov pri ocenjevanju, kar pa dela mnogim ljudem težave, če se spustijo v tak odnos. V angleško govorečih deželah ni vikanja in še vedno zmorejo nekateri učitelji komot vzpostaviti profesionalen odnos s številnimi drugimi principi.

kr.ena napisal/-a:
Boris napisal/-a:Manjvrednostni kompleks se lahko kaže tudi skozi častihlepje. Človek si tako strastno želi tega, da bi bil vikan, da ima človeka, ki ne ugodi tej njegovi želji, apriorij za manj vrednega in si z njim ne želi stika. Pohlepen je, ne razume, da je vikanje izbira, ne dolžnost. Ne razume, da je vikanje izkazovanje spoštovanja za dosežen položaj, in da gre za več vredne položaje, ne pa več vredne ljudi.


Vikanje NI izkazovanje spoštovanja za dosežen položaj! Prepričana sem, da bi Borut Pahor tudi mene vikal, če bi se srečala - ne le jaz njega. Ali nadškof. Pravzaprav je resnica drugje: resnično veliki ljudje se obnašajo vljudno do vseh. Samo napihnjena direktorska žaba iz filmov (no, morda so taki tudi v resničnem življenju) tika natakarice, podrejene uslužbence, šoferje, ... Večina - vsaj kar jih jaz poznam - vika tudi Fato, ki mu pride spucat stanovanje. Ker jo spoštuje? Kaj pa vem. Lahko jo, lahko ne - ampak izobraženi ljudje na visokih položajih so ponavadi izobraženi tudi na področju omike.

Nisem hotel reči, da je vikanje nujno izkazovanje spoštovanja za dosežen položaj, če je kdo tako razumel.
Vikanje je LAHKO izkazovanje spoštovanja za določen položaj! V določenem pojmovanju besede spoštovati. Ampak prevzamem krivdo, nisi mogla tega vedeti na podlagi tega, kar sem povedal o spoštovanju. V primeru, ko vzamemo, da je spoštovanje rezervirano izključno nadrejene položaje - podrejeni spoštuje nadrejenega, nadrejeni pa ne more spoštovati podrejenega (lahko pa je do podrejenega izjemno vljuden in ceni njegovo delo, upošteva njegovo mnenje,..., kar je sicer po Milivojevičevo znak spoštovanja), je lahko v nekaterih krogih vikanje en od elementov spoštljivega odnosa. V istem trenutku lahko zelo cenimo delo nekoga na nižjem položaju in ga vikamo, ampak se v tem primeru tu ne bo štelo, da je to element spoštljivega odnosa.

Je pa to še kar zakomplicirano. Na eni strani imamo Milivojevičevo razlago, po kateri pridem do spoznanja, da vikanje nima skoraj nič opraviti s spoštovanjem, na drugi strani je pa omenjeni članek z razčlenjenim in dolgim estimološkim pojasnilom, v katerem, kolikor se spomnim, piše o tem, da je spoštovanje rezervirano za nadrejene položaje, kjer je lahko vikanje en od elementov spoštljivega odnosa. To je v končni fazi tako, kot bonton v raznih visokih družbah, kjer je narobe že, ko začneš, ko imaš ob krožniku po 10 različnih priborov, uporabljati napačno žlico za juho. V različnih družbah znajo veljati posebna pravila in če jih ne upoštevaš, zna to kdo, ki misli, da poznaš ta pravila, misliti, da nisi povsem spoštljiv do nadrejenega, če ga ne vikaš, ob enem pa lahko opazi tvoje izkazovanje vljudnosti do nadrejenega na najrazličnejše načine.

Meni osebno je še vedno boljša tista različica pojmovanja besede spoštovati, kjer ni rezervirano, da spoštujemo samo ljudi na nadrejenem položaju. Zakaj? Ker sem tako navajen, ampak se pa zavedam, da verjetno takrat nisem v skladu z estimološkimi pravili in mi to ni všeč.

Mislim, da je najbolje, da ko govorimo o spoštovanju, sproti obrazložimo še to, kako si ga razlagamo, pa bomo bolj razumljivi, z menoj vred ;)
Zadnjič spremenil Boris, dne 28. Nov. 2009 14:18, skupaj popravljeno 2 krat.
Uporabniški avatar
Boris
Kofetarica
Kofetarica
Prispevkov: 975
Na forumu od: 11. 7. 2006
Kraj: Novo mesto

Neprebrana objavaNapisal/-a Boris » 28. Nov. 2009 13:57

P.S. Ker vem, da mnogim niso všeč dolgi komentarji... vabljeni ste k temu, da tu poveste tudi kaj kratkega :D
sončk
Cosmofrik
Cosmofrik
Prispevkov: 2379
Na forumu od: 27. 12. 2005

Neprebrana objavaNapisal/-a sončk » 28. Nov. 2009 18:36

Zakaj pa ne bi ti povedal kaj kratkega oz. povedal to, kar misliš, z manj besedami? :? Ostalo prihrani za svojo knjigo.

Bi se pa na tem mestu rada pritožla nad neko blondinko v LPP pisarni, ki je zelo nesramna do ljudi in obenem še tika, kot da sva skupaj krave pasli :roll:
Uporabniški avatar
Boris
Kofetarica
Kofetarica
Prispevkov: 975
Na forumu od: 11. 7. 2006
Kraj: Novo mesto

Neprebrana objavaNapisal/-a Boris » 05. Dec. 2009 21:31

^^Če že bi, bi krave pasel tako z mladimi, kot s starimi. Ne delam starostne diskriminacije.

P.S.: se tebi zdi tvoja prva poved zgoraj častna, ali nesramna, če vzameš v obzir, da imamo ljudje različna nagnenja in namene, različne želje, različne razloge čemu pišemo, s kom bi se radi pogovarjali,...? ;) Malo vsiljivo se mi zdi, ko mi kdo narekuje, koliko dolg bi moral biti moj tekst, ko pa ga lahko mirno preskoči, če ga kaj ne zanima, medtem ko se jasno zavedam dejstva, da nekatere, katerim je namenjen, zanima (to sledi iz preproste kmečke logike... namenjen je namreč ravno tistim, katere to zanima... in teh je nekaj).

Vrni se na Splošno

Kdo je na strani

Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov