Filozofsko - zakaj vidimo ravno "ta" del EM valov.

[Tysia]

Da vidimo samo vidni del svetlobe in ne drugega, je verjetno zato, ker smo trenutno na stopnji ( ne posplošujem na vse), za katero je verjetno optimalno to in ne kaj več. Če bi videli tudi »določeni del« ER spektra, bi nas to povečini zmedlo. Za zaznavanje nekaj do tistega trenutka neobičajnega bi potrebovali višjo stopnjo zavedanja.
Samo v razmislek bom podala primer, ki sicer ni neposredno povezan z zaznavanjem »tega dela«ER spektra, pokaže pa na enega izmed odgovorov na vprašanje, ki je bilo zastavljeno.
Človek ima v možganih talamus - živčni splet iz jedri, ki (nekatera od njih), pošiljajo informacije iz čutov možganski skorji. Je kot neke vrste stražar, ki pošlje preko možganov v človeško zavest samo tiste informacije, ki so koristne za človeka. Človek se na primer ne zaveda, kakšen je tlak v njegovih žilah ( kar pa talamus zaznava), ne zaznava določenih vibracij, ki so stalno prisotne v organizmu. Če vse to deluje »normalno«, tako kot smo navajeni, je vse ok, človek živi običajno življenje ( vsaj kar se z vidika zaznavanja tiče). Kaj pa če določen predel talamusa prične delovati neobičajno ( pride npr. do okvare)? Potem v našo zavest začno prihajati sporočila telesa, ki so do takrat pomagala usklajevati odzive organizma preko refleksa ( no, na podoben način). Ker človek tega ni vajen in ker je informacij naenkrat preveč, se mu praviloma zmeša. Taki primeri so znani v zgodovini. ( Tu se mi pojavi vprašanje glede shizofrenije – ali je tudi v njihovem primeru moteno delovanje talamusa oziroma poteka na neobičajen način? Le da tu verjetno človek ne zaznava fizičnih procesov v telesu, ampak se toliko bolj zaveda vseh misli ( v primeru slušnih halucinacij) – mu talamus pošilja zaznave iz podzavesti, ki jih običajno ne?)

V primeru zaznavanja »tega dela« ER bi moral človek za moje pojme razviti višjo stopnjo zavedanja. Tudi z evolucijskega vidika je to smiselno – kaj bom trošil energijo za nekaj, kar mi ne koristi ( kot si napisal v neki temi na tem forumu o čutenju rastlin - o kateri upam, da se bo razvila debata ). Zakaj bi povprečen človek imel sposobnost videnja aure? Videl bi na primer barve človeka, morda bi se naučil, kaj te barve pomenijo ( npr kje so blokade, v kakšnem čustvenem stanju se človek nahaja), ampak če ne bi imel ustrezne stopnje zavedanja, mu zaznavanje aure ne bi koristilo ( ker je ne bi znal uporabiti v pravem pomenu besede), prej bi mu lahko škodovalo, ker bi se ukvarjal z trenutno zanj nepomembnimi stvarmi in bi spregledal pomembne.
Če bi videli »ta del«ER spektra, bi s tem v paketu morali dobiti tudi možnost selektivnega zaznavanja ali pa možnost skoncentriranega opazovanja večih stvari hkrati.

Kar se tiče petih točk, ki si jih navedel, mislim, da si nekako po svoje interpretiram ( si morda domišljam, da jih razumem) vse, razen druge točke:

»mati narava tako hoče, ker noče, da se požremo kot hude bakterije patološko telo in ker nekako vzdržuje harmonijo«

Boris, je to mišljeno v povezavi s potrato energije oziroma »nepravilno« usmerjenostjo energije? Ali morda v tem smislu, da narava tako hoče zato, ker nismo na dovolj visoki stopnji zavedanja ( kar bi s tega vidika npr. živali in rastline bile – ne mislim v povezavi z danes veljavno interpretacijo inteligence) in bi uporabili znanje oziroma sposobnost v svojo škodo in škodo okolja? ( »ker je taka pač človeška narava«)
Ali pa morda v smislu, da bi se potem zavedeli, da nam je fizično telo nepotrebno?

»Tud za zaznavanje raznih valovanj, mehanicnih dotikov, okusov rabimo receptorje, ki so del zivcnega tkiva. In imamo jih toliko koklikor jih mamo in taksne kot mamo (vid, vonj, voh, okus, tip). Zato drugih oblik cutenja pac nismo zmozni. Mogoce evolucija ali pa tehnika prineseta kaj novega...« ( Traxie)

Ne bi se čisto strinjala s tem, kar si napisala, sploh o tem, da nismo zmožni drugih oblik čutenja. Smo, vprašanje pa je, ali bo to čutenje prišlo tudi v našo zavest? Že samo primer talamusa ( pri okvari) je tak.
Kaj pa razni bioenergetiki in ljudje, ki se ukvarjajo z energijami? In jasnovidci? Sama bi rekla, da imajo neke receptorje, ki so dani večini ljudi, le da so jih na določen način ozavestili.
Tudi primer telepatije bi lahko podala kot razlago… tudi za to je potrebno imeti neke receptorje in prevodno tkivo ( ki je v končni fazi deloma tudi živčno, verjetno). Da zaznamo misel drugega, moramo imeti neke sprejemnike ( receptorje), ki nam potem zadevo pošljejo v podzavest in nato sporočilo v zavest. Pri telepatiji pa mislim, da je v običajnih primerih tako, manjka tisto zavedanje, na kakšen način se to zgodi. Ko vidimo rožico, vemo, da smo jo v možganih zaznali preko čutila – oči. Pri telepatiji pa je to malo drugače.

Ljudje smo sposobni veliko več, kot si mislimo. Problem je morda le ta, da smo se naučili biti omejeni.

[g00fy_qa]

»Tud za zaznavanje raznih valovanj, mehanicnih dotikov, okusov rabimo receptorje, ki so del zivcnega tkiva. In imamo jih toliko koklikor jih mamo in taksne kot mamo (vid, vonj, voh, okus, tip). Zato drugih oblik cutenja pac nismo zmozni. Mogoce evolucija ali pa tehnika prineseta kaj novega...« ( Traxie)

Ne bi se čisto strinjala s tem, kar si napisala, sploh o tem, da nismo zmožni drugih oblik čutenja. Smo, vprašanje pa je, ali bo to čutenje prišlo tudi v našo zavest? Že samo primer talamusa ( pri okvari) je tak.
Kaj pa razni bioenergetiki in ljudje, ki se ukvarjajo z energijami? In jasnovidci? Sama bi rekla, da imajo neke receptorje, ki so dani večini ljudi, le da so jih na določen način ozavestili.
Tudi primer telepatije bi lahko podala kot razlago… tudi za to je potrebno imeti neke receptorje in prevodno tkivo ( ki je v končni fazi deloma tudi živčno, verjetno). Da zaznamo misel drugega, moramo imeti neke sprejemnike ( receptorje), ki nam potem zadevo pošljejo v podzavest in nato sporočilo v zavest. Pri telepatiji pa mislim, da je v običajnih primerih tako, manjka tisto zavedanje, na kakšen način se to zgodi. Ko vidimo rožico, vemo, da smo jo v možganih zaznali preko čutila – oči. Pri telepatiji pa je to malo drugače.

Ljudje smo sposobni veliko več, kot si mislimo. Problem je morda le ta, da smo se naučili biti omejeni.

Še nekaj o tem... Ljudje si gradimo resničnost na tem, kar lahko sprejmemo s svojimi petimi čutili. Če nekaj ne zmoremo zaznati z njimi, potem to ni več del naše resničnosti in postane samo fikcija, ideja, morda misel; v bistvu nekaj neresničnega.

Dejstvo pa je, da nas prav ta naša čutila omejujejo in ne nasprotno, kot mi mislimo, da nam predstavljajo svet. Zaradi petih čutil in drugih omejitev, ki nam jih prinaša predvsem naše telo, se omejujemo samo na to, kar smo jo sposobni zaznati. Vendar če nekaj naše telo ni sposobno zaznati, ali to potem pomeni, da tega ni? Če mojih pet čutil določenega pojava ne more sprejeti, a potem ta pojav ne obstaja?

Tako recimo lahko začnemo razlagati veliko t.i. paranormalnih pojavov, kot so že omenjeno videnje aure ali telepatija. Samo zato, ker smo ljudje omejeni s čutili, ne dovolimo obstoja nečesa, kar z njimi ne moremo pojasniti.

[Tysia]

Čutila nas lahko omejujejo ali pa tudi ne. Dana so nam bila z namenom ( oziroma so se evolucijsko razvila). Če želimo razvijati druge sfere spoznavanja sebe in sveta ( morda resnice?), nam lahko tudi koristijo, če z njihovo pomočjo delamo primerjave in testiramo sebe in domnevno resnico. Omejitve, ki nam jih prinaša telo, so lahko tudi prednosti.
No, ni ravno dokaz za to, da se lahko kljub čutilom razvijemo v določeno smer ( če predpostavimo, da nas ovirajo pri dosegi tega cilja), gotovo pa pokaže, da se lahko kljub čutilom razviješ daleč v drugo smer: ljudje, ki so sposobni astralnega letenja; menihi ki so sposobni osušiti na svojem golem telesu brisače, s tem da preživijo noč na nekaj stopinjah pod ničlo, na snegu; ljudje, ki izvajajo telekinezo ( premikanje predmetov z močjo misli),...

"Če nekaj ne zmoremo zaznati z njimi, potem to ni več del naše resničnosti in postane samo fikcija, ideja, morda misel; v bistvu nekaj neresničnega."

gOOfy_qa, tudi to mislim, da ni nujno. Kaj pa sploh je resničnost? Za večino ( če ne kar vse) naših omejenih glav, je resničnost zelo subjektivna zadeva, čeprav se jo trudimo objektivizirati.
Pri določenih duševnih boleznih je lahko tudi nekaj neresničnega za posamezni subjekt še kako resnično. ( Je pa tudi res, da so zaznave verjetno na bazi petih čutil. Madona filozofija, takoj se lahko sam sebi v skledo userješ )

"Vendar če nekaj naše telo ni sposobno zaznati, ali to potem pomeni, da tega ni? Če mojih pet čutil določenega pojava ne more sprejeti, a potem ta pojav ne obstaja?"

Absolutno ne. Kaj pa ko naše telo nekaj zazna, telesa drugih pa ( če se primerjamo) ne, ali potem to obstaja ali ne? Seveda je odvisno od več faktorjev. Kaj pa v sami osnovi? Ali je potem tisto samo izkrivljena, subjektivna resnica, v katero tisti trenutek verjamemo in je sestavljanka prave resnice ( če ta obstaja)? Ali bi potem prava resnica lahko vsebovala subjektivne resnice?

No, pa sem že off topic.

[Mahagonij]

Tako recimo lahko začnemo razlagati veliko t.i. paranormalnih pojavov, kot so že omenjeno videnje aure ali telepatija. Samo zato, ker smo ljudje omejeni s čutili, ne dovolimo obstoja nečesa, kar z njimi ne moremo pojasniti.

Pojavi, ki jih nasa cutila niso sposobna zaznati, ampak jim priznavamo obstoj, kot naprimer sub-atomski delci, imajo nekaj skupnega.

1. Njihov vpliv na svet in prisotnost je moc izmeriti.
2. Njihovo obnasanje je konsistentno s teorijo.
3. Eksperimenti, ki dokazujejo obstoj so ponovljivi.

Za paranormalne pojave tega ne moremo recti, zato si ne zasluzijo priznavanja obstoja.

Torej sploh ne gre za to, da "ne dovolimo obstoja necesa, kar nasa cutila niso sposobna zaznati"(absurdna trditev, glede na to, kaj vse nevidnega znanost obravnava), ampak za to, da tem pojavom manjkajo zgornje lastnosti.

[g00fy_qa]

Tako recimo lahko začnemo razlagati veliko t.i. paranormalnih pojavov, kot so že omenjeno videnje aure ali telepatija. Samo zato, ker smo ljudje omejeni s čutili, ne dovolimo obstoja nečesa, kar z njimi ne moremo pojasniti.

Pojavi, ki jih nasa cutila niso sposobna zaznati, ampak jim priznavamo obstoj, kot naprimer sub-atomski delci, imajo nekaj skupnega.

1. Njihov vpliv na svet in prisotnost je moc izmeriti.
2. Njihovo obnasanje je konsistentno s teorijo.
3. Eksperimenti, ki dokazujejo obstoj so ponovljivi.

Za paranormalne pojave tega ne moremo recti, zato si ne zasluzijo priznavanja obstoja.

Torej sploh ne gre za to, da "ne dovolimo obstoja necesa, kar nasa cutila niso sposobna zaznati"(absurdna trditev, glede na to, kaj vse nevidnega znanost obravnava), ampak za to, da tem pojavom manjkajo zgornje lastnosti.

Tudi subatomski delci niso bili vedno 'resnični', dokler jih niso potrdili in dokazali. Do takrat pa niso obstajali, ker jih ne moremo videti, karkoli. Enako je s paranormalnimi pojavi. Dokler niso dokazani, tako dolgo za večino ljudi ne obstajajo - kar pa še ne pomeni, da res ne obstajajo. Recimo da dam primer telekineze, ki kot paranormalni pojav naj ne bi obstajala; to prepričanje se bo spremenilo, saj so pred kratkim v Ameriki znanstveniki z raziskovanjem dokazali in pojasnili obstoj telekineze.
Česar ne zaznavamo s čutili, to tako dolgo ni resnično, dokler se ne dokaže znanstveno.

"Če nekaj ne zmoremo zaznati z njimi, potem to ni več del naše resničnosti in postane samo fikcija, ideja, morda misel; v bistvu nekaj neresničnega."

gOOfy_qa, tudi to mislim, da ni nujno. Kaj pa sploh je resničnost? Za večino ( če ne kar vse) naših omejenih glav, je resničnost zelo subjektivna zadeva, čeprav se jo trudimo objektivizirati.
Pri določenih duševnih boleznih je lahko tudi nekaj neresničnega za posamezni subjekt še kako resnično. ( Je pa tudi res, da so zaznave verjetno na bazi petih čutil. Madona filozofija, takoj se lahko sam sebi v skledo userješ )

Vprašanje kaj je resničnost je tako zelo filozofsko, da bi o njem lahko napisala tri vsaj strani. V grobem je resničnost to, za kar se ti odločiš, da je resničnost. Ta resničnost, ki za tebe je resnična, pa ni nujno, da je res resnična. V bistvu nikoli ne more biti resnična resničnost, že zaradi tega, ker ne zmoreš dojeti vseh razsežnosti resničnosti. Resničnosti nikoli ne moreš secirati tako daleč, da bi se oddaljil od svoje resničnosti in prišel do resnične resničnosti. Zato je resničnost, za katero mi trdimo, da je resnična, le naše dojemanje resničnosti in nekaj povsem subjektivnega.

"Vendar če nekaj naše telo ni sposobno zaznati, ali to potem pomeni, da tega ni? Če mojih pet čutil določenega pojava ne more sprejeti, a potem ta pojav ne obstaja?"

Absolutno ne. Kaj pa ko naše telo nekaj zazna, telesa drugih pa ( če se primerjamo) ne, ali potem to obstaja ali ne? Seveda je odvisno od več faktorjev. Kaj pa v sami osnovi? Ali je potem tisto samo izkrivljena, subjektivna resnica, v katero tisti trenutek verjamemo in je sestavljanka prave resnice ( če ta obstaja)? Ali bi potem prava resnica lahko vsebovala subjektivne resnice?

Če je tvoje telo to zaznalo kot resnično, potem vsekakor je resnično - za tebe. Tvoja resnica pa ni nujno, da je tudi resnica nekoga drugega. Vprašanje pa je, kaj prinese spoznanje absolutne resnice, če ta obstaja. Se potem resnica ene osebe mora podreti, da se uravna z resnico druge osebe, torej s pravo resnico?
Prava resnica ne sme vsebovati subjektivne resnice, ampak mora biti povsem objektivna. Nekaj podobnega se dogaja pri znanosti, kjer iščemo objektivnost in preverljivost, subjektivnost pa moramo obmisliti.

[Tysia]

»Se potem resnica ene osebe mora podreti, da se uravna z resnico druge osebe, torej s pravo resnico?«
Na kakšen način pa je lahko resnica druge osebe prava resnica? ( Razen seveda gledano s stališča osebe same. Potemtakem je tudi resnica prve osebe enakovredna resnici druge.) Verjetno si mislila resnico kot subjektivno prilagojeno drugi osebi. Mislim, da če sta osebi zreli in pustita druga drugi, da živita po svoje, se ne podre nobena od njunih resnic, sploh če je prisotno še zavedanje o subjektivnosti zaznavanja. ( No, morda bi kljub temu lahko dobili primer, kjer se neka resnica mora podreti in sicer, če neka oseba trdi, da pozna resnico druge.)

Da prava resnica ne sme vsebovati subjektivne resnice, je zopet stvar interpretacije. Recimo, da je moja resnica ta trenutek, da je Resnica nujno sestavljena iz subjektivnih resnic, ki jo skupaj tvorijo kot celoto. Subjektivne resnice ljudi, živali, kamnov, celega planeta, vesolja in seveda tudi zrcalnih slik vsega naštetega. In verjetno stvari/ pojavov, ki jih naš um ne more doumeti.

Na kakšen način bi znanost lahko dokazala resnico? Znanost je naravi v vsakem primeru podrejena. To pa zato, ker vse, kar dokaže, »naumi«, itd… izvira iz narave. Po domače povedano, z vsakim novim znanstvenim spoznanjem odkrije delček narave. ( Pa že misli, da » drži boga za jajca«.)

To, da ne vidimo določenega dela elektromagnetnih valov, ni nujno povezano z našo vero v to, kaj resnica je. Verjetno je v večini primerov pogoj ( razen v primeru, da bi masa ljudi, ki imajo to sposobnost šla čez kritično točko in bi se pri nekom, ki v to ne bi verjel, izkustvo pojavilo kot posledica tega.), da verjamemo, da je kaj takega sploh možno. Dalje pa nas čaka delo. In verjamem, da je možno, da ljudje razvijemo to sposobnost, pod nekaj pogoji, ki jim mora biti zadoščeno. Če se to že ni zgodilo. ( Hm, nikdar ne veš, ali ima sosed sposobnost, da vidi skozi stene in tkanino )

No, moja resnica mi je ravnokar sporočila, naj neham filozofirati in se grem učiti za izpit, ki ga imam v torek, ker če ne, bom fejst resnično pogrnila, kot sem dolga in široka.

[g00fy_qa]

»Se potem resnica ene osebe mora podreti, da se uravna z resnico druge osebe, torej s pravo resnico?«
Na kakšen način pa je lahko resnica druge osebe prava resnica? ( Razen seveda gledano s stališča osebe same. Potemtakem je tudi resnica prve osebe enakovredna resnici druge.) Verjetno si mislila resnico kot subjektivno prilagojeno drugi osebi.

V bistvu sem mislila na primer, ko je resnica prve osebe tudi absolutna resnica. Takrat se mora druga oseba s svojo resnico, ki je kot absolutna napačna, prilagoditi resnici prve osebe, oz. v tem primeru absolutni resnici.

Na kakšen način bi znanost lahko dokazala resnico? Znanost je naravi v vsakem primeru podrejena. To pa zato, ker vse, kar dokaže, »naumi«, itd… izvira iz narave. Po domače povedano, z vsakim novim znanstvenim spoznanjem odkrije delček narave. ( Pa že misli, da » drži boga za jajca«.)

Znanost itak ničesar ne odkriva na novo, znanost samo razlaga pojave, ki so tu in bi bili tu tudi, če ne bi bili razloženi. Torej znanost dokazuje resnico: resnica je recimo da je Zemlja okrogla. Znanost je to resnico dokazala z opazovanjem, računanjem, tako dalje.

To, da ne vidimo določenega dela elektromagnetnih valov, ni nujno povezano z našo vero v to, kaj resnica je. Verjetno je v večini primerov pogoj ( razen v primeru, da bi masa ljudi, ki imajo to sposobnost šla čez kritično točko in bi se pri nekom, ki v to ne bi verjel, izkustvo pojavilo kot posledica tega.), da verjamemo, da je kaj takega sploh možno. Dalje pa nas čaka delo. In verjamem, da je možno, da ljudje razvijemo to sposobnost, pod nekaj pogoji, ki jim mora biti zadoščeno. Če se to že ni zgodilo. ( Hm, nikdar ne veš, ali ima sosed sposobnost, da vidi skozi stene in tkanino )

Ja, če ljudje v nekaj res res verjamemo, potem to postane resnično. Podobno; tisto česar nočemo videti, tudi ne bomo videli.
Recimo zanimiva zgodbica... Včasih se zgodi, da na avtocesto strmoglavi letalo ali helikopter. Možnost za to je zelo majhna, ampak se zgodi. In ker je možnost tako majhna, ljudje tega ne pričakujejo in se zaletijo v razbitine. Ko so po takih trkih ljudi spraševali, zakaj so se zaleteli, čeprav bi razbitine lahko pravočasno opazili, so odgovorili, da tega preprosto niso videli. In iz tega (pa še drugih) primera so dokazovali, da ljudje vidimo samo tisto, kar hočemo videti oz. kar verjamemo, da je res.
Še en primer, s telekinezo lahko zavestno vplivaš na predmet samo, če verjameš vanjo. Sicer se tvoj um ne zmore v pravi meri skoncentrirati in ne zmoreš telekinirati.

[kepka]

Dejstvo pa je, da nas prav ta naša čutila omejujejo in ne nasprotno, kot mi mislimo, da nam predstavljajo svet. Zaradi petih čutil in drugih omejitev, ki nam jih prinaša predvsem naše telo, se omejujemo samo na to, kar smo jo sposobni zaznati. Vendar če nekaj naše telo ni sposobno zaznati, ali to potem pomeni, da tega ni? Če mojih pet čutil določenega pojava ne more sprejeti, a potem ta pojav ne obstaja?

Mislim, da taka debata ne spada sem, glede na to, da je govora kao o elektromagnetnem valovanju, ki ga ljudje s pridom uporabljamo v svoje namene.

Ne vidim nobenega smisla v tem, da bi videli celoten spekter, pravzaprav bi bilo popolnoma brez pomena prav tako pa bi nas vse skupaj izredno oviralo, vsaj v mestnem okolju.

[Tysia]

»Znanost itak ničesar ne odkriva na novo, znanost samo razlaga pojave, ki so tu in bi bili tu tudi, če ne bi bili razloženi. Torej znanost dokazuje resnico: resnica je recimo da je Zemlja okrogla. Znanost je to resnico dokazala z opazovanjem, računanjem, tako dalje.«

gOOfy_qa, pa si videla, da je Zemlja okrogla? ( Pravzaprav naj ne bi bila čisto okrogla…) Logično se nam zdi, ker so nas v šoli naučili tovrstnega razmišljanja. Temu so se možgani večine ljudi prilagodili in po tem principu delujejo. In »logično« sklepajo.
Da, po eni strani je znanost dokazala resnico, ampak ne tiste, absolutne, temveč samo delček, mali spekter vsega.
Znanost je dokazala obstoj določenih fizikalnih zakonov. Na primer zakon F = m*g. V mislih imam silo gravitacije ki je produkt mase telesa in težnostnega pospeška, torej pospeška s katerim Zemlja ( v zemeljskem primeru) deluje na dotično telo. Po tem zakonu bi moralo vsako telo, ki bi prosto padalo in ne bi imelo drugih zaviralcev ( recimo, da upor zanemarimo), padati s pospeškom 9, 81 m/s2. In možnost, da bi kar z »lufta«, brez kakšne drugače dokazane sile ( kot na primer pri letalih), telo v gravitacijskem polju, s tako velikim težnostnim pospeškom lebdelo, po tej teoriji ne obstaja ( ali pa vsaj ni obstajala, ker nisem na tekočem  ). Ampak obstajajo primeri, ki dokazujejo nasprotno. Na primer ljudje, ki so se naučili levitacije. Pa tudi telekineza, ki jo omenjaš ti, pogrne na testu tega zakona.

Kje je torej tista Resnica, ki jo znanost dokazuje? Dokaže trenutno resnico, kar pa je daleč od Resnice ( z veliko začetnico je mišljena tista absolutna resnica). Pa lahko ob tem naleti na Resnico naključno? Malo verjetno, a vseeno mogoče.


»Ja, če ljudje v nekaj res res verjamemo, potem to postane resnično. Podobno; tisto česar nočemo videti, tudi ne bomo videli.«

Se strinjam s tabo glede tega. Zato pa mislim, da je zelo pomembno, da delamo na svojem zavedanju. Zakaj ne vidimo ali pa nočemo videti? Verjetno zato, ker smo preveč zaverovani vase ali pa se izogibamo nekim bolečim vsebinam znotraj nas, ki bi lahko ob »širšem« gledanju prišle na dan. V primeru, ki si ga opisala, se to ne bi zgodilo, če bi ljudje živeli svoja življenja tukaj in zdaj. Na tak način bi bili po mojem mnenju tudi bližje Resnici.

Boris, se opravičujem za "rahle" odmike od teme.

[g00fy_qa]

»Znanost itak ničesar ne odkriva na novo, znanost samo razlaga pojave, ki so tu in bi bili tu tudi, če ne bi bili razloženi. Torej znanost dokazuje resnico: resnica je recimo da je Zemlja okrogla. Znanost je to resnico dokazala z opazovanjem, računanjem, tako dalje.«

gOOfy_qa, pa si videla, da je Zemlja okrogla? ( Pravzaprav naj ne bi bila čisto okrogla…) Logično se nam zdi, ker so nas v šoli naučili tovrstnega razmišljanja. Temu so se možgani večine ljudi prilagodili in po tem principu delujejo. In »logično« sklepajo.
Da, po eni strani je znanost dokazala resnico, ampak ne tiste, absolutne, temveč samo delček, mali spekter vsega.
Znanost je dokazala obstoj določenih fizikalnih zakonov. Na primer zakon F = m*g. V mislih imam silo gravitacije ki je produkt mase telesa in težnostnega pospeška, torej pospeška s katerim Zemlja ( v zemeljskem primeru) deluje na dotično telo. Po tem zakonu bi moralo vsako telo, ki bi prosto padalo in ne bi imelo drugih zaviralcev ( recimo, da upor zanemarimo), padati s pospeškom 9, 81 m/s2. In možnost, da bi kar z »lufta«, brez kakšne drugače dokazane sile ( kot na primer pri letalih), telo v gravitacijskem polju, s tako velikim težnostnim pospeškom lebdelo, po tej teoriji ne obstaja ( ali pa vsaj ni obstajala, ker nisem na tekočem  ). Ampak obstajajo primeri, ki dokazujejo nasprotno. Na primer ljudje, ki so se naučili levitacije. Pa tudi telekineza, ki jo omenjaš ti, pogrne na testu tega zakona.

Kje je torej tista Resnica, ki jo znanost dokazuje? Dokaže trenutno resnico, kar pa je daleč od Resnice ( z veliko začetnico je mišljena tista absolutna resnica). Pa lahko ob tem naleti na Resnico naključno? Malo verjetno, a vseeno mogoče.

Da je Zemlja okrogla (ne popolna krogla) verjamem, ker so mi tako povedali. Lahko bi bila tudi laž, seveda, ampak glede na to koliko dokazov obstaja za to trditev in praktično noben proti, sem se odločila, da bom tej trditvi verjela. Zame je to resnica. Če spet privlečem naprej telekinezo, zanjo sem verjela, da ne obstaja, zato ker nasprotuje sedanjim zakonon fizike in znanosti. Dokler nisem našla drugega in dosti boljšega dokaza, ki govori proti temu, je bilo to moje prepričanje.

Znanost išče absolutno resnico, vendar se strinjam, da je ne najde vedno; oz. da še vedno išče. To je jasno vidno ko pogledamo kako je recimo kvantna mehanika spremenila dotedanje dojemanje sveta in kako recimo telekineza podira veliko sedanje fizike. Ampak vedno težimo k temu, da bi vedeli še več in pojasnili še več. S tem, priznam, ne odkrijemo absolutne resnice, ampak vsaj del nje.

Se opravičujem za OT-je, kdor želi naj bo on topic.

[Mahagonij]

Tako recimo lahko začnemo razlagati veliko t.i. paranormalnih pojavov, kot so že omenjeno videnje aure ali telepatija. Samo zato, ker smo ljudje omejeni s čutili, ne dovolimo obstoja nečesa, kar z njimi ne moremo pojasniti.

Pojavi, ki jih nasa cutila niso sposobna zaznati, ampak jim priznavamo obstoj, kot naprimer sub-atomski delci, imajo nekaj skupnega.

1. Njihov vpliv na svet in prisotnost je moc izmeriti.
2. Njihovo obnasanje je konsistentno s teorijo.
3. Eksperimenti, ki dokazujejo obstoj so ponovljivi.

Za paranormalne pojave tega ne moremo recti, zato si ne zasluzijo priznavanja obstoja.

Torej sploh ne gre za to, da "ne dovolimo obstoja necesa, kar nasa cutila niso sposobna zaznati"(absurdna trditev, glede na to, kaj vse nevidnega znanost obravnava), ampak za to, da tem pojavom manjkajo zgornje lastnosti.

Tudi subatomski delci niso bili vedno 'resnični', dokler jih niso potrdili in dokazali. Do takrat pa niso obstajali, ker jih ne moremo videti, karkoli. Enako je s paranormalnimi pojavi. Dokler niso dokazani, tako dolgo za večino ljudi ne obstajajo - kar pa še ne pomeni, da res ne obstajajo. Recimo da dam primer telekineze, ki kot paranormalni pojav naj ne bi obstajala; to prepričanje se bo spremenilo, saj so pred kratkim v Ameriki znanstveniki z raziskovanjem dokazali in pojasnili obstoj telekineze.
Česar ne zaznavamo s čutili, to tako dolgo ni resnično, dokler se ne dokaže znanstveno.

Ja no, torej zato teh pojavov ne sprejemamo, ker njihovega obstoja ne moremo dokozati, ne pa zato ker jih ne zaznamo s cutili. Zacela si, da je clovek omejen s cutili in da zato ne priznavamo paranormalnih pojavov, kar pa ni res, ne priznavamo jih zato ker niso zaznavni in konsistentni.

Poleg tega je stalisce, "ce jih ne zaznavamo se ne pomeni da jih ni" zanic. Cetudi je logicno pravilno, namrec moznost obstaja, je povsem neprakticno. Ker potem moram sprejema obstoj cisto vsega kar si kdo zmisli kot naprimer roza sloncki, alieni, chupakabra in normalne zenske. Namrec pogosto je povsem nemogoce dokazati neobstoj necesa. Zato breme dokazovanja lezi na tistemu, ki trdi da nekaj obstaja. In dokler tega ne dokaze se domneva, da to ni res. Isto velja za paranormalne pojave.

P.S. Pokazi, kje so v ameriki dokazali in razlozili telekinezo?

[g00fy_qa]

Ja no, torej zato teh pojavov ne sprejemamo, ker njihovega obstoja ne moremo dokozati, ne pa zato ker jih ne zaznamo s cutili. Zacela si, da je clovek omejen s cutili in da zato ne priznavamo paranormalnih pojavov, kar pa ni res, ne priznavamo jih zato ker niso zaznavni in konsistentni.

Česar ne zaznamo s čutili, tisto za nas ne obstaja. Četudi morda v resnici obstaja. Začne pa za nas obstajati, ko se ta pojav dokaže recimo v znanosti; potem imamo na razpolago vidni dokaz, kot je slika, pisni dokument in četudi morda še vedno ne vidimo tega pojava, smo njegovo delovanje in posledice dokazali tako, da naša čutila to sedaj lahko zaznajo in sprejmejo.

Poleg tega je stalisce, "ce jih ne zaznavamo se ne pomeni da jih ni" zanic. Cetudi je logicno pravilno, namrec moznost obstaja, je povsem neprakticno. Ker potem moram sprejema obstoj cisto vsega kar si kdo zmisli kot naprimer roza sloncki, alieni, chupakabra in normalne zenske. Namrec pogosto je povsem nemogoce dokazati neobstoj necesa. Zato breme dokazovanja lezi na tistemu, ki trdi da nekaj obstaja. In dokler tega ne dokaze se domneva, da to ni res. Isto velja za paranormalne pojave.

P.S. Pokazi, kje so v ameriki dokazali in razlozili telekinezo?

Zato pa je potrebno vedno dvomiti, se spraševati in logično povezovati. Če nekaj ne vidim, to res še ne pomeni, da ne obstaja, vendar jaz lahko s pomočjo znanja in logike določim, kolikšna pa naj bi sploh bila možnost, da to obstaja.

Ne strinjam se, da je včasih nemogoče dokazati obstoj nečesa. Če nekaj res obstaja, potem bi se tudi moralo dati dokazati. Res nekatere stvari dosti težje od drugih, vendar še vedno se lahko. Paranormalni pojavi so zanimivi pri tem. Tukaj se ne gre toliko, da jih ni mogoče dokazati (ker jih lahko - tiste ki obstajajo), ampak za to, da obstaja v znanosti tabu. Tabu v smislu, da se z dolgotrajnim raziskovanjem teh pojavov ukvarja zelo malo znanstvenikov in tudi ko ti pridejo do rezultatov, pri katerih bi druge 'normalne' stvari že dokazali, to pri paranormalnih pojavih še vedno ni dokaz. Zakaj ne? Verjetno zato, ker rezultati raziskav veliko preveč podirajo obstoječo fiziko. In ko pride do menjave znanstvenih dejstev in podiranje že obstoječih, je potrebno predvsem veliko časa in veliko trdnih dokazov.

Telekinezo v Ameriki raziskujejo, rezultati še niso objavljeni, jaz sem pač predhodno študijo dobila. To naj bi bila prva raziskava, ki res dokaže in pojasni telekinezo.

[Tysia]

»Česar ne zaznamo s čutili, tisto za nas ne obstaja. Četudi morda v resnici obstaja. Začne pa za nas obstajati, ko se ta pojav dokaže recimo v znanosti; potem imamo na razpolago vidni dokaz, kot je slika, pisni dokument in četudi morda še vedno ne vidimo tega pojava, smo njegovo delovanje in posledice dokazali tako, da naša čutila to sedaj lahko zaznajo in sprejmejo.«

Mislim, da vem, kaj si hotela povedati. Ampak, vseeno, čisto banalen primer ( oprosti, ker te »lovim« na netočnostih, ni mišljeno na način, da te tlačim dol, ampak prej kot spodbuda, ker se mi zdi fajn, da razmišljaš ): Kako lahko začne določen pojav za nas obstajati, če se dokaže v znanosti npr. na podlagi vidnega/pisnega dokumenta, mi pa smo slepi? Da, drugi nam lahko povejo, ampak kako smo lahko prepričani, da z nami ne manipulirajo ( npr. alla Thrumanov šov)?


To, da je človek omejeno bitje ( haha, in paradoksalno, po drugi strani neomejeno), je jasno. Zato tudi vidi samo en delček ER. Zakaj pa je človek tako omejen? Primarno zaradi stopnje zavedanja, na kateri se nahaja.
Posledično pa je možnih veliko odgovorov (kot na vsako vpr., ki ne zahteva odgovora »ja« in »ne«). Eden izmed njih bi lahko bil, da je človek bitje, ki je nagnjeno k samouničevanju. ( Priznajmo, veliko je ljudi na tem planetu ki se zavestno ali pa nezavedno uničujejo: alkohol, droge, odvisniški odnosi, nekateri to storijo kar direkt s samomorom, itd) In kako bo tak človek ( tako človeštvo) dobilo v upravljanje sposobnosti, ki jih bo v nekem trenutku ( zaradi labilnosti, zavisti, lažnega občutka moči in premoči,…) uporabil proti samemu sebi oziroma proti naravi sami? Edino v primeru, če narava hoče uničiti človeka ali pa samo sebe.
Stopnjo zavedanja pa je po mojem mnenju najbolj naravno dvigniti na tak način, da delaš na sebi, da delaš za dobro sebe in sistema v katerem živiš ( v dobro narave). In ko se ti zavest zviša, lahko »dobiš v dar« neko znanje, ki ga boš izkoristil za to, da boš svojo stopnjo zavesti dvignil še višje. In tako naprej, po spirali naravnost navzgor. V idealnem svetu.
Če pa človek po naključju ali pa s trdim delom ( ker imamo relativno svobodno voljo in lahko ustvarjamo tudi to, kar škoduje – ozrimo se okrog sebe) pride do neke sposobnosti, pa so njegovi nameni pod vzporednico te sposobnosti, kot bi bilo naravno, potem se začne dogajati samouničevanje. Morda zato tudi nimamo sposobnosti, omenjene v naslovu.

Kaj pa vi mislite?

[Mahagonij]

Namrec pogosto je povsem nemogoce dokazati neobstoj necesa.

Ne strinjam se, da je včasih nemogoče dokazati obstoj nečesa. Če nekaj res obstaja, potem bi se tudi moralo dati dokazati. Res nekatere stvari dosti težje od drugih, vendar še vedno se lahko.

LOL. Spot the mistake.

Paranormalni pojavi so zanimivi pri tem. Tukaj se ne gre toliko, da jih ni mogoče dokazati (ker jih lahko - tiste ki obstajajo), ampak za to, da obstaja v znanosti tabu. Tabu v smislu, da se z dolgotrajnim raziskovanjem teh pojavov ukvarja zelo malo znanstvenikov in tudi ko ti pridejo do rezultatov, pri katerih bi druge 'normalne' stvari že dokazali, to pri paranormalnih pojavih še vedno ni dokaz. Zakaj ne?

1. Ni res, da malo znanstevnikov raziskuje to zaradi tabuja. Gre za povsem pragmaticen razlog. Zato, ker je vecina znanstvenikov mocno prepricanih, da to ne obstaja, je raziskovanje tega za njih potrata casa. Zakaj bi zapravil leta svojega zivljenja kot znanstvenik v raziskovanju necesa kar mislim, da ne obstaja? Nobene logike tle.
2. Zakaj ni dovolj? Zato ker niso konsistentni. Niso ponovljivi. In kdo te je nalagal, da pridejo do rezultatov, ki bi druge normalne stvari ze dokazali.

[Tysia]

Mahagonij, kako pa bi si ti ( poleg teorije, ki si jo navedel pred časom) še razlagal to,da ne vidimo tistega dela spektra ER? ( Če odmislimo to, da bi bilo uporabno poleg tega, kar vidimo, videti še infrardeče)

Poskusi pustiti znanstveni način gledanja na svet za trenutek ob strani, vklopi filozofijo in ji potem morda daj znanstven pridih.
Včasih, ko se osvobodimo okvirjev, v katerih smo "zaradi družbe" ( s čimer ni nič narobe) in takega razmišljanja, ter pustimo da "poletimo", pridemo do čudovitih spoznanj. Pa še del naslova vsebuje besedico filozofsko.