Ambicije, cilji

[red_rose]

lep pozdrav. pred kratkim sem odprla temo o vzporednem studiju in dobila sledec komentar:

In kot si že sama rekla - nimaš izkušenj, zato bo boljše zate da si nehaš ustvarjat plane v glavi ker se ti bo vse porušlo oz. ne bo šlo tko kot si si splanirala.

potem sem se bolj kot ne zafrkavala oz hotla mal zbost my_self, pa je nastalo tole:

govor zase, men gre vedno, vedno use po planih. pravzaprav ne, ponavadi se vse se boljse izide kot sem planirala (:rofl:)

pa v eni temi o stanovanjih:

In res bo katastrofa, če boste pri 40ih še vedno v bloku ... Aaa, raje spim pod mostom kot v bloku

rada bi komentirala to dvoje ker se mi zdi zelo pomembno, zanima me pa tudi kako je pri ostalih, ker opazam da so ljudje vedno bolj crnogledi. sama sem velika optimistka, ampak z obema nogama stojim trdno na tleh. seveda sem se zeloo mlada in me bo zivljenje se veliko naucilo - govorim o tem trenutku. name in na mojo vzgojo je najbolj vplival oce, ki je v zivljenju dosegel ogromno. pri 50ih pocne to kar si srcno zeli, nima nobene obvezujoce sluzbe, dela ko hoce, sladko kariero za sabo in spostovanje vseh ljudi ki ga poznajo, v svojih krogih je zelo poznan in ljudje ga nonstop klicejo in sprasujejo za nasvete. v glavnem dosegel je vse kar si zeli. tako so mi ze od malega govorili da zmorem kar hocem, da ce si bom zadala cilje jih bom dosegla, da naj se ne zgledujem po ostalih in sledim povprecju. mirno lahko recem, da karkoli si zadam dosezem. to so bila do zdaj seveda manjsi cilji - doloceno mesto na tekmovanju (tako solskem kot sportnem), ocene v soli, odnosi z ljudmi, sprejetje na razne programe, tecaji, potovanja...zdaj prihajajo malo bolj daljnosezni projekti. pa vedno bolj opazam, da obstajajo ljudje (ki jim nic v zivljenju ne gre po nacrtu) ki mi kar nekako hocejo zbit voljo in mi DOKAZAT da to ni mogoce zarad takih, dobim pa samo se vecji zagon zanima me, zakaj ste eni tako crnogledi? jaz vidim na svetu ogromno nekih priloznosti, ki cakajo da jih nekdo izkoristi. od sebe bom dala vse, da bi dosegla kar hocem, in ja, MsN, psi 40ih bom mela svojo hiso. zakaj zacutite potrebo, da mi dokazete da to ni res? brez sanjarjenja ne boste prisli nikamor. jaz ne plavam po oblakih, imam realne cilje za katere se mocno trudim, in sadovi so ze vidni, in js sem nadvse zadovoljna. ce mi kdaj kaj ne gre po nacrtih, naredim tako da iz tega vseeno potegnem vse kar se da. pa tudi vzporedni studij ni noben bav bav, mnogo ljudi tako studira, in res ne vem kaj je nekaterim potrebno to tako zabijat zase tocno vem cesa sem sposobna in cesa ne. vem kje so moje sibkosti, vem kaj so moje kvalitete - in na teh delam. kaj pa vi? kaksne cilje imate - ce sploh? razmisljate samo o tem kako boste prisli cez faks - nic potem za naprej? razmisljate samo o tem kako se boste prebili cez dan? sploh ne razmisljate? imate sanje, ambicije?

v glavnem! komentarje na to temo prosim, ker zgornja dva sta res...bizarna

[snezinka*]

Uf, ja, tole si kr fajn napisala in se strinjam, imam samo eno pripombo. Verjetno je pri večini tako, da je to, kako ambiciozen si oz. kolk vrjameš v svoje sposobnosti in to, da ti bodo zadeve uspele, odvisno od tega, v kakšni familiji si živel. Torej, ti si npr. živela v familiji, kjer je oče zelo uspešen, vse kar si je zadal je dobil (verjetno s trudom in zaupanjem v svoje sposobnosti), ti si to videla in na ta način tudi ti vrjameš vase. Pa poglejmo iz druge plati, npr. familija na vasi, kjer je primarna dejavnost kmetijstvo (v tem času pa veš, kakšne so cene pridelkov, mleka in mesa, kako kmetje delajo, imajo pa malo). Kako naj torej otroci teh ljudi vrjamejo, da lahko dosežejo kar hočejo, vrjamejo vase, če pa so vrjeli njihovi starši, zdej pa životarjo. Ali pa ena povprečna delavska družina, kjer sta mama ali celo oba brezposelna. Kako naj otrok zaupa, da se to ne bo zgodilo tudi njemu? ali pa familija, dokaj dobro situirana, kjer otroci dobijo večinoma vse kar hočejo, njihovim staršem pa se v bistvu za to kar so dosegli ni bilo treba truditi. Tak otrok pa si misli, sej bosta že starša zame poskrbela karkoli že bo, torej ni treba da se trudim in imam ambicije. To so seveda zgolj primeri in velikokrat se zgodi, da so nekateri otroci, ravno zato, ker njihovi staršem ni uspelo, še bolj ambiciozni, želijo, da bi bilo drugače, a vendar, roko na srce, več je ljudi, ki so uspešni, pa so bili tudi njihovi starši, kot pa tistih ki so uspešni, njihovi starši pa niso bili nič posebnega. To je moje mnenje v zvezi s tem, zakaj se ljudje tako razlikujejo v povezavi z ambicioznostjo.

Aja, ko si že ravno omenila vzporedni študij. Tut js mislim, da tist, ki ima res željo za to in je seveda priden, mu lahko uspe. Imam sošolko, ki je zdej že absolventka na čist kontra faxu kot sm jst (dvopredmetni študij), zdej se je pa še na moj fax vpisala in ji popolnoma uspeva. Pa ne samo to, zraven še dela in se kulturno udejstvuje.

Sicer pa imam sama precej želja v prihodnosti. V bistvu usaj približno vem, kaj si želim v prihodnosti delat, kam si želim it, kje želim živet. meni recimo ne gre vedno use po planu, ne uresniči se mi vedno use, kar si želim, vem da ne morem usega dobit, samo se še vedno trudm, vem da zmorem, ker sm delavna, komunikativna, znam prtegnt pozornost nase. moja slaba lastnost je žal samo neorganiziranost, če tega ne bi blo, vem, da bi mi več stvari uspel. sam ker vem kaj je narobe, lahko delam na tem, da bi se zboljšal. sicer pa ja, najprej bi rada nrdila fax po boloncu 3+2, potem mam pa željo delat na kakem inštitutu, laboratoriju or sth, želim si svojo hišo, moža & 2 otroka, psa in mačka, še čimveč sveta vidt, ostat v športu dokler mi bodo noge dopuščale in preizkust čimveč novih stvari (npr. želim si skočt s padalom, it plezat v Dolomite ipd.). Sicer vrjamm, d se te zadeve slišijo klišejsko (hiša, mož, otroc, pes, potovanja) in vem, d so to želje velike večine ljudi, pa vendar, zakaj to ne bi bilo mogoče, če vrjameš vase in DELAŠ na tem.

[classy]

Ja hvala bogu, da še imamo take ljudi.

Mene so tud že od malega vedno ful spodbujali in sem v bistvu, do nedavnega, vedno dosegla, kar sem želela (ok, sej kok sm pa stara, niti 20 ne).
No, potem se mi je zalomilo na faksu, večina moje krivde, itak, mela sem pa tud obupne sošolce, ki so bli grozno zagrenjeni in so itak že vnaprej vedeli, da ne bomo nardil in pač če vsak dan psolušaš 100 ljudi, ki ti zbijajo moralo ni najprijetneje. No, pol nakonc so bli pa še ne ravno najmanjši problemi doma. In sem se pač prepisala. Ampak vem, da mi bo tuki šlo ful dobr in da bom nardila kokr hočem in vem, da me čaka v življenju še ful enih priložnosti, samo vidt jih morš. In me ne skrbi preveč. Neki bo že, v to sem prepričana. Mam tud ful enih različnih planov, kaj vse bi lahko počela, ja zanimivih delovnih mest res ne manjka (ok, sam še dobit ga morš). Sej se zavedam, da mi verjetno ne bo šlo vse kot upam, ampak vseen, daš pač čimveč od sebe, ampak tko, naizi, brez panike. To se mi zdi ful pomembno. Ne smeš se ustrašit in paničart. Dej pejt vn pa se sprost. Pol ti pa lahko rata. Ravnotežje in to.

[Schmetterling]

Ja zgornja dva komentarja sta res zelo črnogleda... mogoče pa je vzrok v slabih izkušnjah, npr. punca si je zadala nek cilj, dala vse od sebe, kar je lahko, potem pa je splet okoliščin pač naredu svoje in se je vse porušlo in morda človek takrat pomisli, da je najboljš bit realist (čemur nekateri pravmo pesimist )... da ne bo prevečkrat razočaran. kajpa vem...

V glavnem, jaz sem tak človek, da full gleda v naprej, dolgoročno... kaj bi rada dosegla v življenju na študijski/poklicni ravni, na področju odnosov, družine v prihodnosti in osebnostne rasti. Je pa res, da se človek spreminja, in trenutno stvari stojijo mejčken drugače kot pred parimi let; mislem pomembne so mi druge stvari, kot npr. v gimnaziji (kar se tiče prihodnosti).
Zelo zelo pomembno se mi zdi, da človek gradi svojo osebnost, da si pridobi čimveč raznoraznih izkušenj in doživetij, iz tega velik potegnt in met široke nazore... da se razviješ v strpno osebo, ki ni ozko usmerjena. (Mene full motjo izjave tipa: to je neumno, ta študij je brezvezen, kok si lahko tak itd. ... odkrivam, da je zelo pomembna empatija... da če zna človk vživet v kožo/čustva/situacijo drugega in pogledat na stvar z več zornih kotov).

Posledično se mi zdi zato zloo pomembno neformalno izobraževanje/učenje... razne izkušnje itd. Tega je pa okrog nas ogromno, sam nč ne bo z lufta padl ane Js sem se naprimer odločla, da bom izkoristla študentske cajte, in zato sm kar zlo aktivna (letos sm se vpisala v lektorat švedščine, 5 ur na tedn, delam kot prostovoljka na enmu inštitutu in na eni oš pomagam pri projektu, ki se ukvarja s preventivo pitja mladih in drogo. (smv pedagoških smereh) (btw. zadnje čase sm odkrila, da je prostovoljno delo neki zelo pametnga... če neki ne delaš za denar, so motivi čist drugačni in delaš res ...jah s srcem )

No, da ne bom preveč skrenila s poti pa nabijala ... tud js sm razmišljala o vzporednem študiju (ker se mi zdi, da sem sposobna, to si želim, itd. ), so pa tuki razne ovire, kot npr. da sem že zdej dvopredmetna in mam urnik razkropljen čez cele dneve, potem bojim se, da mi bo zmankal čas za prjatle in lubčija, pa še taka oseba sem, ki pač rabi neki res tistga čist prostga časa. Tko da še razmišljam...

Tebi pa svetujem, da kar probaj, ker mislm da tko in tko v vsakm primeru nimaš kej zgubt... pomoje. Kvečjem pridobit

[freaky]

Se strinjam s tabo. Spoštujem ljudi, ki vedo, kaj hočejo, se zavedajo svojih sposobnosti in se za svoje cilje in sanje tudi borijo. Prav je, da imaš začrtano neko pot. Prav pa je tudi, da ne pričakuješ, da se bo vedno izšlo po tvojih načrtih (vpliv zunanjih dejavnikov), padci so del življenja in tako kot si že sama rekla, iz njih je potrebno potegniti največ, kar se da. In jih vzeti za dobro, čeprav se na začetku niso izkazali za najboljše.

Me je pa vseeno nekaj zmotilo. Zakaj je potrebno "dokazovanje" tvojih sposobnosti nekim virtualnim ljudem, ki v tvojem življenju načeloma nič ne štejejo, niso nek pomemben faktor pri uresničevanju tvojih ciljev? Je važno, kaj si mi mislimo? In kakšen je bil namen tega, da si hotela določeno uporabnico zbosti? Ne razumem in ne podpiram takšnega načina. Njej ti ni potrebno dokazovati svojega znanja, saj ni tvoja bodoča delodajalka.

Kar se pa tiče vzporednega študija. Če te veseli, poskusi. Če zaupaš svojim sposobnostim, se loti tega. Jaz sem tudi že razmišljala o tem, pa me še ni potegnilo. Iz preprostega razloga. Pod besedo študij si jaz ne predstavljam, da se učim samo za izpite, da pridem mogoče 1-2krat na teden pogledat na faks, ampak da sem prisotna na predavanjih, pa čeprav niso obvezna, pa čeprav lahko vse preberem v knjigi. To pa mi v primeru vzporednega študija ne bi uspevalo, ker mi že trenutni faks pobere večino dneva. Mogoče se pa odločim še za kakšen študij, ko dokončam ta faks.

[Schmetterling]

Pod besedo študij si jaz ne predstavljam, da se učim samo za izpite, da pridem mogoče 1-2krat na teden pogledat na faks, ampak da sem prisotna na predavanjih, pa čeprav niso obvezna, pa čeprav lahko vse preberem v knjigi. To pa mi v primeru vzporednega študija ne bi uspevalo, ker mi že trenutni faks pobere večino dneva.

No enako razmišljam jst! ...hočm ornk dost odnest od svojga študija, in se mu res posvetit (še posebi ker me res veseli in se mi zdi, da mi je osebnostno blizu).

[red_rose]

samo nekaj - nisem prisla po nobene potrditve zase, pa da mi recete da naj grem vzporedno ipd. niti slucajno. to se bom cist sama odlocla (tisto temo sem odprla zgolj zaradi formalnosti ki me zanimajo) in tudi tu ne rabim nobene potrditve, zanima me vase razmisljanje

Me je pa vseeno nekaj zmotilo. Zakaj je potrebno "dokazovanje" tvojih sposobnosti nekim virtualnim ljudem, ki v tvojem življenju načeloma nič ne štejejo, niso nek pomemben faktor pri uresničevanju tvojih ciljev? Je važno, kaj si mi mislimo?

napisala sem samo, da mi ljudje, ki podvomijo - recimo da se odlocim za vzporedni studij, ga bom tut dokoncala. pa mi 10 ljudi rece da to pa tako ne gre in da ga ne bom dokoncala. dobim samo se malo vecji zagon. pa sem zagon ze prej imela, samo taki ljudje me se malo bolj podzgejo - drugace jih pa ne rabim pa tako je pri vseh stvareh. kar se odlocim nardim zase.
kje sem pa dokazovala sposobnosti? res upam da ni tako delovala, ker nocem da bi. hotla sem povedat da lahko marsikaj dosezem ce si zadam, in js sem prepricana da ma vsak to moznost, mi je pa zalostno ko eni tako zatirajo druge ker mogoce sami dozivljajo neuspehe
je pa res da mam rada izzive, in mam prav rada da mi vsi recejo da necesa ne morem. nekateri bi si potem tut sami mislili da ne morejo, ne, js hocem potem sebi in drugim pokazat da lahko zakaj drugim? da bi mogoce tut oni spremenili misljenje in vidli da se kaj da.
sem pa zelo razocarana nad ljudmi ki zanalasc drugim voljo zbijajo. ne vem kaj imajo od tega?

[freaky]

No, v drugem postu si spet potrdila, da hočeš drugim dokazat, kaj vse si sposobna. Zakaj to želiš, se mi zdi sprejemljiv argument, po mojem subjektivnem opažanju pa bi rekla, da si mogoče izbrala napačen način. Mogoče ljudje v tem vidijo hvaljenje, povzdigovanje, kar pa zna biti pri mnogih moteče in jim grejo zato tvoji uspehi v nos. Ne pravim, da je tvoj namen hvaljenje, vendar vsak drugače interpetira določene stavke.

Seveda se boš ti odločila, ali boš vzporedno študirala ali ne. Mogoče bi bila druga tema bolj primerna za komentiranje, ampak jaz sem sam svoj vidik vzporednega študija povedala oz. predstavila minus, ki je mene odvrnil od njega.

[Schmetterling]

No ja js tole ne dojemam ravno kot hvaljenje... men se zdi da bi red_rose sam rada debato na to temo, glede na to, da je dobila par komentarjev, ki so jo spodbudil k razmišljanju, zakaj so nekateri tko zlo drugačnga mnenja kot ona... ane?
Pač si povedala, da si sposobna, da si mela dobre predispozicije v familiji, da bi rada marskej dosegla... to pač nekateri smatrajo za hvaljenje, v čemer pa v tud ne vidm nč slabga . Sej to so same dobre stvari, marsikdo na tem forumu se hvali s stvarmi, s katerimi se ni za hvalt

[g00fy_qa]

Jaz se strinjam s snežinko v njenih pripombah glede vpliva družine na ambicioznost otroka. Ne izhajamo vsi iz enakih razmer. Načeloma je tako, da so otroci uspešnih in srečnih staršev tudi sami uspešnejši in srečnejši (bolj funkcionalna družina vzgaja srečnejše otroke). Lahko so pa tudi primeri, kjer slab položaj staršev otroka še dodatno motivira, da bo sam nekaj dosegel.

Tudi jaz opažam splošni pesimizem glede prihodnosti pri veliko ljudeh in pomanjkanje konstruktivnih želja/načrtov. Zdaj, kaj je razlog za to ... zagotovo ne samo en, ampak celoten splet. Recimo že zgoraj omenjen velik vpliv družinske mentalitete in družinskih dosežkov; potem velik vpliv same družbe in mentalitete te družbe; posameznikove osebnostne lastnosti ...

Eni govorijo, v kako težkih časih živimo, da je tempo prehiter, da ni prave prihodnosti, da nas čakajo ekološke katastrofe, jadajada vse slabo. Spet drugje lahko slišimo o duhovnih napredkih, o udobnostih, ki nam jih nudi tehnologija, o možnostih doseči vse, o vedno večji širini ...

Meni se zdi, da je torej vse relativno. Lahko je svet grd, če ga tako gledamo, lahko je lep. Kako ga bomo gledali, je odvisno od veliko stvari. Enako pri ambicioznosti. Ali lahko dosežem določen cilj? Odvisno od tega, kako razmišljam, kakšne predispozicije imam itd.. Kako razmišljam, je odvisno od kupa drugih zadev, ki določajo moje mišljenje. Kakšne so moje predispozicije, večinoma ni odvisno od mene. Vse te zadeve so spet odvisne od drugih zadev ... Upam, da sem še razumljiva.

V glavnem, ni vse tako enostavno: ne moremo predalčkati "jaz sem pa ambiciozna in meni vse uspe, drugi pa so jere pesimistične". Mogoče res, v določenem pogledu ... ampak so razlogi, zakaj smo taki.


Glede mene: imam nekaj ciljev, vseh zagotovo ne. Večinoma pač živim in spotoma ugotavljam, kaj imam rada in kaj mi je všeč - ter se trudim za uresničitev le-tega. Veliko dela me še čaka.
Ah, da ne pozabim: vedno bolj se trudim uživati vedno in v vsakem trenutku - po določenem času prisilnega prakticiranja zadeva postane avtomatska. Življenje postaja vedno lepše.

[red_rose]

freaky kje se povzdigujem in hvalim? js bi rada da bi vsi drug drugemu dokazali cesa smo sposobni. js sm ful vesela za prijatlco k je mela svojo lastno umetnisko razstavo, za prijateljico, ki je objavla poezijo v eni pomembni reviji. ful, ful sem vesela za vse ki izkoristijo svoj potencial, mislim da bi ga vsak mogu. in to ni hvala da povem da sem necesa sposobna, meni je to nekaj normalnega, vsak je. je pa res da lahko izpade kot hvaljenje, ce drugi tega niste navajeni. ah nevem.
mene recimo ljudje cudno pogledajo ko povem, da bom faks dokoncala v roku in pri 23 mela magisterij (bolonjski). js ne recem: mogoce bom, upam da bom...js recem: ''bom!'' ker vem da bom. mogoce bo prisla vmes bolezen, poskodbe, otroci, - nekaj na kar ne morem vplivat, in mi ne bo uspelo. nic hudega. ce bo pa odvisno samo od mene, pa bom. mislim da gre to drugim v nos, ker si ne upajo tako rect. al zakaj?

se mi pa zdi da je zaradi zgornjih reakcij nekatere prav sram kaj povedat, da nekaj nameravajo, kaksne cilje majo...saj bi jim velik procent ljudi poskusal ze takoj na zacetku dopovedat da to ne bo mogoce. sej mogoce res ne bo - ampak poskusit ni greh!!

recimo da pride na tale forum ena punca in rece: zelo se trudim na svojem faksu, moj cilj je diploma cez 4 leta, dobra sluzba, odlicna placa in uspesna kariera nekje na vodilnem polozaju.
kaksni bodo odgovori?
''daj malo stopi na realna tla, sluzb se v danasnjem casu sploh ne dobi''
''hahaha ja sigurno ''
''ja sigurno ti bo uspelo dokoncat faks v 4ih letih, saj pa vecina studentov ponavlja, tebi sigurno ne bo uspelo''
''ja ja in ce ne bo tako se bos zjokala al kaj ''

no, v tem smislu (bolj zlobnih se ne spomnim ). zakaj? kaj je narobe s clovekom ki jasno in glasno pove svoje cilje, in ve, da jih lahko doseze? verjetno bo dozivel marsikak neuspeh, ampak se bo trudil, da bi dosegel kar si je zadal.

recimo da ta ista punca pride cez 6 let nazaj na forum in napise:
''ni mi uspelo, faks sem delala 5 let, trenutno pa se nimam sluzbe''
kaksni bodo odgovori?
'' hahahah smo ti rekli, vidis zdaj '' (polni samozadoscenja)


zakaj?!?!?!


recimo da pride ista punca na forum cez 15 let:
'' sem direktorica velikega slovenskega podjetja, uspesna poslovna zenska z dvema otrokoma in ljubecim mozem, kariera se strmo vzpenja''

kaksni bodo odgovori?! vsi tisti, ki so jo prej kritizirali, si zdaj ne bodo upali komentirat. oglasilo se bo nekaj novih clanov in ji cestitalo.

zakaj? je to res samo navadna slovenska fousija? pa saj tudi ce ima nekdo velike sanje, pa mu ne uspe, je vsaj poskusil! kaj pa tisti, ki nimajo sploh nobenega cilja, so pri 40ih povsem povprecna druzina ki se komaj prebija iz meseca v mesec, v dvosobnem stanovanju, in nesrecni...ker niso niti poskusli pocet nekaj kar bi radi. pa ne govorim zgolj o denarju. o sreci - to je zame najvecji uspeh. da bom cez xx let srecna v tem kar pocnem in kar sem v zivljenju naredila. zdaj pa je razlicno kaksne prioritete imamo zdaj, kaksne cez 10 let...

[freaky]

Sem svoj post malce popravila, ker sem se nakako narobe izrazila. In prehitro napisala. Se opravičujem. Jaz sem tudi vesela za vsakega, ki mu kaj uspe, vesela sm, da so ljudje zadovoljni s svojimi uspehi. Ampak to sem samo jaz. Ljudje pa smo si različni. Mogoče so ostali dojeli tvoje pisanje kot hvaljenje, mogoče so iz tvojih smajlijev začutili, da se povzdiguješ...ne vem, samo ugotavljam. Apriori reči, da so ljudje privoščljivi, ne moreš. Saj ne veš, zakaj so nekateri napisali tako kot so.

[red_rose]

nocem da bi bla to debata o men no. ampak edino zase lahko govorim dolocene stvari ane? kako naj vem kako drugi razmisljajo? edino v prvi osebi lahko kaj razlozim.

zgoraj sem pa ravno zato dala nek cist tretji primer.

in ne trdim da je kdo privoscljiv (je ena od moznosti) - ravno to me zanima in bi rada prebrala cim vec komentarjev

[mateja79]

Če ne bi bila optimist, potem bi že obupala oz. sploh ne vem čemu bi se trudila.
Vedno imam cilje, ampak neke realne, mogoče cilje, ne nekih pretiranih.
Včasih je bila to šola, potem služba, zdaj stanovanje in družina.
Tudi moj oče je dosegel marsikaj, ampak zaradi trdega dela in nenehnega odrekanja. In kaj ima sedaj od tega? Predvsem kritične obsodbe sorodnikov, čes da vsega tega pa že ni mogel sam doseči, in da sta mu sigurno starša pomagala pri tem. V resnici pa jima je le on finančno in fizično pomagal.
Doseči se splača tisto osnovno, da smo srečni, in da normalno živimo. Pretiranih dosežkov pa so nam nevoščljivi, pa čeprav smo jih mogoče dosegli težje kot bi jih nekdo drug, a smo jih dosegli zaradi trdega dela in odrekanja.

[freaky]

Nekaj podobnega tvojemu primeru se je že zgodilo na tem forumu. Ne bom pravila, kaj, kdo, kako. Moje opažanje je bilo takšno, kot sem ga že povedala. Ljudje so si pisanje interpretirali kot hvaljenje, zato pa je tudi prišlo do različnih mnenj o osebi.

Seveda, ni krivda tistega, ki piše, da si drugi njegovo pisanje interpretira kot hvaljenje, je pa vsekakor pomembno, da smo pri izražanju dovolj natančni, sicer lahko pride do napačne predstave (vkolikor ima mnenje okolice na nas velik vpliv). To ne leti samo na tvoj primer, ampak govorim na splošno. In iz napačne predstave o osebi lahko sledijo takšni komentarji, ki si jih v prvem postu izpostavila.