Ambicije, cilji
Moderatorji: saarijarvi, Dioniz, Sunshine
-
jullia_ - Cosmopsiho
- Prispevkov: 5285
- Na forumu od: 29. 6. 2007
[vanessa] napisal/-a: Ne moreš vedno gledat na stvari pozitivno, ku da se ti ne more neč hudga zgodit.
Ne moreš, ampak od tega, da si črnogled, pa nič nimaš. Ljudje, ki nimajo zaupanja vase, praviloma tudi v težavah slabše odreagirajo. Torej dejstvo, da nekdo težav ne pričakuje in se jih ne boji, ne pomeni, da se z njimi ne bo znal spopast.
To, da se bojiš poraza, te lahko samo ovira, pomaga ti ziher ne.
In (če lahko izpostavim določeno forumašico, najbrž jo lahko, saj se je že sama), upam si trdit, da bo red_rose veliko lažje in uspešneje premagovala ovire, ki jih prinese vzporedni študij, kot pa nekdo, ki že ob sami misli nanj, ko problemov sploh še ni, zna samo jamrat in vidi same minuse - od urnika do izgube statusa.
-
sarchika09 - Komunikatorka
- Prispevkov: 275
- Na forumu od: 1. 4. 2009
Zanimiva tema. No, da še jaz prispevam malo k tej temi
Da bom moj odnos, do ciljev in ambicij najbolje razložla, moram vrjetno začet tam nekje v 1. letniku srednje šole. Prestop iz OŠ v SŠ. Prve ocene, prvi testi, predmet: matematika. Je res, da v OŠ nismo obdelali vsega, kar bi morali, da bi nas dobro pripravli na SŠ in tudi od tukaj je vrjetno izviralo nekaj mojih težav. Prva ustna ocena: 1, prvi test: 1, prvi semester: graja, drugi semster: graja...zadnji semester sem nekako sfurala in se izognila popravnemu izpitu. Stanje moje psihe: totalno na dnu. Vseskozi so me starši podpirali, vzpodbujali, nikomur ni blo jasno od kod sedaj toliko neuspeha, ko sem pa vedno bla dobra (kaj dobra, odlična) učenka. Tudi z inštruktorjem sem 2. letnik nekako pregurala s samimi dvojkicami. Potem se je pa v 3. letniku nekaj v meni "spremenilo". Spremenil se je moj odnos do samega predmeta. Nehala se razmišljati v smislu: saj to mi pa tak al tak ne gre, ampak sem začela razmišljati bolj v smislu: če se lotim, bom uspešna. Res sem se zelo posvetila vajam in vsemu, v šoli bolj zbrano poslušala...rezultat: na koncu sem imela zaključena zelo dobro 3 (čeprav bi mi mogoče lahko zaključla 4, ampak pustmo to ). V 4. letniku, sem nadaljevala z mojim zagonom, vedla sem, da zmorem...da lahko uspem, če si želim. V celem zadnjem letniku nisem imela pri tem predmetu ocene nižje od 3, maturo sem pisala skoraj odlično.
Kar hočem povedat je to, da so razne ambicije in cilji odvisni od posameznikovega razmišljanja. Seveda so tu tudi stvari, kot je podpora in vzpodbuda staršev, ampak menim, da uspeh staršev ni nekega bistvenega pomena. Moja starša imata oba plačo pod 1000€ (se temu znesku niti ne približata), ampak mene vzpodbujata in si želita, da bi jaz imela več kot imata onadva, bol stabilen finančni položaj, da ne bo treba gledati na vsak € kam se zapravi. Ampak kljub temu menim, da mi nič ne manjka (niti materialnega, niti čustvenega)
Sedaj sem se vpisala na fax: pravo. Prišla bi tudi na psihologijo, ker sem tudi o tem faxu nekaj časa zelo intenzivno razmišljala. In kaj slišim od večine ljudi, ko omenim, da grem študirat pravo? Stavke kot so: to je pa zelo težek študij, rimsko pravo boš padla, 1. letnika ne boš naredla, to je zate pretežko itd. Vem, da je fax težek, vsak fax je težek, povsod se je treba učit, imeti voljo, ne smeš obupat. Seveda se zavedam, da bo prišel kakšen izpit, ki ga ne bom naredla v prvo, mogoče tudi ne v drugo, tega se zavedam...ampak je res treba človeka na vsakem koraku opominjat, da tega pa ne zmore? Seveda zmorem, zdaj vem, da če si bom zadala nek cilj, ga bom tudi uresničla. Pred kakšnimi 4 leti, bi pa vrjetno obupala. Po eni strani se mi zdi dobro, da sem se nekako psihično okrepila, me ne prizadane vsaka stvar, sem bolj osredotočena na svojo prihodnost. Menim tudi, da je v življenju potrebno bit neke vrste realistični optimist.
Moji načrti, cilji za v naprej? Seveda, končat fax čim bolj uspešno, najt kako fajn stanovanje, pripravništvo, službo itd.
In ja, seveda se bo sedaj našel tudi kdo, ki bo rekel, da se mogoče hvalim (čeprav to ni moj namen). Oh ja, sem se razpisala...lepo, če se je komu dalo vse to brat
Da bom moj odnos, do ciljev in ambicij najbolje razložla, moram vrjetno začet tam nekje v 1. letniku srednje šole. Prestop iz OŠ v SŠ. Prve ocene, prvi testi, predmet: matematika. Je res, da v OŠ nismo obdelali vsega, kar bi morali, da bi nas dobro pripravli na SŠ in tudi od tukaj je vrjetno izviralo nekaj mojih težav. Prva ustna ocena: 1, prvi test: 1, prvi semester: graja, drugi semster: graja...zadnji semester sem nekako sfurala in se izognila popravnemu izpitu. Stanje moje psihe: totalno na dnu. Vseskozi so me starši podpirali, vzpodbujali, nikomur ni blo jasno od kod sedaj toliko neuspeha, ko sem pa vedno bla dobra (kaj dobra, odlična) učenka. Tudi z inštruktorjem sem 2. letnik nekako pregurala s samimi dvojkicami. Potem se je pa v 3. letniku nekaj v meni "spremenilo". Spremenil se je moj odnos do samega predmeta. Nehala se razmišljati v smislu: saj to mi pa tak al tak ne gre, ampak sem začela razmišljati bolj v smislu: če se lotim, bom uspešna. Res sem se zelo posvetila vajam in vsemu, v šoli bolj zbrano poslušala...rezultat: na koncu sem imela zaključena zelo dobro 3 (čeprav bi mi mogoče lahko zaključla 4, ampak pustmo to ). V 4. letniku, sem nadaljevala z mojim zagonom, vedla sem, da zmorem...da lahko uspem, če si želim. V celem zadnjem letniku nisem imela pri tem predmetu ocene nižje od 3, maturo sem pisala skoraj odlično.
Kar hočem povedat je to, da so razne ambicije in cilji odvisni od posameznikovega razmišljanja. Seveda so tu tudi stvari, kot je podpora in vzpodbuda staršev, ampak menim, da uspeh staršev ni nekega bistvenega pomena. Moja starša imata oba plačo pod 1000€ (se temu znesku niti ne približata), ampak mene vzpodbujata in si želita, da bi jaz imela več kot imata onadva, bol stabilen finančni položaj, da ne bo treba gledati na vsak € kam se zapravi. Ampak kljub temu menim, da mi nič ne manjka (niti materialnega, niti čustvenega)
Sedaj sem se vpisala na fax: pravo. Prišla bi tudi na psihologijo, ker sem tudi o tem faxu nekaj časa zelo intenzivno razmišljala. In kaj slišim od večine ljudi, ko omenim, da grem študirat pravo? Stavke kot so: to je pa zelo težek študij, rimsko pravo boš padla, 1. letnika ne boš naredla, to je zate pretežko itd. Vem, da je fax težek, vsak fax je težek, povsod se je treba učit, imeti voljo, ne smeš obupat. Seveda se zavedam, da bo prišel kakšen izpit, ki ga ne bom naredla v prvo, mogoče tudi ne v drugo, tega se zavedam...ampak je res treba človeka na vsakem koraku opominjat, da tega pa ne zmore? Seveda zmorem, zdaj vem, da če si bom zadala nek cilj, ga bom tudi uresničla. Pred kakšnimi 4 leti, bi pa vrjetno obupala. Po eni strani se mi zdi dobro, da sem se nekako psihično okrepila, me ne prizadane vsaka stvar, sem bolj osredotočena na svojo prihodnost. Menim tudi, da je v življenju potrebno bit neke vrste realistični optimist.
Moji načrti, cilji za v naprej? Seveda, končat fax čim bolj uspešno, najt kako fajn stanovanje, pripravništvo, službo itd.
In ja, seveda se bo sedaj našel tudi kdo, ki bo rekel, da se mogoče hvalim (čeprav to ni moj namen). Oh ja, sem se razpisala...lepo, če se je komu dalo vse to brat
-
[vanessa] - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Na forumu od: 14. 3. 2008
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
^^ Js temu pa rečem nakladanje. Meni so tudi vedno govorili naj si rečem da zmorem, da mi bo uspelo. In res sm si to govorila in bla za neki tednou večni optimist da bo še vse OK in sm še naprej mela "slabe" ocene tudi če sm se dala v to.
Zdej bi tudi lahko rekla da bom nrdila vsak izpit in izžarevala pozitivno energijo, pa bi vseeno vse po spisku padla, pa naj se učim ku budalo. In če je že govora o študiju - zase vem, da znam kar študiram. Se je že dosti krat zgodilo, da sm js drugim razlagala snov, takim k so potem nrdili izpit, js sm ga pa padla. Kr ni odvisno samo od mene, ma od profesorja in načina ocenjevanja (ja, sm mela že prečrtano do zadnje pike natančno napisano definicijo).
Sam to nism js, nvem zakaj bi se neki tolažla in bla nek fake optimist če nism (ker mi pač vedno spodleti neglede na to kko jemljem stvari - pozitivno al negativno)? Nvem zakaj bi mogla obdržat mnenje zase? Sploh pa kar je citirala red_rose se mi ni zdelo napadalno, ma pač opozorilo al pa tudi pomoč. Vsak si posvoje razlaga.
Dosti pa pripomore tudi to, da maš celo življenje okoli sebe ljudi k te dajo v nič. Si lahko še tko močna oseba, sam pač enkrat ti to vbijejo v podzavest in začneš razmišljat da neki pa je očitno na tem, če te dajo določeni ljudje v nič.
Zdej bi tudi lahko rekla da bom nrdila vsak izpit in izžarevala pozitivno energijo, pa bi vseeno vse po spisku padla, pa naj se učim ku budalo. In če je že govora o študiju - zase vem, da znam kar študiram. Se je že dosti krat zgodilo, da sm js drugim razlagala snov, takim k so potem nrdili izpit, js sm ga pa padla. Kr ni odvisno samo od mene, ma od profesorja in načina ocenjevanja (ja, sm mela že prečrtano do zadnje pike natančno napisano definicijo).
Sam to nism js, nvem zakaj bi se neki tolažla in bla nek fake optimist če nism (ker mi pač vedno spodleti neglede na to kko jemljem stvari - pozitivno al negativno)? Nvem zakaj bi mogla obdržat mnenje zase? Sploh pa kar je citirala red_rose se mi ni zdelo napadalno, ma pač opozorilo al pa tudi pomoč. Vsak si posvoje razlaga.
Dosti pa pripomore tudi to, da maš celo življenje okoli sebe ljudi k te dajo v nič. Si lahko še tko močna oseba, sam pač enkrat ti to vbijejo v podzavest in začneš razmišljat da neki pa je očitno na tem, če te dajo določeni ljudje v nič.
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
-
sarchika09 - Komunikatorka
- Prispevkov: 275
- Na forumu od: 1. 4. 2009
[vanessa] napisal/-a:^^ Js temu pa rečem nakladanje. Meni so tudi vedno govorili naj si rečem da zmorem, da mi bo uspelo. In res sm si to govorila in bla za neki tednou večni optimist da bo še vse OK in sm še naprej mela "slabe" ocene tudi če sm se dala v to. .
Mogoče je zate to nakladanje, ampak zame ni, ker vem kako je bit psihično čist na dnu, kako je it pisat en test in vedet, da ti ne bo uspelo, kako je, ko te vsi po vrsti sprašujejo kaj hudiča je s teboj narobe, da ti nič več ne uspe...po drugi strani, pa tudi vem kako je, ko zbereš v sebi dovolj moči in samozaupanja vase in se pobereš iz dna. Vem kako je po dolgem času doživet uspeh in dobit z njim nov zagon, novo voljo do vztrajanja in ko se začneš zavedat, da zmoreš.
Seveda je pri vsem tem lepo, če te starši podpirajo in po drugi strani grozno, če ti dajo na vsakem koraku vedet, da ne boš uspel v neki stvari. Ampak je pa spet odvisno od človeka, kako bo neko oviro na poti do cilja doživel: kot izziv ali kot grožnjo. In tudi ni dovolj, da si samo govoriš, da ti bo neki uspelo...moreš tud vrjet. In jaz zdaj vrjamem, da mi lahko uspe, če se dovolj osredotočim na neko stvar. Pa da ne bo zdaj kera rekla, da sem sanjava optimistka-nisem, se zavedam, da lahko gre kdaj tudi kaj narobe, ampak vseeno ne vidim povsod samo slabe stvari, se raje osredotočim na dobre.
-
[vanessa] - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Na forumu od: 14. 3. 2008
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
^^ Če vidiš tudi slabe stvari je ok. Sam js težko prenašam ljudi k skačejo od veselja, so pouni energije in vsim vbijajo u glavo in jih hočejo prepričat da se vse da, da sam optimsit moreš bit, da je življenje lepo itd. Dobro za njih, privoščim tistim k so mi blizu, sam to usiljevanje (tko v RL ku na forumu) in ustrajanje v upanju da nekoga prperičaš je neumno (že zto kr more človek SAM verjet v to). Ne gledamo vsi enako na svet in na ovire, nimamo vsi enakih izkušenj, še manj pa staršeu k te podpirajo na vsakem koraku.
In še bolj težko prenašam to da potem lih taki ljudje kažejo nate s prstom in si mislijo kko je tista oseba zamorjena in kko hoče zamorit ostale, sam zto k ne vidim zvezdic, mavric in sončka Vseeno pa rajš veljam za zamorjeno ku pa za nekoga k se dela neki kar ni.
In še bolj težko prenašam to da potem lih taki ljudje kažejo nate s prstom in si mislijo kko je tista oseba zamorjena in kko hoče zamorit ostale, sam zto k ne vidim zvezdic, mavric in sončka Vseeno pa rajš veljam za zamorjeno ku pa za nekoga k se dela neki kar ni.
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
-
Schmetterling - Sramežljivka
- Prispevkov: 90
- Na forumu od: 3. 8. 2007
[vanessa] napisal/-a:Sam js težko prenašam ljudi k skačejo od veselja, so pouni energije in vsim vbijajo u glavo in jih hočejo prepričat da se vse da, da sam optimsit moreš bit, da je življenje lepo itd.
Ufff, če pa že take težko prenašaš... kolk težko pol prenašaš šele tiste, ki so zamorjeni, ki jamrajo na vsakem koraku, so brez energije in vsem vbijajo v glavo in jih hočejo prepričat, da jim itak ne bo uspelo, da življenje pač ni pravljica, in da se konc koncev ne splača trudit?
-
[vanessa] - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Na forumu od: 14. 3. 2008
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
S takimi se ne ukvarjam in če mi že kdo to reče, sprejmem to ku opozorilo, njihov pogled na svet in ne ku kritiko al nevoščljivost. Se mi zdi ku da če nisi največji optimist tega sveta in ne daješ takih odgovorou al nasvetov, tkoj veljaš za slabga, nevoščljivega človeka. Dejmo no..
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
- sončk
- Cosmofrik
- Prispevkov: 2379
- Na forumu od: 27. 12. 2005
Jst res spoštujem red_rose, ker taka hočm bit Oziroma na nek način tud sm, v bistvu dosežem vse, kar si zadam, čeprav vmes zganjam pesimizem in paničarim, pa velikrat spreminjam svoje želje. Ne prihajam iz nobene genialne familije, v kateri bi bili vsi pravniki, ampak so vsi v svojem življenju dosegli to, kar so si želeli. Ja, sej vmes so bli tud padci, kdo jih pa nima? Tu se pa ljudje razlikujemo - enim en padec zagreni življenje in se od takrat naprej sprijaznijo z minimumom, drugi pa se dvignemo iz pepela in dosežemo to, kar smo pred padcem hotl oz. velikokrat še več.
In tud jst sm bla vzgojena tko, da sm lahko vse, kar hočem bit. Predvsem od dedka, ki ni mogel it študirat, ker je bil najstarejši otrok. In celo otroštvo in še zdaj me večinoma spodbuja dedek, celo osnovno šolo sem poslušala, da bom po poklicu pesnica (pisala sem/pišem pesmi), potem da bom predsednica (bila sem najboljša v razredu), itd...
Moj največji problem je bil zadnja leta to, da si nisem ničesar zadala, šla sem po principu "go with the flow" in pač uživala gimnazijo . Pa mi ni žal, ker se je vse lepo izšlo. Zdaj imam po dolgem času nek cilj in naredila bom VSE, da ga uresničim in VEM, da se bo uresničil.
Še vedno mam sanje, še vedno vem, kje hočm bit in konec koncev tud neumna nism, da bi kljub učenju imela slabe ocene. Recimo - moj cilj je, da bi v prihodnosti živela v tujini oz. med tujino in Slovenijo. Pa se najdejo takšni in drugačni, ki začnejo nabijat, kok mamo tle lepo, pa kok smo razviti, pa kako v tujini ni nič bolje, pa kako živim v oblakih... Drugi cilj je (nasprotno od red_rose), da bi imela stanovanje v centru LJ. In se spet najdejo ljudje, ki začnejo nabijat, da zakaj pa, da mam tle veliko hišo na obrobju, da nikol ne bom zbrala denarja za solidno stanovanje v centru...
Zdi se mi, da taki le na tak način zdravijo svoj ego, ker sami nimajo tega cilja oz. so se že sprijaznili s tipičnim načinom življenja, pa jih boli, da nekdo pri teh letih še vedno "živi v oblakih".
Sreča je na strani pogumnih
In tud jst sm bla vzgojena tko, da sm lahko vse, kar hočem bit. Predvsem od dedka, ki ni mogel it študirat, ker je bil najstarejši otrok. In celo otroštvo in še zdaj me večinoma spodbuja dedek, celo osnovno šolo sem poslušala, da bom po poklicu pesnica (pisala sem/pišem pesmi), potem da bom predsednica (bila sem najboljša v razredu), itd...
Moj največji problem je bil zadnja leta to, da si nisem ničesar zadala, šla sem po principu "go with the flow" in pač uživala gimnazijo . Pa mi ni žal, ker se je vse lepo izšlo. Zdaj imam po dolgem času nek cilj in naredila bom VSE, da ga uresničim in VEM, da se bo uresničil.
Še vedno mam sanje, še vedno vem, kje hočm bit in konec koncev tud neumna nism, da bi kljub učenju imela slabe ocene. Recimo - moj cilj je, da bi v prihodnosti živela v tujini oz. med tujino in Slovenijo. Pa se najdejo takšni in drugačni, ki začnejo nabijat, kok mamo tle lepo, pa kok smo razviti, pa kako v tujini ni nič bolje, pa kako živim v oblakih... Drugi cilj je (nasprotno od red_rose), da bi imela stanovanje v centru LJ. In se spet najdejo ljudje, ki začnejo nabijat, da zakaj pa, da mam tle veliko hišo na obrobju, da nikol ne bom zbrala denarja za solidno stanovanje v centru...
Zdi se mi, da taki le na tak način zdravijo svoj ego, ker sami nimajo tega cilja oz. so se že sprijaznili s tipičnim načinom življenja, pa jih boli, da nekdo pri teh letih še vedno "živi v oblakih".
Sreča je na strani pogumnih
-
Schmetterling - Sramežljivka
- Prispevkov: 90
- Na forumu od: 3. 8. 2007
sončk napisal/-a:
Sreča je na strani pogumnih
res je In kdor ne riskira, ne profitira!
-
g00fy_qa - Cosmofrik
- Prispevkov: 2032
- Na forumu od: 22. 8. 2006
Veliko vas govori o tem, kako negativno reagirajo drugi ljudje na vaše visoko postavljene cilje. Meni se nasprotno to ne zdi vedno tako negativno ... Recimo: če si jaz postavim cilj, da bom do novega leta prislužila dovolj denarja in odšla takrat za 3 tedne na Bali, je nekako pričakovano, da bodo komentarji moje ideje bolj v stilu "kako boš to naredila?", "kaj pa če se ti tam kaj zgodi?", "raje bodi doma na varnem", "kje misliš zaslužit dovolj denarja" ipd.. Taki komentarji me samo še dodatno motivirajo, saj želim dokazati svojo odločenost in to, da zmorem.
Je pa tudi res, da je težko vedno poslužati pesimizem okoli vseh višjih ciljev. Meni recimo veliko pomeni, ko mi mama zagotavlja, da lahko dosežem svoje sanje o poklicu in da je možno postati, kar si želim, če le dovolj delam.
Praviš, da si nekaj časa verjela v optimizem, a se ni nič spremenilo na bolje. Jaz pa mislim, da nisi nikoli resnično verjela. Ne moreš pričakovati, da boš zdaj en teden pozitivno razmišljala, potem pa bo svet v rožicah. Prvič, izredno težko je od zdaj naprej en teden razmišljati samo pozitivno - če tega nisi bil nikoli prav vajen, ne gre. Drugič, tudi če ti kao uspeva, je to (ponavadi) samo površinsko razmišljanje. Ti v sebi (mogoče lahko rečem celo tvoje nezavedno) še vedno razmišljaš negativno. Kot pa bi drek prekrila z dišečo odejo. Ne deluje - prej ga je treba popucat.
Torej moj point: ne gre to tako, da bi od zdaj naprej začel pozitivno razmišljat in bo vse super duper v rožicah. Je treba veliko dela, da začneš resnično pozitivno razmišljati in verjeti v sebe. Potem pa so rezultati - zagotovo so.
Je pa tudi res, da je težko vedno poslužati pesimizem okoli vseh višjih ciljev. Meni recimo veliko pomeni, ko mi mama zagotavlja, da lahko dosežem svoje sanje o poklicu in da je možno postati, kar si želim, če le dovolj delam.
[vanessa] napisal/-a:Js temu pa rečem nakladanje. Meni so tudi vedno govorili naj si rečem da zmorem, da mi bo uspelo. In res sm si to govorila in bla za neki tednou večni optimist da bo še vse OK in sm še naprej mela "slabe" ocene tudi če sm se dala v to.
Praviš, da si nekaj časa verjela v optimizem, a se ni nič spremenilo na bolje. Jaz pa mislim, da nisi nikoli resnično verjela. Ne moreš pričakovati, da boš zdaj en teden pozitivno razmišljala, potem pa bo svet v rožicah. Prvič, izredno težko je od zdaj naprej en teden razmišljati samo pozitivno - če tega nisi bil nikoli prav vajen, ne gre. Drugič, tudi če ti kao uspeva, je to (ponavadi) samo površinsko razmišljanje. Ti v sebi (mogoče lahko rečem celo tvoje nezavedno) še vedno razmišljaš negativno. Kot pa bi drek prekrila z dišečo odejo. Ne deluje - prej ga je treba popucat.
Torej moj point: ne gre to tako, da bi od zdaj naprej začel pozitivno razmišljat in bo vse super duper v rožicah. Je treba veliko dela, da začneš resnično pozitivno razmišljati in verjeti v sebe. Potem pa so rezultati - zagotovo so.
-
[vanessa] - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Na forumu od: 14. 3. 2008
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
sončk napisal/-a: Zdi se mi, da taki le na tak način zdravijo svoj ego, ker sami nimajo tega cilja oz. so se že sprijaznili s tipičnim načinom življenja, pa jih boli, da nekdo pri teh letih še vedno "živi v oblakih".
Tega pa ne moreš govorit za vse. To je isto ku tista fora, da če nekomu neki ne prvoščiš si že tkoj ljubosumn Mislim, da smo to že prerasli.
Js si tudi mislim, da met stanovanje v centru Ljubljane je kr visok cilj, že zto kr so stanovanja draga in še bi lahko naštevala zakaj. In ne, nism pesimist zaradi tega, sm samo realna. In ne, tudi ljubosumna nism al karkoli si zdej misliš, kr js bom dobila svoje stanovanje brez da bi dala zravn 1 €, pa tudi če nbo lih točno v centru mesta. In mi dol visi če nimam istega cilja ku ti al kdo drugi.. Hvala bogu da nimamo vsi istega cilja, kam bi pršli čene?
-
[vanessa] - Cosmopolitanka
- Prispevkov: 1427
- Na forumu od: 14. 3. 2008
- Kraj: In your worst nightmare near hell :)
g00fy_qa napisal/-a:[vanessa] napisal/-a:Js temu pa rečem nakladanje. Meni so tudi vedno govorili naj si rečem da zmorem, da mi bo uspelo. In res sm si to govorila in bla za neki tednou večni optimist da bo še vse OK in sm še naprej mela "slabe" ocene tudi če sm se dala v to.
Praviš, da si nekaj časa verjela v optimizem, a se ni nič spremenilo na bolje. Jaz pa mislim, da nisi nikoli resnično verjela. Ne moreš pričakovati, da boš zdaj en teden pozitivno razmišljala, potem pa bo svet v rožicah. Prvič, izredno težko je od zdaj naprej en teden razmišljati samo pozitivno - če tega nisi bil nikoli prav vajen, ne gre. Drugič, tudi če ti kao uspeva, je to (ponavadi) samo površinsko razmišljanje. Ti v sebi (mogoče lahko rečem celo tvoje nezavedno) še vedno razmišljaš negativno. Kot pa bi drek prekrila z dišečo odejo. Ne deluje - prej ga je treba popucat.
Torej moj point: ne gre to tako, da bi od zdaj naprej začel pozitivno razmišljat in bo vse super duper v rožicah. Je treba veliko dela, da začneš resnično pozitivno razmišljati in verjeti v sebe. Potem pa so rezultati - zagotovo so.
Nekje je treba začet s tem optimizmom. Sm pa tudi že večkrat omenla, da to pač nism js in sm se potrudla bit optimist in verjet v to in verjetno bi mi celo uspelo če mi ne bi umes enih 75824xt spodletelo. Zaradi mene lahko kdorkoli reče kar hoče, sam js VEM da če red_rose nbi šlo vse tko gladko oz. še boljše kot je pričakovala da ji bo šlo, nbi bla niti približno tak optimist. Optimizem je del osebnosti, del uzgoje, ma je tudi del dogodkov in uspehov. In brez tega ne moreš bit optimist. Če pomislim kaj sm dosegla v življenju preprosto ne morem in pika.
Everything is okay in the end.. If it's not okay then it's not the end.
-
g00fy_qa - Cosmofrik
- Prispevkov: 2032
- Na forumu od: 22. 8. 2006
Ja, saj je res, da vsi ne moremo biti optimisti (oz. bi teoretično lahko bili, ampak bodimo realni ). Ampak mogoče smo malo preveč zašli na to "optimistično stran", ki mislim da niti ni point tukaj.
Gre se bolj za zaupanje v sebe in svoje cilje. Torej samozaupanje. To ni nujno povezano z optimizmom. Jaz tudi nisem (vedno) optimist, večnima sem v bistvu velik realist. Torej se na podlagi svojega trenutnega védenja realno odločim, da verjamem vase in da konzumiram čim več pozitivnih stvari, negativne (v kolikor je mogoče) odklanjam in uživam v trenutku.
Ok, enivejz ... Meni je žalostno videti usode veliko ljudi, ki jih življenje res tepe in že zaradi tega težko razmišljajo pozitivno. Morda celo zmanjka energije za pozitivizem in se je lažje "vdati v usodo" (s tem, da si usodo zapišemo sami). Jaz vidim na določeni osebi, ki je velikokrat zelo pesimistična, da je taka zaradi svoje družine - svojega življenjskega okolja, ki je skorajda izključno negativno. Saj taki človek res ne more pozitivno razmišljati - za to rabiš učenje. Ne moreš biti nekaj, kar ti nihče ni pokazal, kako biti. No saj se pozneje da spremeniti stvari ... možnost je vedno. Teren, na katerem se gradi, pa je lahko zelo težaven.
Gre se bolj za zaupanje v sebe in svoje cilje. Torej samozaupanje. To ni nujno povezano z optimizmom. Jaz tudi nisem (vedno) optimist, večnima sem v bistvu velik realist. Torej se na podlagi svojega trenutnega védenja realno odločim, da verjamem vase in da konzumiram čim več pozitivnih stvari, negativne (v kolikor je mogoče) odklanjam in uživam v trenutku.
Ok, enivejz ... Meni je žalostno videti usode veliko ljudi, ki jih življenje res tepe in že zaradi tega težko razmišljajo pozitivno. Morda celo zmanjka energije za pozitivizem in se je lažje "vdati v usodo" (s tem, da si usodo zapišemo sami). Jaz vidim na določeni osebi, ki je velikokrat zelo pesimistična, da je taka zaradi svoje družine - svojega življenjskega okolja, ki je skorajda izključno negativno. Saj taki človek res ne more pozitivno razmišljati - za to rabiš učenje. Ne moreš biti nekaj, kar ti nihče ni pokazal, kako biti. No saj se pozneje da spremeniti stvari ... možnost je vedno. Teren, na katerem se gradi, pa je lahko zelo težaven.
- sončk
- Cosmofrik
- Prispevkov: 2379
- Na forumu od: 27. 12. 2005
[vanessa] napisal/-a:Nekje je treba začet s tem optimizmom. Sm pa tudi že večkrat omenla, da to pač nism js in sm se potrudla bit optimist in verjet v to in verjetno bi mi celo uspelo če mi ne bi umes enih 75824xt spodletelo.
Zakaj ti pa spodleti? Si sama kriva, zunanji dogodki, al kaj? Zakaj se pa ne pobereš in začneš znova, tokrat na drugačen način? Težko verjamem, da bi ti 75824x spodletelo, ker si stara točno tok kot jst, in res ne vem kakšne cilje si imela, da ti ni uspelo z delom. In pa težko verjamem, da te je življenje tok "teplo", da ti je neka zunanja sila preprečla vse tisto, kar si si želela. To govorim predvsem za šolske zadeve, sej drugih itak nisi mogla nevemkok met v 20 letih. Tud mene je življenje velikrat presenetlo, pa kaj nej, grem v kot jokat? Ja tut to, ampak počasi se izvlečeš ven iz kota in se prepričaš, da pa nisi lih ti tak baksuz, da te bodo pa zadele vse tegobe sveta in se ne sprijazniš z manj.
Kdo je na strani
Uporabniki, ki brskajo po tem forumu: 0 registriranih uporabnikov