popotniški začetki

[kizzy]

Živjo,

prebiram tale forum in berem kako potovalno ste razpoloženi ter koliko sveta ste že obredli...

...zanima pa me kakšni so bili vaši popotniški začetki (mislim na tiste samostojne brez agencij)? ste odšli na prvo potovanje sami? ste imeli sopotnika?

če ste odšli sami...kakšni občutki so bili za vas, ko je bilo to prvič?kolikšne so bile priprave?zmede in nezgode ter prijetne in malo manj prijetne izkušnje?

sama sem namreč popotniški začetnik in sem v fazi zbiranja poguma, zato me bodo kakršnekoli vaše izkušnje glede tega lahko opogumile da le spakiram tisti zaprašeni kufer in odidem na pot...če bo seveda denar

hvala za vse vzpodbude

[somebody]

jst sm dozdej zmer potvala prek agencij (pa bom tko še vsaj pol leta ), to pa zto k mi tastari n dovolijo d bi šla sama mal po svetu.
sicr pa en nasvet; predn kamorkol greš čimveč izvej o državi kamor potuješ - lonelyplanete, foostepe, krkol na netu... pa še ena knjiga mi je bla ful všeč: popotniški priročnik od janina klemenčiča - ma eni par lušnih nasvetov

[*QueenBitch*]

Živjo,

prebiram tale forum in berem kako potovalno ste razpoloženi ter koliko sveta ste že obredli...

...zanima pa me kakšni so bili vaši popotniški začetki (mislim na tiste samostojne brez agencij)? ste odšli na prvo potovanje sami? ste imeli sopotnika?

če ste odšli sami...kakšni občutki so bili za vas, ko je bilo to prvič?kolikšne so bile priprave?zmede in nezgode ter prijetne in malo manj prijetne izkušnje?

sama sem namreč popotniški začetnik in sem v fazi zbiranja poguma, zato me bodo kakršnekoli vaše izkušnje glede tega lahko opogumile da le spakiram tisti zaprašeni kufer in odidem na pot...če bo seveda denar

hvala za vse vzpodbude

Jaz sem šla prvič nekam tko brez agencije, k sm šla s prjatlco pa njeno sestro za en mesec na Dunaj na tečaj nemščine, stara sm bla pa 16 ali 17 let. Najprej je bil doma mal šok, ker smo seveda živele v študentu in nobenga nadzora itd., sam men je blo pa super...sicer je pol moja mama pršla za tri dni gor en vikend da vid če sm še živa in zdrava ampak tko načeloma je blo krasno. Dunaj je res super urejen, še zgubiš se težko itd.
Naslednja destinacija Berlin, vse smo rezerviral in uredil prek neta..ni blo nobenih problemov, potem še naslednja Beograd, tud ni blo nobene panike.
Res je fajn da se čimbolj pozanimš o deželi kamor greš, si omislš kkšn zemljevid pa načrt nardiš še hočš kkšne stvari videt oz. katere hočeš videt.
Jaz do zdj nism mela nikjer problemov, ne z rezevacijami, ne z ljudmi, ne da bi mi kaj ukradl al pa karkol.
Na splošno mi je ful bl fajn potovat na lastno pest ker te ne vozjo okrog kt čredo ovc pa se še sam ne morš odločit kdaj hočš nekam na kofe.

[purple_rain]

Živjo,

prebiram tale forum in berem kako potovalno ste razpoloženi ter koliko sveta ste že obredli...

...zanima pa me kakšni so bili vaši popotniški začetki (mislim na tiste samostojne brez agencij)? ste odšli na prvo potovanje sami? ste imeli sopotnika?

če ste odšli sami...kakšni občutki so bili za vas, ko je bilo to prvič?kolikšne so bile priprave?zmede in nezgode ter prijetne in malo manj prijetne izkušnje?

sama sem namreč popotniški začetnik in sem v fazi zbiranja poguma, zato me bodo kakršnekoli vaše izkušnje glede tega lahko opogumile da le spakiram tisti zaprašeni kufer in odidem na pot...če bo seveda denar

hvala za vse vzpodbude

Sicer prav sama sama še nisem potovala, moj najpogostejši sopotnik je, poleg celotne družine, moja mamica - tujina čudežno blagodejno vpliva na naju in najin odnos izven doma, sva bolj kot prijateljici.
Destinacije so bile pa nama(oz. njej) že znane(večkrat Bruselj); Berlin nama ni bil poznan, razen iz leposlovja in časopisja, vendar sva sproti nabirale literaturo(brošure) o samem mestu in dogajanju; ter pač "šli s tokom".
Najbližje kar sem prišla temu, da sem sama potovala(v to štejem potovanje brez družinskih članov ) , je bil jezikovni tečaj, vendar je bil organiziran preko agencije; potem pa še, ko je mami bila na službenem potovanju na Portugalskem, je še mene vzela zraven, kar bi lahko tudi štela kot da sem sama potovala - oz. ne potovala, ampak raziskovala deželo(mesto).

Kakšni hecni in manj hecnih dogodkov in pripetljajev sem pa največ doživela, ko smo potovali z družino po Evropi, v lastni režiji / kot npr. znajdt se v Britanskem cestnem režimu, pa da ne govorim o vseh jezikovnih pregradah na drugih potovanjih.

[alina]

s potovanjem na lastno pest je tako...jaz sem začela tak način prakticirat na faksu in se mi ne zdi to nič prepozno. enostavno rezerviraš letalo/vlak/karkoli pač že in greš. jaz osebno se o destinaciji tudi dobro pozanimam, ugotovim kakšne so možnosti javnega prevoza, si rezerviram hostel, določim okviren plan kaj vse si bom pogledala....spet drugi imajo dosti raje, da grejo enostavno na slepo. kar se mene tiče, me tak sistem ne veseli preveč, vsaj kar se tiče spanja, ker si ne predstavljam, da sredi tujine ostanem brez strehe nad glavo.

ponavadi se na tako pot odpravim vsaj z eno osebo, sem pa tudi potovala že sama in mi ni preveč všeč, ker mi je na takih poteh, kljub temu, da spoznaš nove ljudi, zelo zelo dolgčas, saj se 3/4 časa nimaš niti s kom pogovarjat.

kar se tiče varnosti nikoli nisem kaj preveč gledala na to, da se mi bo kaj zgodilo, mogoče sem imela tudi srečo, da se mi še nikoli dejansko nič ni zgodilo, potrebno je samo gledati, da imaš stvari kot so potni list in denar na varnem in ne v kaki torbici ali nahrbtniku vsem na dosegu. potem je še priporočljivo, da če greš v hostel, kjer je soba polna tujih ljudi, da imaš s seboj tudi ključavnico s katero boš lahko zaklenila svoje stvari v omaro.

je pa res, da sem jst potovala le po evropi (pariz, london, berlin, danska, busimpešta, turčija....) in je vse skupaj mogoče le malo bolj domače. na malce daljšo pot se še odpravljam in se mi zdi, da je to mnogo večji organizacijski zalogaj, vsaj zame, ki imam rada vse v naprej splanirano in pošlihtano in si sploh ne predstavljam, da bi šla npr. nekam v azijo ali južno ameriko samo z letalsko karto v žepu.

[sončk]

...

[kizzy]

ful hvala za vse nasvete...tud sama bom najbrž začela z evropo in kakšnim sopotnikom...sicer moram pa kljub temu, da so me potopisi čist zasvojil in da kar požiram vse tiste dogodivščine ki so se zgodile drugim počakat do poletja ko bom spravla vsaj delno prvi letnik faksa pod streho in imela kej časa...

...je mogoče kdo kej bral Šerugove knjige? in pa če ste brali tudi kake druge popotniške knjige raznih popotnikov katera se vam je zdela najboljša?

še enkrat hvala za odgovore

[metuljčica*]

Zelo zanimiv je Popotniški priročnik (ne vem, če je tole točen naslov) avtorja Janina Klemenčiča (je popotnik). Sem se prav zabavala zraven - npr. Murphyjevi zakoni na potovaju

[somebody]

Zelo zanimiv je Popotniški priročnik (ne vem, če je tole točen naslov) avtorja Janina Klemenčiča (je popotnik). Sem se prav zabavala zraven - npr. Murphyjevi zakoni na potovaju

ja je taprav naslov (sm jo že zgori omenla), sicr je pa knjiga lohk tud tko z sprostitv z prebrat, č že n iščš nsvetov

[AbbA]

Prvič sem sama potovala v Pariz s sošolko. Bilo je v 3. letniku srednje šole. Vsedli sva se na letalo in šli, prej pa prek neta rezervirali hotel. Potem pa samo go with the flow
Od takrat naprej nisem šla nikamor več z agencijo, samo še na lastno pest. In držim se tega: preberi in zvedi čimveč o državi, kamor greš, a nikoli si ne naredi plana, kaj boš obiskala, videla... Pač prideš v mesto, državo...in se prepustiš tamkajšnjem življenju, sploh nikoli ne hitiš in bolj kot da si ogleduješ znamenitosti spoznavaš tamkajšnje življenje in ljudi. Znamenitosti itak vidiš lahko na sliki in da si tam meni nima nekega pomena... Razen nekaterih stvari, ki pa si jih sigurno ogledam.
Če pa si kdaj že naredim plan pa....se ga nikoli ne držim

[ursiika]

jaz bi zelooo rada šla v avstralijo za kake pov leta, pa bi tam nekje delala..ampak ko to omenim staršem je jok in stok, ampak kaj naj stara sem 20 let, slej ko prej moram it za svojimi cilji, kaj pravite ve?

[AbbA]

Kaj še čakaš...