Strpnost do "drugačnih"

[BeLLi]

Kako gledate na drugačne od sebe? Na ljudi, kateri so zaradi genetskih okvar ali kasnejših nesreč "deformirani" celo življenje? S tem ne mislim na "lažje" napake, kot so manjkajoči prsti itd. , ampak na tiste, ki sami ne morajo funkcionirati, ne morajo razmišljati, ampak so 100% odvisni od drugih.

Vas sploh ne gane, saj s tem nimate izkušenj? Se vam "smilijo" oni oz. njihovi najbližji? Se morda ustrašite, ker ne veste kako bi reagirali?

Ko sem si zlomila roko, sem pač lepo čakala na urgenci na mavec, nakar pride do mene en fant na vožičku, ki ni mogel govoriti, ampak je lahko kazal na tablo iz prsti. Nekaj mi je hotel reči, a so ga odpeljali stran. Js v tistem sploh nisem vedla kaj nej nardim, kako nej se obnašam, da nehote koga ne prizadanem.

Kako vi gledate na to?

[Frenkie]

Hmm težka situacija

Jst ponavadi, če vidim kšnega invalida oz. človeka, ki je na kakršenkoli način pohaben, zmeri stran pogledam, zato ker nočen dajati vtisa, da buljim v njih. Vem da je to napačno, ker oni zase pravijo, da naj na njih gledamo čist normalno in naj se nam ne smilijo. Ampak jst vseeno ne morem dolg časa gledat v invalida, ker mam ves čas občutek, da misli, da gledam v njega samo zaradi njegove pohabljenosti.

Alpa doskrat se zgodi, da vidim na cesti kšne prizadete ljudi... in tud takrat vedno stran pogledam, ker se zelo nelagodno počutim, če v njih gledam. Men se več zdi, da jim je nerodno (sploh kšnim mladim) če v njih gledaš.

Sicer vem, da je to napačen odnos, ker se potem oni počutijo ignorirani v družbi in podobno, ampak jst si vseeno ne morem pomagat.

[*purple*]

jst sem se jih pa včasih bala..no desetletje nazaj...in potem ko sem bila v bolnici in preživela nekej dni na pediatričnem kirurškem oddelku in videla marsikaj, sem se jih nehala bat..vsi tisti otroci z prirojenimi napakami, kateri niso mogli govorit, kateri niso znali razmišljat tako kot jaz, vso mnenje se mi je spremenilo...in do njih čutim neko toplino...ubistvu mi je prav lepo videt človeka, ki ej neglede na to akšen je, zelo srečen...tako srečen da so srečni še vsi okoli njega...resda ne poznajo vseh problemov povezanih z "normalnim " življenjem, ampak imajo sami en velik, največji problem..pa so vseeno srečni..ne pa potem vse čile in zdrave folke pslušam kako je nim bed zarad tega pa tega pa tega, kateri prolemi pravzaprav niso nič vprimerjavi z njihovimi..pa imajo take izraze na obrazu, kot da bodo lih kar postrelil vse skupaj...zdravje je pač človekova najpomembnejša sreča in če boš zdrav imaš lahko tudi vse ostalo..če pa zdravja ni, potem težko uresničuješ želje dalje...
uglavnem jst nobenih ljudi z raznimi hibami in telesno in metalno nerazvitostjo ne gleda postrani in jih en obsojam..prav rada jim pomagam...tudi starim ljudem, ki rcimo sami en zmorejo nest vreč iz trgovine do avta, priskočim na pomoč..saj me nič ne stane..zakaj nebi?!
mi je pa ogabno ko se nekateri zgražajo in delajo norca iz takih ludi..to bi vse postrelila...mislm razvajene koke, da si upajo kej tazga spoh tudi oni so ljudje, tako kot mi...zakaj bi jih tolerirali drugače?
in predvsem vedno znorim če kdo parkira na mestu za invalide..zakaj, d abi bil bližje vratom, ko pa imaš čile in zdrave noge ta ignoranca je sicer najmanjša ampak najbolj svinjska....jst bi takim take kazni nabila, d abi jih cel let odplačeval..že zato ker ne spoštujejo potreb drugačnih!

[Catharine]

Jst pa s tem nimam nobenih problemov. Že odkar se spomnim na take ljudi gledam tako kot na vse ostale. Moja mami ima namreč teto, ki je mongoloid, zato mi ni blo nikoli nič čudnega kar se tega tiče. Mogoče k sm bla mala, sm vprašala zakaj je drugačna.. in sm dobila velik razlag od staršev.
Drugač pa je mami delala tudi z invalidi in s prizadetimi otroci, pa niso nč drugačni kukr vsi ostali.
Ja res je, ljudem se smilijo... se jih ustrašijo.. pač ljudje reagiramo različno.

[Jela]

Večkrat reagiram isto kot Frenkie. Nočem, da bi kdo mislil da bulim vanj, ker je drugačen. Nimam nič proti njim, niti se jih ne bojim vendar vseeno na začetku ne bi vedela/ne vem kako se obnašati do njih.

[*smokvica*]

Ja v bistvu tako kot na ostale ljudi, ki jih ne poznam.Pač grem mimo njih in se ne oziram nanje, če pa me kdo ogovori, pa se normalno pogovarjam, kot se pač pogovarjam z ljudmi.

[FemmeFatal]

Jaz reagiram enako kot smokvica.

Sem pa nekoc spoznala zensko, ki je bila priklenjena na vozicek, njeno telo je bilo mocno deformirano, govorila pa je zelo nerazlocno in s tezavo. Ko sem se enkrat navadila na to, kako govori, sva se super razumeli. Bila je izredno pametna in dober literat.
Mi je pa zelo nerodno, kadar koga takole ne razumem. Za to imam zelo slab posluh, saj ne razumem niti juznjaka, ki govori "slovenacki". Sicer ne vem, zakaj bi ga morala, a to je ze druga tema. Nerodno mi je, ker vem, kako se nek invalid trudi, da bi ga ljudje razumeli, in koliko mu pomeni, da je slisan in razumljen.

[wantyka]

Jaz ne vem, poznam eno malo punčko ki je mongoloid....prvič sm res bla šokirana, ker nism vedla...ampak mala mi je prirasla h srcu.... tak da ravnam s takimi kot normalnimi ljudmi...če pa kaj ne razumem...pa reagiram isto kot če ne bi razumela kakega normalnega človeka

je pa tut res da bi, če ne dosežem teh ciljev ki jih mam sedaj, rada delala s takimi otroki, ljudmi;

je pa res včasih težko, priznam

[@smrketka@]

nekak se jst ob takih ne znam obnašat, k s tem nimam popolnoma nič izkušenj. in mi je dostkrat ful narodn, k itak vse narobe nardim

drgač pa ne poznam nobenega takega

pa nekak občudujem vse te ljudi k se morjo za vse ful bl trudit kot mi, jim ni vse samoumevno. zadnjič enkrat sm šla v banko, pa tko pride pač en k je bil pritlikav, potem pa opazim še to, da ima ful deformirane roke (verjetno že od rojstva), u glavnm sploh ni mel nekih prstov, nekak samo neke izrastke.in men sploh ni blo jasno kako on zmore vsakdanje življenje, k je zgledal kot da živi kot mi vsi.
in ob takih trenutkih se zavem da vse kar mam velik premal cenim pa jemljem za samoumevno. že samo to, k sm pač normalne rasti ane, tist tip tam pa pritlikavec, okenček v banki pa je bil tako visoko.

[Bulma]

Meni se taki ljudje full smilijo, vendar pa zaradi tega ne buljim v njih. Drugače pa nobenega takega ne poznam, vendar pa vem da če bi bi se ziher obnašala normalno kot do drugih ljudi.

[kr.ena]

Seveda smo vsi strpni do drugačnih, kajne? Načeloma. Tudi do tistih babic, ki pol ure štejejo drobiž na blagajni, ko se nam mudi. Tudi do tistih, ki po naših kriterijih vozijo slabše od nas in ne reagirajo v prvi stotinki na zeleno luč ali nerodno menjajo vozni pas. Prav tako do tistih, ki so naredili hudo napako in jim je zdaj žal za to - danes sem brala, da je moški, ki je zgubil ženo v prometni nesreči na sodišču rekel povzročitelju, da mu želi počasno in boleče umiranje.

Tudi to je drugačnost. In strpnost. Ne samo ljudje na invalidskem vozičku, ki nas seveda nič ne motijo, dokler ne traja 5 minut, da jih spravijo na trolo, mi pa čakamo ...

Samo malo, v razmislek ...

[*inch*]

js mislim da sem kar strpna do drugih. in se mi zdi ful prav da je tako in da bi moralo biti čim več ljudi strpnih. ljudje ne odločamo o tem, kakšni se rodimo, katerega spola smo, kakšnim staršem se rodimo, kakšne napake imamo...

sej veste kako je-----strpnost je mega