Srebrenica in naša osamosvojitvena avantura

[Oldi]

Sem bil pravkar na predstavitvi knjige Srebrenica, genocid pod zastavo ZN

Avtor je praktično povsem direktno povedal v čem je bistvo cele zgodbe.
Par dni pred genocidom so se v Beogradu visoki predstavniki EU in ZN sestali s srbi, vključno z Mladičem in Karađičem. Kaj so se domenili sicer ni dokumentirano, jasno pa je, da je mednarodna skupnost za ceno tisočev pobitih pristala na homogenizacijo ozemlja RS, da so kasneje lažje dosegli Daytonski sporazum. Dilema tiste dni je bila, kaj bo za PR EU in ZN bolje, da Nizozemci zapustijo Srebrenico pred zavzetjem ali po zavzetju.

Cca 5000 ljudi se je zateklo v bazo Nizozemcev, slednji so jim pobrali vse ostre predmete in jih predali Srbom, vmes je bila tudi cela družina (vsa pobita v genocidu) pisca knjige, ki je bil prevajalec v službi pri Nizozemcih.
Prikazal je tudi slike ameriškega vohunskega letala, ki so prikazovale avtobuse pred stavbo v kateri so izvajali genocid. Gledali so ga v živo in niti s prstom ne mignili, bolje rečeno namignili Mladiču, da naj že enkrat počedi te enklave v vzhodni Bosni.

Toliko o USA, EU in ZN in kaj bi se nam zgodilo, če bi nas JLA napadla, če komu še ni jasno naj pogleda Vukovar, naj pomisli, da so ZDA še nekaj časa po osamosvojitvi podpirale enotno Yugo in da takrat ni bilo prepovedi letenja YU aviacije. Ukaz za 24 urno bombardiranje in granatiranje iz vseh orožij je bil pripravljen in to zaradi ravnanja naših rambotov, ne realizirano pa nikakor ne zaradi posredovanja iz tujine, še manj pa zaradi uspehov nas veteranov vojne za Slovenijo.

Toliko da se ve, da kdo (v zvezi z našo milo rečeno avanturo) še razmišlja s svojo glavo, predvsem pa hvala Bogu, da se je stvar razvila drugače in da do bombardiranja ni prišlo. Zasluge gredo "največjim izdajalcem" našega naroda, ki so ostali v JLA do konca njenih dni. Hvala jim, Brovetu in še mnogim, od teritorialcev pa Nevenu Boraku, ki je zavrnil ukaz o granatiranju ljubljanskih kasarn, kar bi bilo čisti samomor in začetek vojne.

[Dagi]

Katera knjiga? Naslov, avtor?
Glede Srebrenice je itak jasno, da je mednarodna skupnost (kot vedno) v celoti zatajila in najbl ironično se mi zdi dons da so lih Nizozemci najbl glasni kr se tiča lova na vojne zločince dons...

Drugač sm pa js poslušala enkrat znanega gospoda Krkoviča... Pa o brigadi moris, šifri 2-1-13-62 in podobnih zadevah... Res da je vojna trajala samo 10 dni, ampak kaj vse se je pred tem dogajal je pa na žalost širši javnost precej neznano... In mene osebno kr zaboli ko poslušam komentarje v stilu a je bla to sploh vojna, ka pa je to 10 dni... Noben pa ne pomisl, da je tud tistih 10 dni blo preklet velik za enga otroka, ženo al pa mamo, k je mela odsotnga očeta, sina al pa moža zarad tega... Res je da je teh vojnih veteranov čist preveč pr nas in da je glede tega mal fejst zgrešena politika, sam tisti k so bli res dejavni takrt si pa status sigurn zaslužjo... Za razliko od unih k so prek gasilcev pijani ležali cele dneve na lojtri, mišljeni kot barikadi, dons majo pa lih tko status...

[Zvoncica]

Ja, zanimiva je bila tale 10dnevna vojna, ja. Hvala bogu, da smo jo dobili s političnimi pogajanji in ne z vojaškimi spopadi...

A je katera brala knjigo Moja resnica? Kul knjiga, sicer v njej slišiš samo eno stran...imam namen prebrati še kakšnega drugega avtorja.

[Oldi]

Gre za knjigo Hasana Nuhanoviča Pod zastavo Združenih narodov...... Prvotno je bil v naslovu genocid, a ga je moral umakniti. Obstajata angleška in hrvaška verzija.

Sam sem prebral knjigo od Joviča - srbski predstavnik v predsedstvu in je super za razumevanje odnosa JLA in Srbov, svetlobna leta od tega, kar so nas pumpali. JLA je hotela ohraniti enotnost države in čakala na dovoljenje predsedstva, da bi ukrepala in pozaprla glavne nacionaliste - na žalost samo v Sloveniji in Hrvaški, srbi ap so hoteli umakniti vojsko na etnične meje srbov in jih braniti. Srbi so bili za našo odcepitev že 6 mesecev pred odcepitvijo, proti so bili vse ostale republike, ker so se bale za svojo usodo.
Zelo informativni so intervjuji Radia svobodna Evropa. Sem jih snel iz neta, a jih ne najdem več, imam video in tekstovne verzije. Dobra sta tudi 2 tuja dokumentarca. Najbolj bedno je, da so vse to predvajali skoraj na vseh ex Yu televizijah, samo v Slo nismo videli ničesar od tega, se vsi bojijo, da bi ljudstvo spoznalo resnico o osamosvojitvenih petelinčkih.
Sicer je bilo pa marsikaj o naših junakih že objavljeno tudi pri nas, v knjigah in člankih, a gre vse v veter. Spodaj bom citiral članek iz Nedeljskega Dnevnika, družinski skorajda rumen časopis se mora ukvarjati s temi zadevami, saj resni nimajo jajc. Kot vem iz prve roke, ni bilo nobenih odzivov, vsaj sodelavci podpisanega je niso zasledili - razen pohval, da je točno tako bilo.

Kar se pa dejavnosti pred vojno tiče pa ne me basat, kaj so pa naredili, teh nekaj armbrustov in radijskih postaj so prešvercali. Armbruste smo pokurili na nabornikih v tankih z manevrsko municijo. Ko je JLA poslala apr avionov in na nekaj mestih odgovorila na naše provokacije, so pa naši petelinčki že prosili za premirje.

[Oldi]

Gre za knjigo Hasana Nuhanoviča Pod zastavo Združenih narodov...... Prvotno je bil v naslovu genocid, a ga je moral umakniti. Obstajata angleška in hrvaška verzija.

Sam sem prebral knjigo od Joviča - srbski predstavnik v predsedstvu in je super za razumevanje odnosa JLA in Srbov, svetlobna leta od tega, kar so nas pumpali. JLA je hotela ohraniti enotnost države in čakala na dovoljenje predsedstva, da bi ukrepala in pozaprla glavne nacionaliste - na žalost samo v Sloveniji in Hrvaški, srbi ap so hoteli umakniti vojsko na etnične meje srbov in jih braniti. Srbi so bili za našo odcepitev že 6 mesecev pred odcepitvijo, proti so bili vse ostale republike, ker so se bale za svojo usodo.
Zelo informativni so intervjuji Radia svobodna Evropa. Sem jih snel iz neta, a jih ne najdem več, imam video in tekstovne verzije. Dobra sta tudi 2 tuja dokumentarca. Najbolj bedno je, da so vse to predvajali skoraj na vseh ex Yu televizijah, samo v Slo nismo videli ničesar od tega, se vsi bojijo, da bi ljudstvo spoznalo resnico o osamosvojitvenih petelinčkih.
Sicer je bilo pa marsikaj o naših junakih že objavljeno tudi pri nas, v knjigah in člankih, a gre vse v veter. Spodaj bom citiral članek iz Nedeljskega Dnevnika, družinski skorajda rumen časopis se mora ukvarjati s temi zadevami, saj resni nimajo jajc. Kot vem iz prve roke, ni bilo nobenih odzivov, vsaj sodelavci podpisanega je niso zasledili - razen pohval, da je točno tako bilo.

Kar se pa dejavnosti pred vojno tiče pa ne me basat, kaj so pa naredili, teh nekaj armbrustov in radijskih postaj so prešvercali. Armbruste smo pokurili na nabornikih v tankih z manevrsko municijo. Ko je JLA poslala apr avionov in na nekaj mestih odgovorila na naše provokacije, so pa naši petelinčki že prosili za premirje.

[Oldi]

TAKO LJUBLJANA KOT VSA SLOVENIJA STA BILI NA PRAGU KATASTROFE

Pol Ljubljane bi letelo v zrak

Zakaj so tanki drveli skoraj neovirano mimo Ljubljane - V torek, 2. julija 1991, je bil izdan ukaz o napadu na vojašnice v Ljubljani, že po nekaj minutah pa je bil preklican - Napad bi verjetno potisnil Ljubljano in vso Slovenijo v popolno vojno in bi za seboj potegnil topniški napad na glavno mesto - Odklonitev ukaza

Vojak je vstavil mino v cev in okleval. Še sekunda, dve in zdrsnila bi do udarne igle. V tistem trenutku je prišel preklic ukaza. Zatulil sem kot nor. Nekaj sekund kasneje vrnitve ne bi bilo več. Mina bi poletela proti vojašnici in začela bi se popolna vojna.
Tudi to je zgodovina slovenske vojne, kot se je spominja tedanji poročnik Teritorialne obrambe Janez Kušar. Bilo je hudo in nevarno, toda lahko bi bilo še veliko huje, če ne bi bili v pravem trenutku na pravem mestu pravi ljudje, ki so mislili (tudi) s svojo glavo.
"Na položaju smo imeli osem orožij s 360 minami. Na drugi strani je bilo okoli 1600 vojakov in starešin armade s havbicami, minometi in raketometi, z orožji, usmerjenimi na vitalne cilje v Ljubljani. Potem sem dobil ukaz, da se pripravim za napad. Ostala dva odreda zaradi težav nista mogla izpolniti ukaza, zato smo ostali sami proti vsem havbicam, minometom in drugim orožjem. Nato je prišel ukaz: ‚Napadi vojašnico Šentvid!’ V torek, 2. julija 1991, okoli 14. ure. Imel sem dobre obveščevalce in vsi smo vedeli, kaj to pomeni: Šipčić bo z vsemi cevmi udaril po nas in Ljubljani..."

Priprave na vojno in reorganizacija TO

Tako se je vojnih dogodkov spominjal doc. dr. Janez Kušar, eden od mnogih teritorialcev Ljubljane, ki jim zaradi domnevne premajhne aktivnosti v Ljubljani (beri premalo streljanja) niso nikoli dali priznanja. Po svoje pa je ravno dogajanje v Ljubljani tudi po zaslugi TO vplivalo na razmeroma hiter in dokaj srečen konec vojne.
Do prave katastrofe z nepredvidljivimi posledicami je leta 1991 manjkalo le nekaj "milimetrov" in doživeli bi lahko prizore, kakršno smo kasneje spremljali na Hrvaškem in v Bosni.
Po stari doktrini teritorialcev je veljalo, da lahko večje bojne akcije v glavnem mestu države ukaže le predsedstvo republike. Že pred vojno se je v glavnem mestu dogajalo marsikaj, poseben udarec pa je oboroženim silam TO pomenila tudi reorganizacija, ki je bila sprejeta tik pred vojno in je pet mestnih občinskih štabov skrčila na enega območnega, število delavcev pa s 43 na 13.
Zaradi številnih podrobnosti je bilo vodenje vojne v Ljubljani občutljivo, kot pa nam je pripovedoval poveljnik pokrajinskega štaba v Ljubljani Miha Butara, ki je bil tretji dan vojne premeščen na republiški štab TO, so že prve dni vojne poveljujoči republiškega štaba TO očitali Ljubljani premalo bojne zavzetosti. Res pa je, da so tanki hrumeli prvi dan vojne razmeroma lahko mimo Ljubljane.

Tanki mimo Ljubljane

Ljubljanska pokrajina je imela na začetku vojne kar nekaj protioklepnega orožja, denimo armbruste in celo fagote (9k111), ki so bili eno sodobnejših protioklepnih orožij (raketa je z izstreliščem in operaterjem povezana z žico, operater pa le meri na cilj in se orožje samodejno navaja na cilj), res pa je, da teritorialci niso bili še dovolj vešči tega orožja, čeprav so ga imeli na položajih. Zaradi očitkov teritorialcem na območju Ljubljane zapišimo, kaj je bilo razlog, da so tanki iz vrhniške vojašnice lahko prodirali dokaj hitro in neovirano proti Brniku. Delovna skupina republiške koordinacije (polkovnik Bogdan Koprivnikar, Boris Žnidarič, Miloš Bregar in Bogdan Avbar) je 8. junija 1991 sprejela predvideno rešitev za blokado cest z Vrhnike, ki jo je predlagal vodja podkoordinacijske skupine za Ljubljano inšpektor Marjan Starc, predvidena pa je bila blokada iz civilnih vozil oziroma "živega" prometa. Na drugi strani je tedanji poveljnik PŠTO Miha Butara zahteval dežurne ekipe na območju vojašnice, ki bi lahko v najkrajšem možnem času postavile učinkovito blokado iz avtobusov, tovornjakov in težkih gradbenih strojev, ki bi morali biti pripravljeni ob mestih predvidenih blokad. Ob izpadu tankov iz vojašnice na Vrhniki pa naj bi inšpektor Starc odločil, da se žive blokade umaknejo, da o tem, da takrat ponoči ni bilo kaj dosti prometa, niti ne govorimo.
Drugi razlog za hiter prodor oklepnih enot z Vrhnike je bil ta, da je predsedstvo Slovenije sprejelo sklep o bojni uporabi TO šele v dopoldanskih urah v četrtek, 27. junija.

[Oldi]

Šipčić je grozil

Enote TO so med vojno blokirale vojašnice JLA. Najmočnejši in tudi najbolj oboroženi sta bili vojašnici v Šentvidu in Mostah. V Šentvidu je poveljeval znani podpolkovnik Tomislav Šipčić in v vojašnici so bili poveljstvo motorizirane brigade, bataljon brigade in mešani havbični in minometni divizion. To pomeni okoli 1600 vojakov in starešin, 12 oklepnih vozil, 5 samohodnih orožjih 2 x 57 mm, 9 havbic 105 mm, 9 havbic 155 mm in 9 120 mm. Vojaki so bili dobro vkopani in imeli so tudi številne netrzajne topove in minomete 120 ter 82 mm. Poleg tega so imeli po uvedbi divizijske obrožitve še 16 havbic 155 mm, ki so jih razporedili na rokometnem igrišču. Že prvi dan vojne je s Šipćičem navezal stik predsednik izvršenega sveta občine Šiška Peter Zule in podpolkovnik je takrat zagrozil, da bodo armadne sile ob najmanjšem posegu proti vojašnici uporabile vsa svoja bojna sredstva. Zatrdil je, da so vsa topniško-raketna sredstva, ki jih ima na voljo, usmerjena proti točno določenim ciljem v Ljubljani in okolici. Zagrozil je, da bo najprej razstrelil poslopja predsedstva Slovenije, izvršnega sveta in skupščine, vodovodno in transformatorsko postajo v Klečah, ljubljansko plinarno, tovarno Color v Medvodah in tovarno Belinka v Dolu. Tudi zaradi te grožnje so se vse dejavnosti okoli vojašnic potekale zelo previdno.
Blokado šentviške vojašnice je vodil poveljnik 2. odreda TO Brane Podboršek.
Druga močna vojašnica v Ljubljani je bila v Mostah in blokirali so jo pripadniki 1. odreda TO z nekaj dodanimi enotami pod poveljstvom Nevena Boraka. Preostale vojaške objekte v Ljubljani, vojašnico Ljuba Šercerja na Titovi cesti, 4. julij na Metelkovi cesti, maršal Tito na Roški cesti so nadzorovale manjše enote TO.

Pripravite se za napad!

Doc. dr. Janez Kušar je bil med vojno poveljnik 2. jurišnega odreda (večina pripadnikov je bila iz domžalske občine), takrat pa so bili na položajih okoli Nemške ceste. Enoti so bili dodani vod inženircev in diverzantski in protidiverzantski vod. Oboroženi so bili z avtomatskim orožjem, armbrusti, v odredu pa je bil tudi vod minometov 82 mm.
"V torek, 2. julija, sem okoli 12. ure po radiu prejel ukaz 51. območnega štaba vsem trem odredom, naj se pripravimo za minometni napad. Ukaz sem prenesel poveljniku voda minometov 82mm Petru Zupanku, najprej po načelniku odreda, Zupanek pa je zahteval zaradi resnosti ukaza osebni prenos. Ko sem mu ga izdal, je zahteval spremembo položaja, kajti bal se je, da na ravnini pod Savljami ne bi mogel optimalno zavzeti vseh elementov in bi lahko ob napadu zadel stanovanjske bloke za vojašnico. Njegovo zahtevo sem prenesel naprej in dobil odobritev za premik. In potem smo javili, da smo pripravljeni. Ostala dva odreda zaradi različnih težav nista bila pripravljena, zato smo ostali sami. Potem pa je prišel ukaz za napad na vojašnico z vsem orožjem ... V enoti sem imel odličnega obveščevalca in vedeli smo, kaj je za ograjo. Tam naj bi bili celo avtobusi, polni razstreliva, in če bi jih zadeli, bi šlo pol Šiške v zrak ... Niti malo nisem dvomil, da bo podpolkovnik uresničil svoje grožnje, in smo pričakovali, da nas bodo armadni vojaki napadli, zato smo se dogovorili, da se bomo umikali vsak po svoje. Nahrbtnik sem imel ves čas s seboj," pripoveduje Janez Kušar.
Potem je torej sledil ukaz za napad. V minometnem vodu je bilo osem orožij, imeli so 360 min, ukaz pa ni govoril o tem, koliko naj jih izstrelijo. Vse. Vojak prvega orožja je zagrabil mino, jo nesel k ustju cevi, jo vstavil in še enkrat pogledal poveljnika voda. Prava vojna se je začenjala ...
Na drugi strani, v Mostah, je enoti TO poveljeval Neven Borak. Ta dan so se spopadi izjemno okrepili, predvsem pa je bil 2. julij eden od prelomnih dnevov v vojni za Slovenijo. Zjutraj so napadli enoto JA v Krakovskem gozdu, bataljon JA iz Jastrebarskega je bil ustavljen pri Prilipah, v Gornji Radgoni so napadli oklepnike zloglasnega poveljnika Popova, medtem ko so na drugi strani armadna letala napadla oddajnike na Nanosu, Kumu in v Domžalah ter druge cilje. Ob 21. uri je predsedstvo RS sprejelo sklep o enostranski ustavitvi ognja, pri čemer je ugotovilo, da je vojaška ofenziva iz Beograda zlomljena. V večernih televizijskih poročilih je nastopil načelnik generalštaba Blagoje Adžić z grožnjo: "Zagotovili bomo nadzor in stvari privedli do konca!"

[Oldi]

Odklonitev ukaza

Toda popoldansko dogajanje bi lahko povsem spremenilo tok dogajanja vojne. Tudi Neven Borak je okoli 14. ure prejel ukaz za napad na vojašnico. "Grdo sem zaklel in zavrnil ukaz. Takoj sem poklical sodelavca v predsedstvu Bojana Ušeničnika in mu povedal, kaj se dogaja in da je to norost, ter ga prosil, naj ukrepa, preden bo prepozno. Tega ukaza preprosto nisem mogel izpolniti, vprašanje pa je, kdo ga je sploh dal. Nekoč je poveljnik Ljubljanske pokrajine Janez Lesjak razlagal, da ga je dobil z ‚vrhov’, in sicer zato, ker se v Ljubljani nič ne dogaja..." je pripovedoval Neven Borak.
Kasneje je prispel preklic ukaza. Še več, prihiteli so celo morisovci z nalogo, da preprečijo njegovo izpolnitev.
Izpolnitev takega ukaza bi lahko pomenila katastrofo. Navsezadnje bi lahko šlo tudi za izjemno tvegano obveščevalno prevaro, kajti obveščevalci armade so ukaz prestregli in bi lahko kot tak pomenil določeno grožnjo in pritisk za ugodnejša pogajanja.

Preklic ukaza

Poveljnik 51. območnega štaba TO Rihard Urbanc se spominja ukaza. Načelnik štaba Franci Kunaver ga je po prejemu odnesel do vezistov in ti so ga posredovali naprej. Nekaj minut kasneje je prišel že preklic in ga je Urbanc osebno odnesel do vezistov, kjer je srečal Kunavra ob odhodu iz sobe. To je pomenilo, da je bilo med ukazom in njegovim preklicem verjetno le nekaj minut, vendar dovolj, da bi Ljubljana doživela popolno vojno.
Ob 15. obletnici se ponovno oživljajo prepiri in očitki o tem, čigav delež je bil v vojni najpomembnejši. Zaradi filma Enotni v zmagi so upravičeno prizadeti policisti. Toda vse to so nesmisli, ki bi jih v 15 letih lahko že počasi premagali, kot tudi večna očitanja med politiki. Lahko bi rekli tudi tako: brez Janše in Bavčarja bi bili v vojni za Slovenijo verjetno premalo odločni, brez Kučana in predsedstva pa preveč. In zato mora biti Janez Janša hvaležen tudi predsedniku in delu tedanjega predsedstva, ki so s policijo in teritorialno obrambo oziroma sekretariatoma za obrambo in notranje zadeve znali voditi vojno tako, da se ni razvila v popolno morijo.
Dr. Janez Kušar se spominja: "V zadnjem hipu je prišel preklic ukaza. Nekaj sekund kasneje bi bilo že prepozno ..."
Slovenija je pravkar praznovala 15. rojstni dan. Koliko tisoč Slovencev pa se je v tistih sekundah 2. julija 1991 ponovno rodilo, na srečo ne bomo nikoli izvedeli.

Tomaž Bukovec

[Oldi]

Dve objavi sta se mi podvojili, ena z Opero, druga z IE, zato dvomim, da je kaj narobe pri meni. In ker ne deluje brisanje, sem pač napisal tole - namesto azdnjega dela članka.

[kr.ena]

Toliko o USA, EU in ZN in kaj bi se nam zgodilo, če bi nas JLA napadla, če komu še ni jasno naj pogleda Vukovar, naj pomisli, da so ZDA še nekaj časa po osamosvojitvi podpirale enotno Yugo in da takrat ni bilo prepovedi letenja YU aviacije. Ukaz za 24 urno bombardiranje in granatiranje iz vseh orožij je bil pripravljen in to zaradi ravnanja naših rambotov, ne realizirano pa nikakor ne zaradi posredovanja iz tujine, še manj pa zaradi uspehov nas veteranov vojne za Slovenijo.

Toliko da se ve, da kdo (v zvezi z našo milo rečeno avanturo) še razmišlja s svojo glavo, predvsem pa hvala Bogu, da se je stvar razvila drugače in da do bombardiranja ni prišlo. Zasluge gredo "največjim izdajalcem" našega naroda, ki so ostali v JLA do konca njenih dni. Hvala jim, Brovetu in še mnogim, od teritorialcev pa Nevenu Boraku, ki je zavrnil ukaz o granatiranju ljubljanskih kasarn, kar bi bilo čisti samomor in začetek vojne.

Za debato o Srebrenici zdajle nisem razpoložena, o osamosvojitveni vojni pa samo tole:
Kaj bi bilo, če bi bilo, je zdaj brezveze razglabljat. Ampak jaz ne verjamem v take črne scenarije. Zakaj bi bilo Jugi v interesu Slovenijo zravnat z zemljo? Če so upali, da nas bodo obdržali v federaciji, je nesmiselno uničevati lastno ozemlje, ker potem nimaš nobenih koristi od njega. Glede na to, da pri nas niso uspeli zmotivirati srbske manjšine, pa so itak obupali nad nami in so se nas hoteli čimprej znebiti.
V bombardiranje iz inata pa tudi ne verjamem. Vojaška taktika je ponavadi precej racionalna zadeva. In leta 1991 je imela JLA veliko drugih zadev na obzorju (Hrvaška, Bosna, ...) da bi trošila metke, ljudi in mednarodne simpatije zato, da bi kaznovala Slovence.

[Oldi]

Racionalno gledano imaš povsem prav, a takrat je bilo bolj malo racionalnosti, naši so napadali še zelene nabornike, bilo je precej mrtvih, Kaco je žalil vsevprek, kršili smo premirje... skratka vse smo anredili, da bi jih sprovocirali, k sreči so bili večji profesionalci kot mi amaterji.

[Oldi]

Tudi tu praktično brez vsake reakcije, pa bi nas lahko le še ena nepremišljena odločitev ali en sam nezrel posameznik pripeljala do uničenja, ki bi nas zavrlo v razvoju za dolga leta. Je res vse kar zmoremo mižanje?

[Oldi]

Tudi tu praktično brez vsake reakcije, pa bi nas lahko le še ena nepremišljena odločitev ali en sam nezrel posameznik pripeljala do uničenja, ki bi nas zavrlo v razvoju za dolga leta. Je res vse kar zmoremo mižanje?

[fatima]

Vojaška taktika racionalna zadeva? Hmmm odvisno kako in kdo gleda na to zadevo. Vojak pravi tako, častniki tako, civilisti tako v vsakem primeru najebejo nedolžni.

Srebrenica. Kaj naj rečem na to? Balkan je vedno bil kraj kjer so si države oprale roke. ZN je dejansko sokriv zato. Nizozemci gor ali dol, niso sami odločali. Povelja pridejo od zgoraj. Sokriva je celotna organizacija.

Isnam Taljić: Roman o Srebrenici

Ena izmed mnogih knjig na to temo.

Sem se peljala skozi Srebrenico 97 leta - no comment. Nazadnje sem bila tam 2006 - se pobirajo, mesto in ljudje. Hinavsko - sofinanciranje s strani ZN. Trudijo se s turizmom. Na razglednicah posnetki žrtev - najbolj znane slike vrste trupel pokritih z zelenim. Na večini razglednic piše: Nikoli naj se ne pozabi. In se tudi ne bo - spomenik je postavljen in opominja ljudi - najbolj žalostno je to da opominja preživele žrtve.

[dve olivi]

a se bo ze nehal pocas o tej srebrenici, sam tega asa vlecete ze cist predolg..
o osamosvojitveni vojni pa samo to, ce bi srbi hotli ne dopustiti slovencem odcepitev, bi blo vse drugac in bi tle "osamosvojitvena vojna" sele dobila cast svojega naziva