Pontifex Maximus napisal/-a:Meni se to zdi že kar velika starost, ko si že utrujen od študija, dela...Potem pa pride majhen otrok...potem pa si star že tam 45-50, ko je tvoj otrok v najbolj divjih letih...ti pa še bolj utrujen...Ko pa se osamosvoji (glede na to, da gredo leta navzgor), si pa že z eno nogo v grobu...namesto, da bi užival...
A bejž no bejž. Jaz se počutim še čisto mlado in frišno in če se mi zdajle zgodi nosečnost, res ne bom skakala od sreče, ni pa tragedija. Pa kaj - še mlajšo se bom počutila.
Razumem tiste, ki planirajo, ampak sama nisem taka. Mislim, da je kar dosti resnice v tem, ko je ena napisala par strani nazaj:
Pri 20 misliš, da boš imela otroka pri 25.
Pri 25, da bo pri 30.
Pri 30 ugotoviš, da še ni čas in prestaviš na 35
Pri 35 začneš razmišljati ali sploh bi in zakaj
Pri 40 ugotoviš, da niso bile tako butaste kolegice, ki so ga imele pri 20

Ampak tako je življenje. Jaz sem pripravljena sprejeti, karkoli mi bo prineslo. Ali me bo čez kako leto zadelo in bom stara mlada mamica, izčrpana in s podočnjaki do kolen ali bom pa čez 10 let malo obžalovala, da se nisem bolj potrudila zanosit, ko je bil še čas.
Prevzemam pa popolno odgovornost za svoje (ne)odločitve.
Včeraj mi je bila všeč kolumna Renate Salecl v SP.
Imeti vse, pravzaprav pomeni, ..., da imaš nenehno občutek, da vse obstaja kot možnost, ki jo lahko nekoč realiziramo.
Odgovor na zagato, kako imeti vse, je torej v tem, da nimamo nič.