skupno življenje

[rebelgirl]

živjo.

zadnja dva dni se zelo veliko prepiram s fantom. skupaj sva okoli 8 mesecev, slaba 2 meseca živiva skupaj. jaz študiram, on piše diplomo, stara sva 27 let.

včeraj me je zelo užalil, ko mi je med prepirom zabrusil, da mi itak ne upa reči da bi bila kak vikend vsak zase pri starših da nisva skos skupaj, ker ve da bom popizdila. vsak vikend greva domov k staršem. to je ena večja stvar ki me moti. med vikendom bi se rada naspala, v miru skuhala, se malo učila, skratka si spočila, kar pa je doma nemogoče. saj veste kako je, če malo dlje pospiš, potem si kr zaspanec in lenuh..pa se mi ne da tega vsak vikend poslušat.

kako imate tisti starejši urejene zveze glede skupnega življenja? meni je normalno da greva za vikend skupaj domov ali sva pa skupaj v lj. enostavno užaljena sem bila ker je izpadlo kot da mu grem na živce in pač hoče vsake toliko odmor od mene. ne rečem za večer s kolegi (to itak gre, na nogomet itd..), ampak za vikend?
poleg tega mi je rekel da je normalno da v skupnem življenju zadeve zvodenijo slej ko prej (ko sem rekla zakaj ni več tko pozoren do mene itd...).se pravi da je njegova ljubezen do mene zvodenela in se naj sprijaznim s tem?

ful sem razočarana. sploh nimam več želje po nadaljevanju zveze z njim. o prihodnosti se ne pogovarjava. poročit se noče. diplomo vleče že ne vem kako dolgo. bedi do dveh, spi do 11h, ali pa še dlje. cele dneve gleda šport. res ne vem če imava sploh kako prihodnost...

[Nesanica]

če sem čisto iskrena, mislim da si ti malo preveč posesivna.Meni bi se zdelo normalno da kakšen vikend preživiva narazen, ne vsak jasno.

[rebelgirl]

mogoče sem res, hvala za odgovor. ful sem užaljeno odreagirala, najbrž tudi zato ker se mi to v nobeni prejšnji zvezi ni zgodilo. da bi mi nekdo direkt rekel da rabi čas proč od mene.

[_Matej_Z_]

Pozdravljena,
nekaj bom napisal, pa seveda, to je moje mnenje...
Ob tem pisanju sem dobil namreč asociacijo na čisto nekaj drugega. Pred časom smo imeli v službi eno delavnico v zvezi z odnosi med nami (sodelavci) in tisti psiholog, ki je imel to delavnico (mimogrede, delavnica je bila proti mojim pričakovanjem resnično super), je razložil, ko svetuje zakoncem, kaj je na koncu povod, da gresta dva narazen. Npr... Da en ni prav zvil zobne paste ali pa drugi ni prav postavil nazaj zobne ščetke...

Torej... Ob tem, kar si napisala, je to, kar ti je fant rekel samo ena pika na i pri vsej tvoji jezi nad njim (spanje do 11h, dolgo vlečenje diplome, nič ne delati, samo gledanje športa... itd.).

Vem, da si zdaj jezna, vendar jaz bi pogledal iz druge smeri. Če živita skupaj, verjetno sta se skupaj odločila za to in to je nek začetek tega, da si osnuješ tudi družino. Druga zadeva je ta, da sta oba stara 27 let, pri koncu s študijem, kmalu bosta (oz. sta) izpostavljena neusmiljenim pogojem na trgu dela itd. Vprašaj se... A si zares želiš iti narazen? Konec koncev veš... V življenju ne bodo starši vedno ob tebi, ampak boš se morala nasloniti najprej na partnerja, seveda pa tudi partner nate in zato se morata truditi oba.

Jaz bi na tvojem mestu malo počakal (da se jeza ohladi) in se temeljito pogovoril s fantom. Daj karte na mizo + in - . Kaj te moti, pa vseeno, da ga (v to sem prepričan, ker drugač ne bi bila z njim ali celo živela z njim) imaš rada, da si želiš tega in tega... Pa seveda. Zakaj je potrebno laufat k staršem? Moje mnenje je tukaj, da je to totalno nepotrebno, ker s tem se dobesedno "oklepaš" neke popkovine, katero bi bilo potrebno pretrgati, končno si odrasel človek, ki bi že moral znati skrbeti zase. Pa ne mislim tukaj, da moraš pretrgati vse stike, vendar zakaj si ne bi začela delati čisto samostojne poti, za to kar si se odločila že takrat, ko si začela živeti s svojim moškim.

Pa vso srečo!

[rebelgirl]

matej, hvala za odgovor. lepo si napisal.
sama sem veliko premišljevala o najini zvezi in če zvenim še tako butasto, nek notranji čut, instinkt mi pravi, da to ne bo trajalo. enostavno ugotavljam da sva različna. on je edinec, vsak vikend bi šel domov, sicer grem rada z njim ker ima čudovite starše, samo še raje pa bi šla z njim na kak izlet, se zjutraj naspala ker se med tednom zaradi faksa ne morem, itd... bojim se da je on tisti, ki še dolgo ne bo odrastel ker so mu starši vse vedno dali, nikoli ni delal za svoj denar, ker hoče vsak vikend domov, pa tudi ker tako dolgo vleče diplomo mislim da nima nobene motivacije za dokončanje študija in da si najde službo. mene pa to moti. njega očitno ne. in ne vem a bi še nadaljevala, če sva si tako različna.

[Tearjerker]

živjo.

Sas!

enostavno užaljena sem bila ker je izpadlo kot da mu grem na živce in pač hoče vsake toliko odmor od mene. ne rečem za večer s kolegi (to itak gre, na nogomet itd..), ampak za vikend?

Res? Men se zdi nenormalno da si par ne vzame vsake toliko oddiha, tudi za več kot en dan.

ful sem razočarana. sploh nimam več želje po nadaljevanju zveze z njim. o prihodnosti se ne pogovarjava. poročit se noče. diplomo vleče že ne vem kako dolgo. bedi do dveh, spi do 11h, ali pa še dlje. cele dneve gleda šport. res ne vem če imava sploh kako prihodnost...

Skupaj sta 8 mesecev, v tem času si ga že uspela izbuzerirat glede poroke, imata očitno zelo različne poglede na stvari in predvsem na preživljanje časa v dvoje. In zarad tega ne bi nadaljevala zveze z njim.

Tu sta zdaj dve zadevi, ali si ti res preveč posesivna, premalo samozavestna in predvsem premalo samozadostna, da ne znaš bivat brez njega in ti samo on in njegova prisotnost pomenita potrditev tvojega obstoja ali pa nista kompatibilna v večini stvareh. V vsakem primeru bo treba nekaj narest, al se ti umiriš in si uspeš celo najdit stvari ko bodo samo tvoje, da boš znala čas preživljat tudi sama s sabo in predvsem brez njega ali pa se bosta mogla vsak s svoje strani upognit do kompromisa.

Ampak roko na srce, če te ob tem, ker ti je nekaj rekel in si ti stegnala surlo namest da bi probala stvar razčistit in rešit, mine volja do bit s tem človekom, ne vem kaj še sploh razmišljaš....

Pa srečno kakorkoli se že odločiš/se odločita

[_Matej_Z_]

... jaz ne bi bil tako oster, ker vsaka medalja ima dve plati!

[rebelgirl]

tearjerker,

pa sej js znam bit sama. trenutno mi je super ko je šel domov, js sem pa ostala v lj, kot da mi je neki z ramen padlo. in že delam plane kam grem za vikend. z njim bi pa sam doma čepela...in btw, moje najlepše obdobje je blo ko sem bla samska. sam ne morem mimo tega kak sem se počutila užaljeno ko mi je to rekel. enostavno zato ker se jst nikol nisem tak počutla in nism nikol rabla vikenda brez njega.

lej, 27 sem stara, vsi se poročajo, seveda sva se kdaj tut o tem menla in js si želim se poročit, on pa ne. men je to problem. a nej bom z nekom celo življenje nesrečna ker se ne bova poročila?

najbrž sva sam res zelo nekompatibilna. al pa js res na vsem najdem razlog da mi končno dopizdi njegova lenoba in greva narazn...

[_Matej_Z_]

Jaz menim, da bi morala v odnosu biti dva, ki sta približno enako zaposlena. V tem primeru tega ni oziroma, trenutno ni, lahko pa se spremeni, če se dobro pogovorita med sabo in seveda morata znati tudi OBA skleniti kompromise. Mogoče bo šlo, mogoče ne. Ampak, to je potrebno razčistiti.

[Tearjerker]

lej, 27 sem stara, vsi se poročajo, seveda sva se kdaj tut o tem menla in js si želim se poročit, on pa ne. men je to problem. a nej bom z nekom celo življenje nesrečna ker se ne bova poročila?

Itak da ne, sej to ti pravim. Če je tu razkorak res velik in ne bosta uspela najdit kompromisa, je zveza nesmiselna. Če je tebi poroka res toliko pomembna, njemu pa ne, je to kar ogromna vrzel. Ampak jaz sem pristaš razumnih pogovorov v prvi fazi, malo razčleniš, lej jaz bi to ti pa ne a misliš da bo sčasoma drugače, a maš namen diplomirat pa to.... Pa če vidiš da si v slepi ulici, greš svojo pot. Če se pa da nardit kompromis ki obema paše je pa še boljše, ampak če ga pa ne da pa samo teci stran.

Jaz sem se recimo z enim bivšim razšla tudi delno iz istega razloga. S tem da je on želel poroko in otroke, jaz pa ne. Z zdajšnjim sva glede tega na istem, k sreči. Če ne bi bila, vem da ne bi bila v zvezi z njim. Pa tud nasplošno, ful me tvoje opisovanje spominja na mene pred kakimi 6imi, 7mimi leti.... Zato mi je tvoj post padu v oči, pa upam da ne jemlješ mojih besed zlonamerno.

[rebelgirl]

tearjerker, sploh ne, vsakega konstruktivnega odgovora sem hvaležna, ker sem trenutno res v dilemi kaj naredit.

[emanuela]

Jaz se pa tudi vprašam...če je par res srečen in je njuna edina razhodna točka poroka-a je res tako težko popustiti, glede na to, da je zveza drugače dobra in trdna? Sicer malo izven, pa dobro
Avtorici teme-če si se najboljše počutila ko si bila samska, očitno v tej zvezi nekaj ne štima že od začetka.
In spet nekaj na splošno-zakaj se pari že po pol leta selijo skupaj zadnje čase-če še ne prej? Novi trend ali kaj?

[Led Zeppelin]

^^ samo ne moreš sklepati kompromisov pri tako velikih stvareh kot je poroka.
Enako bi potem lahko rekel: če je ljubezen in je zveza trdna, potem se ni treba poročiti da to dokažeš. Potem pa bi pričakoval da bi partner sprejel tvoje mišljenje.

Če se v začetku že vidi da se par ne najde v skupnih željah glede prihodnosti (poroka, otroci, kariere..), potem je moje mnenje da je boljše da gresta narazen sporazumno, kot da imata v prihodnosti težave.

--------

Glede tega priseljevanja, še nekako gre...meni se zatakne ko se zaročajo po nekaj mesecih, poročajo pa v roku enega leta.

Alo, saj nismo Kardashianovi

[Vessy]

Jaz bi rekla, da še malo počakaj in pusti, da mine čas. Vseeno samo 2 meseca skupaj živita in se šele privajata na to kak komu ugaja, s časom se te zadeve umirijo.
Po moje te je ta njegova izjava tolko bolj prizadela, ker še vidiš vse druge stvari (npr. diploma) in pol pač začneš razmišljat kam to vodi, če sploh ma smisel. Premisli o vsem, probaj se z njim pogovorit pol pa boš vidla kak bo, če ta notranji čut, da nima smisla, ne bo mino, boš tak vedla kaj naret.

[haley]

rebelgirl mene pa zanima kako vidva plačujeta najemnino in ostale stroške? Glede na to, da on naj ne bi mel svojega dohodka, ali ti plačuješ...