Jaz zase vem, da sem raje mati samohranilka, če mi partner to naredi (ali s katero koli drugo žensko), kot da vztrajam in se mučim v zvezi, v kateri več ne bi bilo zaupanja.
Saj, kaj je pa (tako na oko) 70% družin drugega kot da mame same skrbijo za otroka, zraven tega kasneje gredo že delat, skrbijo za gospodinjstvo in še kaj, možje pa naredijo tistih nekaj preostalih opravil pri otroku v glavnem takrat, ko ona res ne more ali je bolna. Če smo iskreni, ni neke bistvene razlike med celo družino in materami samohranilkami, razen na čustveni ravni, a tudi tega se navadiš ko enkrat padeš v rutino, se vrneš na delo in zamotiš z otrokovim odraščanjem.
Pri meni je zaupanje kot steklo - ko se enkrat razbije, se ga več ne da vrniti v prvotno obliko. Lahko se poskuša pokrpati in sestaviti v prejšnjo obliko, a še vedno bo obstajala nevarnost, da se zdaj zdaj raztrešči. Zveza, kjer je zaupanje enkrat podrto, več ne more imeti močnih temeljev. To je dejstvo, pa naj se ljudje v pokrpanih zvezah/zakonih še tako trudijo adaptirati in prevetriti odnos. Največkrat se za navidezno srečno zvezo ali zakonom, ki je dal skozi kaj podobnega, skriva nesigurnost, bes in žalost. Z nasmehom se samo trudijo prepričati druge, da njihova zveza normalno funkcionira dalje.
