Preseliti, ali ne preseliti se

[majchy84]

A tuki ste same edinke al kako? Kaj pa če je v družini več kot en otrok, pa recimo, da pri fantu tudi? Kaj pa v takem primeru - če se noben noče zakreditirati? Pri nas smo trije in dva bosta sigurno morala iti drugam, ker je prostora samo za eno stanovanje. Pa ne me narobe razumeti, z veseljem bi si zrihtala stanovanje v naši hiši zgoraj, ampak vem, da ko bo čas, bom morala iti drugam, ker bo hiša najverjetneje ostala bratu.

[*mala*]

Ja, js sm edinka. Fant sicer ni, ampak imajo doma stanovanje in hišo, pa fant izbral hišo. Tako da imava eno hišo odveč s katero ne veva kaj bova

Sej če nimaš izbire, pač nimaš izbire. Ampak če imam pa možnost brezplačne najemnine, se pa seveda ne branim

[cvetkaaa]

...ja, mogoce na zacetku.....slej kot prej pride na plan njihova prava narava Sicer pa nima veze...jaz tako nebi mogla zivet. Niti v isti bajti, niti na isti ulici.
Na svoje, in pika!

Se z leti nič ne spremeni. Pravi obraz se kmalu pokaže, ker ne morajo igrati dobrote 5 in več let.
Midva živiva v isti hiši kot njegovi in super mi je tako. Če ne bi imela te možnosti ne vem kako bi nama zneslo.

[cvetkaaa]

ne gre za to, da s taščo ne bi imela normalnega odnosa. najin odnos čisto štima. Problem je, da če se preseliš v isto hišo prov zares, vlagaš svoj denar v obnovo in vzdrževanje, potem to narediš za celo življenje. in v 30 letih se lahko marsikaj spremeni. še vedno so pa lastniki oni, stanovanje je v njihovi hiši in jaz nimam do njega nobenih pravic.
ne bi pač rada, da nekdo nadzira moje življenje, zaradi tega sem se v prvi vrsti sploh odselila od doma,
zato mislim, da je najboljše za vse, če vsaka družina živi na svojem, tudi

Kar vložiš v hišo je tvoje in od nikogar drugega. Je pa bilo pri nama tako, da ko sva midva začela vlagat denar v hišo, se je hiša prepisala na naju.
In mojega življenja nihče ne nadzira. Ne prej, ko sem bila doma, ne zdaj, ko sem pri fantu.
Eni imate že v osnovi v glavi pravljico o hudobni tašči. To je isto kot to, da so mačehe hudobne.

[1sneguljčica]

Mene pa res zanima mnenje tistih, ki se tok zlo otepajo življenja v isti bajti s straši. Ok, štekam vse, kar vas moti in skrbi... ampak, kako za vraga se rajš zapufaš za 15-20 let za eno stanovanje, ki niti ni nevem kaj+ zraven plačuješ vrtec (ki btw, tud ni glih neki pocen), običajno ma še vsak od partnerjev vsak svoj avtomobil, plus pač kar rabiš čez mesec za preživet se?

Rajš si zakreditiran do amena, da se vn ne vidš, kot pa si urediš stanovanje pr starših, če maš to možnost?

Pa ne me narobe razumet, ampak kake službe bajne mate vi to, da tkole razmišljate?

Tudi jaz bi rada to vedela. Imam pa občutek, da nimajo takšne službe in so to le njihove sanje.

Btw ne vem kakšne ljudi eni srečujete, da vam kontrolirajo vse kar počnete in se vtikajo v vzgojo vaših otrok,...

[Stripy]

Ja, tud jst lahko sanjam o vili sred Bleda, pa vikendu na morju. Ampak to so le sanje. Nevem ej, ampak jst sama mam pogodbo za nedoločen čas, zaposlena redno že dve leti s povprečno slovensko plačo, prej skos delala prek študenta, moj ma dve službi, pa si zdele neb mogla privoščit kredita za 15-20 let.

Enostavno je tok rednih mesečnih stroškov, ko se 1x odločiš za otroka, pridejo še novi, kako za vraga odplačvat še puf za stanovanje? Pa ne rečem tisti, ki pač druge izbire nimajo, normalno ga morš vzet, ampak take cvetke, ki bi pa raj puf jemale, sam da neb ble s taščo pod isto streho??? Ajde, ne rečem, da je to popolna situacija, da si še z nekom v bajti, ampak zapufan bit sam zarad tega, ker maš že v glavi postavleno, da to itak ne funkcionira, je pa mal mim.

[v-e-s-n-a]

Sej stekam da vam ni jasno zakaj ne bi mogla tako zivet. Verjetno zato, ker imam trenutno moznost, da lahko grem drugam in si pac preprosto lahko privosciva da kupiva svoj flet na drugem koncu mesta.
Ce bi ugotovila, da si tega ne moreva privoscit....bi pac zivela nad njegovimi. Druge izbire itak kao nimas.

Ampak kaj pa ce tvoji starsi in njegovi nimajo hise ampak zivijo v bloku.....takrat se moras v vsakem primeru, mas denar za kredit ali ne, se hoces zapufat ali ne, nekak preselit na svoje. Starsi ti namrec ne morejo ''odstopit'' zgornjega stuka hise, ker zivijo v bloku. Kaj pa v tem primeru narediti??

In ja....poznam primer punce, ko so ji starsi uredili zgornji del njihove hise (na stajerskem), da bo lahko s fantom zazivela skupaj po koncani diplomi. Ko je diplomirala je dobila neko delo za dolocen cas, tip je tudi delal...potem pa je on dobil skuzbo v Lj in ona je sla z njim!!! Doma je sedaj njen zgornji stuk hise prazen, ona je z njim v lj, kjer dela SAMO on, in zivita v podnajemniski garsonjeri....mislim halo!!!!
Ne vem no....to je pa tudi glupo....

[Stripy]

Vesna, jst razumem, kaj ti hočeš povedat. Pa svaka čast, če si lahko privoščita stanovanje v teh časih, marsikdo si ga žal ne more.

In tisti, ki starši nimajo ravno bajte v dveh štukih, grejo v večini primerov, ki jih jst poznam, v najem. Žal. Nima vsak za stanovanje (že ena garsonijera je draga za znort). Zato sem vprašala, kake službe mata, da vama to znese?

Kar se pa primera, ki si ga opisala tiče, ja je glupo, če je neka povprečna služba, ki bi jo tip lahko dobu tud na štajerskem koncu. Če je pa v igri dobra služba s super plačo, se pa potrpi, v končni fazi se lahko preselta nazaj, kadar jima paše.

[*mala*]

Sej stekam da vam ni jasno zakaj ne bi mogla tako zivet. Verjetno zato, ker imam trenutno moznost, da lahko grem drugam in si pac preprosto lahko privosciva da kupiva svoj flet na drugem koncu mesta.
Ce bi ugotovila, da si tega ne moreva privoscit....bi pac zivela nad njegovimi. Druge izbire itak kao nimas.

Moram vprašat- a nisi ti že kar nekaj časa brez službe? (se spomnim iz ostalih tem) Od kje denar? Ali fant časti vse?

[barbie_girl_85]

Moja tašča je bila super nevtikajoča se oseba. V enem letu nisva spregovorile 5 krat, ko smo slučajno spil kavico skupaj. Ko sva z mojim začela, sva bila najprej pri njih. Ima še brata in sestro. Brat je že zdavnaj na svojem, sestra je šla 3-4 leta nazaj h fantu živet. Tast se je ločil po 36 letih zakona, leta 2006. In od takrat, ko je "super tašča" ostala sama doma s sindromom praznega gnezda, je začela hodit k sinu na kosilo v nedeljo in v sredo. Pa se je ponudila za popoldansko čuvanje (kar pomeni, jst dežurna, moj (doma) lepo s prijatelji, tašča z otrokom. Tašča je zelo pedantna oseba, kar pomeni, da kar naprej nekaj glanca. Od oken, omar, ..... Njeno čuvanje 1 letnega otroka je izgledalo nekako takole: prižgala dvd z risankami, privlekla posteljico v dnevno sobo, not nametala igrače, tamalo, vklopla risanke in generalno spucala hišo.

Najprej mi je pasalo ,ko sem prišla iz dežurne, vse pospravljeno, potem pa sem začela razmišljat v smeri, ali je dovolj, da nekdo "pazi" otroka, pazi ga pa samo toliko, da se ne poškoduje. Plus smrdelo mi je, da se moj izogiba očetovski odgovornosti, mamica pa mu krije rit. Ob vsem tem pa najebe le moj otrok, ki pač 5 ur preživi sam z igračami in tv-jem. Z njim se ne igra, ga ne pelje v živalski vrt, ne gre v park na gugalnico....

Tašča nima ne avta ne izpita, in ko je mož odšel, sva bila midva (najbližja) tista, ki sva jo enkrat tedensko peljala po fasungo. Potem nama je začela dat "odtajat meso". Pridem iz službe, in ona reče: Ej sem že dala govedino ven, pa boš lahko golaž naredila, in bomo vsi jedli. Jst pa imela namen speči ribe. Pogoltnem, naredim golaž, jemo. Drugi dan me pričaka na vratih z novico, da je skuhala pasulj. Da naj ne kuham, ker bomo jedli pri njej. Itd. Povem, da mi ni všeč, da ona kuha in da izbira, kaj bomo jedli, in da naj kuha zase, midva bova pa zase. Ja seveda. Užaljenost, solzice, kako je ona dobra in hoče pomagat, jst pa razvajena smrklja ki ne sprejmem "pomoči".

Potem si je umislila bolezen. Bolelo jo je v pljučih, ni mogla dihati. S to bolečino je priletavala k nama v sobo sredi noči, da sem ji potem dala kozarec vode, jo umirila, in poslušala njeno izlivanje duše, kako ji je hudo, ker je ostala sama in kako se boji prazne hiše.

Kaplja čez rob je bila, ko je tamala imela prvo vročino. Stara je bila cca 4 mesece. Ni hotela zaspati, jokala je in motilo jo je, ker je bila nahodna in je težko dihala. Jst ji pucam nosek, ujčkam.....ko pride tašča v sobo. Slišala je jok.
Tašča (vleti v sobo in prižge luč): Kaj pa ji je?
Jst: Nič, prehlajena je in ne more spati.
Tašča: Kaj pa če je lačna?
Jst: Ni lačna, sve se ravnokar podojile.
Tašča (še kar stoji med vrati): Pa daj ji no malo za jest.
Jst: Ne, ni lačna, sve že jedle.
Tašča: Kaj pa če nimaš dosti mleka?
Jst: Sem medicinska sestra in mama. Če kaj, bom vedela, ali so moje dojke napolnjene z mlekom ali prazne. Nič se bat, mleka mam še za celo ulico podojit.
Tašča: Ja boga reva, lej kako joka. Daj pelji jo k zdravniku.
Jst: Ne, za nahod se ne pelje otroka k zdravniku. Ji ne more pomagat nič drugače, kot ji lahko jst.
Tašča: PA dej jo vseeno pelji, tole nekaj ne bo vredu.
Jst: Ne, če jo peljem v čakalnico, polno bolnih otrok, bove od zdravnika prišle bolj bolane, kot bi tja šle.
Tašča: Dej probaj ji dat tole kocko sladkorja...mogoče bo boljše
Jst: Ne bom ji dajala sladkorja, kaj pa ji lahko sladkor koristnega naredi? In prosim, rada bi uspavala otroka, pa ne morem, ker me motite.

In gre. Otrok zaspi za cca 45 minut in se spet zbudi. Ne zajoka dvakrat, ko je gospa spet na vratih.
Tašča: Aha, si se zbudila, sem mislila da spiš pa sem prišla tamalo pogledat.
Jst: No, ne spim.
Tašča: Pa daj jo zdaj probaj podojit, mogoče bo jedla.
Jst: Ja hudiča, bom pa ja vedla, kdaj podojit svojega otroka.
Tašča: Kaj pa če je pokakana?
Jst: Ni pokakana, prehlajena je!!!!!!
Tašča: Dej se bom jst oblekla pa grem z vama k zdravniku.
JSt: A lahko prosim greste ven in nama date mir. Strašite otroka, mene delate nervozno, tamala je pa zarad tega še hujša. Če hočte pomagat, pejte spat, lepo vas prosim.
Ja seveda. Iginla je za cca 5 minut in se vrnila s kamiličnim čajem Jst pa sem pred tem zaklenila vrata od sobe. In ne, ni se obrnila, začela je trkat in nas klicat. Tamala pa lih dobro zaspala, seveda jo je trkanje zbudilo....No, šele na tej točki je "popizdil" tudi moj.

No, moj je potem (na moje prigovarjanje in teženje, da tako pač ne bo šlo) s fotrom uredil kupoprodajno pogodbo, kupil fotrovo stanovanje (fotr je našel gospo v Bosni in si tam kupil parcelo ter začel zidat), odpovedal podnajemnike, ki so do takrat tam živeli, in čez dobre pol leta sva se preselila. Sva imela veliko več prostora v hiši, ampak tja več ne grem, četudi mi plačajo.

Ne pravim, da je pri vseh tako, samo pač moja tašča je ravno takrat "izgubila" svojo družino in si je poskušala začeti lastiti (skrbeti za)mojo. Prej pa ni kazala nobenih znakov posesivnosti, vtikanja ipd. In hvala Bogu, da se je to zgodilo na začetku, ne čez 10 let. In da sva imela možnost, da greva...

[marjancax]

Ja, tud jst lahko sanjam o vili sred Bleda, pa vikendu na morju. Ampak to so le sanje. Nevem ej, ampak jst sama mam pogodbo za nedoločen čas, zaposlena redno že dve leti s povprečno slovensko plačo, prej skos delala prek študenta, moj ma dve službi, pa si zdele neb mogla privoščit kredita za 15-20 let.

Enostavno je tok rednih mesečnih stroškov, ko se 1x odločiš za otroka, pridejo še novi, kako za vraga odplačvat še puf za stanovanje? Pa ne rečem tisti, ki pač druge izbire nimajo, normalno ga morš vzet, ampak take cvetke, ki bi pa raj puf jemale, sam da neb ble s taščo pod isto streho??? Ajde, ne rečem, da je to popolna situacija, da si še z nekom v bajti, ampak zapufan bit sam zarad tega, ker maš že v glavi postavleno, da to itak ne funkcionira, je pa mal mim.

Se strinjam s tabo. Mislim, da si večina sploh ne predstavlja koliko je stroškov.
Se mi pa čudno zdi, da so starši ter tasti in tašče takšni bav bavi, da ni za zdržat v bližini njih, medtem ko so sinovi in hčere teh istih pa tako popolni, da ne bo problem živeti skupaj z njimi. Ne vem, meni se zdi, da se je vsakemu treba prilagajat. Ker ene navajate, da ne prenesete, da vas kdo nadzoruje,... te se mi zdi, da bi bilo bolje, ko bi si omislile samsko življenje.

V-e-s-n-a in kako veš, da bi ti zneslo kupiti stanovanje? Si že poskusila?

[cvetkaaa]

Barbie girl ti maš res neko posebno smolo. Moja tašča se ne vtika v vzgojo otroka, ne pametuje kdaj rabi zdravnika in sploh v nič kar je povezano z našo družino.
To, da mi kdaj skuha in pazi otroka pa jaz jemljem kot veliko prednost, ker bi drugače imela manj časa za otroka in ne vem kje bi iskala popoldan varstvo za otroka. Moja tašča je res zlata.

[Stripy]

Dobr, sam tud od Barbie tašča pomoje neb bla tok nadležna, če se neb glih ločila, pa vsi otroc so že na svojem. Nekje je mogla zapolnit to praznino, pa se je na sinovo družino hotla ubest.

Jst to štekam, itak, da nekatere so naporne, verjamem, sam niso pa vse zmaji. Maš tud take, k so pa res super ženske. Jst si to za mojo mati upam trdit. Nikol se neb vtaknila v mojo, bratovo al pa sestrino družino.

[barbie_girl_85]

Marjanca, nadzor ni zdrav. Tista, ki prenaša "nadzor" s strani partnerja, je bolana, ne tista, ki ga ne prenese.

In, seveda se je treba prilagajati, ampak nekatere stvari so za nas preveč moteče.

Sem imela na izbiro:
a) zapufat se (oz mojga) do grla in živeti brez stresa in prepira v hiši
b) ostati tam, imeti 500 eurov mesečno več, in vsakodnevno doživljati ter izpostavljati otroka neprijetnim situacijam, prepirom, nestrinjanju, napetosti, grdim pogledom, preklinjaju,...

No, meni se zdi boljše, živeti v okolju, ki ti odgovarja, in vse osebke, s katerimi ne moreš živeti, odstraniti iz življenja. Kdo mi bo plačal moje živce po 30 letih prilagajanja tašči? Noben.

In tašča ni bav bav, ona je dobra oseba, a na žalost meni življenje z njo ne odgovraja. Sej se ne vtika iz zlobe, tudi z otrokom dela tako, kot se ji zdi najbolj prav, ampak to ne gre skupaj z mojim razmišljanjem. Moj mož, ne glede na to, da ga je vzgojila ona, otroku ne daje kock sladkorja, mu ne sladka mleka in ga ne pelje ven, ko jst to izrecno prepovem. PRed otrokom spoštuje mojo avtoriteto in ne govori stavkov kot so: "Ti ti grda mami, ti ne da čokoladice....nič jokat, bo babica kupila."

Imava skupno vzgojo in vzgajava na isti način. Problem je v tem, da morajo drugi sprejeti najino vzgojo, ne pa da midva spreminjava in se prilagajava na podlagi njih. Je moja družina, ne njena. In to je ponavadi srž prepirov. Ker je navajena bit "gazda hiše", navajena je skrbet za vse, navajena je, da izbere kaj se bo jedlo, navajena je, da sadi rože tam, kjer njej paše.....Gre se za mojega otroka, ne njenega. Mojo družino, ne njeno. Ona se mora prilagoditi moji vzgoji, moji kuhi, mojim rožam, ne pa da mi vsiljuje lastno vzgojo, njena kosila in po oknih nastavlja rože, ki tja ne pašejo.

Problem pa je tudi tle, da je ona svojo družino "zgubila". Jst je nočem v svoji. Če tam živim, ne pomeni, da živim skupaj z njo. Nočem hoditi na dopust z njo, nočem jesti z njo, nočem saditi rož z njo, nočem preživeti popoldneva poslušajoč njo. Je pa tiste vrste ženska, ki misli: Če že živita pod mojo streho.... to je moja hiša....

Če je že dala sinu nadstropje, potem naj mu ga da. Ne pa da ga da, pod pogojem, da je glavna ona. Še okna v sobi nisva smela zamenjat, ker menjalo se bo vsa okna v hiši, ona pa tisto leto ne bi, ker nima denarja. Na enem nadstropju pa ne smeva zamenjat, bomo na vseh. Pa kaj potem, če nama piha v glavo, oken se ne bo menjalo do drugega leta

Torej, kaj sem dobila? Živela sem "na svojem" kobajagi, naj bi neki vlagala, pa si še okna ne smem zamenjat....take lastnine ne rabim.

In ja, s taščo nočem živeti, hočem živeti z njenim sinom, BREZ nje. Zato je ona bav bav (ker mi to ne pusti).

[Kika]

nekatere so res pasje.

to vidim tut pri svoji teti, ki živi v zgornjem štuku moževih staršev... ma, uničli so jo na živcih popolnoma, da ne govorim o vzgoji otrok, ki majo zdej več (negativnih) značilnosti 'tašče', kukr staršev.

katastrofa... v takem primeru je po moje res boljš stisnit zobe in it na svoje, če le imaš možnost...