Poroka

[*Abby**]

Po mojem odnos utrdi močneje, kot pa navadna zveza, s tem ne mislim, da je zveza brez poroke manj vredna, ampak po moji logiki bo par, ki se je poročil namenil več truda temu, da bo obdržal zakon, kot pa nekdo ki je 5 let skupaj in tega koraka ni naredil. Ker si je dobesedno zadal "za vedno", to ni obljubil samo partnerju (kar lahko naredita ta druga, ko sta v zvezi za sebe), ampak je povedal vsem: družini, prijateljem, če je veren tudi pred bogom, kar predvidevam, da bo enemu vernemu človeku dosti pomenlo.

To potrjuje samo tisto, kar sem napisala: poroka je družbena konvencija, par pa očitno razume, da je zveza več vredna, ko jo potrdi še njuna okolica, država in Cerkev. Po mojem mnenju je taka motivacija skrajno zgrešena, ker prihaja od zunaj, ne od znotraj. Parter se ne bi smel zaobljubit nikomur drugemu kot svojemu partnerju, hkrati pa bi morala biti ta obljuba: ''S teboj bom ostal za vedno.'', če jo izrečeš partnerju več vredna, kot tista, ki jo po v naprej pripravljenem obrazcu izrečeš pred množico ljudi (ki je, roko na srce, navadno niti poznaš ne, oni pa tudi ne poznajo tebe), ker je obljuba izrečena partnerju intimna in osebna, resnično zgolj za partnerja, tista druga pa ima svojo koncentracijo in pomen še vse kje drugje. Zelo zgrešeno torej, da obljuba, ki jo izrečem pred teto, ki ne ve nič o mojem življenju, šteje več, kot obljuba, ki jo izrečem pred človekom, ki mi je najbližji na svetu.

Po moje so te zaobljube pol nekaj kar se človek vedno spominja in se zato še tolko bolj trudi za odnos. Tudi dosti lažje se je po mojem ločit drug od drugega, ko te ne ovira pri tem tudi prava ločitev in ukvarjanje z odvetniki, po mojem se pol prej vprašaš, a se da še kaj rešit al ne.

Zaobljube, ki je izrečena v intimi se do konca življenja spominjaš, če je bila izrečena prav, v pravem trenutku in od prave osebe, sicer pa zaobljuba sama šteje dosti manj kot vsakodnevni trud. In ta ni odvisen od zaobljube, take ali drugačne, ampak je odvisen od ljubezni med dvema, od komunikacije, zmožnosti sprejemanja in tako dalje.
Ločitveni postopek je ENAK za poročene pare, partnerske zveze (homoseksualni pari) in zunajzakonske skupnosti in ne more biti faktor tega, koliko se kdo trudi. Če so pa ljudje, ki so v zunajzakonski skupnosti bolj razumni in se znajo zmenit brez odvetnikov, pa to nikakor ni minus, ampak plus. (Kolikor vem, moraš v primeru, da si poročen samo ločitveni papir podpisat in to je vse, nobenih odvetnikov in ceremonij ni treba. )

In vprašanje je tudi, kaj si o poroki mislijo tisti, ki so pred njo živeli skupaj nekaj let in tisti, ki niso. In ali so bili vsi tisti, ki so po poroki srečnejši že prej zaobljubljeni en drugemu ali ne.

CaliLove*: Samo zakonci imajo davčne olajšave, enakost je zgolj ob ločitvah in dedovanju, če se ne motim, ampak naj na to odgovori morda rajši dot ali pa kdo, ki je dejansko izobražen v tej smeri.

[*Abby**]

Po mojem odnos utrdi močneje, kot pa navadna zveza, s tem ne mislim, da je zveza brez poroke manj vredna, ampak po moji logiki bo par, ki se je poročil namenil več truda temu, da bo obdržal zakon, kot pa nekdo ki je 5 let skupaj in tega koraka ni naredil. Ker si je dobesedno zadal "za vedno", to ni obljubil samo partnerju (kar lahko naredita ta druga, ko sta v zvezi za sebe), ampak je povedal vsem: družini, prijateljem, če je veren tudi pred bogom, kar predvidevam, da bo enemu vernemu človeku dosti pomenlo.

To potrjuje samo tisto, kar sem napisala: poroka je družbena konvencija, par pa očitno razume, da je zveza več vredna, ko jo potrdi še njuna okolica, država in Cerkev. Po mojem mnenju je taka motivacija skrajno zgrešena, ker prihaja od zunaj, ne od znotraj. Parter se ne bi smel zaobljubit nikomur drugemu kot svojemu partnerju, hkrati pa bi morala biti ta obljuba: ''S teboj bom ostal za vedno.'', če jo izrečeš partnerju več vredna, kot tista, ki jo po v naprej pripravljenem obrazcu izrečeš pred množico ljudi (ki je, roko na srce, navadno niti poznaš ne, oni pa tudi ne poznajo tebe), ker je obljuba izrečena partnerju intimna in osebna, resnično zgolj za partnerja, tista druga pa ima svojo koncentracijo in pomen še vse kje drugje. Zelo zgrešeno torej, da obljuba, ki jo izrečem pred teto, ki ne ve nič o mojem življenju, šteje več, kot obljuba, ki jo izrečem pred človekom, ki mi je najbližji na svetu.

Po moje so te zaobljube pol nekaj kar se človek vedno spominja in se zato še tolko bolj trudi za odnos. Tudi dosti lažje se je po mojem ločit drug od drugega, ko te ne ovira pri tem tudi prava ločitev in ukvarjanje z odvetniki, po mojem se pol prej vprašaš, a se da še kaj rešit al ne.

Zaobljube, ki je izrečena v intimi se do konca življenja spominjaš, če je bila izrečena prav, v pravem trenutku in od prave osebe, sicer pa zaobljuba sama šteje dosti manj kot vsakodnevni trud. In ta ni odvisen od zaobljube, take ali drugačne, ampak je odvisen od ljubezni med dvema, od komunikacije, zmožnosti sprejemanja in tako dalje.
Ločitveni postopek je ENAK za poročene pare, partnerske zveze (homoseksualni pari) in zunajzakonske skupnosti in ne more biti faktor tega, koliko se kdo trudi. Če so pa ljudje, ki so v zunajzakonski skupnosti bolj razumni in se znajo zmenit brez odvetnikov, pa to nikakor ni minus, ampak plus. (Kolikor vem, moraš v primeru, da si poročen samo ločitveni papir podpisat in to je vse, nobenih odvetnikov in ceremonij ni treba. )

In vprašanje je tudi, kaj si o poroki mislijo tisti, ki so pred njo živeli skupaj nekaj let in tisti, ki niso. In ali so bili vsi tisti, ki so po poroki srečnejši že prej zaobljubljeni en drugemu ali ne.

CaliLove*: Samo zakonci imajo davčne olajšave, enakost je zgolj ob ločitvah in dedovanju, če se ne motim, ampak naj na to odgovori morda rajši dot ali pa kdo, ki je dejansko izobražen v tej smeri.

[Anjeske]

To bi pomenilo, da mora biti katoliška poroka pravno enakovredna civilni (torej državni) in s tem se bi izgubila ločenost cerkve od države (ki je že zdaj zelo zelo vprašljiva, ampak okej ...)

A, tako. Torej nimaš argumentov? Mene zanima, kako razmišljaš/kako razmišlja nekdo, ki ima na to povsem drugačne poglede. Ampak očitno nimaš za svoje mnenje nobene podlage/jih ni mogoče razložit in je to preprosto nekaj, v kar slepo verjameš. Ali se motim? Bi bila vesela, če se motim in dejansko imaš kakšne odgovore, ker me zanima, kako katoličani vidite te stvari, pa dejansko ne poznam osebno nobenega, da bi vprašala. Pa nikjer ni mogoče na internetu najti razlage. Samo vse to o ''dodani vrednosti'' in nič o tem, kaj to je in kako se konkretno kaže in kako izboljša odnos.

Duhovnik te poroči. Pika, end of story. Matičar te poroči. End of story. Ne eden ne drugi nimata nobenih koristi od tvoje porke. Zakaj potem ni vseeno, če te samo eden izmed njiju poroči? Jaz osebno ne vidim pri tem nobene hude cerkev plus država institucije (mal poglej kakšen dober učbenik za zgodovino, da boš videla kaj je resnično skupek tega dvojega). Predvidevam, da je zate potem tudi sporno, da redovnice delajo v javnih zavodih.

In moji argumenti? A ti veš, kaj pomeni verjet v eno stvar? No če veš, potem ti je tudi jasno, da teh občutkov ni vedno lahko razložiti in da racionalna logika pri tem precej z lahkoto odpove. Ko se bom poročila z mojim, bo to zame še dodatna potrditev najine ljubezni. In zraven bodo prijatelji, družina, sorodniki (ki jih, kdo bi si mislil, poznam prav vse in to ne slabo). In veselili se bodo z nama Kako se pa plus zakona kaže, (ali pa minus) je pa čist odvisno od para in njunega vlaganja v odnos. Ob kakšnih prepirih sem pa ziher, da se eden od njiju spomni na poročne zaobljube, pa reče Lej, a se spomniš, kajs sva si obljubila...dajva se mal potrudit in rešit teažvo itd. No, se bom v prihodnjih dneh potrudila povprašat par katoliških parov kaj in kako vse skupaj dojemajo.

Kako v resnici katoličani vidijo stvari, bi morala prašat kakšnega bolj "pravovernega", ker se mi zdi, da s svojim dojemanjem vere malo štrlim iz povprečja.

[pohorc]

Uf, poroke so za cerkev pravi biznis. Svatje mečejo stotake v cerkveni cekerček, tudi duhovniku se vedno stisne kak šopek bankovcev v ročico.

Abby,
iz tvojega pisanja je razvidno, da si še vedno ena naivna, romantična dušica. V modernem času, ko so poroke izgubile pomen, si partnerji pogosto izkazujejo večno ljubezen, obljubljajo skupno življenje po smrti ... pa je danes več ločitev, kot jih je bilo kdajkoli. Zakaj? Ker imajo ljudje enostavno vso svobodo, da gledajo za drugimi. Poroka pa je vsaj neka moralna (in pa tudi pravna) obveza. Včasih, ko so bili zakoni dogovorjeni, kdaj tudi proti volji zakoncev, je bilo manj varanja, zveze so držale celo življenje in nasploh je bilo več "reda". To je dejstvo. Ne pravim pa, da je prav eno ali drugo - vsak se sam odloča, kakšno partnersko življenje želi imeti. Eni so celo tako odprti, da imajo skupaj otroke, pa si dovolijo, da seksajo še z drugimi partnerji.

[*Abby**]

Pika, end of story. Matičar te poroči. End of story. Ne eden ne drugi nimata nobenih koristi od tvoje porke. Zakaj potem ni vseeno, če te samo eden izmed njiju poroči?

Cerkvena poroka pomeni združitev dveh pred Bogom. Civilna poroka pomeni to, da pridobiš status osebe v zakonski zvezi, s tem pa določene olajšave, kot je denimo davčna, pri čemer so vse te olajšave vezane na pravna določila države. Gre torej za obred, ki se imenuje enako, pomeni pa nekaj povsem drugega. In kako je bilo v preteklosti na tej točki ni pomembno. Ali bi pa mogoče rada rekla, da bi ti bilo še najljubše, če te ata za dve kravi in eno kozo proda tvojemu zaročencu?

Kako se pa plus zakona kaže, (ali pa minus) je pa čist odvisno od para in njunega vlaganja v odnos. Ob kakšnih prepirih sem pa ziher, da se eden od njiju spomni na poročne zaobljube, pa reče Lej, a se spomniš, kajs sva si obljubila...dajva se mal potrudit in rešit teažvo itd.

In če se prepira par, ki ni poročen, se mora eden od njiju spomniti, da se v resnici ljubita. Čeprav je po mojem mnenju vsak konstruktiven prepir tako ali drugače usmerjen k reševanju težave in tako niti ni nič slabega, partnerja pa se med njim ne nehata ljubit in ne pozabita, da sta se zaobljubila en drugemu.

Jaz vidim razliko samo pri paru, ki je prej živel ločeno (in po možnosti ni seksal), po poroki živi pa skupaj. In skrajno žaljivo mi je mišljenje katolikov, da če nisi poročen, pa nisi zaobljubljen, popolnoma predan in ne ljubiš partnerja do skrajnosti. Ali pa celo ''lažje greš'' - to meni samo kaže na to kako močno katolik s takšnim pogledom verjame v moč nekega praznega obreda in kako žalostno malo ve o delovanju odnosov.

pohorc, ne vem kaj bi rad povedal. Ja, zelo romantična sem in verjamem, da je lahko ljubezen večna, hkrati pa nisem prav nič naivna in vem, koliko truda in napora včasih zahteva, da odnos ostane trden in kvaliteten. In ja: tako romantična sem, da se nočem poročit!
Drugače pa ne verjamem, da je bilo kdaj manj varanja - samo povsem jasno je bilo, da moški sme(!) seksat s katerokoli žensko želi, ne glede na to, če je poročen ali ne, ženske pa se na to niso smele pritožit. Da ne govorim, da tu nikakor ni moglo iti za resničen, poglobljen odnos, ampak kupčijo. Žensko se je dobesedno prodalo/kupilo! Fino, res. Čudovit red.

[Poppy.]

Ob kakšnih prepirih sem pa ziher, da se eden od njiju spomni na poročne zaobljube, pa reče Lej, a se spomniš, kajs sva si obljubila...dajva se mal potrudit in rešit teažvo itd.

To si lahko obljubi tudi neporočen par med sabo. A zato, ker to ni bilo izrečeno pred pričami, prijatelji, sorodniki ... ne velja? Midva sva si že nekaj časa nazaj obljubila nekaj podobnega - da se bova vedno potrudila za najino zvezo, ne glede na to, kaj bo prišlo vmes oz. kaj bo razlog za težavo. In zvestobo, seveda. In kadar sem tečna in se "želim" znašat nad njim brez razloga, se vedno spomnim na to, da si on tega ne zasluži, da se on nikoli tako ne obnaša do mene, da me ima rad in jaz njega.

[Anjeske]

^^ Jasno da si lahko


Abby: Mene loh fotr mojmu dečku proda tud za deset krav Sj veš, to pol ostane v zakonu he he. Začetni kapital!

Tudi meni se zdi žaljiv pogled nekaterih, češ da če nisi poročen, se pa nimaš dost rad oziroma si fej in fuj nagravžni grešnik. Tisti, ki bo hotel iti stran bo pa šel ne glede na to, a je poročen al ne. Kar se mene tiče, bi morali biti katoličani strpni in dobri ljudje, ki dopuščajo različnost. Praksa žal prevečkrat kaže nasprotno.

Pohorc, res si naiven, če meniš, da varanja včasih ni bilo. Samo uboge ženske so morale to prenašat, ker je bilo varanje manj sramotno kot ločitev. Dedec je lahko imel celo hordo ljubic, če je pa imela ženska enega ljubčka so zagnali cel halo. Pri porokah je pa itak šlo samo za združitev in množitev kapitala. Če so imel pari srečo, so se sčasoma vzljubili in se dobro razumeli, drugi žal te sreče niso imeli. Poroke zavoljo romantičnih čustev se pa začnejo šele nekje v 19. stoletju.
Duhovnik ima določeno tarifo za poročno mašo, ki sicer na pamet ne vem, koliko znaša, ni pa nek bajni strošek. Če je paru duhovnik všeč, mu rade volje stisne še kakšen evro več. Tudi jaz pustim frizerki kakšen cekin več, če me dobro ostriže Svatov pa tudi nihče ne sili, naj v cerkvi puščajo denar.

[*Abby**]

No, če te ne moti da si prodana ... Šalim se, saj vem, da je zdaj to tako, da ostane v družini in da starši pomagajo. Samo ta tradicija mi ni všeč, oziroma izvor poroke, kakor ga opisuješ. Nisem verna (agnostičarka) in seveda mi na kraj pameti ne pade, da se bi poročala v Cerkvi, hkrati pa sem strašno romantična in bi si želela, da je poroka praznik ljubezni, ampak ker ni (četudi bi bila zame, za okolico ni), bom iskala drug način, da pridem do nečesa takega. Meni partnerski odnos ogromno pomeni, je pa dejstvo, da ga ne morem povezovat z nečem družbenim, ker ni vanj nihče drug vključen in me vsaka oseba, ki bi naj prispevala k njemu moti ... torej tudi potrditve okolice in tako dalje. Sploh zato, ker je parov, ki jim lahko zaupam glede tega, da vedo, kako vozit zvezo grozljivo malo (še vedno najbolj občudujem svoje starše).

Se pa strinjam, da bi katoliki morali biti strpni, spodbujat ljubezen, kakršnokoli že itd. Mi je bila strašansko všeč izjava emm ... protestantske duhovnice (je to pravilen izraz?), ki je rekla, da bi gladko poročila tudi homoseksualen par, ker se njej to ne zdi narobe, bo pa že bog presojal, če je kdo kaj zagrešil v tem kontekstu.

Ravno te dni sem naletela na eno anketo s teološke fakultete, kjer se študent na magisteriju ukvarja z vprašanjem povezave religioznosti (obravnaval je samo katolicizem) in ljubezni v partnerstvu ... vsa vprašanja so bila napisana tako, da se je natanko videlo, da on predvideva, da v kolikor nisi poročen in veren, je tvoj odnos slabši: skratka - koruzniki so manj predani, manj zvesti, manj zavezani partnerju, manj ljubeči ... in tako dalje. Res diskriminatorno no. Zakaj je to treba? Mene ne moti, če je nekdo veren/poročen/če ne seksa pred poroko itd., ampak je pa žalostno, da se na te značilnosti navadno hitro vežejo razni predsodki.

Aja, pa strinjam se z vsem, kar si napisala pohorcu!

[Anjeske]

^^Mislim, da je protestantska duhovnica čist dober izraz. Bravo za tako izjavo! Poroka je pa res stvar para, ne vem, zakaj eni ja in drugi ne...

Izvor poroke je, kakršen je, še dobro da danes ni več tako. Pustimo ob strani tiste, ki se limajo na denar. Abby, kljub temu, da se sama ne nameravaš poročiti, si želim, da se čez par let premisliš in si s svojim dragim pričaraš eno luštno romantično poroko (ali pa nekaj temu podobnega- loh je matičar najboljši frend ). Vse zavolj romantike in ljubezni

Večina raziskav, takih in drugačnih, ki imajo veze s teološko fakulteto je pa pristranskih. Jih pač jemlješ z rezervo (vsaj te, ki se tičejo poroke, pa vzdržnosti in celibata ter homoseksualnosti).

Mimogrede.....tudi vprašanje za tiste, ki na poroko ne mislite: če bi se poročile (pa da pri tem ni nobenih omejitev), kateri kraj bi si izbrale za poroko in zakaj?

[*Abby**]

Jaz pa bolj upam, da si ne bom premislila in da bova izpeljala en ''obred'', ki bo čisto po najinih željah in ki bo res služil samo čaščenju ljubezni.

Če se bi pa kdaj poročila bi pa hotela poroko nekje v naravi, na enem travniku, brez šotora/restavracije itd. in brez svatov. Samo midva, priči in nekdo, ki naju sme poročit.

[Flavij]

Moj partner je bil tisti, ki je v najini zvezi prvi spregovoril o poroki (da se bova poročila), po pogovoru, kaj to komu pomeni, sva se pa dogovorila, da se ne bova poročila, ampak drugače ''obeležila'' najino ljubezen...

Glede na tvoje 'pametovanje' v zvezi s 'poroko' se mi tvoj partner neizmerno smili!

...Ce nadaljujem primerjavo s prejsnje strani o studentu, ki ni vpisan na fakulteto, ampak hodi na predavanja. Zakaj mu ne bi dali se vseh ugodnosti, ki jih imajo studentje, ki so vpisani? Se pravi - neobdavceno studentsko delo, kosila na bone, zavarovanje preko starsev in na koncu se diplomo. Tako je z zunajzakonsko skupnostjo - zveza uradno ni registrirana, ugodnosti so pa iste kot v zakonski. In ravno to mi je mimo. Mislim, ce zelis ugodnosti, se pac registriraj (saj poroka je lahko zgolj podpis papirja, nobena ceremonija in obljube vecne ljubezni niso potrebne), drugace pa jih pac ne bos imel. Ne vem, meni je edino to logicno; saj na ta princip delujejo vse druge stvari v zivljenju.

[*Abby**]

On je prvi spregovoril o tem, ker je to čutil kot neko konvencijo, si pa poroke ni nikoli želel. Jaz sem bila tista, ki je še nekaj časa v tem videla romantični praznik ljubezni, čeprav me je ta družbena komponenta že prej motila. In na koncu sva soglasno prišla do tega, da poroke ne potrebujeva.

In naj se ti ne smili, je zelo srečen z menoj.

[Avrora6]

Jaz se bom poročila zaradi obljube. Ker tisto, kar oblubim, tudi držim. To je tako kot, če te prijatlj prosi za uslugo, pa obljubiš, da boš pomagal in nekaj naredil, potem ne odstopim od tega, četudi bolj težko izpolnem. Preden te prosi, pa si načeloma tako in tako pripravljen pomagati, vendar imaš še vedno možnost, da tudi zavrneš. Ko pa enkrat obljubiš, to drži. Vsaj pri meni.
In tako je tudi pri meni in poroki. Midva si nisva na kakšen drugačen način obljubila spoštovanje, zvestobo, pomoč, podporo, do sedaj se je zdelo vse tako samoumevno. Seveda mu izkazujem spoštovanje, mu pomagam itd., saj ga imam rada in želim, da mu je dobro v življenju. Vendar če bi prišli zelo težki trenutki, bi mogoče tudi klonila pod težo žalosti, jeze, prizadetostjo in izrekla ali naredila kakšno stvar, ki ni ravno primerna in bi ga prizadela... ker nisem dala obljube. Obljubo pa bom dala pred seboj, pred možem, pred vsemi, ki jih imam rada in pred Bogom. In me bo še dodatno (poleg moje osebne drže in mojih vrednot, ki mi že zdaj zapovedujejo, da moram biti dobra z njim) zavezovala v mojem odnosu do njega, da se bom še bolj trudila, da bo najin odnos čim boljši, kot je lahko. Da tudi pred težavami in ovirami ne bom popustila, ker se zavestno obljubila. Poroka mi zato pomeni nekaj več, kot le to, da bi bila skupaj, imela družino, a bila 'na koruzi'. V takem primeru lahko kadarkoli odideš iz zveze, podobno je tudi samo s civilno poroko. Je izgubila na vrednoti, ker se jo prelahko razveljavi. Zame je tista prava cerkvena poroka, ker je res tista prava Obljuba. Obljuba, ki te zaveže v dno duše in te ne spusti. Verjamem pa, da dandanes marsikomu obljube ne pomenijo več toliko, kot recimo meni. Pa škoda, da je tako, ker s tem izginja tudi del Človečnosti, sočutja, pomoči, spoštovanja.
Moj srečni dan bo pa 17.8.2013
Najbolj se mi je pa dopadlo par dni nazaj, ko je moj govoru z enim kolegom, pa je ta kolega mojmu reku, da naj uživa, ker je to najlepši dan v življenju, no vsaj do takrat, ko se ti rodi otrok Lepo, da se še kakšen moški zaveda, kaj ima in kaj pomeni poroka, ki je na vsak način praznik ljubezni.

[*Lani*]

Ne bom trdila, da poroka nima potenciala postati nekaj česar ne dojemam kot etično izredno vprašljivo, a zgodovinsko to ni bila in tudi trenutno to ni, zato o njej nikoli nisem premišljevala kot o nečem kar bi si želela izvesti, tudi če bi bila prepričana, da bi jo lahko izvedla. Najbolj me motita dve njeni lastnosti in sicer, kot prvo, da poroka izhaja iz izredno partiarhalnih načel, ki se niso čisto izkoreninila niti danes, zaradi česar mi je neprivlačna in, kot drugo, da je poroka, kot nekaj kar je nastalo predvsem zaradi urejanja imetja, dedovanja in tako dalje, nekaj kar je pravno urejano, seveda na tak način, da izključuje zelo veliko ljudi, obenem pa je tudi nekaj, kar naj bi bilo odraz ljubezni, čeprav seveda le določene vrste ljubezni, kar je dokaj protislovno. Nič me ne moti na tem, da imamo možnost vstopiti v nekakšno pravno pogodbo, ki pravno ureja naše imetje, dedovanje in tako dalje in ki je odprta vsem posameznikom, a me veliko moti na tem, da je v to pogodbo dodano tudi to, da se tiče občutkov posameznikov, da kaj pove o vrsti njihovega odnosa, da kaj pove o validnosti njihovega odnosa in da ni odprta vsem posameznikom, temveč da da prednost eni vrsti odnosa, namreč tej, ki se odvija med točno dvema osebama, izmed katerih je ena dojemana kot moška oseba, druga pa kot ženska oseba, na škodo in izključitev vseh drugih vrst odnosov. Ti dodatki niso nekaj, kar je potrebno ali pošteno urejati pravno, saj so osebne narave, in tudi če bi bili, način, na katerega so se in se še vedno urejajo, ni pošten, saj podpira vse prej kot enakopravnost.

[*Abby**]

^^