Partner in prihodnost, skupna prihodnost

[renatka_]

Jaz v svojem partnerju definitivno ja. Že od samega začetka. Je moja polovica, me dopolnjuje v sakoraj vseh pogledih. Ujameva se res dobro, veliko se pogovarjava, skoraj vse delava skupaj, če imava čas ga preživiva skupaj, res pa je da sva poročena in je pri naju to malo drugače. Ujela sva se prvi dan, kot da sva si resnično namenjena.

Evo tale post opisuje moje mišljenje, s tem, da je treba odšteti to, da midva nisva poročena in dvomim da bova.

Jz mislim, da ni fantova naloga, da nam puncam priskrbijo brezskrbno življenje. Tut me mormo kej prispevat h odnosu. Drugač je pa tut moj fant iznajdliv in zlo odgovoren, tudi kar se denarja tiče. Sem skor 100% , da nama nebo nč manjkal

In pa tale.

Midva se res dobro ujameva, čeprav sva šele v slabem letu veze. Ampak enostavno, ko svas e prvič vidla se je pojavu nek popolnoma nov, edinstvem občutek. Pa res se zlo ujameva, tko, da mislim, da bova zmogla use.

[srčica*]

če bova res ostala skupaj, me ni prav nič strah, ima izobrazbo, takšen poklic, da definitivno dobiš službo in glede denarja ne bi iblo panike... tudi sama se šolam in mislim da večjih denarnih problemov ne bi smelo biti.. če pa se bi že kaj pojavilo pa sma oba taki tip človeka, da ne vrže takoj puške v koruzo... drug drugega bi spodbujala...

p.s.: tega moškega ne nameravam izpustit kar tako...

[ANGELgirl]

Meni bi si čudno zdelo, če bi katera na to vprašanje odgovorila z NE. Saj, če si s partnerjem že nekaj časa in se imata rada, je pač prihodnost nekaj kar jima je namenjeno

[Mimi_M]

Zanima me predvsem ali mislite da vam bo lahko fant s katerim hodite v prihodnosti zagotovil brezskrbno zivljenje?? Mislim tako materialno in dusevno...
...ali vidite v njem sposobnega cloveka, ki se bo v zivljenju znasel in poskrbel zase in za vas ali pa v njem vidite cloveka, ki se bo brez muje prepustil usodi??

malo čudno se mi zdi tole vprašanje, ker mi deluje tako, kot da pričakuješ od fanta, da bo skrbel tud za tvoje življenje v prihodnosti, ali pa se motim, ne vem...
Namreč nikol nisem tako razmišljala, če bo on sposoben poskrbet za naju in če mi bo zagotovil brezskbno življenje, res ne.
Na skupno življenje gledam tako, da si ga bova pač oba enakovredno krojila, oba prispevala k temu, da nama bo lepo oz. predvsem vsak zase in po svojih zmožnostoh.
Nikakor pa ne prelagam na moškega večji del odgovornosti za samo življenje.
Pač najprej vsak zase in potem oba skupaj, nekako tako jaz to vidim.
Sej mogoče sm mal čudn zdej tole napisala, ampak jaz se najprej zanesem nase, res ne računam, da bo on kakorkoli moral poskrbet zame, razen seveda, če se ne zgodi kaj nepredvidenega, npr. da eden od naju ostane brez službe ali kaj podobnega...

[blue eye]

Jest vsekakor vem da je sposoben, da bo lahko poskrbel zame in pa jest zanga v življenju se že sedaj ful dobro znajde, navsezadne pa ma tak poklic k je to potrebno.

[tiana1]

ja moj bi biu tud sposobn poskrbet zame. flat mava že skor zagaranteran, 10 čukov na mesc je najemnina za 3-sobno. pol službo ma ful dobro, sam misle zamenat pa it na brnik v brigado. js bom tud k fax končam upam dobila službo. sicer to glede skupnega življenja se je on spomnu, sploh nism nč planerala ne vedla za to pol pa kr naekrat bum v enem pogovoru on da se bova itak čez kkšn let skp preselila. js sm bla sam sej so lepi načrti sam kokr nama gre zadne cajte nevem kok se bojo kej uresničl. sm bla prepričana da je on človek zame, zdele pa nimam pojma

[Mimi_M]

tiana, pol se pa preselta skupi, se bo takrat najbolj pokazalo, če sta sposobna skupaj živet.

[Charlie]

PARTNERSTVO
(PART-NEAR , deliti in biti blizu, dve vzporedni poti),

Malo razmišljanja o partnerstvu in odnosih...

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr.Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekle je nekako takole:
- Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živete brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen ... mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva.
- Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življeje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano.... takega pa lahko ljubim in živim z njim

Zelo lepo in nazormno povedano kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje temveč sožitje.
Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še... S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.

Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje energije, ni več »samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.

Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo - na meni sami in na ljudeh okoli mene - da nam vesolje pošlje vedno "tapravega" partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in mi to odbijamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko pojavi.

To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne in privlačijo k sebi vedno enake partnerje (ker od sebe dajejo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo - stojijo pred isto "domačo nalogo", ki se ji pačne moreš izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje.. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo...? S komerkoli bi se, bi si bili na nek način podobni- vzorec bi bil isti.

Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe.. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da ljubezen je Življenje, vesolje..mi sami, ko smo "energetsko" samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo... šele potem smo zreli za tistega pravega sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride.. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.

Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo - bil je edini pravi... in res je bil pravi - za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnilli, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta "taprava"! Če eden zaostaja, se sčasoma njune poti ločita.

Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju "tistega tapravega", včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba....

Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne "čutimo" kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi- kot zaljubljenost, simpatijo, tisto "nekaj", kar nas vleče k nekomu.

Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje.... nesamostojnost.... da bi se malo igrali in dvigali samozavest.

Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj- ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko "dihata", nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega..
Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti.. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ.
In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.

Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki "nam leže na dušo" !

[gaby_]

Charlie: zelo lepo napisano. se strinjam s tabo, predvsem s tistim o sožitju partnerjev.

jaz sem srečna. sama s sabo, še bolj pa s fantom. vem, da imava skupno prihodnost. to veva oba. čeprav (pre)hitro, načrtujeva skupno življenje, hiško, avto, otroke, poroko. ker od prvega trenutka, ko sem ga spoznala, vem, da je to on. zakorakala sva v tretje skupno leto in še vedno nama je lepo kot prvi dan/teden/mesec.
do končanega faksa mu manjka še diploma, sicer pa tudi že dela doma (ker imajo s.p.) in namerava delati še magisterij. je zelo priden, deloven, vesten pri delu - vem, da mi z njim ne bo majkalo ničesar. ne materialnega in tudi duševnega ne.
se pa strinjam tudi s tistim, da fant ni zadolžen, da poskrbi za pertenrko in otroke. moderni svet daje tudi ženski določeno obveznost, da poskrbi zase in za otroke. pravo partnerstvo je takrat, ko si delita vse. ko ni ženska za kuhanje in pomivanje in mož, da prinaša k hiši denar. delitev in sožitje sta zame pravi besedi.

[freaky]

Načeloma se strinjam s tvojim postom, me je pa nekja "zmotilo".

Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta "taprava"!

Napisala si, da zveza ni to, da se partnerja izpolnjujeta. Kaj pa je to, kar sem citirala? Strinjam se, da sem najprej jaz, šele potem midva. Kar pa ne pomeni, da se tekom zveze ne morem spreminjati. Zveza je učenje, če jo le tako interpretiraš. In z vsakim trenutkom izveš o partnerju nekaj novega, začneš premljevati, kakšen vpliv ima to nate, ti to ustreza ali ne. Vsaka informacija nas spreminja, tako kot nas spreminja partner (seveda v pozitivnem smislu). Ne pravim, da moraš od svoji načel odstopat, je pa dejstvo, da se od partnerja veliko naučimo. In to je izpopolnjevanje.

[ženska]

Charlie, zelo zanimiv post. Lepo bi bilo, če bi mi sami in naše partnerji razmišljali tako.
Upam pa, da mi bo vesolje res poslalo pravega ...

[trepalnica]

vsekakor bi bila lahko brezskrbna, materialno preskrbljena, etc. ampak kaksno je zivljenje brez skrbi? ne bi si tega dovolila... ker ne bi mogla ziveti na racun drugega, pocutila bi se najbolj neumno, nicvredno, nesposobno... kar se pa tice drugih stvari, se pa ne branim... kot so: pozornost, ljubezen, da me osrecuje, spostuje,...

[lakeesha]

jez sem tud mal več kot leto dni pa pol nazaj mislila, da je On tisti...
da mi bo z njim najlepše, da bo sposoben preskrbeti družino, mi bo vedno v duševno in materialno v oporo, vedno na voljo, ko ga bom potrebovala...
v to sem bila prepričana...

pred letom dni sva zaključila in še vedno sem prepričana v zgoraj navedeno, samo da ne bo meni tega nudil, pač pa drugi...

[sanjaanja]

Z večino nisem imela tega občutka. Z zdajšnjim mogoče. Sicer ne pričakujem, da me bo finančno podpiral, ker hočem biti samostojna in finančno sposobna preživljati najmanj sebe in otroke.
Upam pa, da se bova ujemala glede odločitev, spoštovanja, vzgoje otrok,...

[Sweet Princess]

Zanima me predvsem ali mislite da vam bo lahko fant s katerim hodite v prihodnosti zagotovil brezskrbno zivljenje??

Da mi bo on zagotovil brezskrbno življenje? Nikoli in nikdar. U lajfu ni nikomur z rožcami postlano, usak ma svoje težavice, težave...usaj jst ne živim med oblaki. V prvi vrsti je pomembno, da si bom sama znala zagotoviti DOBRO življenje in šele potem da si bova skupaj ustvarila skupno - z upanjem da dobro - življenje. To pa da bi od njega pričakovala da me bo preskrbel - ni šans. To da me bo osrečil - seveda, popolnoma. [/quote]