Imam fanta, skupaj sva 2,5 leti. Ne živiva skupaj, se pa vidiva dosti redno - ali grem jaz k njemu ali on k meni - odvisno, kak pač je..
Drugače se razumeva, koliko toliko, so pa vzponi in padci.. ponavadi zato, ker ko mi kaj ne paše, zbruhnem, ampak prej dosti časa zadržujem v sebi , ker sem ugotovila, da tudi če zlepa kaj hočem, tega ne dosežem, saj izpadem tečna.
Letos so me redno zaposlili, na kar sem zelo ponosna in seveda tudi jaz počaasi razmišljam o čem več, kot le o tem nomadstvu od enega do drugega. Prepričana sem, da bi nama z malo truda in volje uspelo, s tem, da bi se najverjetneje on moral prilagoditi meni, saj imam doma kmetijo in ogromno hišo, ki je sicer potrebna temeljite adaptacije, vendar bi si svoj kotiček hiše že počasi uredila, in pa še edinka sem, povrh vsega. On ima doma sicer že urejen svoje nadstropje, ima pa še brata, ki sicer ne živi doma, vendar mislim, da bi kaj kmalu prišel domov, čim bi se partnerjev "štuk" izpraznil.
Jaz vem, da z njimi ne bi živela pod nobenimi pogoji. Sicer sta oba vredu, vendar mislim, da bi drug ob drugem na dolgi rok popizdili - vsaj jaz ... Tašča in tast sta namreč taka, da bi dala za tebe vse in ju nič ne moti, vendar pa ko jima pride žuta minuta - torej, ko si malo spijeta, ti poveta za eno leto nazaj, kar ne počneš prav ... Če kdaj dlje spiš, da nič ne pomagaš.. kar je delno res, včasih sem res dlje spala, a takrat sta bila tiho, taščo sem pa pri delanju kosila zmeraj vprašala, če kaj potrebuje, pa je rekla, da bo že sama. Ne zmeraj, ampak dostikrat. Kaj se čem torej vtikovat?? Sama pri sebi doma vem točno kako pa kaj, pri drugi hiši je pa to drugače, še ko hočeš kaj delat, moraš predhodno vprašati .. Primer:če imam jaz doma kup drv za razžagati, bom fantu rekla:"daj, greva žagat", in to je to. Ne sprašujem staršev... Fant je pa takšen, da nobene stvari ne vidi sam, za vse sprašuje njih, za čisto vsako delo, kar me malo moti - mater, saj nisi star 10 let! Še ko hoče npr. delati kaj (kaj je redko, da se sam spomni kaj delati), pa da je slučajno nedelja, pa reče tašči - torej svoji mami za to, je njen odgovor "da ne, ker je nedelja, kaj bomo ropotali, kaj bojo pa sosedi rekli".. Saj sem že fantu rekla, da naj enostavno zagrabi posel, če ga vidi, da naj ne sprašuje svojih doma, ampak ni učinka. Še celo jaz sem pol usrana, ko dam pripombo na njih... Med tem, ko imajo oni pripombe name, je on čisto tiho, z glavo dol. To smo poštudirali na skupnem morju (NIKOLI VEČ) in takrat sem se zatrdno odločila, da kljub temu, da ima on svoj štuk, in so njegovi do neke mere ok, jaz tam živela ne bi NIKOLI, kajti vem, kaj bi čas prinesel.. to, kar velikokrat berem na forumih - pohojena tamlada po sreči s takim partnerjem, ki bi prej držal s svojimi starši... Raje sem doma, kjer vem, da se vame ne bi vtikoval nihče, čeprav vem, da bom mogla v adaptacijo hiše nekoč vložiti veliko denarja.
Torej, vem, malo sem zašla
kar hočem reči je to, da pač, ker imam zaposlitev, začenjam razmišljati bolj resno.. pač nekoč skupno življenje, mogoče otroci.. problem pa je sledeč.. partner ima še od prej dva otroka in obemaa bivšima plačuje preživnino.. prav tako ima od tistih obdobij neporavnane dolgove, ki jih še sedaj plačuje, pa mislim, da se nabirajo novi in novi, ampak mi ne želi povedati.. S tem, seveda nisem zadovoljna. Že ves čas, odkar sva skupaj, je njegova plača mizerna, brez atija in mamice bi on bil že zdavni na hladnem. Star je 29 let in mu mama daje denar za oblačila, obutev, za tankat, itd .. Halo?? Saj sem ga vprašala, ko sem pač obrnila na temo o skupnem življenju, kako dolgo bo še tako, in kako se vidi čez nekaj let. Njegov odgovor je bil sledeč, še za jutri ne ve, kje bo, kaj šele čez nekaj let. Pa dobro ve, kaj mislim s tem vprašanjem. Isto je glede njegovih večnih dolgov. Že odkar sva skupaj, mi govori, da se jih bo kmalu rešil. A je zmeraj isto.. Pa sem mu rekla, naj se pozanima, kako dolgo bo še to trajalo, ampak njega dobesedno boli k..... Še to ne ve, za katere dolgove sploh njegov denar odteka! Še toliko se ne zanima. Ko pa jaz kaj rečem, s ciljem, da ga porinem, da bo JA NEKAJ NAREDIL, sem pa tečna, pa zoprna pa blablabla.. Ampak vsaj mene bi zanimalo, kam gre moj denar, ne pa ta njegov način. Saj ne, da bi se pri skupnem življenju popolnoma zanašala na njega, ampak ko si v skupnem gospodinjstvu lahko pozabiš na mamine pa atijove "zizeke". Jaz pa z eno plačo tudi ne bi morala obeh živeti, tudi tega nočem..
On pa se ne sekira, ne ve, ali bo dolgove odplačeval še 1 mesec ali 15 let.. Sklep o izvršbi na sklep o izvršbi, sam še čakam, da mu ne bojo kaj prišli zarubiti... Povedala sem mu že, da jaz ga ne mislim čakati, potem mi pa zabije, da smo vse ženske iste, samo denar nas zanima. Pač to govori zaradi slabih izkušenj v preteklosti, ampak sem mnenja, da za napake sta zmeraj potrebna dva in da tudi niso ženske vsega krive. Je pa najlažje itak nas okrivit za vse.
Očitno sem torej pogoltna, ker želim imeti dostojno in normalno življenje. On je pa car, ker 15ga kakor plačo dobi, tako jo tudi da. In je car, da preostanek meseca po domače povedano cuza mamico in atija za denar. A je to življenje?
Prav tako imam občutek, da recimo, če bi se on rešil dolgov in bi midva skupaj živela, bi on svoje starše preveč vtikoval v svoje življenje. Po morju sem začela ugotavljati, da ima nekatere značilnosti maminega sinkota. Star je 29 let pa je še zmeraj "moj sinek". Tega me je groza. Saj pere si sam, pa tudi pospravlja si svoj štuk sam koliko toliko (vsaj reda sem ga navadila), ampak vidim druge dejavnike. Dostikrat dam kako pripombo na njih - nič grdo ne rečem, in potem je cel rompompom. Tudi nasploh, če smo skupaj z njegovimi starši in če kaj skupaj delamo in jaz dam kako pripombo na delo, kako bi lahko bilo drugače, je moj fant tiho. Ko pa njegov tast začne pametovati meni, se mu pa takoj pridruži..Ko mu na samem povem, da me to moti, je pa njegov odgovor naslednji:"kaj meni govoriš, nisem jaz kriv, njim povej". Že to naj povem, z eno bivšo, s katero ima tudi otroka, se je civilno poročil, PA NE PO SVOJI VOLJI, AMPAK ZA TO, KER SO TO HOTELI NJEGOVI STARŠI IN SE NI HOTEL KREGATI, PA SE JE RAJE POROČIL, ČEPRAV KOT MI GOVORI, TEH BIVŠIH NI IMEL RAD, J... SE MU JE ZA NJIH IN JIH JE SKOS VARAL. Ajoj...
Skratka, so malenkosti mogoče, ki me pa čezdalje bolj motijo in zaradi tega se sprašujem že zelo dolgo časa, če ima ta zveza kak smisel? Ker to poslušanje njegovih staršev in občutek, da bi jaz v morebitnim nevšečnosti proti njim ostala sama, brez njega ob moji strani, me odbija od njega, pa še ti njegovi dolgovi.. Mogoče je napisano egoistično, vendar si res ne želim zaj.. celega življenja zaradi neumnosti, da bi potem morala sama preživljati oba, ker od njegove plače ne ostane NIČ. Od same ljubezni se pa ne da živeti.
Vem, da sem mogoče napisala preveč obširno, vendar me vse to tišči že preveč..Najbrž vidite, kaj je bistvo..
Upam, da si bo katera vzela čas, pa prebrala, pa dala kak nasvet ...
LP
