Mamin sinko

[red_rose]

Drage bejbe, me prav zanima koliko vas bo zivelo na svojem, ko boste stare 30 let. Pomoje da zelo redko katera, ceprav ste zdaj vse zgrozene nad fantom, ki pri 30ih se vedno zivi pri mami. No, saj dokler si student ni tezko zivet na svojem, ce lahko zivljenju na parih kvadratih in z nestetimi cimri lahko tako recemo. Ko pa se studij zakljuci pa vsi podurhajo nazaj domov. Mislite, da boste takoj ko se boste zaposlile lahko vzele kredit za stanovanje oz. mislite da boste z veseljem placevale najemnino? Pomoje da ne in da boste rajsi se malo potrpele doma. Mislim tudi, da ce nisi otrok res bogatih starsev, ki bi ti kupili stanovanje oz. ce si v domaci hisi ne uredis kaksnega prizidka, je nemogoce, da gres do 30 od doma

redkokatera??? pri 30ih???? js ne poznam 30let starih ljudi ki se zivijo pri starsih ce pa, je pa to zlo cudno NEMOGOCE DA GRES DO 30 OD DOMA? ti nimas cist pravih predstav o tem!

[freelancer]

Mene pa zanima, zakaj se punce nočete preseliti k fantu, ki je nasprotje od omenjenega v temi? Vas je strah? Kaj drugega?

Jst se nočem enostavno zato, ker sem še premlada. Pri dvajsetih pač ne mislim s tipom skupaj živet in si družine ustvarjaš, čeprav sva skupaj že skoraj 3 leta in bi to očitno po vseh regelcih že morala počet. Sej verjetno bi čisto dobro funkcionirala kot cimra, ampak zaenkrat še ne čutiva potrebe po selitvi.
Vidiva se veliko, občasno pri njem bivakiram po cel vikend, ampak moj dom je zaenkrat še doma

Mladost je druga stvar. Čeprav ni ovira
Mislim predvsem na leta 25+

[freelancer]

Kaj si mislite o moškem ki pri 30ih letih še vedno živi doma(v bloku z mamo), ima službo s povprečno plačo, dekle skoraj 2 leti in se ne želi preseliti na svoje dokler si ne delita pol pol stroškov?

Mamin sinko.

Mene pa zanima, zakaj se punce nočete preseliti k fantu, ki je nasprotje od omenjenega v temi? Vas je strah? Kaj drugega?
Da pojasnim vprašanja. Po določenem času v vezi (1+, 2+, ... let), ko se partnerja že dokaj dobro poznata, bi bilo dobro, vsaj jaz tako menim, da "preizkusita" tudi skupno življenje. Je bilo že omenjeno tudi, da če skupno življenje ne bi šlo, pač ne bi šlo. V nasprotnem primeru je to začetek nečesa lepega, "novega življenja" . Sodeč po izkušnjah, je nekatere strah narediti takšen korak in zaradi tega končajo zvezo (razlogi so dobesedno idiotski).
Dobrodošla vsa mnenja, predvsem ženskega spola.

se strinjam. js grem po 7 mescih najine zveze zivet z njim v njegovo (studentsko) stanovanje, v kraj kjer oba studirava (on zdaj 3.leto jaz pa prvo) vem da ni pravo skupno zivljenje, nekaj pa je...ne vidim smisla v tem da bi se itak dobivala in vsak dan skupaj drug pri drugem spala, ce lahko kar zivim tam in me pri svojih 18ih ze zelo vlece od doma (ze dve leti hodim v solo v drugem kraju, domov prihajam vsake 2 ali 3 tedne). in tudi ne razumem starejsih ljudi od mene, dalj casa skupaj, pa nocejo zivet skupi sej ce ne gre, boljs da to prej ugotovis eni so cist prevec navezani na starse..groza

Primer zelo učinkovitega in enostavnega razmišljanja.

[Roberta R.]

sej se ne gre za to da si navezan na starše.. sam je treba mal odrast prej, brez zamere, ampak pri 18tih živet skupi s fantom je men kar rahlo prezgodi.. no sicer kakor komu paše, ampak js vem da bom definitivno počakala s tem.. če ne vsaj do takrat ko bom lahko prispevala pošten delež v gospodinjstvo.. kdaj bo to, bo pa že čas pokazal.. nikamor se nam ne mudi..

[grr]

ja jst sm stara tudi 21 let...zato vrjetno takšna neodločenost, zmeda... malo težavni časi...
On se k meni ne more preselit ker živim v študentu. Jst k njemu ne ker je moj dom 100km daleč in če se kej zalomi nimam kam it, za 100€ pa ne bom več dobila "postle".
Seveda da govorim o sebi,hehehehe
O ljubezni pa govorim o tisti, ki je malo drugačna,, ki ponavadi mine...Seveda se imava rada, ni pa bilo metuljčkov v trebuščku,hehe:) Če razumete??

[*mala*]

Kaj pa če pri 30 še vedno živi doma, v hiši, kjer ima svoje nadstropje zase- je še vedno mamin sinko?

Js npr. nameravam doma živet. Imamo ogromno hišo, pa še edinka sem. Bi blo mal trapasto, da bi se js selila na svoje.

[grr]

hja če je prostor da imaš svoj stanovanje je vrjetn čist lepo bit doma...če se seveda zastopiš s starši in sprejmeš življenje z njimi:)

[jullia_]

Mene noben bog ne prepriča, da bi doma ostala. To je naredila moja mat, ki mora še pri svojih 45 letih babici razlagat, kdaj domov pride in zakaj je 10 minut zamudila iz službe.
Poleg tega pa vem, da so moji življenjski nazori ravno toliko drugačni od fotrovih, da bi bil nonstop prepir. Raje najemnino plačujem.

[grr]

jullia ti dam kar prav...Pač če je prostor v hiši še ne pomeni da je vse ostalo tudi pošlihtano za življenje doma.
Sestrična si je tako uredila dom v isti hiši in zdej more vedno narest kar mama želi. Če je nekaj potrebno pri hiši narest se ona ne more sama zorganizirat ampak k mama tečnari (košenje, zalivanje...)
Pač mislim da je potrebno bit v zelooo dobrih odnosih da to lahko tko funkcionira...

[*LooBika*]

to je odvisno od posameznika, njegovega razmisljanja... in pa seveda financne sposobnosti... eni so stari 30 pa se vedno zivijo doma in nimajo nic...poznam pa nekaj primerov ko so stari 25 let pa ze nekaj casa zivijo na svojem in jim prov fajn laufa..mam pa kolegico staro 21 let pa ze dve leti zivita skupaj s tipom, oba financno sposobna, stanovanje urejeno u nulo, zrelo razmisljata in jima prov fajn laufa..tk da ne vidim problema v tem, da pred 30 letom naj ne bi sel na svoje...

[galathea]

Drage bejbe, me prav zanima koliko vas bo zivelo na svojem, ko boste stare 30 let. Pomoje da zelo redko katera, ceprav ste zdaj vse zgrozene nad fantom, ki pri 30ih se vedno zivi pri mami. No, saj dokler si student ni tezko zivet na svojem, ce lahko zivljenju na parih kvadratih in z nestetimi cimri lahko tako recemo. Ko pa se studij zakljuci pa vsi podurhajo nazaj domov. Mislite, da boste takoj ko se boste zaposlile lahko vzele kredit za stanovanje oz. mislite da boste z veseljem placevale najemnino? Pomoje da ne in da boste rajsi se malo potrpele doma. Mislim tudi, da ce nisi otrok res bogatih starsev, ki bi ti kupili stanovanje oz. ce si v domaci hisi ne uredis kaksnega prizidka, je nemogoce, da gres do 30 od doma

Ha, ha, ha! Evo me, stara 27 in SEM na svojem, brez pomoči mojih staršev, ki niso bogati. Ja, vzela sem kredit. Ja, plačujem ga. In ne-NE BI plačevala najemnine-da bi plačvala neki, kar ne bo nikoli moje? Ne, hvala.
Ni nemogoče, tudi če si bejba. Je pa res, da rabiš izobrazbo in dobro službo, ki sem ju dobila brez vez. Punce, da se.Sam priden morš bit in vztrajen.

[gaby_]

Drage bejbe, me prav zanima koliko vas bo zivelo na svojem, ko boste stare 30 let. Pomoje da zelo redko katera, ceprav ste zdaj vse zgrozene nad fantom, ki pri 30ih se vedno zivi pri mami. No, saj dokler si student ni tezko zivet na svojem, ce lahko zivljenju na parih kvadratih in z nestetimi cimri lahko tako recemo. Ko pa se studij zakljuci pa vsi podurhajo nazaj domov. Mislite, da boste takoj ko se boste zaposlile lahko vzele kredit za stanovanje oz. mislite da boste z veseljem placevale najemnino? Pomoje da ne in da boste rajsi se malo potrpele doma. Mislim tudi, da ce nisi otrok res bogatih starsev, ki bi ti kupili stanovanje oz. ce si v domaci hisi ne uredis kaksnega prizidka, je nemogoce, da gres do 30 od doma

Ha, ha, ha! Evo me, stara 27 in SEM na svojem, brez pomoči mojih staršev, ki niso bogati. Ja, vzela sem kredit. Ja, plačujem ga. In ne-NE BI plačevala najemnine-da bi plačvala neki, kar ne bo nikoli moje? Ne, hvala.
Ni nemogoče, tudi če si bejba. Je pa res, da rabiš izobrazbo in dobro službo, ki sem ju dobila brez vez. Punce, da se.Sam priden morš bit in vztrajen.

se strinjam s tabo.
v bistvu poznam nekaj fantov, ki so pri svojih 30+ še vedno doma. in za vse, ki jih poznam, lahko z zagotovstjo trdim, da so nezreli, neodgovorni. enostavno jim gre preveč dobro, ko svojo plačo zapravljajo za nepomembne stvari, medtem ko jim starši plačujejo vse ostalo.

tudi sama hočem čimprej na svoje. pa ne zato, ker se ne bi razumela s starši. nasprotno, mislim, da imamo odnos, kot le redki. ampak enostavno ni to to. tudi starša sama sta mi rekla, da mi bosta pomagala, kolko bista lahko (obema s sestro, no), da si bova ustvarili lasten dom. ker je tudi oče bil na istem (bi skoraj 'moral' živeti pri maminih starših, pa se je temu odločno uprl). tudi pri fantu ne bi živela, čeprav se razumem z njegovimi starši. in upam, da mi ne bo treba, ker fant resno razmišlja, da bi si naredil stanovanje v 1 nadstropju (ker imajo ogromno prostora neizkoriščenega) ampak ga jaz vztrajno prepričujem o nasprotnem. se pa oba strinjava, da čimprej ko bo mogoče, vzameva kredit, pa greva na svoje. seveda po mojem študiju.
bova pa morda živela skupaj že začasa mojega študoranja, ker tudi fant resno premišljuje o nadaljevanju študija. in dveh stanovanj se itak ne splača plačevati.

in se strinjam s tem, da se da, če se hoče.
ker tudi jaz dosti raje plačujem 10 ali celo 20 let kredit, kot pa celo življenje najemnino. ali še huje, živim pri nekom, ki me stalno nadzira, popravlja moje napake, se spotika ob moja dejanja itd.
in ja, za vzor sta mi pa moja starša!

[*lilica*]

Živjo!
Imam en problemček glede mojega dragega.
Super se razumeva skupaj, lepo nama je, res se ujameva kot je treba, dokler vmes za kakšno malenkost ne poseže njegova mama ali stara mama - takrat mi včasih po domače rečeno "vse pade dol".
Namreč, doma so zelo povezani in si povejo skoraj vse in nekako vsi od mojega pričakujejo, da dela, kot mu rečejo. To me zelo jezi.
Namreč midva misliva resno in si želiva skupnega življenja, vendar mene malenkosti, ki jih slišim in zvem, včasih popolnoma odvrnejo.

Zadnjič se je zgodilo, da pridem v njegovo sobo in je imel postlano posteljo tako malo drugače in rečem, da kako to, če je ni sam postlal in je odgovoril, da ne, da jo je mama, ker jo je on malce čudno. Kar kocine so mi šle pokoncu. Pa kaj je važno, kako ima 26 letni fant postlano posteljo. Hvala bogu, da jo postelje, ne pa, da ni dobro postlana
Naslenja stvar je bla, da se je vrnil izpod tuša, malce "zaraščen" se pravi neobrit in mama mu je rekla, naj se gre obrit. Ker je rekel, da je tako čisto ok, mu je še nekajkrat rekla, naj se gre obrit, ker je ona tako rekla in je njegova mama.. Še ena taka stvar....to je tako, kot bi meni doma rekli, naj se počešem tako, da bo preča na levi, ne na desni strani.

No, skratka, take stvari me zelo ujezijo, vendar včasih kaj rečem, včasih pa ostanem tiho, ker se resnično bojim, da bom rekla kaj preveč.
Ko mojega vprašam, zakaj ne dela po svoje, reče, da bi rad mir.
Hm...on bi rad mir, zato še pri 26. letih dela tako kot reče mama.
Jest bi rada, da bi postal malce bolj samostojen, in da ga ne bi bilo strah reči kaj nazaj. Pa kaj če se zaneti majhen prepirček, vendar fant pri 26. bi moral biti vsaj toliko samostojen, da bi sam skrbel za izgled in za svoje stvari.

Kaj si mislite o vsem tem? Je vse res malce čudno ali samo jaz pričakujem preveč?
Hvala za vaše odgovore
Lep dan.

[miteq]

Nekdo se pač boji svojih staršev in mu predstavljajo avtoriteto, ker je bil tako vzgojen. Za samostojnost to sicer ni dobro... Ampak nekateri starši so še bolj mentally fucked up.

Jaz ti priporočam, da sprintaš to, kar si napisala tukaj, in mu daš za prebrat. Je razumljivo, in če nima podpovprečnega IQja, bi moral tudi skapirat za kaj se gre. Od tam naprej boš vidla kako se bo odzval.

Definitivno pa ga ne boš mogla spremenit v 1 mesecu. Raje v 1 letu, če bo sreča.

[vivida]

poznam...
js sm to zadevo dolg, dolg, dolg tlačla u seb in si misla, da bo minil, zmeri najprej laufat k mamici...
pol sm mu pa enkrat omenla, pa mislm, da je mal pomagal, ma prov mal, ker pač njegova mami je tok super in oh in sploh ženska, da....
ne vem, men se zdi, da je edina stvar, k v takih primerih pomaga, menjava okolja, selitev, pa mamica ne sme met ključa....