Kdo plačuje?

[browneyes]

Zanima me, če je tukaj kakšna punca, ki je plačala dopust svojemu fantu?


ali če je kaka punca iz bogate dužine in so njeni starši plačali dopust njej in njenemu fantu?

[v-e-s-n-a]

Jaz celega dopusta mu se nisem placala, sem mu pa 2x posodila po priblizno 200-300 eurov, ko ni imel. In mi je potem vrnu.
Ne vidim nic narobe v tem. Slej kot prej se lahko zgodi, da bo situacija obrnjena in vem, da mi bo posodil denar. In mu ga bom vrnila ko bom imela.


Jaz poznam primer moje prijateljice, da so njeni starsi placali dopust tako njej kot njenemu tipu (1 teden v Turciji al Egipt al nekaj takega) pa splooooooh niso bogati. Tako da ne vem kje so sploh spraskali denar. Ampak ocitno so ga.

[_patchouli_]

Jaz sem za dopust z bivšim letalske karte plačala, sam to ne šteje, ker je bil Ryanair
Tam je šlo pa potem vse bolj kot ne na pol. Oziroma, jaz sem mogoče malo več dala, ker sem imela službo, on pa (še) ne.

[littlebird_18]

Mi je ful smotan ko gres s tipom v kaksen lokalcek in zeli vedno on placat, dobim ful bedn obcutek pol da mu nekaj dolgujem
Najboljsi kompromis se mi zdi da da enkrat tip, naslednjic pa punce in se tako nekako izmenjujeta

[čuftika]

Midva ne živiva skupaj zato gre bolj kot ne vse na pol. Meni je bedno da mi npr. tip karkoli plačuje - npr. wellness in tega ne dovolim. Sm pa opazila da mu vseen na vsake tolko (zelo redko) morm pustit da on kaj plača.
Za kino isto tko, enkrat en, enkrat drug, tortice in pijače isto, ne komplicirava.

[babushka]

Obnavljam temo ... Kaj bi si drugi mislili, če bi bili s partnerjem skupaj eno leto in ima on precej visoko plačo, sam si pa brezposeln na socialni podpori in ti fant ne pomaga plačati niti tel, za morje ki bi naneslo 100-150eur po osebi (bivanje plus hrana) pa si mora oseba s socialno plačat sama, ker on bo kril bencin (cca 1300km v eno smer). Ne hodiva nikamor, 1x na par mesecev me je povabil na kavo, ven sploh ne hodiva, kina nisva videla že odkar sva začela živeti skupaj, skratka ne zapravi nič za take stvari.
Meni je to malo mimo in sem že odprla to debato, a me je vsakič zavrnil, češ da mi je očitno denar zelo pomemben. Naj omenim, da od njega ne pričakujem nič, kupil mi je darilo za božič in rožo ob dnevu žena, česar sem se zelo razveselila, saj v prejšnji vezi nisem dobila v dveh letih nič od fanta, potem pa mi reče da mi denar pomeni dosti. Sem bila kar šokirana. Vseeno še vztrajam z njim, ker se imava rada, a se mi vedno bolj zdi, da bo to večno problem ... Za tel je rekel, da bi mi položnico še plačal, če se ne bi toliko kregala (do tega prihaja tudi zaradi njegovega obnašanja, nisem samo jaz dežurni krivec), da bi videl, da sva resno skupaj, a ostalo se mi zdi podobnu pretiranemu škrtu. Še ko sva šla nekam na bon in je on moral plačati bencin do tja (tri ure vožnje) ter za nekaj hrane (večinoma sem nama hrano spakirala za sabo, zajtrke pa sva imela tiste tri dni v hotelu že vštete v ceno, ki je nisva plačala midva, saj sva bon dobila v dar iz dobre volje nekoga, lahko bi nama prodal za določen znesek, a nama ga je dal zastonj), sem mogla za sabo tam imet 80eur za hrano. Takrat mi je tisti denar dala mama, saj podpore še nisem imela. On mi ob odprtju te debate vsakič očita da kam me je že peljal (a je pozabil omenit da sem tudi jaz staršev denar prispevala).
Naj omenim, da sva oba že v drugi polovici dvajsetih in ni to neka kvazi zveza, saj tudi živiva skupaj pri njem že eno leto, zato me ta stvar še toliko bolj zmoti. S takim vedenjem glede financ me na nek način "oceni" da nisem vredna, da zame zapravi 20eur na mesec (npr) od plače, ki je marsikdo v teh časih nima, pa da za punco več. Kot pravim, ponavljam - materialne dobrine mi niso na prvem mestu, čeprav je vsaki ženski lepo vsaj enkrat na par mesecev dobit kakšno malenkost, a ko ti nekdo niti osnovno ne pomaga, da se komaj prebijaš skozi mesec ... Ne vem no. (starši mi zdaj več ne morejo pomagati, že lani so mi težko, saj so v hudi denarni stiski).
Delo iščem zelo aktivno, zjutraj ko vstanem najprej preverim vse portale, kontaktirala sem že tudi sama podjetja (brez oglasa), pošiljam vloge in sprašujem znance ter sorodnike, da mi več ni preostal noben za vprašat ga. Ni da ni skratka, in on to dobro ve, zato me vsaj glede tega podpira (psihološko), češ da naj se ne sekiram, da nama nič ne manjka in da bo že enkrat prišla služba.
Bi ve s takim fantom še vztrajale? Navajena sem skromnosti, čeprav mi je včasih težko poslušati sestro, ki je prav tako brezposelna, imata z njenim že otroka in dela samo on (za nižjo plačo kot moj), pa si vsak mesec privoščita da gresta malo sama ven, z malim gredo na krajši izlet, ven jest, on njej brez problema da denar, da si kupi kakšno ne tako nujno kozmetiko, oblačila, pa niso zapravljivi, samo organizirani - točno vedo koliko lahko gre za nenujne stvari, ni pa njemu nikoli težko dati določen denar zanjo in za otroka (nenujne stvari). Pomagal ji je že pred otrokom, pa nista bila več kot leto pa pol skupaj.
Moj pa špara na meni, sebi in vsem, avto ima pa ohoho drag - sicer odplačan, a vseeno. Po tej logiki bi lahko bil manj obseden s šparanjem denarja.
Tako da ... sem kar v precepu koliko mu pomenim in koliko mi bo pomagal v življenju, če bo prišlo do še večje stiske, če mi že sedaj ne. Eno leto res ni dolga doba zveze, a je treba tukaj upoštevati, da živiva skupaj - to je bila celo njegova pobuda.
Včasih dobim občutek (ne vem ali upravičen), da ob meni špara zato, ker v njegovih očeh mogoče nisem tista taprava in si misli, da bo kaj zapravil za tisto, ki bo resnično vredna tega. Sama naredim vse zanj. Kuham mu ko pride iz službe, sesam, čistim, pospravljam, perem mu oblačila, skratka ni mi problem, a te stvari tudi niso tako samoumevne, ker se je ravno pred časom njegov kolega potožil, da sta se z njegovo skregala, ker skorajda ne kuha in ne nakupi hrane, pa je zaposlena in starejša od mene. Jaz se pa trudim da je srečen in vedno najprej gledam na to, da je srečen on. Potem sem tudi jaz ...

[haley]

Jaz sem iz tega dobila občutek (isto kot ti), da noče zapravljat na tebi, ker je mnenja, da nisi prava za njega. Ker se mi zdi prov absurdno, da ti noče plačat niti osnovnih stvari (telefon, zavarovanje, osnovna kozmetika...). Verjetno bi mu ti brez problema pomagala, če bi bila obratna situacija a ne?

[babushka]

Seveda. To sem mu že tudi večkrat povedala. Tudi v prejšnji zvezi nisem dobila nobene pomoči bivšega z malo nižjo plačo kot jo ima moj zdajšnji, tistemu sem celo sama plačala dopust, pa sem bila sama še študentka brez prihodkov, preživljala sem se le s štipendijo.
Take stvari me zelo zabolijo, a on tega nekako noče razumeti. Tej temi se vedno izogne oz. jo zaključi z mnenjem, da z nekom nisi skupaj zato, da ti pomaga nekaj plačevati, vsaj ne dokler nimata otrok, da pa to ne pomeni, da me nima rad. Nekako v tem smislu, no. Resnično se ga trudim razumeti in gledati iz njegovega zornega kota, da sem pa morda jaz tista, ki preveč pričakujem in razvajena. Pa se opomnim, da pa vendarle ne pričakujem Michael Kors ure, pač pa pomoč pri preživetju. (dejansko opažam, da so ženske dandanes vse bolj navajene na luksuz, ki si ga same ne morejo privoščiti, zato pa to, da bodo tega deležne, potem pričakujejo od moškega - in zanimivo pri vsem tem je to, da so tiste ženske spoštovane bolj kot nekdo, ki je skromen in od partnerja ne zahteva ničesar več od nujnega, pa še to po enem letu skupnega življenja). Zaradi tega mi daje občutek, da sem v njegovem življenju le nepomembna vsiljivka, dobra za določen čas in da je morda res bil (ali še je) zaljubljen vame, a nič več od tega, čeprav sva že imela debate o skupni prihodnosti, poroki, otrocih in življenju pri meni doma, za kar je odkrito pokazal navdušenje.

Zadnje dneve analiziram le še to. Nočem namreč, da bi zaradi ene take stvari, ki sicer očitno ni zanemarljiva, končati lepe zveze, po drugi strani pa vidim da vsaj zame, in si upam trditi da bi tudi za vsako povprečno žensko, to predstavljalo precejšen problem, ker nisva na isti valovni dolžini, vsaj kar se tiče financ. Prej nisem niti razmišljala, da je kaj takega lahko razlog za razhod, sem se prej bala nezvestobe, različnih prioritet po določenem času idr. ...

[čuftika]

Babushka - ni problem denar, problem je njegov odnos do tebe. Jz bi se resnično spokala od tega tipa. Ti dobro veš da on ni pravi zate.

Imela sm partnerja, ki mi je govoril, da službe ne bom dobila in da bova skupaj živela... Seveda sm ga pustila in zelo hitro za tem našla službo. Ne bom z nekom, ki me tunka in ne verjame vame, če me že podpira ne, naj bo vsaj tiho

Razumem te da aktivno iščeš službo, ki jo pogosto ni enostavno najti, ampak tudi jz imam občutek da je tvoj tip zelo skop. Imela sem tudi partnerja, ki je prihajal pogosto k meni in mi razlagal kako 1/3 plače zavozi, da bi pa kdaj dal na prevoze to pa ne, tudi z njim sem končala zarad milion drugih zadev...
Babushka, imej v glavi da boš zaposlitev zelo kmalu dobila. Glede tega tipa pa premisli, včasih je boljše da si kakovostno sama kot v zvezi. In oprosti, meni se zdi da te on ima samo za reden sex, vsakega centa mu je pa škoda Nisem za to, da fant punco preživlja, daleč od tega, ampak da ji občasno plača kakšen kino, velnes in podobno, se mi zdi lepo...

[haley]

Ja tudi jaz sem pomislila, da jo ima samo za seks in za gospodinjska opravila. Sej se sliši grdo, ampak verjetno ni daleč od resnice. Predvidevam, da je bil vesel, da je dobil eno, ki vsa domača dela naredi namesto njega. In verjetno je vesel tega, da ima neko 'moč' nad tabo, ker ima on dobro službo, ti si pa brezposelna.

[babushka]

Meni se zdi, da vse bolj toneva v brezno ... Jaz pričakujem nekaj osnovnega, on tega ni pripravljen izpolniti in tako nizava en prepir za drugim. Mislim, da odgovor v sebi že dolgo poznam, a sem se še vseeno trudila vztrajati, ker ga imam rada in ker sem mislila, da ima on rad tudi mene. Pa vidim zdaj, da se trudim pretežno samo jaz, on pa tega ne vidi in celo trdi kaj vse naredi zame on. Moram sicer omeniti, da tudi sebi ne privošči ničesar na mesečni ravni. Enostavno pač ne zapravlja rad nič, takšen pač je, ne samo do mene.

Glede službe mi ni nikoli rekel, da je ne bom dobila, vendar tudi podpore ne čutim. Niti enkrat recimo ni povprašal kakega znanca ali kogarkoli če bi me lahko vzeli v službo, pa ima ogromno vez, saj ima takšno službo. Omenil je tudi, da bi lahko v prihodnosti delala zanj (to je omenil že na samem začetku zveze), a bi si dve leti šolanja za to (prekvalifikacija) morala plačati sama, pa dobro ve, da si nimam iz česa, vpisni roki so pa že pred vrati, sicer zamudim rok.
Očitno bo res najbolje, da zaključiva, ker z njegove strani ne vidim nobenega truda in nobene želje po ohranitvi, če že ne izboljšanju kvalitete odnosa.
Hvala za mnenji.

[floribunda]

ko sva z dragim začela, sem jaz imela redno službo, on pa ne. ker je bila to moja prva redna služba in prvi malo bolj resen denar, sem tudi škrtarila. v teoriji bi mu sicer vse dala, pa mu nisem.
potem se je situacija obrnila. on bi meni sicer vse dal, ampak tudi vprašat ni lahko. vidva sta skupaj eno leto, pri naju je bilo to po treh.

o tem sva se pogovarjala mnogo. kregala še več. zdej imava skupen denar. vsaj za osnovne potrebe. ostale prčkarije si privoščiva sorazmerno z trenutnim (lastnim) dohodkom. ampak drug za drugega ne sme zmanjkat. vsaj ne za osnovne potrebe (hrana, stanovanje, določena mera zabave in prostočasnih aktivnosti). upam, da tako ostane tudi v prihodnje. življenje je lažje, ker je v dvoje lažje shajat.

pint being je....ful sva se kregala, ful časa nama ni bilo jasno. enkrat sva bila postavljena pred situacijo, ko nama je nekdo razložil, da moreva skrbet drug za drugega in da sva zdaj midva skupnost. pol je šlo vse na bolje.

če furaš neko zvezo na dolgi rok, moraš prej ali slej pričakovat manjša ali večja trenja. dlje kot si skupaj, bolj se tare okoli večjih trenj, manjša že znaš rešit.
pač ni vse pis of kejk. in včasih je res treba dat karte na mizo. po mojih izkušnjah tudi večkrat.

lej, nisi v zavidljivi situaciji, brez službe si in z manj keša. najbrž so te, tako kot vse, vzgajali v samostojno in emancipirano žensko. vsaj jaz, sem se v podobni situaciji zato počutla precej ranljivo in občutljivo in včasih nisem znala prisluhnit stvarem, ki mi jih je partner govoril. zmeraj sta dve plati zgodbe in včasih je treba nasprotni bolj prisluhnit ali jo razumet in poskusit z argumenti pristopit k stvari.

doro tega, da bosta v enakopravnem in enakovrednem gospodinjstvu, ko bosta imela otroke, ne štekam. but that's just me.

srečno!

[čuftika]

Tudi jz ne razumem kaj spremeni otrok glede skupnih stroškov in denarja?
Drugače te on ima res bolj za hišno pomočnico.
Ne vem koliko imaš njega rada, ampak sebe že nimaš kaj dosti da vztrajaš v takem razmerju. In ko sebe nimamo radi, ne moremo imeti druge radi
Res je kar Floribunda, ni vse med in mleko v razmerju, potrebno se je pogoviti, znati poslušat, si prisluhnit.
Glede prihodnkov se z nobenim partnerjem ne mislim kregat, stroški se dajo na pol, hrana isto, ostalo po dogovoru, ne gledam na vsak evro kdaj je kdo več dal, dalče od tega, ampak se mi ne zdi vredno fajtat za tistih npr. 10 evrov mesečno, ki jih eden izmed partnerjev več prispeva. Nisem škrta, z veseljem kupim partnerju darilo, četudi je morda malo dražje... To sm jz.

V odnosih so problem pričakovanja, vzorci iz primarnih družin, pa še kaj. Veliko je dejavnikov in možnosti za razhod. Če ne veš kaj bi rada, potem vztrajaš v neperspektivnem razmerju, ki te ne osrečuje, saj ni po tvojih pričakovanjih. Kdo pa sploh pravi in določa kakšno razmerje naj bi bilo?
Nisi v super poziciji, saj ti manjka samozavesti, si brez službe, brez opore partnerja in staršev, vendar zagotovo imaš kakšno prijateljico, ki te lahko posluša, ti pomaga, ti svetuje... Delaj na sebi, na tem da se postaviš na svoje noge in postaneš finančno neodvisna. Ne vem ali se lahko vrneš domov, če se razideš s partnerjem? Razmisli o delu v tujini, opcij je veliko. Vedno je rešitev, samo poiskati jo je treba. Poznam to, da partner s veliko poznanstev ve da aktivno iščeš službo in ti ne pomaga, tudi jz sem imela takšnega partnerja, pa sm prepričana da bi mi lahko kaj zrihtal če bi to želel. Vendar oni želijo, da smo se brez denarja in da se moramo podrejati in kimati njim.
Verjemi mi, da je samski lajf dost bolj simpl, čeprav morda dražji s vidika najemnine. Ne strinjam se da je v dvoje lažje živeti, odvisno od situacije.
Ne pravim, da je vse v denarju, ampak je služba res pomembna, saj ti da občutek da je tvoje delo cenjeno in nekaj vredno. Ne maram pa skopuhov (ne glede na spol). In vedi, da te nekje čaka nekaj dosti boljšega kot je tole kar trenutno imaš. Najbrž si vzgojena da se moškem prilagaš in mu ugajaš, kuhaš, likah, mu strežeš od spredaj in zadaj... on ti v zameno da streho nad glavo.
Glede službe pa pojdi osebno po podjetjih v katerih si želiš delat in jim nesi svoj CV ali jih vsaj pokliči po telefonu in išči kadrovsko službo ter se dogovori za sestanek. Bodi tudi malo vsiljiva, saj gre zate in za tvojo prihodnost

[babushka]

Nikakor ne mislim, da se v zvezi cedita samo med in mleko. V preteklih letih, no za še niti ne 30 let sem dala že kar precej skozi in bi rekla, da zdaj že točno vem kar iščem v partnerju. To sem v njem tudi našla, sicer se ne bi spustila v zvezo z njim, še manj šla živet z njim. Prej sem bila dosti časa samska in v tistem obdobju sem imela več kot preveč časa delati na sebi in ugotoviti kakšnega partnerja si v življenju predstavljam imeti ob sebi. No, praksa je nekaj drugega kot teorija, saj je jasno, da v nobeni osebi na tem svetu ne moreš najti čisto vsega, kar si iskal. Ali da povem takole - nobena oseba ne more posedovati vseh lastnosti, ki ti ustrezajo, sicer se ljudje ne bi kregali.
Se pa strinjam s tem, da mi primanjkuje samospoštovanja in samozavesti. Ni problem v tem, da bi me doma učili ustreči moškemu, daleč od tega. Prihajam iz družine, kjer mi ni nihče vsiljeval nobenih vzorcev, tudi mama ni delala za očeta, pač pa z njim, razen zadnjih nekaj let pred penzijo. Ampak to tukaj ni bistveno. Stvar je v tem, da sem pa sama od nekje potegnila vzorec (za katerega sem mislila in še zdaj mislim, da ni napačen), da partnerju pomagaš kjer se le da. Zdaj ko nimam dela (pa tudi če bi ga imela), mi je še nekako bolj logično, da mu pomagam vsaj pri gospodinjskih opravilih oz. jih prevzamem sama, saj vendar živim pri njem.
Njemu sicer tudi ni problem kdaj vreči oblačila v pralni stroj in ga vklopiti, tudi generalno čistko stanovanja sva opravila skupaj (tisto res v nulo, ko je treba prestavit pohištvo in vse živo, da se spuca vse). Tudi podpira idejo, če temu lahko rečem tako, da bom v bližnji prihodnosti nekje delala, nikoli mi ni rekel, da ne rabim delati ali bog ne daj da ne smem. Že lani je podal tudi eno resno idejo, da bi naredila kratko šolanje, da bi se lahko zaposlila pri njem, vendar najprej moram do €, da si bom to šolanje lahko plačala. Bi pa me garantirano čakala lepa služba.

Sem pa v sebi trenutno čisto razklana na dvoje. En del mene pravi, da ni vredu, da se prilagajam v večji meri samo jaz in da ob pomanjkanju truda z njegove strani naj spakiram za vedno, ker sem mu že čisto prevečkrat jasno povedala kaj bi bilo treba spremeniti v zvezi in je na njem. Drug del mene pa mi govori, da če grem, bom vedno za neko stvar odšla, le da bo v naslednji zvezi mogoče še večja in si bom takrat mislila, da sem imela nekaj veliko boljšega in poleg tega (oz. kar najpomembnejše pri vsem skupaj) pravo ljubezen, ki pa sem jo pustila oditi, ker sem vztrajala pri eni taki temi kot so finance, čeprav je za tel. npr. rekel da mi bi pomagal in tudi bo, ko se dalj časa ne bova prepirala, tako da mogoče samo jaz kompliciram kak dan, ko sem depresivna ...
Škrt je pa tudi glede sebe. Največ dvakrat na leto kupi kar je treba (sebi), in to je to, čeprav ima plačo precej visoko in bi si komot tudi sebi privoščil kakšen nov kos obleke sem ter tja.
Več ko razmišljam, težje je vedeti ali sem to pripravljena sprejeti ali ne. Vse druge stvari med nama štimajo, saj imava enake prioritete, je resen, tudi moja razpoloženjska nihanja prenaša mirno, skratka ne morem rečt da je glede drugih stvari kakorkoli slab ... Je mu mar zame, a na vseh drugih področjih, ne pa tudi pri financah.
No, mnenja so vsekakor bila dobrodošla, zdaj je pa na meni, da še malo prespim vse skupaj in upam, da mi pade "cigel" na glavo, da pogruntam s čim lahko živim in če tega ne vidim kot manipuliranja oz. nečesa slabega.

[haley]

Kakšen pa je on glede 'družabnega življenja'. Je tak, da rad hodi v družbo, na kavice, v kino...? Mu je do tega, da bi hodil na morje, na potovanja ali je rajši doma?
Ker meni se zdi kar velika razlika, če je en v zvezi zapečkar, drugi bi pa rad videl pol sveta.

Pač sem dobila občutek, da bi ti rada kam šla, njemu pa sploh ni, tudi v primeru, če bi ti imela denar (ali pa se mogoče motim?).