Iskanje sorodne duše

[((LoL!TA))]

imam en zelo dober in ustrezen odgovor za tebe...lahk mi pošleš e-mail pa ti ga pošlem da ne bom tu...

[((LoL!TA))]

PARTNERSTVO
(PART-NEAR , deliti in biti blizu, dve vzporedni poti),


Malo razmišljanja o partnerstvu in odnosih...

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni
osebi, ker jima je v dvoje prijetneje kot če sta sama. Spomnim se,
kako je dr.Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala,
kaj je zanjo ljubezen. Rekle je nekako takole:
- Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more
živete brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez
mene čisto izgubljen ... mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne
zmorem takega partnerstva.
- Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad,
da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, na je življeje lepo - ampak
z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z
mano.... takega pa lahko ljubim in živim z njim

Zelo lepo in nazormno povedano kaj je smisel partnerstva. Ne
dopolnjevanje temveč sožitje.
Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje,
izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še... S tem samo
obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto
zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo
biti z njim - ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne
zmoremo.

Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano
kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje
energije, ni več >samostojna celota<, podzavestno na nek način prične
črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.

Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo -na meni sami in na
ljudeh okoli mene- da nam vesolje pošlje vedno 'tapravega' partnerja;
to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. V
kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo
pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo
pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in
sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in mi to odbijamo,
bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli
ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se
on lahko pojavi.

To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje,
sebe pa ne in privlačijo k sebi vedno enake partnerje (ker od sebe
dajejo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim
partnerjem v isto situacijo- stojijo pred isto 'domačo nalogo', ki se
ji pač ne moreš izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob
spirali zavedanja malo višje.. Zato je tudi popolnoma odveč imeti
kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z
njim/njo...? S komerkoli bi se, bi si bili na nek način podobni-
vzorec bi bil isti.

Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe.. Šele potem, ko znamo
živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo,
ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da
ljubezen je Življenje, vesolje..mi sami, ko smo 'energetsko'
samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali
varnost, zaščito, podporo... šele potem smo zreli za tistega pravega
sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride.. kot tisti metulj, ki
ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z
njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in
ne skupne ali celo prepletene.

Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh
spoznanj. Za marsikoga mislimo - bil je edini pravi... in res je bil
pravi - za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga
pritegnilli, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili
kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše
poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu
drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in
morda celo drug za drugega ugotovita, da sta 'taprava'! Če eden
zaostaja, se sčasoma njune poti ločita.

Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju 'tistega tapravega',
včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je
lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem
življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba....

Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne 'čutimo' kemije. Nikoli ne
vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v
sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega.
Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot
in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo
v sebi- kot zaljubljenost, simpatijo, tisto 'nekaj', kar nas vleče k
nekomu.

Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je
namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa
naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je
trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje....
nesamostojnost....

Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz
vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj- ena OB
drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji
pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega,
obe lahko 'dihata', nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od
prisotnosti drugega..
Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti..
Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ.
In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga
sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki
bi jih sami radi imeli.

Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo.
Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez
partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki 'nam leže na dušo' !

Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne
bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje
....


((no pa sem vseeno raje tu napisala oz. prekopirala))

[SSarchy]

Ne vem, zakaj ljudje ne bi imeli sorodnih dušic? Mogoče bi morali prej razčlenit pojem 'sorodna duša', da bi se lahko pogovarjali o tem, ali obstaja, ali ne.
In tako, kot si jaz razlagam ta pojem, lahko mirno trdim, da sem jo našla.

Če se to nanaša name... Napisala sem, da nimamo ene sorodne duše. Imamo jih veliko. V življenju se ujamemo z veliko ljudmi, ne samo enim.
Mi sicer lahko mislimo, da smo našli eno in edino sorodno dušo, ko najdemo partnerja. Ampak a ni čudno, kako ljudje svojo sorodno dušo skoraj vedno najdejo v okolju, v katerem živijo več ali manj celo življenje? Bi to pomenilo, da če bi se rodili na drugem koncu sveta, sorodne duše sploh nikoli ne bi našli?
T.i. sorodna duša je samo ena izmed mnogih potencialnih sorodnih duš, katere velike večine itak nikoli ne spoznamo, zato tudi nimamo vedenja, da obstajajo. Zadovoljimo se pač z eno glavno izmed mnogih (partner) ter z drugimi (prijatelji), ter smo srečni.

No, s tem se pa v celoti strinjam.

[fun]

Tko kot je napisala g00fy_qa ...

Moje sorodne duše so vsi ljudje s katerimi se mam fajn in se z njimi razumem; določeni so mi "sorodni" le za točno določene stvari, itd...

Ne moreš zdej upat na točno določeno osebo, ki ti naj bi bla izbrana in določena že v naprej itd, ker je to tvoja sorodna duša.

[študentka20]

mislim,da najslabše kaj lahko sebi narediš je,da iščeš! ne išči,preprosto se prepusti toku življenja,pa boš že vse spoznala ob pravem času. to kaj doživljamao je odraz naših misli,tako da...delaj na sebi,preberi kako dobro knjigo,posveti se osebni rasti...veš koliko je stvari,ki jih lahko počneš brez partnerja. preprosto ne išči in ne hodi z glavo skozi zid. živi življenje!