Varanje

[love.<3]

Enako kot si lahko ti oprostila enkrat, lahko nekateri oproščajo večkrat.
V čem je razlika med 1 in 2? Enaka kot med 2 in 3 ali 56 in 57.

Ja tole je res ja. Samo če bi mene prevarou več kot 2x bi ga samo odslovila. In ja mi bo povedou, če me bo še prevarou. Ga poznam in vem kakšen je, kdaj mi kaj skriva in kdaj mi laže. Če mi pa nebi, potem pa to pomeni da si ne zaupava in da se ne spoštujeva. V takem primeru bi ga pa samo odslovila v trenutku ko zvem da mi je lagal.

[punkie_]

Bumbarka, punkie_ !

to si ti kaj sm pa js

[jullia_]

Me pa zanima kako nekdo lahko večkrat oprošča varanje .

Tukaj tako, v naslednjem postu pa, da bi ga odslovila, če bi te prevaral več kot 2x. Si kar na dobri poti, da boš ugotovila, kako izgleda serijsko odpuščanje

[g00fy_qa]

aja pa ob komentarju od g00fy_qa sem se kar zgrozila. ljudje nismo narejeni za monogamijo?? to s kom in s kolkimi ljudmi bo nekdo, je stvar posameznika in tega kar ma v glavi, v monogamijo/poligamijo nas ne vleče neka višja sila.

Grozljivo, ane? Sicer pa višjo silo lahko črtaš iz seznama, je napačen 'razlog'.

[punkie_]

zdej boš rekla alkohol ane

ne vem no, bla sem že dost pijana, ampak zgleda da še premalo, ker nisem varala. no, še vedno ostajam pri tem, da je vse stvar odločitve, torej tudi to, koliko boš spil, še posebej če veš, kašne so lahko posledice. vprašanje pa je, kakšne so tvoje vrednote in koliko se zaradi morebitnih posledic dejansko sekiraš.

na splošno pa ne obsojam nobenega, ki vara, ker se zavedam, da imamo različne vrednote, ne strinjam se edin s tem, da pri izbiri o tem, ali bomo varali ali ne, nimamo besede oziroma moči, da se temu izognemo.

[*srčica*]

zdej boš rekla alkohol ane

ne vem no, bla sem že dost pijana, ampak zgleda da še premalo, ker nisem varala. no, še vedno ostajam pri tem, da je vse stvar odločitve, torej tudi to, koliko boš spil, še posebej če veš, kašne so lahko posledice. vprašanje pa je, kakšne so tvoje vrednote in koliko se zaradi morebitnih posledic dejansko sekiraš.

na splošno pa ne obsojam nobenega, ki vara, ker se zavedam, da imamo različne vrednote, ne strinjam se edin s tem, da pri izbiri o tem, ali bomo varali ali ne, nimamo besede oziroma moči, da se temu izognemo.

mislim da govori o nagonu...in monogamijo je ustvarla kultura, ni pa to neki kar je prvotno v nas. poglej malo druge kulture, pa ti bo jasno o čem govorim. ti si bla kot večina nas, vzgojena, da je monogamija pravilna, kar pa ne spremeni dejstva da ljudje po naravi to nismo.

[g00fy_qa]

zdej boš rekla alkohol ane

ne vem no, bla sem že dost pijana, ampak zgleda da še premalo, ker nisem varala. no, še vedno ostajam pri tem, da je vse stvar odločitve, torej tudi to, koliko boš spil, še posebej če veš, kašne so lahko posledice. vprašanje pa je, kakšne so tvoje vrednote in koliko se zaradi morebitnih posledic dejansko sekiraš.

na splošno pa ne obsojam nobenega, ki vara, ker se zavedam, da imamo različne vrednote, ne strinjam se edin s tem, da pri izbiri o tem, ali bomo varali ali ne, nimamo besede oziroma moči, da se temu izognemo.

Eh ti čist v deseto smer gledaš, kaki alkohol no.
Jaz pravim, da monogamija ni v naši naravi - torej, mi nismo 'narejeni' tako, da bi življenje preživeli ob enem spolnem partnerju. Kultura je tista, ki tukaj vse premeša in spremeni (mogoče moram poudariti, da ne mislim na kulturo kot na turbo angels ali gledališče). Razumeš? Eno je kako smo mi biološko naravnani, drugo pa je kam nas je kultura potisnila. Monogamija pa je kul predvsem zaradi ekonomskega vidika.
In ne trdim, da nimamo izbire ali bomo varali ali ne - izbiro seveda imamo. Obstoj izbire nima nič skupnega z našo t.i. naravo.

Recimo en glup primer, ker mam lih voljo: Živimo v strahotni puščavi. Oblasti že tisočletja govorijo in zapovedujejo, da je pravilno za nas, da spijemo dva deci vode na dan. Mi smo to ponotranjili že generacije nazaj. Še vedno pa bo kdo, ki bo spil liter vode, ker bo čutil 'čudno potrebo'. Takšnega bodo vsi obtoževali, ker je prekršil vse norme in vrednote te družbe.
V bistvu pa je v naši naravi, da potrebujemo tolko in tolko vode - družba je umetno ustvarila idejo, da je prav spiti samo dva deci vode dnevno. To pa so naredili zato, ker bi drugače vode že zdavnaj zmanjkalo in bi nastal kaos.

[*srčica*]

sam je zanimivo, da mi ljubezen ubistvu pogojujemo s posesivnostjo. se pravi, nočemo je delit, partnerja si hočemo s tega vidika lastit, samo do nas lahko tko čuti...me pa zanima kakšen bi bil občutek svobode, če tega nebi bilo...

[lelija]

[g00fy_qa]

sam je zanimivo, da mi ljubezen ubistvu pogojujemo s posesivnostjo. se pravi, nočemo je delit, partnerja si hočemo s tega vidika lastit, samo do nas lahko tko čuti...me pa zanima kakšen bi bil občutek svobode, če tega nebi bilo...

Ja, res je. Ko sem jaz to ugotovila me je resnično zelo zelo razočaralo in razžalostilo. Ampak dejansko si brez posesivnosti in 'lastništva' ne predstavljam, kako bi partnerska ljubezen delovala. In je grozno, da je v samem bistvu tako čudovite stvari nekaj tako grdega.
Ljubezen brez posesivnosti je mogoče verjetnejša pri ljubezni do svojih otrok (pa še tam jih definiraš s tem, da so tvoji in jih zato ljubiš), pri ljubezni do staršev (podoben primer kot otroci) in pri ljubezni do sočloveka (čeprav ljubezen do sočloveka ne more biti tako močna kot do partnerja - upoštevaje možne izjeme).
Zapleteno je to.

[~NIA~]

s..

[*srčica*]

sam je zanimivo, da mi ljubezen ubistvu pogojujemo s posesivnostjo. se pravi, nočemo je delit, partnerja si hočemo s tega vidika lastit, samo do nas lahko tko čuti...me pa zanima kakšen bi bil občutek svobode, če tega nebi bilo...

Posesivnost in obljuba zvestobe sta dva različna pojma.

ne mislim samo na obljubo zvestobe. če mamo koga radi, si običajno hočemo izborit vso njegovo ljubezen, nočemo je delit. tut če končaš s partnerjem, al pa ti je kdo samo všeč, te ponavadi prizadane če ga vidiš z drugo/drugim. Ni kot pri prijateljih, kjer se ti zdi logično, da nisi edina oseba, ki jo ma tvoj prijatelj rad na podoben način, pa se zaradi tega ne počutiš ogoroženo. mal sm zabluzila, sam sej je približno razumljivo...

[punkie_]

men ni to nič čudnega. odnos, ki ga imam s partnerjem, je veliko bolj globlji in oseben kot odnosi, ki jih imam s prijatelji. posledično me veliko bolj prizadane tisto, kar zadeva mojega fanta. in ker verjamem v monogamijo (pa naj bo družbeno pogojena al karkol), jo pričakujem tudi od fanta, torej pričakujem, da ko bo v zvezi z mano, bo imel na tak način rad samo mene in nobenga druzga. če greva narazen in bo takoj z drugo, bom upravičeno razočarana in dvomila v to, koliko me je zares imel rad, da lahko kar takoj preklopi na drugo.

[claire]

zakaj bi sploh nekdo prevaral nekoga, ki ga ljubi?

tako. tudi jaz tega ne razumem in pika. meni se gabi že misel na to, da bi bla s kom drugim. zakaj? potem sem lahko samska.
varanje je pač ena od stvari na mojem seznamu: "to se ne dela." pa ne zato ker kao ni moralno, ampak zato, ker tega ne bi mogla. fuj. tudi oprostila ne bi.

[*srčica*]

tut js sm proti varanju, ampak pomoje redkogdo prevara namerno. se pravi da bi šel namerno ven in iskal drugo. včasih se preprosto zgodi. seveda se lahko odločiš da ne boš, ampak tisti trenutek verjetno ne razmišlaš o tem.
Je pa razlika če si v vezi pol leta al pa 10 let. vsaka lahko trdi in je prepričana da ne bo nikol prevarala, kaj se bo pa dogajal čez 10 let je pa druga.
nikol neveš kaj se bo dogajal v prihodnosti, kok boš v tem času spremenil pogled na določene stvari. kaj je že tisto o zarečenem kruhu?

ps: še nikol nisem nikogar prevarala, če je mene kdo nevem(in naj tko ostane) in tut js v času zaljubljenosti nebi mogla bit z drugim, ampak kaj se bo pa z mano pol dogajal pa ne morem vedet, sploh ko bom že lep čas v vezi...