Splošna tema za hitre nasvete

[White_Widow]

ok, kje ste pa prišli na to, da grem v tujino zaradi denarja? spet kar ena bedna sklepanja, ki so takoooo daleč od resnice. Tipično

Sicer bi pa šla v tujino za par let, nato se vrnem nazaj v slovenijo, potem pa odločitev, da se preselim za stalno (kar že zdaj vem, da bi se - o tem namreč sanjam od malih nog).

Se pravi, nekatere bi raje zavrgle svoje življenske sanje in kariero zaradi svojega fanta? Čeprav sploh ni rečeno, da bo zveza zaradi tega propadla?
No, vsak po svoje, jaz grem in upam oz. vem, da bo najina zveza obstala. Se bo že našla opcija

Me pa zanima še nekaj, mogoče kdo ve, kako je s papirji o nekaznovanosti, ki jih potrebuješ za tujino, če si bil kaznovan?


(kakšna pa sploh je to ljubezen, da partnerja oviraš pri njegovih sanjah???)

[sirova štručka]

...

[*Abby**]

Zakaj si sploh pisala sem, če si itak že odločena?

In kaj dobiš z uresničitvijo teh sanj? A življenje v eni drugi državi? Še vedno bo to tvoje življenje.

Če svojega fanta ne ljubiš, potem pač pojdi, itak to ni nobena metafizična odločitev. Če bi ga pa ljubila, pa ne bi šla, ker se ti bi bilo od njega ločit za več let (ki se bodo, kot pišeš nekje 99,9% spremenile v stalnost) najhujša nočna mora. Ljudem je blazno hudo, ko gredo kam za pol leta, leto ... ma ne za stalno ... eh.

Meni se zdi to brezsmiselna debata, ker si itak že odločena.

[White_Widow]

sej sem že na začetku napisala, da sem že odločena, ampak me vseeno zanima, kaj bi drugi naredili v taki situaciji.

Potemtakem vsi, ki grejo delat v drugo državo brez svoje družine, sploh ne ljubijo družine? Bog ne daj vojaki.. ma dajte no..mislim, kdo pa ste, da mi boste govorili, da ga ne ljubim? Vi čutite namesto mene al kaj?

no v nečem se pa strinjam, očitno je debata res brezsmiselna. Vsaj na tem forumu

[..Evelyn..]

WW, čisto preprosto je.. Pri tebi se vidi, da je ta življenjska želja malce večja od želje biti s partnerjem in za to te nihče ne more obsojat, pač tako se počutiš. Če jaz govorim o svojem primeru, da bi jaz zdaj dobila to priložnost-nebi zapustila države in svojega fanta. Ti pa sama veš za svojo situacijo kako in kaj in kaj bi raje..Takšnemu vprašanju ljudje težko svetujemo, ker vsi gledamo iz lastne perspektive.. Če ti očitno to toliko pomeni, da sploh razmišljaš o temu in da obenem praviš, da je to res življenjska želja.. ja, go for it. Bolje kot da boš na koncu tu nesrečna, obžalovala svojo izbiro in na koncu imela še propadlo zvezo.

[purple_rain]

^^pejdurt, s tem tvojim zen pristopom (pohvale, seveda); jz pa skor isto hotela povedat, s totalnimi čustvenimi izpadi

Jaz se totalno v vsaki besedi strinjam s claire. Zamenjati človeka, ki mi pomeni vse na svetu za denar? Ne, ne mislim, da je to egoistično, sploh si ne predstavljam, kako je to mogoče. A človek, ki ti v vsem stoji ob strani, ki te ima rad, te podpira in ti je ob njem najlepše - a takšen človek se da KUPITI?

"kupit"..ma dej, zadihej, pa nehi dramatizirat.
Kaj pa če se vprašamo z druge strani - kakšen je pa to "idealen" partner, če te ne bi spodbujal pri uresničevanju tvojih life-long sanjah?

V bistvu so sanje tolk malo vredne, če te ločijo od ljubljenih, da škoda, da bi se jim reklo sanje.

WTF? Torej, celo življenje, že OD MALEGA, bi se moralo sanjat/želet tako, da se v poštev jemlje še morebitne sopotnike, za katere sploh še ne veš da obstajajo, medtem ko so nekatere želje zelo jasno izoblikovane?

Jz pravim: če je res tolk zelo močna želja, pojdi; če ne greš, ti zna bit kasneje žal, bohnedaj da se potem začne to partnerju naprej metat.. pa ostaneš brez izpolnjenih želja in *trenutno idealnim* partnerjem.

[s0nckic4]

Če bi ga pa ljubila, pa ne bi šla, ker se ti bi bilo od njega ločit za več let (ki se bodo, kot pišeš nekje 99,9% spremenile v stalnost) najhujša nočna mora.

df*ck? zanimivo mi je da ti, ki toliko poudarjaš svoje znanje iz psihologije tako ven vržeš.

nekaterim take začasne ločitve pač ne pridejo tako do živega kot drugim. vem za primer kjer zakonca že 15 let živita vsak na svojem kontinentu in se vidita 2x na leto. skupaj sta že več kot 30 let. meni osebno to ni zveza. njima očitno je. in prav mogoče je, da se globoko in iskreno ljubita. tako kot je prav mogoče, da se ne.

[CaliLove*]

Me pa zanima še nekaj, mogoče kdo ve, kako je s papirji o nekaznovanosti, ki jih potrebuješ za tujino, če si bil kaznovan?

Enega dobis na ministrstvu za pravosodje in sicer jim vlogo posljes po posti ali faxu (ce ga potrebujes v anglescini, zraven napisi in ti ga posljejo v ang.). Drugo potrdilo (da trenutno nisi v kazenskem postopku oz. da nikoli nisi bila) pa dobis na okrajnem sodiscu. Vlogo oddas osebno na sodiscu (pri varnostniku), to potrdilo pa lahko dobis samo v slovenscini. Oba potem dobis v cca. enem tednu po posti.

[sirova štručka]

...

[HuDoBa]

Jaz sem bila v podobni situaciji..in sem se v veliki meri zaradi takratnega fanta odločila ostat v sloveniji...odločitev, ki jo bom večno obžalovala. Tak da je moje mnenje, da pojdi oziroma če bi bila sama še enkrat v taki situaciji bi tudi šla.

[Rollin #3]

no ja. jaz sem imela možnost it pa nisem šla. in ni mi žal. zdaj jo ima on pa tudi ne bo šel, ker zdaj pa jaz ne morem. sej ko dobiš priložnost to ne pomeni da je edina in samo ta in da se bo svet podru če ravno takrat ne greš.

[dot]

Je zanimivo kako samske navijajo za pojdi, zasedene pa, da one že ne bi

Sej ne moreš vedt, sej ni nujno, da so vse samske Je pa to itak ponavadi tako, ker se lažje poistovetijo - saj tudi v času idilične zveze pogosto navdušeno opevajo partnerstvo in lubija bubija, ko se pa zveza konča, pa prednosti samskega življenja in kako je to bolje, ker imajo svobodo in čas za zabavo

Se pa strinjam z Evelyn, pri takih stvareh je najbolje poslušat sebe, tuji teoretični odgovori težko pomagajo

Pa tudi ni nujno, da se kakšna taka priložnost res še pojavi... recimo da ne gre za službo oziroma denar, ampak gre npr. njena sestrična iz Avstralije za 5 let nekam drugam delat in bo imela prazno bajto ta čas... ona si pa npr. že od malega blazno želi iti v Avstralijo in tam živet in ji je sestrična ponudila nastanitev.. Ali kaj v tem stilu Se je pa WW itak očitno že odločila, tako da srečno pot

Me pa zanima še nekaj, mogoče kdo ve, kako je s papirji o nekaznovanosti, ki jih potrebuješ za tujino, če si bil kaznovan?

Aja, samo tole mi ni čisto jasno; mogoče je le nerodno napisano ali pa hočeš reči, da si že bila kaznovana? Ne vem, samo logika mi pravi, da v takem primeru ne moreš dobiti potrdila o nekaznovanosti? Oziroma odvisno verjetno tudi, koliko časa je preteklo od takrat.

[*Abby**]

No, bom v to temo, ker na več načinov ustreza. Prvič je moj problem, ki ga ne znam rešit, drugič pa je še odgovor na to, kaj si jaz mislim o WW vprašanju.

Najprej: seveda podpiram službene poti/izobraževanja/priložnosti kot je npr. predavanje na tuji fakulteti za kakšen semester ... ker so to definitivno stvari, ki pozitivno vplivajo na kariero neke osebe, hkrati pa tudi res gre za DOLOČEN in ne NEDOLOČEN čas.

Sicer pa, da predstavim svoj problem. Starši od mojega živijo v taki zvezi. Foter že 20 let dela v tujini, domov pride vsakih nekaj mesecev. Moj fant je tako praktično odraščal samo s svojo mamo. (Če prav pomislim, sem sama svojo babico videla vsak 4x več kot on svojega očeta in ne živimo skupaj!) Mama je zato do njega razvila nek zaščitniško-odvisniški odnos in meni je vse skupaj na racionalni ravni čisto lepo jasno. Ona mene ne prenese, ker se čuti ogroženo, čeprav sem na začetku res ful poskušala se ji približat. Skoz sem se trudila, da bi bila kar se da pozorna - od daril do pogostih klicev, pobud za kosila, kave, mojega sem spodbujala, da bi več hodil domov, k njej na obisk... Ampak njej se vseeno zdi, da nisem dovolj dobra za njenega sina, je hkrati osamljena in se počuti mega slabo ...skratka: razumem.

Situacije, ki se dogajajo, so res bizarne. Od tega, da ko nama za v stanovanje podari posodo, reče njemu naj si zabeleži, kaj je njegovo, (Kao, da ko bova šla narazen, bo vzel, kar mu pripada! ) svojim kolegom ne pove, da obstajam, pa pridejo k nam in ne vedo niti kako mi je ime, ko je na obisku me ignorira, vsa vprašanja samo na mojega naslavlja, mojemu omejuje finančna sredstva (študenta sva še), ko pride k nama najprej pozdravi mačka, potem mene, če sva pri njih, da nekaj na mizp in ponudi samo mojega, mene ne, za moj rojstni dan ji je moj prav rekel, da naj mi vošči, pa sem prišla čez 5 minut v sobo, pa nič ... takih primerov je še miljon, zelo je moteče in ne vem (ne veva) kaj naredit. Fant se je z njo že poskusil pogovorit, pa vedno samo zavrne temo pogovora, češ da je že okej, da njej je vse prav ... potem pa spet isto.

Moji so totalno drugačni, mama in oče imata super zakon, pri nas je moj fant v bistvu kot njun sin. Babici ga imata za skoraj vnuka, vedno dobi darila ob rojstnih dnevih in praznikih, zanima jih, kako mu gre faks, vabljen je na vse piknike in podobno, zanimajo se zanj, za njegove interese ...

No, ko pride domov njegov oče je vse drugače. Moja ''tašča'' se pogovarja z mano, celo zanima se zame, je res ful prijazna ... obupna dvoličnost no.

Se zavedam, da nisem jaz kriva, da ima podoben odnos tudi do ljudi, s katerimi se moj druži že leta in leta, pa nihče ni dovolj okej in nikogar ne mara, mojega večkrat mori s totalnimi neumnostmi ...

Ne vem kako ravnat, jaz njej seveda nisem še nič rekla, si pa res želim, da bi bili najini odnosi prijetni, vljudni, če že ne prijateljski, predvsem pa pošteni. Z mojim načrtujeva otroka čez nekaj let in želim si, da bi lahko v enaki meri obiskovali tako moje kot njegove starše, da bi bilo povsod okej in predvsem, da otroci ne bi občutili tega, da njihove mame ena od babic ne mara. Sama vem, kako neprijetno je lahko to za otroka, ker je imel moj dedek obupen odnos do mojega očeta in meni kot otroku je bilo zelo zoprno, tega nisem razumela in dedka sem se včasih malo bala.

Jaz za nastalo situacijo krivim zakon, ki ga imata starša od mojega in njeno pasivnost; nič ni pripravljena naredit; niti hobijev si ne najde nobenih, v službo ni nikoli hodila ... tudi zato sem proti stalnim zvezam na daljavo.

[s0nckic4]

mislim, da si ti poskusila kar si lahko in da je tvoj fant tisti, ki mora uredit to zadevo. malce težje razumem, kako se lahko tvoj fant samo poskuša pogovorit s svojo mamo o tem. če mati zamenja temo, jo naj pa on nazaj. sploh če se izpadi ponavljajo. kaj on odvrne svoji materi, ko svetuje naj si zabeleži kar je njegovo?

zakaj ti je tako zelo pomembno, da te njegova mami mara in odobrava? to da želiš spoštljiv odnos razumem.

kdaj se bo pa njegov oče upokojil? se namerava vrniti domov? ker če bo to kmalu, ti ni treba skrbet kako bo, ko bosta imela otroke. itak se bo ona s svojim možem ukvarjala.

[dot]

Pomoje pa nima kakšne posebne veze zveza na daljavo, ampak predvsem značaj posameznika, v tem primeru tele mame. Kaj pa potem številne matere samohranilke, najbolje vse nekam strpat in se izogibat njihovih otrok, ker bi to moralo avtomatično pomeniti, da bodo vzpostavljeni bolezenski odnosi med njimi in matere čudaške zlobe Mislim, verjamem, da je to kaj slabo vplivalo na to konkretno žensko, ne bi pa tega povezovala kot nujno posledico zveze na daljavo tudi v drugih primerih.