S koliko moškimi ste že seksale?

[hayley]

Ben ja sej vsakemu svoje, meni je pa po drugi strani bols tip, ki entolk obvlada stvari, ko en k se malo bolj spara in steje cifre. Ceprav ce mi je eden ful vsec ku celota se ne bi sploh ukvarjala s temi zadevami, pac ce jih je mel vec nej se gre testirat in je to to. Tudi fant od bestfrendice npr sluzbeno ful potuje,ji je priznal, da jih je mel vec na teh potovanjih, ji prinesel na zacetku zveze izvide in stvar resena.

[Cryselle]

Če prav razumem, si ti mnenja, da zna moški, ki je imel več žensk, bolje zadovoljiti žensko? Sklepam po tem, ko si napisala ''obvlada stvari''. Se opravičujem, če sem narobe razumela, ampak si malo nejasno napisala.

Ugl, če si mislila to, kar sem jaz razumela, potem se ne strinjam ravno. Kako nekdo ''obvlada stvari'' je po mojem mnenju večinoma odvisno od tega, koliko se je moški pripravljen potrudit (torej, da ne gleda samo na svoj užitek) in koliko ima občutek za to, kaj ženski paše. velja seveda tudi obratno, niso samo moški tisti, ki se morajo trudit.
Sploh pa je itak večina odvisna od tega, kakšna pričakovanja in želje ima nekdo. Za nekoga je lahko nekdo top shit spolni partner, za spet drugega pa čisto povprečen. Vse je odvisno od tega, kakšno spolnost nekdo prakticira in potem seveda da najdeš nekoga kompatibilnega.

No pa ni samo to, da visoka številka spolnih partnerjev prinese veliko večjo možnost za spolno prenosljive bolezni...gre se tudi zato, da se pač jaz potem vprašam, kakšna je bila ''kvaliteta'' teh spolnih partnerjev. So bile to neke pijane punce, ki se še zavedale niso kaj delajo, je bil on tolko pijan (primer), da mu je bilo res vseeno, kam ga vtakne? Ga mogoče privlači tolko žensk, da sploh nima nekih izoblikovanih kriterijev in vbistvu ne more normalno obvladovati spolne sle? Ima nek problem s samopodobo, da išče na ta način potrditev, da je privlačen toliko ženskam? Veliko možnosti je.

Sploh pa kot ste že omenili, je tudi vprašanje, kaj je pravzaprav definicije (pre)visoke številke. Nekoga bi npr. lahko zmotila že moja številka, meni npr. se zdi čisto v mejah normale oz. prej nizka (če sklepam po svojih prijateljicah npr.)

[blast]

Pozdrav, začetno vprašanje se sicer naslavlja na ženske, zato kot moški odgovarjam le zato, da podam nekaj komentarjev in se tako navežem na vprašanje.

Zanimiva mi je temeljna teza na tem forumu, ki jo vsi podpirate, češ: ja, število partnerjev je stvar vsakega zasebno. Ali: ja, seksaj s toliko tipi, kot ti paše. Pa še sklicevanje na moške in na enakopravnost.

Ste se ženske morda kdaj vprašale (pa tudi moški, jasno), da je zadnja primerjava pravzaprav absurdna. Gre po logiki: če nekaj moški počnejo, zakaj ne bi istega še ženske. Torej: če moški radi skačejo z mostu na glavo, zakaj ne bi še ženske? Res lucidna logika, ni kaj.

Predvsem izhaja iz predpostavke, da je večje število partnerjev določen luksuz. Pa je res tako? Prepričan sem, da 17 partnerjev v 22 letih pomeni vsaj eno stvar. Če si jih v tolikšnem času imela toliko, pač pomeni, da ločuješ seks od ljubezni. (Če boš trdila, da si imela 17 tipov resnično rada, potem resnično rabiš psihološko pomoč.)

Po drugi strani pa je tudi ločevanje seksa od ljubezni na določeni ravni patološko. Tud bom sprožil zgražanja o nazadnjaških ali romantičnih nazorih, vem. A utemeljitev moje trditve je povsem druga.

Zanimivo pri sodobnih ženskah se mi zdi, da (govorim v provprečju, statistično gledano) mnoge izmed vas precej rade obiskujete razne tečaje joge, povezovanja s samim sabo, in na splošno zelo rade govorite o tem, kako je treba biti pristen ipd.

Vprašanje pa je naslednje. Kako naj bo človek pristen, če izraža potrošniški odnos do spolnih partnerjev? Se vam res zdi, da smo v tem vidiku zgolj potrošniki in iskalci ućitka? ptem se prav nič ne razlikujemo od živali. Vsaka izmed vas, ki tako razmišlja, naj se zamisli, koliko smisla ima potem obiskovati razne joge (če jih obiskujete) ali govoriti o raznih čustvenih dimenzijah in podobno. Take dimenzije pri živalih preprosto ne obstajajo.

Pri potrošništvu nas namreč vodi samo eno čustvo: pohlep po obvladovanju še več ljudi in po iztiskanju čimveč (če je treba, le kratkotrajnega) užitka.

Da ne bo pomote: povsem isto velja tudi za moške. Ki jemljejo ženske kot trofeje, ko jih "podrejo". Obupen poskus reševanja majhnega in šibkega ega. Grozno je le, da ženske (z vedno večjim ponosom, se zdi) takšne tipe vse bolj posnemate.

Pa še en komentar: na vprašanje, kaj bojo mislili tvoji bodoči partnerji o tej številki, je bilo več odgovorov: ja, saj ni treba, da izve. Čestitke vsem članicam (ki ste to omenile) za vašo izjemno ostroumnost. Namreč v tem, da lahko tako učinkovito nalažete svojega partnerja.

Česar pa se seveda ne zavedate, je, da je noro utemeljevati kakršnokoli zvezo na laži. Kar stoji na laži, se slej ko prej zruši. Če mislite, da s tem pretentate partnerja, v bistvu najbolj pretentate same sebe.

Zato, avtorica, ne pričakuj ploskanja za svojo nepremišljenost vsaj z moje strani. Kljub zavedanju, da bom zaradi komentarja tarča napadov, se mi vseeno zdi pošteno, da ti povem še svoj, nekoliko drugačen pogled na zadevo. Ne glede na liberalne fraze, ki jih tukaj slišiš, ima trajno ločevanje seksa od ljubezni dolgoročne psihične posledice za osebo, ki tako ravna. Upam, da jih ne boš spoznala na način ali ob času, ko bo prepozno.

Kljub pričakovanju, da bo moj prispevek popljuvan kot nazadnjaški, je pošteno, da ti povem še drugo plat medalje, o kateri sprašuješ. Dajanje potuhe človeku, ki nezavedno počne neumnosti, je namreč medvedja usluga.

[Oblomov]

Spolna identiteta (se nekdo identificira kot moški, ženska ali kakorkoli drugače) ne določa spolnega vedenja in zato tu ne gre za primerjave moški v.s. ženske, temveč za zagovarjanje svobodne izbire spolnega življenja, ki osebi (ne glede na spolno identiteto) ustreza.

Ti seks dojemaš kot duhovno/čustveno izkušnjo, a to je le tvoj subjektiven vidik. Seks ne predstavlja vsem enake dejavnosti - kot tudi številne druge dejavnosti (npr. kuhanje, branje, gledanje filmov ipd.) ne. Ljudje imamo različne poglede tudi na to, kaj naj bi predstavljali naši odnosi oz. kaj naj bi zajemali, zato je čustven odnos lahko za različne osebe nekaj različnega, pač glede na njihovo definicijo čustvenega. Kar se tiče živali: ljudje smo živali. Različne živalske vrste tudi različno tvorijo seksualne in čustvene vezi. Potrebe po tem, da bi človeka kakorkoli primerjali s to ali ono drugo vrsto pa ni.

Kar se tiče potrošnje: nekdo, ki seksa z več ljudmi, lahko to počne na različne načine - lahko to počne tudi ljubeče in s spoštovanjem, lahko v medosebnem dogovoru, da gre zgolj za seksualno razmerje. Če tebi ustreza drugače, ni panike, ampak ne skušat kratit svobode drugim, da vstopajo v razmerja, ki nastajajo v dogovoru in konsenzu vseh vpletenih, samo zato, ker tebi osebno taka razmerja niso všeč.

P.S.: Moraliziranje res ni seksi.

[blast]

Oblomov: zelo pričakovan odgovor, brez zamere. Ki temelji na nekaj povsem napačnih predpostavkah:

1. Da so trditve, ki sem jih izrekel, moraliziranje.

To ne drži, saj gre za vprašanje psihologije. Sestavina ljubezni je navezanost (psihološka, ne moralna trditev). Ljubiti ni mogoče (v smislu partnerske ljubezni) 17 ljudi v 22 letih (psihološka trditev na podlagi statistike, koliko časa traja, da se razvije navezanost). Ergo: Pri takem spolnem življenju je treba ločevati spolnost od ljubezni (posledica prvih dveh trditev).

Bližje moraliziranju se lahko zdi le trditev, da je strogo ločevanje tega dvojega patološko. Tu sicer tvegam, da naredim napako, vendar je statistika ločitev v naši državi (časovno gledano) sorazmerna s porastom spolne svobode.

V tem sklepanju ni prav nič subjektivnega, zato prosim, da o mojih osebnih preferencah sklepaš tedaj, ko jih bom kot take utemeljil ali navedel.

2. Da je etika stvar osebne izbire.

Ker slučajno poznam etiko, ne le kot prakso (še manj kot moraliziranje), ampak tudi v njenih filozofskih razsežnostih, ti lahko povem, da so teze o tem, kako je etika relativna in stvar osebne izbire passe že približno četrt stoletja. Ne zaradi mode, ampak ker ne zdržijo niti teoretsko niti empirično.

3. Da živali različno tvorijo seksulane in čustvene vezi.

V tem spletu misli je cel kup napačnih predpostavk. Prvič: pri živalih ni znanstveno govoriti o psihologiji, tudi o čustvih je zelo težko. Za živali je seks fiziološka izkušnja. Pri človeku pa je drugače - tega si človek ne izbira. Tako kot si tudi ne izbira jezika ali simbolnega mišljenja.

Za človeka je spolnost vedno tudi simbolna dejavnost (ugotovitev psihologije, spet ne moraliziranje). Zato se povezuje s psiho.

Moj point zato ni v tem, da se spolnost ne bi smela (iz nekega moraliziranja) ločiti od ljubezni in čustev. Ampak preprosto v tem, da se ne da, pa naj se še toliko trudimo. Taka je narava človeka.

In samo posledica tega (ne pa vzrok) je dejstvo, da ima človekova spolnost tudi etične posledice. Preprosto zato, ker je tudi etika tipična človekova simbolna dejavnost.

Pa še ena primerjava med človekom in živaljo je na mestu, ki je logična posledica omenjenega. Če žival ubije drugo, tega ne moremo označiti z etičnimi standardi. Če pa to naredi človek, ima dejanje vedno etično vrednost. To je posledica tega, da so naša dejanja plod svobodne volje.

Zaradi tega imajo tudi naše odločitve v spolnosti svoje etične posledice. Med katerimi je (sicer ne najpomembnejše) tudi prej omenjeno laganje svojemu partnerju.

Glede svobode seksanja z drugimi ljudmi: celotni potrošniški kapitalizem je osnovan izključno na soglasju in prostem trgu. Je samo za to tudi etičen? In še naslednje: ali bomo vsakemu kritiku družbenega sistema takoj obesili, da moralizira?

Edino, kar je res subjektivno, je tvoj P.S. Hvala, vzeto na znanje.

Moj (tukaj bom subjektiven) pa je naslednji: najbolj neseksi je obnašanje človeka, ki v nobeni razsežnosti ključno ne odstopa od živali. Oziroma bi moralo biti vsaj za nekoga, ki ne prakticira zoofilije ... morda pa je prikritih zoofilov (obeh spolov) danes več, kot se na splošno priznava. Pa brez zamere.

[mmm]

O blast, katoliški filozof, super In ne, ne provociram, čeprav se morda moj uvodni pozdrav tako bere, probaj(te) ga prebrati pozitivno

Torej, moje trenutno mnenje, ki je drugačno, kakor bi lahko bilo pred leti. Pred leti, bi ti 100% ploskal.

Po mojem katoliška smer filozofije/etike/znanosti gleda na seks preveč negativno. Seks je fajn, ne moremo kar a priori govoriti, da je škodljiv. Cerkev ga preveč predstavlja v negativni luči..


Ne vem zakaj ne bi mogla punca imeti rada vseh 17ih fantov s katerimi je spala. Pa saj ljubezen je brezpogojna, ljudje se imamo radi.


Torej, nisem še vsega prebral, niti sedaj ne bom, zato sem pač samo nekaj dejstev izvzel iz debate. Glavni problem katoliške logike je, da je seks a priori nekaj slabega. Razen v točno določenih kontroliranih pogojih (zakon).

Iz tega pada slaba luč potem na vse kar je povezanost s seksualnostjo, npr. zapeljevanja, flirtanje...

S čimer potem katoliška logika ne more shajati oz. s čimer ne shajajo ljudje, je potem - poimenujmo jo - seksualna energija. Pomemben del človeškega bitja je seksualnost, seksualna energija. Zdrav posameznik rabi pravilno operirati s to energijo. Seksualnost daje človeku tudi neizmerno moč.

Seveda, da ne bo nesporazuma, družba pogosto pretirava s poudarjanjem seksualne energije, včasih tudi zgolj iz nasprotovanja Cerkvi. Seksualna energija je lahko tudi pogubna. "Zdrav" posameznik mora to energijo pravilno uravnovestiti, da jo lahko izkoristi. Moja teza pa je, da katoliška znanost posamezniku ne ponuja pravilnega pristopa, da lahko uravnovesi to energijo.

[Ananhas]

Po mojih opažanjih pa se mi zdi, da imajo dandanes mladi v večini odprt pogled na te stvari v splošnem, zatakne se bolj, ko gre za potencialnega partnerja/ko - v tem primeru gredo visoke cifre za večino bolj težko čez želodec. Oziroma po domače, (naj se še tako grdo sliši) noben noče kurbe/kurbirja za resnega partnerja.

[hayley]

Ta blast je kot da bi slovenc nazaj pršu.

[Oblomov]

blast: Tvoje videnje je zelo plosko, zelo konservativno in togo. Znotraj ved, na katere se naslanjaš (psihologija recimo, pa nekaj se trudiš s filozofijo) niso ta vprašanja nikakor tako jasno razmejena in ne obstajajo tako trdne, dogmatične opredelitve. To bi bilo skrajno nestrokovno in neznanstveno. (Recimo, haha, trditev, da ima človek svobodno voljo. Kako si ti tule eno največjih vprašanj filozofij razrešil, lol.)

Sicer je najin prepad ideološki. Tvoji nazori so konservativni, moji izrazito liberalni, izhajam iz queer, feminističnih in animalističnih študij, ki jih ti očitno ne poznaš.

Meniš, da obstajajo rigidni modeli čustvovanja, vedenja, spolnosti itd., ki jo je mogoče aplicirati na vse ljudi (kar očitno misliš), meni se zdi to popolna neumnost. (Kot recimo povezovanje ločitev in spolne svobode - dej, model, zakonska skupnost pač ni edina legit oblika razmerja, pa tudi ne nobeno merilo za karkoli.)

[blast]

Mmm: Dva nasveta glede diskutiranja, ne le na forumih, ampak na splošno.

Prvič: če odgovarjaš na argumentacijo, preberi celoto, ne le delov. V nasprotnem primeru ne odgovarjaš na argument, ampak na svoje predsodke. Povedano drugače: tvoja oznaka mene za katolika je klasičen primer ustvarjanja slamnatega moža v debati - ki si ga ustvariš po svoji projekciji, nato pa se z njim spopadaš. Precej donkihotsko početje.

Drugič: glede številke 17: obstajajo različni tipi ljubezni (nekateri jeziki jih strogo ločijo). Jaz govorim o partnerski - intimni - ljubezni. Intima se ustvarja z odnosom, ki mora nekaj časa trajati. Zato govoriti o intimni ljubezni s 17 ljudmi v 22 letih ni resno, oziroma kaže na redefinicijo pojma intimnosti.

Oblomov: Tvoj pogled na strokovnost in znanstvenost je posledica tvojih konstruktivističnih predpostavk. Le te pa je v sodobni znanosti (ki ne obstaja samo v študijah, v katerih si ti razgledana) vedno težje zagovarjati.

Vsaka jasna razmejitev še ni tudi dogmatična. Dogma je vnašanje vnaprejšnjih sodb na nerazrešena (znanstvena) vprašanja. Odgovori na vprašanja pa so lahko tudi posledica raziskav v znanosti. Določen del vprašanj (niti slučajno ne trdim, da vsa!) je pač empirično rešljiv. S tem imajo zagovorniki študij, ki jih omenjaš (ki so nasledki postmoderne teorije in teorije diksurza, ki temeljijo na konstruktivistični teoriji znanosti) resne težave. Ki jih seveda človek, ki iz takih študij izhaja (ne da bi se do njih kritično opredeljeval), pač težko vključi v koherentno celoto (kar pa je tudi konstruktivistična predpostavka veljavne teorije).

Pa še to: natančna definicija pojmov, o katerih je govora, ni oblika togosti ali dogmatičnosti. Gre za izogib izrabljanju praznih označevalcev.

Glede svobodne volje: nobenega vprašanja nisem razrešil, a hvala za kompliment. Izhajam iz filozofskega spoznanja, da je za etično odgovornost potrebna svobodna volja. Ki jo je, mimogrede, mogoče opredeliti tudi drugače, kot predpostavljaš v svoji trditvi o nerazrešenem znanstvenem vprašanju. Zanimivo, da tvoja predpostavka o svobodni volji logično izključuje tvoj "ideološki" pogled, ki ga spodaj omenjaš.

Pa še vrhunec tvojega "liberalnega" diskurza - opredelitev najine razlike kot ideološke. Vse čestitlke za to izvirno lucidnost. Konstruktivistično usmerjeni misleci imate vedno, ko pride do razhajanj v temeljnih pojmovanjih, izgovor v ideologiji. Ki je pojem, ki ga sami ne znate opredeliti. Zato raje zadrži take pojme zase, sploh če jih ne znaš utemeljiti in izpeljati iz argumentacije. Raje govori o različnih predpostavkah.

Glede truda in filozofije: morda tudi zate, če pišeš na forum, ni slabo, če se kdaj potrudiš kao svojo razlago argumentirati. Etiketiranje sogovornika z izrazi (tog, konservativen, plosk) pomeni (to ti bo iz tvojih študij verjetno bolj poznano) tipično uporabo praznih označevalcev. Ki ne pomenijo ničesar, a dajejo vtis strukturiranega diskurza.

[blast]

Še ena pripomba, da ne bom napačno razumljen.

Oblomov: na tvoj zadnji odstavek pa moram odgovoriti, da se povsem strinjam. Zakonska oblika sožitja ni edina, ki je kaj vredna. Tega nisem trdil.

Kar pa trdim, je, da je patologija zakonske zveze eden izmed znakov patologije pojmovanja partnerske ljubezni. Ta oznaka je vrednostno obtežena - tu ne trdim, da postavljam nevtralno trditev.

Je pa po drugi strani precej dobro psihološko utemeljena. Prav tu pa se verjetno ne bova strinjala glede tega, kakšno težo naj pripisujemo psihološki empiriji v smislu etičnih sodb.

Je pa to posledica različnih predpostavk, ne pa ideologij.

[Oblomov]

Dejva zaključit, ker s pokroviteljskimi tipi, ki tako jasno izkazujejo resno pomanjkanje (sodobnega) znanja, si ga pa pripisujejo mnogo in mnogo in še malo več, že dolgo ne debatiram več.

(Postmoderna teorija, lol. A si Primca poslušal? Pa tale konstruktivizem ... juj, kako ti vse mešaš. Če v znanosti glede nečesa ni konsenza - in glede vprašanj seksualnosti ga ni, posebej ne takega, kot ga ti tule prodajaš (s tisto svojo patologijo, ufff) - ga ne moreš na silo ustvarjat, da bi se izognil, haha, praznim označevalcem. V znanostih obstajajo nenehno nasprotujoče si teorije - ne moreš ene izbrat samo zato, ker tebi ravno ta ustreza.)

P.S.: Z vprašanjem svobodne volje se danes ne ukvarja več samo filozofija, temveč tudi nevroznanost in kognitivne študije. Svobodni volji po sodobnih znanostih še kar slabo kaže. V tem smislu bom tudi brala tvoje odgovore: pač ne moreš drugače, si determiniran (tako in drugače in na milijon načinov - evo, tu vskoči še queer teorija ipd.), da ... well, govoriš kar govoriš. (Da se izognem neposredni vrednostni sodbi.)

[blast]

Vidim, da je "lol" v tvojem diskurzu očitno nadvse uporaben argumentacijski in logični operator.

Kot si mi potrdila, svobodno voljo razumeš v nekompatibilističnem smislu. Ki je težko uskladljiv s tvojimi teoretskimi predpostavkami. Je pa res, da logična konsistentnost ni ena izmed vaših predpostavk.

Nikakor pa ne morem (determiniran, kot sem) brez opombe, da je lepo determiniranost pripisovati drugim, hkrati pa zagovarjati spolno "svobodo". Ta raba pojma svoboda je očitno kompatibilistična.

Pa še to: kljub temu, da se ne strinjava, se mi uporaba izrazov kot "pokroviteljski tipi z resnim pomanjkanjem znanja" ne zdi na nivoju. O tebi kot osebi si ne drznem soditi, saj ne vem praktično ničesar. Podobno bi bilo pošteno pričakovati tudi s tvoje strani.

Kar kritiziram, je le tvoj način javnega diskurza, ki mestoma ni konsistenten, mestoma pa žaljiv. Z govorjenjem o tem, kako nekdo nečesa ne razume, pa se (žal) uvrščaš v bližino religioznega mišljenja, kjer pripadniki razsvetljeno "vedo vse", a nikoli ničesar ne argumentirajo, z izgovorom, da drugi tega (itak) ne bi razumeli.

Cesarjeva nova oblačila v 21. stoletju.

[blast]

Ker si vmes še dodala dodaten elaborat glede postmoderne in konstruktivizma, pa te lepo prosim, da mi natanko razdelaš:

1. kje vse mešam;

2. kako iz nasprotujočih si znanstvenih teorij izpeljuješ nujnost rabe praznih označevalcev;

3. zakaj izbiro znanstvene teorije pogojuješ z osebnimi preferencami;

4. ali iz dejstva, da po svetu ni (družbenega ali znanstvenega) konsenza glede enakovrednosti vseh človeških bitij (npr. rasizem, ki se ponekod tudi znanstveno utemeljuje), sledi, da na ta vprašanja ni možno podati znanstvenega odgovora.

S posmehovanjem je najlažje "rušiti" argumentacijo drugega. Če tako razumeš rušenje argumentov, seveda. Ni težave v tem, da vanjo vpletaš čustva. Težava je le tedaj, ko je to nadomestek za odsotnost sleherne argumentacije.

[Oblomov]

Mešaš postmoderno (obdobje) in postmodernizem (umetniška smer). Generaliziraš in poenostavljaš, ko konstruktivizem navedeš kot izhodišče za queer, feministično teorijo in animalistiko. Moje pozicije ne zmoreš odpravit z argumenti (ker ne gre za vprašanje argumentacije, ampak ideoloških prepričanj). Tvoje 'izbire teorij' ne premorejo nikakršnega dvoma (so dogmatske). Iz tega, da ljudje čustvujemo in delujemo različno sledi, da ne moreš postavit ene psihološke mreže, ki ustreza vsem.

Ni mi do debate s tabo, ker m ni do debate o tem, kakšna 'mora' biti spolnost, da je 'zdrava' in ne 'patološka' ali o tem, kako obstaja vednost zunaj naše ali o tem, kako nas določa biološkost in ne družba in tako naprej. Ni mi za debatirat z enim zafrustriranim, ideološko spranim seksističnim konservativcem.

To je to od mene. Čau.