Ljubezenske zgodbe [brez komentarjev]

[Mju]

bilo so fantje, ne eden - več. bili so lepo trenutki, tudi prejokane noči, grdi pogledi, ignoriranje, nasmehi, osvajanja... tako pač je, vsakdo gre skozi to. vendar... nekateri ne znajo preboleti, sami sebi ne pustijo dalje. mi, drugi, pa prej ali slej pridemo do točke, ko vidimo, da to pač nima smisla. spomini so in bodo, lahko jih ohraniš ali pa pozabiš, lahko si polepšaš dan s pogledom na popolnega neznanca, ali pa si puliš lase zaradi nekega kretena, ki je pač zapustil prizorišče.

žal mi je za vse, ki si uničujejo dneve. ko bi le spoznali, da lahko živijo tudi drugače, predvsem pa izbili iz glave prepričanje, da morajo vseskozi imeti nekoga ob sebi. meni tega ni potrebno, sama sebi sem dovolj, da živim. in to lepo.

sicer pa, mogoče že jutri "zahaklam" koga. ali pa tut ne. mogoče kdo zapeca mene. ali pa mi zagabi nasprotni spol do zadnje pike. who cares, možganov nimamo za to, da bi se obremenjevali s tem.

sicer pa, jutri grem na sladoled z bivšim fantom. in ja, že danes se prijetno počutim, od trenutka, ko me je povabil. mi je še vedno (ali pa ponovno) všeč? sej ni važno, sem pač bolj go-with-flow. mogoče ne bova spregovorila, ali pa se bova spet lepo imela celo popoldne in večer.

ne obremenjujem se več, zakaj so nekateri fantje posebni, kaj je na njih, da po več letih še vedno obstaja nekaj, kar me veže na njih. kajti vem, da bodo vedno fantje, ob katerih se bom počutila drugače. vedno bodo takšni, v katere se bi zlahka zaljubila. vse bo le v tem, če si bom to pustila. danes, recimo, mi pač ni. verjetno pa bo drug teden že drugače, prav tako kot se bo spremenilo vreme...

[študentka20]

ja spoznala sem ga enem šihtu,lani oktobra. že takoj mi je dal vedet,da sem mu všeč in da bi me rad bolje spoznal...ampak seveda ker je taki zakon narave,sem mu tudi jaz dala jasno vedet da me zanima en drug,en ki mi je pozneje strl srce. tako sva ostala službena kolega,ki sta se vsaki dan vidla,in smejala drug drugemu. tak smešn je bil. mogoče me je zmotlo tudi to,da je eno leto mlajši. ne vem. in tako pridemo do letošnjega marca...samska in mi je malo dolgčas v lifu,ko v imeniku zagledam njegovo ime. pa si rečem,da zakaj pa mu nebi pisala...da vidim kak mu gre šolo, pa služba (on je novembra šel iz tistega šihta), pa tak na splošno malo...in si pišema,pa izmenjama msn naslove...no tako mi pove da ima punco...aha torej...ja in se distanciram. me povabi na drink,pa grem.tak da ga vidim pa malo poklepetama...pa grema na drugi drink,kjer me je že konkretno pralo..ampak mu dam vedet da nič nebo,ker ma punco! dobro si rečem,ga pusti na miru....sam kaj ko mi tip ne neha pisat,pa sladke besede.... pa sem že cela v rožicah! no in potem pride tretji drink...pa poleg sprehod po parku,in prvi poljub.... ja in valda tip punco prevara...sama cela panična da to se ne dela,pa bla,bla...in jo pusti...ne zaradi mene,ampak ker pač ni bil zaljubljen vanjo in ne vem kaj še vse!!! in ga tako bluzima,kaki tedn,mogoče dva...pa mi valda začne za sex težit,pa rtmji tudi že letijo...in mene to blokira in ustavi oz. duši...pa prekinema,seveda tipson užaljen...pa mi čez en tedn že piše,če bi lahko znova poskusla,pa si rečem ja zakaj pa ne..pa se dobima,in valda mi ne teži za sex,ampak me vseeno nekaj moti na njem,nekaj me ustavlja,da ne morem biti intimna...in prekinem..tokrat spet jezn in zamera..

in potem tak praznujemo kolegičin roj.dan v začetku julija...in valda,pjana ko mina mu pišem,ki je ker sem bla glih na lentu. in pride do mene...pa me hoče neke masirat,pa se kuj izmikam,in gre...spet jezn...se ne čudim..no in potem pač sem na sebe tak jezna da glava peče,pa pač ne morem nič spremenit...in grem včeraj s kolegico jest v lokal kjer dela njegova sestra...in ni ga vrag,kdo je tam??? ja normalno pride v lokal...in meni pulz na 250 in nasmeh do ust...pa cela nora,in spet me pere...pa mu seveda danes pišem,nisem si mogla kaj da ne bi...sam kaj ko mi je tak dober..pa si pišema,pa ga vprašam če je jezn pa to,pa reče da ne,da mu je tak vseeno,da pač more it naprej. pa jaz,da kao ni blo lepo od mene..pa reče da res ne,sam da tak ni kaj za spremenit, in na koncu smsa lp. in je blo to to....in jaz..na tleh oz. razočarana,valda se ne čudim da me je odjebo,mu tud ne zamerim,da razumem in valda to sprejmem,sam kaj ko....bi rada bla z njim...zaj bi pa res...sam sem sama kriva,da sem zajebala...sam mi tud ni jasno zakaj taki občutek včeraj,ko ga vidim...ne bi smel biti taki...kaj si kaj tajim?? nevem?? res ne...

in ja bi bla z njim,sam sem malo prepozna....oz. ko si pjan,delaš stvari, ki jih slej ko prej obžaluješ! žal!

[srčica*]

Konec pouka, vedela sem, da danes pride on po mene pred šolo. Vesela sem bila, da ga bom spet videla. Odštevala sem še zadnje sekunde in ... konec pouka... seveda, na parkirišču me je že čakal on, sicer ne na standardnem mestu, ampak sem brez problema našla njegov avto. Pogovarjal se je z nekim znancem, ki je prat tako čakal njegovo dekle. Vsedla sma se v avto. Začela sem govoriti o vsakdanjih stvareh, kaj se je dogajalo v šoli itd... celi čas je odgovarjal z redkimi besedami in bil nekam zamišljen, ampak jaz nisem nič posumila. pač ima danes slab dan. Jutri bo boljše volje. Pripeljeva se domov, mami je že imela kosilo na mizi, se svedemo, potem pa foter opazi, da je z njim nekaj narobe. V tistem trenutku, eksplodira... navaja sto eno stvar, zaradi katere on več ne more... cel čas nisem mogla iz sebe spraviti besede, samo buljila sem v krožnik in po licu mi je stekla solza. Odšla sva v mojo sobo, ker to so stvari ki se tičeju naju, ne pa mojih ta starih. Tam pa se je začela odvijati druga zgodba. Začel mi je malo pojasnjevat stvari in postalo mu je hudo, pavzo, ki jo je prej zahteval, ni hotel več. Hotel me je objet... jaz ap sem samo sedela pogreznjena v svoj stol, ki me je varoval rped njim... nisem hotela, da me objame... bila sem besna.... zakaj mi prej nič ni omenil? zakaj je to tiščal v sebi?... odrinila sem ga in potem jaz zahtevala tri tedne pavze...

Peklenski trije tedni. Nisem mogla spat, ne jest, ne učit. Celi čas sem samo razmišljala, če bova še po pavzi skupaj in kaj naj naredim, da bi spet bila. V šoli sem mela tisti teden tri teste... nimam pojma kako mi je ratalo, ampak nekako sem še za silo spocala tiste ocene skupaj. Tu pa tam sem se kakšen dan za silo spravila k sebi. bila sem kot okostnjak, že drugače sem bila suha, takrat pa sem še dodatno shujašala. Pri moji višini 165cm, sem imela 49 kg. V šoli so rekli, da sem živi mrtvec.... mami me je celo en dan prosla, da se naj spet nasličim za šolo, tako kot sem se vedno, da bom dobre volje. Pa mi ni blo do tega. Bilo mi je vseeno katere cote navlečem nase, bilo mi je vseeno, da sem imela podočnjake, bled obraz in lase povezane v navaden nizko spet čop. Črna majica je mojo postavo naredila še bolj mrtvaško. Shujašala sem v prsi. Modrci so bili preveliki. Cel odmor in še med poukom sem jokala, ker me je cosmopolitan ki ga je imela zraven sošolka spomnil, da smo februarja, da bo valetninovo in da še takrat vedno traja najina pavza. Mami me je hodla včasih tolažit ko me je slišala, da še zvečer vedno jočem.

Potem pa sem se nekako spravila po treh tednih malo v red. Tisti dan, ko sma se spet dobila, sem se oblekla v oblačila v katerih sem vedela, da mu bom všeč. Podočnjake sem prekrila, si spet namazala oči z maskaro, tako da je skoraj že zgledalo kot da se z mano ni nič dogajalo, le modrc sem morala malo podložit.... Sedela sva vsak na drugem koncu kavča in molčala... čeprav sem dan pred srečnajem imela zanj 1000 vprašanj, sem zdaj imela čisto prazno glavo. samo gledala sem vanj in on v mene... rekel mi je da sem lepa, se stegnil do mene in sva se objela. Začela sva se smejati in se smejala cel čas... kot da se nič ni zgodilo...

Začela sva spet dalje kot malo boljša prijatelja. In šest mesecev sva potem oba vlagala in počasi gradila najino zvezo, da sva potem spet bila par... Imava se rada, med nama je kemija in dokler bo tako, bova skupaj. Ni mi žal, da sem vztrajala... ampak skozi pavzo pa ne grem več nikoli!!!!

[matty13]

Zjutraj se zbudim, pogledam svojo best frendico, obe skočiva pokonci in se zadereva: KONČNO MORJEEE. Ja, najino prvo morje, ko sem bila jest po 8 letih končno spet samska, midve in najini prijatelji.

Skočili sva še na eno kavico in že smo bili spakirani v avtu in juhu proti morju. Zmenili sva se, da je to morje res samo najino, saj sva obe kar dobre pol leta prebolevali končani zvezi. Sonce, morje, alko in žur do jutranjih ur, in to kar 5 dni.

Ko smo prišli do našega apartmaja smo bili prijetno presenečeni. Sosedje so bili zakon, takoj smo se spoprijateljili, 4 ženske in 5 tipov, spili kozarček dobrodošlice in muzko do konca. Zakon nam je bilo in dopust se je šele začel

Cele dneve in noči smo pili in plesali, noro dober žur. Nekaj takega sem resnično potrebovala. Spali smo po dve urci in to je bilo čez glavo dovolj. 4. dan sem mislila, da bom po eni uri spanja vrgla budilko skozi okno, ko se mi je tako neusmiljeno drla na ušesa. Ampak treba se je bilo spravit pokonc, saj smo imeli piknik na ladjici. Kako mi je blo odveč, vsem sem rekla, če gre kdo namesto mene, ampak so bili vsi na istem kot mi štirje, ki smo se prijavili. Okej no, pa pejmo, če že mormo....nisem pa vedela, kako bo to zdržal moj trebušček, saj 4 dni nisem zaužila drugega kakor par litrov vodke ali bacardija.

Itak so čakali le še nas, saj smo zamujali. Ko se komaj privlečem po stopničkah, vidim njega. Najlepšega fanta kar sem jih kdaj videla. Črni lasje, temna polt in lepa postava. Vse kar me je še zanimalo, so bile njegove oči, ampak so jih skrivala očala. Moja pozornost je bila celih šest ur namenjena le njemu. Svoje poglede sem skrivala za svojimi velikimi črnimi očali, da ni mogel opaziti, da gledam le njega. Po celem dnevu sem se nekako zapletla v pogovor z njegovim prijateljem in tako so se približali še ostali, z njimi tudi on, s katerim se je v pogovor zapletla moja kolegica. Njegov prijatelj me povabi nadstropje nižje na pijačo in on pravi, da gre z nama. Dol smo se ga napili in vsa ta sramežljivost je izginila. Bilo mi je lepo, saj že dolgo nisem na tak način uživala v moški družbi in to samska.

Na ramo sta mi napisala številko apartmaja z dodatkom, da moram zvečer priti tja na pjačko. Bila sem sedmih nebesih, čeprav nisem bila prepričana v to, da bom šla. Bi ali ne bi???

In šla sem. Sicer sem mogla prej kar veliko spiti, da se opogumim, ampak vseeno sem šla. Ko sem prišla tja, sem se zazrla v njegove modre oči, lepe kot poletno nebo. Ponudili so mi pijačo, nato smo šli v disko. Tam sva plesala, se smejala drug dugemu. Bilo je lepo. Prijel me je za roko, me nežno potegnil za seboj in rekel če greva nekam kjer bo bolj mirno. In kot v transu sem šla za njim. Vseeno mi je bilo za cel svet. Videla sem le njega. Čeprav kaj takega v življenju še nisem storila. Nato sva pristala v njegovi sobi, se ljubila celo noč, se skupaj kopala v kadi in bilo mi je lepo, ko me je nežno božal po mokri koži, me poljubljal... Na posledice nisem mislila.

Ko se je zdanilo, sem pobrala svoje stvari in potiho "zbežala". Nato ga nisem videla nikoli več, njegovi prijatelji so ostali, on pa je moral domov....

[Pussy_ka_]

novo šolsko leto in nova šola.. jah, popravcov na gimni nisem nardila pa ni blo druge šole kot 3-letna

s sošolkami smo vsaki odmor sedele pred šolo na klopcah in tam sta bla tudi Z. in J. hm.. oba zanimiva za vse.. rjavi lasi, modre očke, enak dialekt, oba sta se hecala z nami.. takoj sem se zapičla v Z.-ja in naddaljevalo se je z sms-i če bi hodla z njim.. jah walda po 1 tednu bom hodla z njim, polek tega pa sem ves čas trdila sebi in vsem okrog sebe da ne rabim pri svojih 16-ih letih resnega fanta.. pol sem pa začela premišljevat ko sem ga videvala vsak dan da nebi blo slabo bit z njim če ne druga tak malo za hec.. ampak ŠOK!! na 1x on ni bil več zainterisiran za mene ampak za mojo sošolko.. tudi prav.. pa me je J. začel tolažit da mogoče ga bom pa le dobla nazai.. sprva je blo v živo kasneje sma naddaljevala po sms-ih.. in 1x pridema na temo da bi njemu fuul pasali črni lasi ( kr meni je fuul ubijalska kombinacija na fantu črni lasi + plave okice ), on pa meni trdil da mi je blontna barva bolj pasala kot rjava.. pa se tak mi2 "kregama" ko mi napiše če grem naslednji dan z njim na pijačo pa da se tam zmeniva komu kira farba paše.. in sem pristala.. te pijače so se ponovile večkrat vsaki dan z drugim izgovorom.. na koncu mi pa napiše da nima več izgovor da mu je enostavno fajn v moji družbi.. in sma naddaljevala s pijačami po pouku sma hodla v mesto, on je šel z mano v shoping jaz z njim,.. tak se je naddaljevalo 2 mesca in po 2 mescih me končno vpraša če bi hodla z njim in sem rekla ja.. on celi prestrašen da ga bom ki zavrnila ker sem mu ves čas trdila da nočem resnega fanta pri tem letih.. ampak se je splačalo.. 25. oktobra bo 2 leti odkar sma skupaj in niti malo mi ni žal za tisti "ja" še manj pa mi ni žal da nisem začela hodiz z Z.-jem ki naju je v bustvu "spravo skup"

[matty13]

No pa še ena kako izgubiti dobrega dolgoletnega prijatelja......

Prijateljica me kliče, če greva same brez fantov smučat v Francijo. Pomislim, da bi bilo razburljivo in zanimivo, nekaj novega, saj sva bili obe že kar nekaj let v resni zvezi. Toda kaj bosta rekla Tadej in Anže? Toda ona se je z obema že zmenila in ker imata službo, midve sva pa še študentki lahko greva.

Zakon! Zrihtat dava smučke, kupin novo bundo in hlače, pancarji so še super, tko da lah kupva sam še hrano in pijačo in zamenjava tolarje v evre in gremo. Tadej in Anže sta naju peljala na postajo, kjer so čakali avtobusi in dvanajsturna vožnja se je začela.

V glavnem, tam sem spoznala njega. Takoj sva se zaštekala kakor bi se poznala že celo življenje. Nato sva ugotovila, čeprav živiva 50 km narazen, da se najini starši poznajo že iz otroštva in tako sva tudi midva postala zelo dobra prijatelja in preko naju so se najini starši začeli zopet družiti.

Mojega fanta in njegove punce najino prijateljstvo ni motilo. Zanimivo je bilo le to, da sva sse najprej obrnila en na drugega, ko sva imela težave in ne na najine partnerje. Ampak nikoli nisva imela ničesar več kot prijateljstva. Vsaj tisti 2 leti ne. Nato je njega po 8 letih pustila punca. Svet se mu je podrl. Tako žalostnega človeka še nisem videla. Kako se mi je smilil, hotela sem mu pomagati, toda on se je zapiral sam vase. Nisem vedela kaj se dogaja z njim, pa čeprov je vsake toliko časa prišel k meni in se mi potožil. Skrbelo me je kaj bo z njim. O sebi mu nisem razlagala, čeprav je tudi moja zveza z Anžetom vedno bolj pešala.

Bil je prelep poletni dan, ko me kliče, da prihaja k meni in da se morava nujno dobiti, saj mi mora nekaj povedati. Na tako novico nisem bila pripravljena. Povedal mi je, da za 14 dni odhaja na dopust, nato se pa seli k dedku v Pariz. Saj tega ne vzdrži več, ko gleda svojo bivšo z novim fantom. A jaz nisem vedela, ali naj bom srečna zanj, saj sem vedela, da bila včasih to njegova želja, ali naj jočem, ker ga ne bo več ob meni.

Stiki preko msnja, e-maila in telefona so ostali redni, po enem letu pa vedno redkejši. Težko mi je bilo. Nehala sem z Anžetom in spoznala Blaža. Neizmerno sem se zaljubila, ampak po pol leta mi je zlomil srce in ostala sem sama, brez najboljšega prijatelja in brez fanta. Povedala sem mu kaj se mi je zgodilo in vedel je kako se počutim. Povabil me je v Pariz, saj je sedaj tam živel sam in imel dobro službo.

Nisem dolgo razmišljala, kupila sem karto za avion in šla. Srce mi je poskakovalo, ko sem ga videla. Po dolgem času sem bila zopet srečna. Cele dneve sva hodila okrog, si ogledovala to romantično mesto, gradove in parke. Z roko v roki sva se sprehajala okrog. Zdelo se mi je kakor, da tistih dveh let sploh ni bilo, kot da sva še včeraj sedela pri meni na kavici.

Po parih dneh, ko sva malo pregloboko pogledala v kozarec, se je pa zgodilo tisto, kar se med prijatelji ne sme. Oba sva potrebovala bližino sočloveka in naredila sva napako. In o tem se nisva nato nič pogovorila. Vedela sem, da se čez 2 meseca vrača v Slovenijo na dopust in čakala na njegov klic, katerega ni bilo.....

Sedaj je okrog že leto dni, zopet je tukaj in o njem ni ne duha ne sluha. Starši pa ne sprašujejo več....

[*ka!a*]

Stara sem bila 15 let, ko sem imela prvega resnega fanta. Skupaj sva bila dobra dva meseca, a se je že vmes nekaj " kuhalo " . Moj takratni fant je ravno tako igral pri orkestru kot jaz in moj sedanji in tisto poletje, točno 3 leta nazaj smo šli z godbo v Belgijo. Na avtobusu sem sedela z mojim takratnim fantom in med vožnjo sem na vse mogoče načine se trudila zaspati, saj je 1/2 avtobusa spala, tudi moj takratni fant. Nisem in nisem mogla zaspati in obrnila sem se na desno stran, kjer je sedel godbenik, lepo bitje moškega spola... Gledal je naravnost vame in takrat so se v meni prebudila čustva. Prec sem se obrnila stran in srce mi je začelo hitreje biti... Lep občutek je bil, ko sem ga lahko gledala dan za dnem, 5 dni skupaj, kljub temu, da sem imela fanta... Nisem ( bila ) dovolj samozavestna, da bi z njim spregovorila kakšno besedo, razen živijo, kako si ipd. Zgodilo se ni nič, saj sem bila zasedena, za njega pa nisem vedela, ali je samski ali ne. Dajal je vtis nedosegljivega fanta, zato je bil še bolj privlačen. Nazaj grede, ko smo se vozili domov, smo se že malo bolje spoznali, in nekaj besed smo spregovorili, tudi slikala sem ga . Moj takratni fant o tem ni vedel nič.
Septembra me je takratni fant zapustil, ker je imel rad drugo ... In ne, nisem bila žalostna, bolelo me je samo to, da mi je še dan poprej govoril, kako rad da me ima, a objem je bil hladen. Slutila sem konec in se potihem veselila, da bom lahko gledala za fantom, ki mi je prebudil čustva...
Predno me je fant zapustil, sem na msn vpisala mojo simpatijo in dan za dnem, ko je le bil čas, sva se pogovarjala in se neverjetno dobro ujela. Vse sva predebatirala... Tudi tolažil me je, ko me je fant zapustil. Tako sva se dopisovala kakšnih 14 dni, in vmes sva že imela govora o tem, ali imam simpatijo in ali ima on punco. Izvedela sem, da je bil prost! In jaz sem mu priznala, da mi je všeč nekdo iz orkestra... Ugotavljal je imena, in noben ni bil pravi. Hudiča, si rečem, zakaj svojega imena ne napiše?! Bilo je več kot očitno, da mi je všeč ... In nekega večera, ko sem imela " pouhn kufr " vsega, sem mu napisala, da je ta fant, ki mi je všeč ON, in da me ne bo na naslednje vaje orkestra ( ker sem se bala odgovora ). Nakar napiše: zakaj pa ne bi poskusila? Roke so se mi tresle, telo se mi je treslo in srečna sem bila. Poskusila... Ja!
Postala sva par in še danes sva skupaj, ne glede na razliko v letih ( ki sicer ni prav velika ) in ne glede na to, da najine zveze marsikdo ni odobraval in je marsikdo rekel, da jaz, kot 15-letna smrkljica, ne bom dolgo zdržala z njim.

[netline]

Plesišče in koščki

V svobodo te pripeljeta neustavljiv jok in razbiti koščki srca. Mogoče je svoboda ravno sestavljanje razbitih koščkov nazaj skupaj, tako kot ti v danem trenutku ustreza.
Minevajo dnevi odkar so nastali koščki in v meni se vzbuja želja po še. Vendar po drugačnem še. Po tistem še, ki se je do sedaj plašno skrival za stekleno steno.

Telesa se gibljejo v ritmu glasbe. Celotno plesišče je eno samo valovanje. Oči pijejo silhuete in mladost. Oči se dotikajo tujih teles, ki vabijo v drug svet. Svet trenutkov, trepetanja, prvega dotika, safarija po koži, strahu in odločenosti, da bo nastal napozabljiv spomin. Takrat si želiš, da bi bil to sočen bonbon, ki bi ga lahko lizal v nedogled, a zavedaš se resnice. Si tukaj in zdaj, jutri bo vse samo še po robovih ogorela slika, z vonjem po sadju in pritajenimi zvoki naslade, ki jih lahko ustvari le nepričakovano. Različni smo si. Sam sem vizualec, ki se prelevi v kinesteta, ko se objameta dve pravi energiji. Preplet misli, želja, bojazni, nagona, vonjev, teme, tujih oblačil, okusa po nevzdržno glasni vlagi v zraku. Dotik. Preskok iskre. Jez je porušen. Vse je samo še vrela povodenj, ki se ovija okoli teles, išče skrite kotičke, sreblje nevidne solze, podi sence in išče toplo globino. Drvi gasiti ogenj, a ne dava se tako hitro. Najini slini sta prozorna lubrikanta, najini dotiki so najboljši biči za konje strasti, najini pogledi se srečujejo tam nekje onkraj in za trenutek ima vse smisel. Nihče nama ne bo kradel ognja, kajti zanetila sva požar, ki ga lahko pogasi le curek rdeče, rumeno-zlate barve z belo črto. Veva, da se ne bova ustavila. Ne moreva se. Prebila bova zvočni zid in padla v globino. Ujela se bova v telesu drug drugega. Potna, sproščena, bogatejša za pisan košček v mozaiku življenja sva odkrila drug svet.
Zdrznem se. Telesa se gibljejo v ritmu glasbe. Celotno plesišče je eno samo valovanje.

[miska.21.]

Pa še ena moja zgodbica

Spoznala sva se pozimi, ko smo s kolegicami hodile v lokal, ter se zabavale. In takrat sem ga spoznala. Na prvi pogled, se mi ni zdel čist nič posebnega, bil mi je celo antipatičen. Pa dobro no. Medtem ko se s kolegicami zabavamo do mene pristopi njegov kolega in mi reče da sem njegovemu kolegu zelo všeč, ter mi ga pokaže. Seveda nisem vedela kaj naj rečem. Njegovemu kolegu sem dala svojo številko(takrat sem bila ravno nesrečno zaljubljena ali kako bi se reklo), ter odšla iz lokala saj se je prijateljicami zelo mudilo. Še zdaj ne vem zakaj. Ravno ko prispem domov, pogledam na mobitel in vidim sms. Pogledam, seveda neznana številka. V njem je pisalo kako sem in če imam messenger da bi se rajši pogovarjal tam, in sem mu ga dala. Začela sva se pogovarjati, pogovori niso bili ne vem kaj, zame nepomembni. Povedal mi je nekaj o sebi, in obratno. Nato je prišel dan, ko smo s kolegicami spet odšle v ta lokal, in glej ga glej kdo je bil tam. Seveda nihče drug k on. Povabil me je da bi odigrala en biljard, jaz sem se strinjala. Premagala sem ga, seveda mi je pustil. Po tem se je poslovil ter mi pomežiknil. Čutila sem že nekaj čudnega, ampak vseeno mi je bil še antipatičen. Ne vem zakaj. Čez par dni pogovora mi reče, da sem mu zelo všeč, in če bi hodila z njim. Nekaj časa sem premišljevala, in rekla kaj pa čem izgubit in privolila. In tako se je vse skupaj začelo. Postala sva par, prvi poljub ki je bil božanski, zaljubila sem se. Kar naenkrat sem ga imela tako rada, vse na njemu je bilo tako pravljično, tako… težko opisati z besedami. Razvajal me je, razvajal me je s poljubi… Počutila sem se tako lepo. Bil je moja prva prava ljubezen. Šele tedaj sem spoznala kakšen lepotec je. Ne vem kako ga na začetku nisem prenesla. Seveda pa brez problemov ne gre, na žalost. Čez 5 mescev so začele krožiti govorice da me vara, in kako sem lahko z njim. Seveda sem ga to večkrat vprašala in je zanikal. Verjela sem mu. Slepo. Nekega dne po pouku pa gremo s prijateljico na pijačo. Seveda sem bila pijana kajpa. Srečam prijateljico od fanta, tudi rahlo pijana in mi pove s katero me je prevaral. Nisem mogla verjeti!! Z mojo prijateljico, s tisto ki smo včasih šle ven, ter žurale. Svet se mi je sesul. On ki sem mu vse dala, svojo nedolžnost,poljube vse, me je prevaral. Jokala sem. Po dolgih prepirih mi je le priznal, priznala mi je tudi prijateljica, ki mi je »baje« hotela večkrat to priznati. Jaja pomoje tudi. Seveda sem mu tudi to oprostila. Pridna jaz. Naslednjih 3 mesece me je spet razvajal, in joj. Prepustila sem se mu. In takrat se je začelo. Nisva se več videla pogosto, vendar kadar sva se videla sva se imela lepo. Jaz sem spoznala sem nove ljudi, med njimi tudi nekega fanta[K], ki mi je postajal zelo všeč. Vedela sem da me moj »tipson« vara saj sem to čula na vsakem metru. Ni me več tako bolelo. Tako pa je prišlo… bila sva več kot 1 leto skupaj..ko se je zgodilo. Na neki zabavi sem zasrala s tistim fantom ki sem ga zgoraj omenila. Bilo je nepozabno. Bil je nekdo čist drug. Od takrat naprej sva srala zelo dolgo, seveda vem da sem se igrala. Ampak, če je on to delal, sem jaz tudi. Maščevanje ane.!! Vse do dne ko je zvedel fant ([K]je vedel da imam fanta), takrat je bilo boleče…morala sem se odločiti. Nisem morala imeti obadva, pa čeprav bi ju rada imela. In mislim da sem se odločila pravilno. Odločila sem se za [K] in ni mi žal. Z njim sem srečna. Ves čas preživiva skupaj. Pomaga mi, me spodbuja, imam vse kar potrebujem za srečo. In ni mi žal da sem se tako odločila. Res da je od tega že več kot 2 leti, vendar sem srečna. Seveda pa bivšega nisem in tudi nebom nikoli prebolela, bil je moj prvi in moja prva ljubezen. Vendo mi bo v spominu. Vendar je preveč bilo vsega da bi bila skupaj. Ampak vem da me je imel rad, in jaz njega. So bili trenutki ko je tudi to da ima nekoga rad znal pokazat. Rada te bom imela vedno!

[*frisko*]

na vratu cutim njegov dih, ki je tako nezen .. objema me s svojimi velikimi rokami, oklepajo se me, kot bi mi hotele dati vedeti, da bom za vedno tam, za vedno ob njem, za vedno njegova ... spi in verjetno sanja kaj lepega, saj se prav prisrcno smehlja. rad me ima in je neizmerno srecen, ker je moj fant. leto dni bo, od kar se je zaljubil vame, prvic pa me je poljubil sele pred dobrim mesecem dni. kako je bil takrat vznemirjen, cutila sem, kako drhti. tako dober fant je. pozoren in ljubezniv. rada sem z njim, ko greva v hribe, rada sem z njim, ko greva v savno, rada sem z njim, ko klepetava od kavi, rada sem z njim, ko gledava film ... rada ga imam kot prijatelja, vendar ga ne ljubim, nikoli ga nisem in nikoli ga ne bom. pa mu tega ne upam povedati. prevec bi ga prizadela, ubila bi vso to vzhicenost, ki trenutno zivi v njegovem srcu. koncno sem se mu predala, zdaj pa ga ne zelim ... le kako bi prenesel to ... ne vem in ne zelim vedeti. prevec me boli. ostala bom z njim in ga se naprej imela rada ... kot prijatelja. nimam moci, da bi ga razocarala, nimam moci, da bi mu priznala, da je v mojem srcu zapisano drugo ime ...

[RoNcoLiNo]

Še moja,še čisto sveža

Še enkrat sem globoko zajela sapo.Še enkrat zamižala in se zazrla v večnost teme in v upanje...upanje da te ne vidim zadnjič,da ne čutim zadnjič tvojih rok in tvojega pogleda...
Tako močno sem te imela rada,dolgo,dolgo...pa ti tega nisem nikoli povedala.Zdaj ko veš,sem odštevala dneve da greš.Da greš na drugi konec Slovenije in se soočala z dejstvom,da te morda vidim zadnjič.Da ne bo nikoli več isto kot je bilo.Še 21. dni...
Uživala sem vsako sekundo v tvoji bližini,uživala sem v vsaki besedi,ki so jo kdaj rekel in ob najinih debatah. Vedel si,kako me je skrbelo,da bo Račka izpolnila svojo največjo željo in morda nisi vedel,kako me je vsakič stisnilo,ko ti je to vrgla naprej.
In mislim,da ne veš kako se počutim danes. Verjetno precej slabše kot ti...verjetno ne boš nikoli razumel kaj se je zgodilo v meni,tisti trenutek,ko si mi pogledal v oči in mi povedal kruto resnico. Verjento ne veš,da se mi je sesul svet. Vem,da je bil moj svet dolg samo še 21 dni,ampak 21 je več kot 1 dan. In ne veš,da si bil razlog,da sem zjutraj vstala in si rekla "nasmehni se,v šolo greš,samo še xx dni je tukaj". Vem,da si mi rekel,da nočeš da sem žalostna ko boš odšel...vem,da si mi rekel,da nočeš,da vse skupaj vzamem preveč resno. jaz? Jaz vedno vse vzamem preveč resno.
Ne veš kako me je strah it spat in se zbudit v jutrišni dan. Ker vem,da bo ju3 padla kocka in da bo to verjetno slovo. Kako pofukano me je strah...in kako nič ne pomaga,če jokam cel dan
In kako jo sovražim...in kako sovražim trenutek,ko sem vstala in šla iz avle. Bi bilo drugače,če bi ostala? ali je to pač preprosto usoda,ki ne želi,da bi bilo vsja 1x vse skupaj lepo.
Počutim se kot da me ni,čeprav me skušaš potolažit. Čeprav vse obrneš na pozitivno. Mogoče te ne poznam najbolje,vem pa,da tudi tebi ni vseeno. In vem,da bi samo rad,da je meni vredu. Jaz pa nočem tega...
In vem,da upanje umre zadnje...jaz pa bi samo rada umrla pred upanjem

...

Prišlo je jutro,celo pot na avtobusu sem zadrževala solze.Dobila na stotine sms-ov na stotnitne klicev,pa mnogo objemov "Tjaša,saj bo!Boš videla da ni tako grozno!" Tako prekleto sem vedala,da ni res. Da tokrat pač ni res in ne bo redu!
celo uro sem zelena sedela pri telovadbi in stiskala pri sebi mobi.Vedela sem da se po mizi kotali kocka in samo vprašnje časa je bilo,kdaj se ustavi. Ob 9.35 "Gremo domov,pridem pisat zgodovino.Drži se mala" In stemnilo se mi je pred očmi...stekla sem ven,za mano pa pol razreda "Tjaša,ustavi se!"...po stopnicah,do psihologinje. Kje je?Kaj ste naredili z njim,samo povejte mi kje je. že dolgo nisem tako jokala...celo angleščino,celo slovenščino. In potem hladen tuš...prvo te vsi tolažijo in govorijo,da se bo vse uredilo,da bo vse vredu. In tvoji melaholični odgovori "ne bo,tokrat pač ne bo"...in potem soočenje z bodočo razreničarko "TJAŠA!Vem da ti je hudo,ampak prosim,poberi se,kaj si bo pa on mislil o tebi!Lepo te prosim,sprejmita že enkrat odgovornost za dejanja!" In potem ironija...stojiš na vrhu stopnic in se smehljaš,delaš da je vse vredu. Igraš. Daješ občutek,da si perfektno. In potem v pritličju zgledaš prijateljico,ki se stiska k svojemu dragemu in padeš v jok in se sesedeš ob steni...
Sledi par njegovih hladnih besed "z jokanjem mi res ne pomagaš,takšne te res ne rabim" in do večera si že vredu. Celo dobre volje greš spat. In potem se zbudš v jutro,in prvo pomisliš "o moj bog!Roka ne bo v šolo! o moj bog! "
Melaholično dogajanje...pri pouku še vedno zapuščaš prostor,ko debata nanesa nanj. Ne rabim poslušat o človeku,ki ga sodite in hkrati ne poznate. Sledi prepir z Račko,ki ji totalno visi dol in je samo srečna,da je končno spet izpolnila svojo željo. Se te znebiti. 2 tedna pred koncem. ja uspelo ji je...
Mogoče je situacija izgledala brezizhodna. Priznam "takrat se je končalo moje življenje. Če pa se že ni končalo,je bil to začetek konca"
Zdaj končno spet gledam na stvar pozitivno. Še vedno si tu...malo daleč ampak še vedno imam mobi,še vedno se bomo videli. Nič več cartanja med poukom in mečkanja med odmori. Nič več popoldnevov po pouku...ostale bodo debate,ostale bodo tolažbe. In važno,da končno najdeš sreči in mir. Da kočno spokaš stran od vseh,k so ti dvignili živce in pripeljali do vsega.
Tako presneto egoistična sem bila. Sploh nisem pomislila kako je tebi? jaz bom vredu. Jaz imam ob sebi veliko ljudi,ki mi bodo pomagali....ti jih imaš precej manj...

But i still love u

[cajkis]

spoznala sva se naključno..nikoli prej ga nisem videla čeprav živi le ulico naprej od mene...tudi on me je le bežno na vizdez poznal...
spoznala sva se preko moje zelo dovre prijateljice in to v nekem lokalu,nekega večera...takoj ko sem ga spoznala sem začutila...nekaj poesebnega...nisem se pretirano oziralo na to,ker sem imela takratr za sabo kar nekaj ljubezenskih polomij...minila sta 2 meseca..nikoli mi ni dal miru,nisva se ne videla ne slišala...potem pa pride k meni v službo in me povabi na pijačo..seveda takoj privolim in od takrat naprej sva nerazdružljiva...čutim globoko ljubezen do njega,nekaj česar se ne da obrazložiti z besedami,vem,da je on ljubezen mojega življenja..

[small_star]

NA KRAJU ZLOČINA: FRANCI NA BALANCI

Konec januarja 2008 … ura blizu 21h. Konec dela za danes na Valiconu. S cimro sva se odpravili v Šiško. Šele na poti ji povem, da se dobim s tabo. Ko sva prispeli do semaforja v Šiški, sem te poklicala. Tvoj glas je deloval rahlo razočarano, ko sem ti povedala, da bo cimra z nama. A se je na najino srečo zelo hitro pobrala domov. Pa sva se začela spoznavat. Še danes se spomnim, kako sem bila oblečena – kavbojske kratke hlače, rjava majica, pisane nogavice in rjavi škornji. Ves čas sem jaz govorila (no, tako se mi je zdelo). Večkrat sem rekla: Ej, možno, da sem te že vprašala, samo se pozabila… in spet zastavila vprašanje. Čas je čisto prehitro tekel. Ti si imel drugi dan dopust, jaz pa sem morala v vrtec. A vseeno mi ni bilo žal niti minutke preživete v tvoji družbi. Nekaj čez 0.30 naslednjega dne sva odločila, da greva narazen – vsak na svoj konec. Stala sva pred Franclom, pokazala sem ti kje stanujem, kje mormoni zidajo, kje je gasilski dom. Čisto na koncu si rekel: No, še lupčka. Joj… tisti poljub je bil čisto mimo. Nepričakovan. A dal mi je vedet, da si še želiš moje družbe. Rekel si: piši, kliči kaj, oglasi se kaj. To mi je dalo dodatne motivacije. V tistem trenutku sem se odločila, da ti kasneje (okoli 12h) napišem sms. Ni mi dalo miru, še preden sem legla v posteljo, je bil sms shranjen med osnutki. Tisti »zgrešeni«, nepričakovan poljub, pa je bil razlog najinega prvega uradnega zmenka na pustno nedeljo. Treba ga je bilo popravit.

(zgodbico sem zapisala ob najini 1. obletnici)

[RoNcoLiNo]

»Veš kaj mi je rekel?«
»a-a«
»da ne moreva biti skupaj ker sva sošolca?Si moreš mislit?!Najbolj trapast izgovor,kar mi jih je kdaj kdo rekel!!!«
No ja…pa saj to je splošno znano dejstvo,da…se ni pametno zapletati s sošolcem,še bolj nespametno pa,če je ta sošolec tudi tvoj prijatelj. Izgubiš prijatelja in še fanta .Podpiram to…čim dlje stran!
Seveda. Vedno sem govorila to. In precej dolgo časa si lagala,da do tebe čutim samo prijateljstvo in da mi jutranji objemi ne pomenijo ničesar in da tvojih dotikov ne čutim. Pa si vedel,da sem dejansko živela za jutranje objeme in umirala med dotiki,ko se mi je ježila dlaka. Ampak ne. Midva sva sošolca. In samo prijatelja
»pa lahko živiš s tem?«
»mhm« sem stisnila skozi zobe,ko me je kdo vprašal po tem.
Seveda sem lahko živela s tem! Ali pa sem se vsaj delala,da mi to ne dela problemov. Do tistega večera,ko si mi med vrsticam povedal,da junija odhajaš. Si vedel,da se mi je tistega večera sesul svet. Veš,da sem tisto noč celo prejokala?
In potem odločanje,povedati ali ne?V šoli ali po msnju?Saj ne,da sem ti neštetokrat »v šali« rekla …ne ne,roka pa ne dam…kar povej ji,da si ti samo moj
In besede prijateljev »povej mu,kaj pa lahko izgubiš?samo 1 mesec je še tukaj!«
En mesec!Lahko bi še 1 mesec uživala v spontanih objemih in dotikih. Ali pa me 1 mesec niti pogledal ne bi več.
Tisti večer sva imela res dolgo debato. Mislim,da eno najglobljih v najinem življenju. In na koncu sem ti vseeno povedala. Od začetka…da te imam rada. Res rada! Da nisem nobenega tipa v lajfu imela tako rada. In kaj sem dobila v odgovor? WOU! Se zmeniva v ponedeljek…
Ja…tisti ponedeljek se je vlekel v nedogled,ležanje doma s pljučnico jo ubijalo skoraj tako kot dejstvo,da nisem vedela,kaj si misliš ti. Nikoli nisem vedela kaj si misliš ti. Nikoli
Bil je pač eden običajnih ponedeljkov, poln veselja biti spet v šoli. In tisti tvoj »da se me sploh ne upaš več dotakniti« in moj objem,češ »bučman«.
In najino dopisovanje med zgodovino (sovražila sem tisti listek,ki sem ga vsakič gledala na tvoji omari) pa pogovor med omarcami in Jakatovo teženje. In tvoje besede »kaj bi rada?In če se zavedam da čez 1 mesec MORAŠ it?«
Valda…zavedala sem se,da greš,da vse skupaj nima prihodnosti in vedela,da vate nisem zaljubljena. Vsi so me spraševali kako sem zacopana vate. Misliš da sem kdaj rekla kako?Ne… Roka imaš preprosto rad. In res sem te imela rada…nikogar nisem imela tako rada,nobenega tipa s katerim sem bila.
Uživala sem vsak dna znova v tvojih objemih,pa v tistih orgazmičnih odmorih,pa tudi vsakič ko sva se šetala po mestu. Pač dajal si mi energijo in voljo do življenja…
In potem dejstvo,da si bil suspendiran in da so mi ostali samo še popoldnevi pri tebi in tisti poslovilni fuki. Ja no,sej veš… Mogoče je bila to predpriprava na dejstvo da odhajaš…samo 135km stran. Ni panike…če sem te imela ves čas rada kot frenda,zakaj te ne bi mogla imeti rada kot frenda,ki živi pač malce dlje od mene.
Dočakala sem tudi to,da si zares odšel. Sovražim tisti dan…pa ne zato,ker si dejansko odšel,ampak ker se je iztekel tako kot se je. Bi bilo lažje,če bi naredila tako kot sem planirala? Rekla sem ti »pridi na postajo in mi prinesi to pa to pa to« Nisi…prišel si ves nasmejana z mojim usb-jem. Kaj pa zvezki pa olje? »Ups« Nikoli ne bom vedela ali je bil ta ups nameren ali ne. In ponosna sem nase, da sem se brzdala tisto 1 urco… ampak dejstvo pred katerega si me postavil že veliko prej je bilo neizbežno. Ja,vedel si da se ti ne morem upreti. Na žalost…bil si pač najbolši v tem kar si počel… »pozabiti na to,res je bilo težko…«
Pa si šel…pa sva se čula…vsak dan na msn-ju. In potem je bil čas da si ob butanjo z glavo ob zid in jokanju »Kaj mi je bilo treba tega« priznam da sem bila vate zacopana veliko preveč. Toliko preveč,da nisem opazila stvari,ki so se dogajale poleg naju.
Nekje sme že omenila…nikoli nisem vedela kaj o vsem misliš ti. Presneto dobro si se izmikal odgovoru. Mogoče sem danes dobila odgovor zakaj si to počel…
Bile so ostre besede. Nož direkt v srce. Bilo je 2 tedna po tem,ko si zares odšel. Začela sem spoznavati nove tipe,nove frende,tvoji sms so v večini romali v koš (seveda najlepše še vedno hranim =/) in veselo sem si tipkala z Matejom (Huala ti za vse razumevanje ki si ga premorel ob mojih cmerastih izpadih »pogrešam Rokaaaaaa«). In dejstvo »nekaj bi ti rada povedala…zdaj,kasneje bo preveč bolelo«. Bil je 1 kratek stavek »Bil je samo f**!« baje so vsi vedeli to…ali pač ne. Jaz nisem bila med tistimi vsemi. No bila,ampak sem si zatiskala oči. Bil je hladen tuš…prišla sem do spoznanja da sem naivna in še mnogo več.
Ob tem stavku se je v moji glavi sprožila tipka delete…bil si izbrisan v roku petih sekund. Neverjetno. Bila sem prepričana da bom vse tipe primerjala s tabo,da te bom objokovala še na smrtni postelji…skratka da te nikoli ne bom pozabila.
Prvo ko sem prišla domov sem napisala zadnji blog o tebi…ne vem…ali zato ker sem hotela da ga vidiš ali zato,ker sem želela,da vsi vedo kako neumna sem.
Ampak videl si ga…in celo vprašal,če je namenjen tebi. Seveda da ne…in potem je sledilo še nekaj,kar v meni poraja dvom
»Bila je neka fora,pa ne vem kaj ti veš o tem…ne bi rad vidu,da misliš da sem slab človek,ne bi se rad skregal s tabo. Brez veze je vse skupaj,važno da tisto ni namenjeno meni…«
Ta fora mi ne gre iz glave…

Ok…torej si ti vredu…torej je bilo vse skupaj izmišljeno.

Bila so nebesa in bil je pekel. Trenutno se nahajam na Zemlji. Vesela,ker sem zaradi tiste fore te prebolela in vesela,ker zdaj končno lahko s tabo govorim kot s frendom. Kot z nekom,ki mi je bil ves čas le sošolec in frend. Ne zaboli več,ko keri punci rečeš kako je huda in podobne fore. Ne umiram več od želje,da bi te še kdaj videla. Ne sikeram se več zaradi tebe. Živim,uživam in se spet smejim. Ne poslušam več James Blunta in ne držim več žiletke v roki in razmišljam samo o bolečini.
Velika zahvala gre Nuši…pa Mateju…tamau si najbol potrpežljivo bitje kar jih poznam. In si nekdo,ki mi zna dati svojo energijo. Hvala ti za vse
Rok…tudi tebi hvala za vse…dal si mi veliko,na žalost si to tudi vzel s seboj. Bilo pa je nepozabno

S polno paro dalje v življenje

[YaYa_AyA]

Moja zgodba se začne pred šestimi leti, ko sem začela hoditi z mojim takratnim fantom. Z njim sem ostala skoraj 6 let. Bilo je lepo, ne morem se pritoževati, saj sem imela nekaj najboljšega, a kljub temu sem vedno v podzavesti vedela, da pa nekaj vseeno manjka. Bil je prijazen z mano, ampak v postelji se nekako nisma mogla prav ujeti. Priznam , ko mi je vzel nedolžnost, sma to počela večkrat na dan. Priznam pa tudi, da je to takrat bilo bolj iz zanimanja in ne zato, ker bi si ga nevem kako želela.
Zveza se je končala, jaz pa sem se zagledala v drugega. Začela sma se dobivati in kmalu je padel prvi poljub, ki ni bil navem kako dober. Ampak se je čez čas uredilo in postajali so vedno slajši. Seveda še je preteklo vmes nekaj časa , in seveda dosti poljubov in srečanj, ko sma en dan pristala v postelji. Oba sramežljiva, a vedela sma oba, kaj se bo zgodilo čez nekaj trenutkov. Pripravljena sma bila. Tresla sem se vsa od vzburjenja in seveda tudi od razburjenja, saj sem to do tedaj počela le z enim, ki sem ga bila navajena, ki mi je bil domač. A on mi je bil tuj, nevaren, nisem poznala teritorija a kljub temu sem si ga želela. Vedela sem, da nima izkušenj, zato tudi nisem nevem kaj pričakovala. Ampak, ko se je potopil vame nisem mogla verjeti kaj čutim. Čutila sem vsak potisk, ne samo prva dva, kot je blo to pri bivšem. Čutila sem ga vsepovsod, moja nožnica je bila prvič v mojem življenju popolna. In to je bil ta trenutek, ko sem se zavedala, kaj mi je v bistvu prej vedno manjkalo.
Ob njem sem se zopet po dolgem času počutila željeno. Gledal me je s takšnimi žarečimi očmi, kot da sem nekaj dragocenega, ne samo to, kot da sem najdragocenejša stvar, kar jih je kdaj v življenju videl, česar še ni videl nikoli v življenju, in vedela sem, da se zelo dobro zaveda kar ima, oziroma kar je dobil – mene. Vedela sem, da me nikoli ne bo tvegal izgubit in vedela sem da sem njegova, dolker bo zadnjič v življenju vdihnil. Počutila sem se neverjetno. Kadar sem bila z njim sem vedela, da sem najlepša, da mi nobena druga ni kos, da si nobene ne bo nikoli želel tako, kot si mene. Tako kot si jaz njega. Želim si ga vsako sekundo in z vsem mojim telesom. Rada bi ga občutila ob sebi in v sebi. Ko suva vame me žgečka po vsem telesu in le težko se v tistem trenutku zavedam svoje okolice. Niti nočem se je zavedati, ker hočem za vedno imeti ta neverjeten občutek popolnosti. Ko sva tako skupaj se mi povečajo prsi, postanem vitkejša in v tistem trenutko vem, da sem zanj popolna. Ko skupaj doživima vrhunec, je to nekaj, kar se ne da opisat z nobenimi besedami, z nobenimi občutki. To je nekaj, kar upam za vsakega, da bo doživel vsaj enkrat v življenju.
Neznam opisati z besedami in tudi ne na nobeden drugi način, kako sem srečna z njim. Neverjetno dober občutek je samo ležati ob njem, ko spi in poslušati kako diha. Položiti moje dlani na njegov hrbet, saj samo tako se res zavedam, da je to resničnost in da niso to le sanje, da je on res moj. Samo moj. Še vedno sma skupaj in srečna sem vsak dan bolj. Nič se ni spremenilo, še vedno si ga neverjetno želim, tako kot on mene. Zdaj lahko rečem, da sem prvič v življenju resnično zaljubljena in da ljubim s vse svojim srcem in telesom in da sem z njim našla partnerja, za katerega vem, da me bo osrečeval vso življenje, za katerega vem, da ga hočem jaz osrečevat celo življenje.